odmera kazenske sankcije - olajševalne okoliščine - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države
K nizu tehtno pojasnjenih in zanesljivo ugotovljenih olajševalnih okoliščin zagovornica dodatno ne ponudi takšnih, ki bi imele odločilen vpliv na še nižjo višino obdolženemu izrečene kazni zapora. V pritožbenem poudarku namreč prezre, da opozarjanje na nesporno dejstvo prevažanja treh tujcev v humanih oziroma urejenih razmerah, torej brez izpostavljanja ogrožajočim razmeram za njihovo življenje in zdravje, obdolženca v predmetnem kazenskem postopku niti ne obremenjuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSM00082919
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 38. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 3(3). Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 5, 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 22. OZ-UPB1 člen 87, 87/1, 88, 193, 311, 326, 372, 372/1. ZVPot člen 22, 22/4, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3, 24/1-4. ZPP člen 181, 181/2, 185, 185/1, 319, 319/3, 328, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
kredit v CHF - ničnost - sprememba tožbe - ugotovitvena tožba - dajatveni zahtevek - hipoteka - zastaranje - pojasnilna dolžnost - slaba vera - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dokazna ocena - valutno tveganje - konverzija - novacija - pobotni ugovor - stroški postopka
Uvodoma pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe z dne 28. 9. 2023 in zmotno meni, da tožnika nimata pravnega interesa za vložitev samostojne ugotovitvene tožbe po drugem odstavku 181. člena ZPP.
Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti opredeljeni v 23. členu ZVPot, pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi.
Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec v slovenski pravni red prenesel zgoraj navedeno Direktivo 93/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13).
Sprejetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je tožnik s toženko že dne 1. 8. 2006 sklenil Pogodbo o tolarskem kreditu z valutno klavzulo v CHF, saj je banka dolžna pojasnilno dolžnost opraviti pri vsaki posamezni sklenitvi kreditne pogodbe v tuji valuti.
Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na možnosti konverzije oziroma predčasnega odplačila spornega kredita (20. člen kreditne pogodbe).
Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto.
odločanje o pravdnih stroških - delni uspeh v pravdi
Glede na to, da je tožnica uspela z zahtevkom na priposestvovanje, z zahtevkom na prepoved vznemirjanja pa propadla, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ko je odločilo glede na uspeh strank v celotnem postopku (prvotnem in novem sojenju) in štelo, da je vsaka stranka uspela s 50%.
določanje pripadajočega zemljišča k stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - dobroverni pridobitelj - pravno poslovna pridobitev lastninske pravice - ničnost pogodbe - postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča
Predlagatelji uvodoma utemeljeno navajajo, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja zmotno upoštevalo le okoliščine danega primera, ki so nastale do dne 25. 7. 1997, ko je začel veljati ZLNDL, ki je ukinil kongentno akcesornost pravic na zemljišču, pravicam na stavbi. Za kaj takega namreč v ZVEtL-1 ni podlage.
pogodbena kazen - solidarnost se ne domneva - neizpolnitev obveznosti - predpravdno izvedensko mnenje
Ker si tožnik ni pridržal pravice do pogodbene kazni, zaradi zamude te več ne more uveljavljati (251. člen OZ).
V skladu s 406. členom OZ se solidarnost na strani upnikov ne domneva, kar pomeni, da mora biti izrecno dogovorjena ali določena z zakonom.
Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik predložil predpravdno mnenje izvedenca. V zadevi Rp 58/2022 Okrajnega sodišča v Mariboru, je namreč v postopku zavarovanja bil pritegnjen izvedenec za zavarovanje dokazov, ki se nanaša na ugotavljanje hrupa in vibracij, ki jih povzroča toplotna postaja, pri tem pa je na podlagi slednjega tožnik uveljavljal, da vgrajene obloge niso primerne in zadostne.
Pri tem torej ne gre za vprašanje izpolnitev z napako, ampak za vprašanje neizpolnitev, saj namen, zaradi katerega je tožnik sklenil sporazum s toženko, ni bil izpolnjen
Ima pa pritožba prav, da sodišče ne bi smelo presojati, ali je upravna enota upravičeno izdala potrdilo (iz tretjega odstavka 22. člena ZKZ), da odobritev pravnega posla ni potrebna. Vrhovno sodišče RS je namreč že v načelnem pravnem mnenju iz leta 2012 zavzelo stališče, da je soglasje (odobritev) pristojne upravne enote dodaten pogoj k siceršnjim predpostavkam za veljaven nastanek zavezovalnega pravnega posla, ki pa ga sodišče ne more nadomestiti tako, da bi o tem odločalo kot o predhodnem vprašanju.
Pritožbeno sodišče meni, da če sodišče ne sme odločati kot o predhodnem vprašanju o tem, ali so izpolnjeni pogoji po ZKZ, da odobritev pravnega posla ni potrebna, je toliko manj upravičeno odločati o tem, ali je upravna enota utemeljeno izdala potrdilo, da odobritev pravnega posla ni potrebna.
Zato niti pri menjalni niti pri mešani menjalno-prodajni pogodbi predkupna pravica ne more obstajati.
OZ člen 619.. ZPP člen 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-10, 443, 443/1, 454, 454/2, 458, 458/1, 458/2, 458/5.
spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - nesubstanciran dokazni predlog - nedovoljenost informativnih dokazov - pravica do izjave - dokazni predlogi - obrazložena zavrnitev - izvedba naroka v sporu majhne vrednosti
Pritožbeno sodišče še dodaja, da pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. čel ZPP) terja, da so predmet dokazovanja zgolj trditve strank, ki so dovolj konkretizirane. Toženec je v odgovoru na dopolnitev tožbe navajal, da je drugi obrok v višini 1.5000,00 EUR dne 9. 9. 2019 do 27. 8. 2021 iz svojega transakcijskega računa plačala zanj njegova sestra A. A., ko pa je tožnica s prvo pripravljalno vlogo dokazala, da ne eno ne drugo ne drži, pa je navajal nova dejstva, in sicer da so v obdobju 9. 9. 2019 do 27. 8. 2021 on, B. B. ali A. A. tožnici plačali 1.500,00 EUR, pri čemer niti približno ni konkretiziral časovnega obdobja plačil, in predlagal izpisek iz transakcijskega računa tožnice za obdobje dveh let. Takšen dokazni predlog je presplošen (nesubstanciran) in predstavlja informativni dokaz, ki je nedovoljen. Zato njegova pravica do izjave ni bila kršena.
Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno in podrobno pojasnilo, zakaj besede "Kdaj prideš v B. te čakam?!", ki naj bi jih obdolženec navedenega dne izrekel pred sodiščem oškodovancu kot tožilcu, ne predstavljajo konkretizacije zakonskega znaka grožnje, torej kaznivega dejanja iz prvega odstavka 135. člena KZ-1 in tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. V napadenem sklepu je pravilno obrazloženo, da zgolj subjektivna okoliščina, da se je oškodovanec prestrašil ali počutil ogroženega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, in tudi, da morajo besede oziroma ravnanja obdolženca, ki naj bi pomenila izpolnitev zakonskega znaka resne grožnje, v objektivnem smislu dopuščati edino možno razlago, da je obdolženec z njimi res ogrozil življenje, telo, prostost ali premoženje določene osebe, kar pa iz navedenih besed ne izhaja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00082259
URS člen 29, 29/3, 62. KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 8, 371, 371/1, 371/1-3, 371/1-11, 371/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3.
pravica do uporabe svojega jezika - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kršitev pravice do uporabe svojega jezika - konkretizacija kršitve - protispisnost - zavrnitev dokaza
S pritožbenimi navajanji obdolženca ni mogoče soglašati. Obdolženi s takšnimi navajanji smiselno uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika iz 62. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki jo določa tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 8. člen ZKP. V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS mora obdolženi, ki uveljavlja kršitev pravice do uporabe svojega jezika konkretizirati, pri katerih procesnih dejanjih mu ni bilo zagotovljeno ustrezno ustno tolmačenje in katero pisno gradivo, ki je bistveno za uveljavljanje njegovih pravic, mu ni bilo ustrezno prevedeno. Glede na pavšalna navajanja obdolženca je razumeti, da mu ni bil zagotovljen tolmač, ki obvlada tadžikistanski jezik pri razumevanja pravic in dolžnosti, ki jih ima v okviru pridržanja. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo razumevanje obdolženca v okviru danih pravnih poukov v fazi odvzema prostosti in pridržanja v predkazenskem postopku.
zavrnitev zahteve za preiskavo - opis dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - obstoj utemeljenega suma
Opis dejanja kot preteklega dogodka, ki je predmet preiskave, mora biti konkreten in jasen, saj je le tako obdolžencu oziroma osumljencu omogočena učinkovita obramba. Pri tem mora biti pomagačevo ravnanje konkretizirano do te mere, da je mogoče ugotoviti, ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca, in ker je pri pomoči naklep "dvojen," mora ta zajeti tako samo ravnanje pomoči kot tudi dejanje glavnega storilca.
pretvorba kazni zapora v ure dela v splošno korist - alternativna izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist - opravljanje dela v splošno korist - neoprava družbeno koristnega dela
V času do izdaje prvostopenjskega sklepa, ob izostanku vsakršne komunikacije s PE Maribor obsojeni tudi ni niti sodišču, niti PE Maribor sporočil nobenih razlogov, zaradi katerih se ni odzval niti vabilom PE Maribor in sodišča, poslanim zaradi sklenitve dogovora o izvrševanju dela v splošno korist kot predpostavke za opravljanje tega dela. Na podlagi takih okoliščin je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno in pravilno zaključilo, da obsojenčevo ravnanje kaže na njegovo izjemno neresnost in nespoštovanje izrečene kazenske sankcije, da je njegov odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic družbeno nesprejemljiv in povsem nekritičen ter obsojeni ne spoštuje pravnomočne obsodilne sodbe oziroma izrečene kazenske sankcije.
zavrnitev predloga strank za izločitev nedovoljenih dokazov - pravni pouk - jezik, ki ga obdolženec razume - odvzem prostosti - tolmač - načelo in dubio pro reo - načelo proste presoje dokazov
Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče odločbo o odvzemu prostosti in pridržanju ocenjuje kot zakonito, saj je bilo obtožencu, takoj ko se je izkazalo, da ruskega jezika dejansko ne razume, preko telefonske komunikacije zagotovljeno tolmačenje v gruzijski jezik.
V obravnavani zadevi pa sodišče prve stopnje po presoji izpovedi pritožbeno izpostavljenih prič in listin, ki so predmet (ne)izločitve ni ostalo v dvomu, temveč je pravilno zaključilo, da je bil obtoženec o svojih pravicah v gruzijskem jeziku ustrezno poučen. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo v položaju, ko bi po izvedenem postopku dokazovanja moralo uporabiti načelo in dubio pro reo, zato je vsakršno polemiziranje v tej smeri povsem odveč.
Kadar bi bilo nevarno odlašati, ZKP v petem odstavku 178. člena daje možnost, da se preiskovalna dejanja opravijo tudi brez navzočnosti osumljenca. Procesna posledica, ki lahko nastopi, pa je, da sodišče na izpovedbi tako zaslišanih prič ne bo moglo opreti sodne odločbe. To bo lahko stvar presoje v nadaljnjem postopku, kakor je tehtno pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve sklepa. V aktualni fazi kazenskega postopka je brez vpliva nahajanje listin iz predkazenskega postopka v spisu, katerih dokazno vrednost bo presojalo sodišče v nadaljnjem teku kazenskega postopka, odvisno tudi od okoliščine, ali bo imel osumljenec možnost zaslišati osebe, ki so bile zaslišane tekom nujnih preiskovalnih dejanj.
Tako ne gre slediti stališču pritožbe, da obtoženec ni bil v jeziku, ki ga razume, poučen o svojih pravicah, saj pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, ne pomeni, da se mora procesno dejanje prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča, da se prevaja v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Vendar ima tudi prosti preudarek glede obsega dokaznega postopka določene omejitve.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagano začasno odredbo, ker zatrjevano ravnanje toženke temelji na zakonu in zato ni samovoljno ter protipravno.
Skladno z določbo prvega odstavka 146. člena ZD sme dedič pred delitvijo dediščine prenesti svoj dedni delež, bodisi v celoti bodisi deloma, samo na sodediča. Z ozirom, da pritožnik v času, ko je njegova mama A. A. st. še pred izdajo prvotnega sklepa o dedovanju (18. 6. 1997) dne 29. 1. 1997 podala izjavo o odstopu njenega dednega deleža po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu v njegovo korist, ni bil njen sodedič, zato takšna izjava o odstopu dednega deleža nima dednopravnih učinkov.
Z ozirom, da se za odpoved neuvedenemu dedovanju (pogodba z dednopravnim značajem) po drugem in tretjem odstavku 137. člena ZD zahteva sporazum med prednikom in potomcem, dedna izvaja pritožnikove mame A. A. st. z dne 29. 1. 1997 že pojmovno takšnih pravnih učinkov ne more imeti. Izpostavljena izjava je bila leta 1997 namreč podana po smrti denacionalizacijskega upravičenca, ki je umrl že leta 1954.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost.
Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za trditev o dejstvih, ki bi bila objektivno sposobna škoditi časti ali dobremu imenu drugega, v razlogih izpodbijane sodbe tehtno in prepričljivo pojasnilo.
Prepričljivo je pojasnilo, da je upoštevaje kontekst celotne seje dne 28. 12. 2023, povsem jasno, da je obtoženec komentiral primernost zasebne tožilke za opravljanje omenjene funkcije.
Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to pravilno ocenilo kot v kontekstu celotne seje smiselno kritiko obtoženca, člana skupščine, izglasovane odločitve o tem, da se zasebne tožilke ne razreši s funkcije predsednice ter pobudo ostalim članom skupščine o možnosti za spremembo izida glasovanja o predsedniku turistične zveze.
Prvostopenjsko sodišče je namreč obravnavalo in upoštevalo navedbe zasebne tožilke, da je trditve obtoženca razumela kot napad nanjo osebno, vendar je prav tako pojasnilo, zakaj njenemu stališču ne more slediti. Izjavo obtoženca je ustrezno štelo kot naperjeno zoper osebo, ki opravlja javno funkcijo, zaradi česar mora biti pripravljenost zasebne tožilke na kritiko v zvezi z njeno funkcijo primerno večja. Nenazadnje povpraševanje in interes medijev o upravičenosti bolniške odsotnosti zasebne tožilke prav tako potrjuje, da so bile inkriminirane izjave dane znotraj konteksta njene primernosti kot osebe, vredne zaupanja za opravljanje funkcije predsednice turistične zveze in ne z namenom poniževanja ali izpostavljanja osebnih okoliščin zdravstvenega stanja zasebne tožilke.
Pritožbeno sodišče zgolj dodatno poudarja, da je pri tehtanju med pravico do svobode izražanja in varstvom časti in dobrega imena namreč presoja, ali je prišlo do nedopustnega posega v pravico do varstva časti in dobrega imena odvisna tudi od tega, koliko je posameznik vpet v javno funkcijo, temu sorazmerno pa mora trpeti posege na račun svobode izražanja drugega, povezane s kritiko, ki izhajajo iz opravljanja konkretne javne funkcije.
začasna odredba o stikih - sposobnost otroka, da izrazi svoje mnenje - začasna odredba o varstvu in vzgoji otroka - neutemeljena začasna odredba
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je otrok še vedno dodeljen v vzgojo in varstvo predlagateljici, ne predstavlja težav, saj ml. otrok že daljše časovno obdobje živi pri očetu.
Prav tako otrok zaradi vsakodnevne vožnje (26 km) od doma do šole ni ogrožen, prav tako ni ogrožen, ker se s sošolci ne vozi v OŠ A.
izločitev dokazov - kazenska ovadba - zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe - privilegirana priča
Kazenska ovadba ne predstavlja dokaza, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba, kar je sicer pogoj za izločitev. Kot je pravilno v točki 7 izpodbijanega sklepa navedlo tudi prvostopno sodišče, pa v predmetnem kazenskem spisu tudi ni podlage za zaključek, da kazenska ovadba B. B.ni bila dana samoiniciativno, ampak da so policisti prišli na njen dom in jo prosili oziroma ji predlagali, da poda izjavo, sama pa da jih ni poklicala, s čemer pritožnik v bistvu zatrjuje, da bi naj šlo za obvestilo, ki ga je policija pridobila od privilegirane priče po 148. členu ZKP, zaradi česar bi naj bila potrebna izločitev ovadbe tudi na tej podlagi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00081852
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 6, 6/1, 7, 7/1. OZ člen 87, 87/1, 193. ZIZ člen 11, 11/1, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 23.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjeten obstoj terjatve - pojasnilna dolžnost - pogoj reverzibilnosti - načelo lojalne razlage - sklicevanje na sodbo SEU - stopnja verjetnosti - načelo kontradiktornosti - hitrost postopka - dokaz z zaslišanjem prič - nadomestilo koristi
V zvezi z izdajo začasnih ukrepov treba tudi nacionalna postopkovna pravila razlagati na način, da ne omejujejo in pretirano otežujejo (ali celo onemogočajo) vložitev kakršnih koli razpoložljivih pravnih sredstev, saj morajo biti potrošniki deležni učinkovitega pravnega varstva. Tudi pri izdaji začasnih odredb po slovenskem pravu je tako treba upoštevati duh Direktive 93/13, to pomeni, da so lahko posamezne nacionalne določbe (OZ, ZVPot in ZPotK) iz uporabe izključene, če niso skladne z direktivo, oziroma se morajo razlagati na način, da so z direktivo skladne.
V zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve iz dajatvenega tožbenega zahtevka (na plačilo zneska 51.613,49 EUR s pripadki), se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je toženka upravičena tudi do koristi za uporabo tujega denarja po 193. členu OZ. Iz sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023 kot bistveno izhaja, da lahko banka zahteva od potrošnika, ki mu je dala potrošniški kredit, samo to, kar je dala potrošniku ob sklenitvi kreditne pogodbe. Na več mestih poudarja, da je zaradi tega, ker je banka v pogodbo vključila nepoštene pogoje, prišlo do ničnosti pogodbe o hipotekarnem kreditu in ji zato ni mogoče dodeliti nadomestila za izgubo dobička, podobnega temu, ki ga je pričakovala na podlagi navedene pogodbe (točka 82 sodbe).
Nadalje sta glede na pritožbena zatrjevanja bistveni točki 76 in 78 sodbe SEU C-520/21. Iz točke 78 pa izhaja, da bi razlaga nacionalnega prava, v skladu s katero bi imela kreditna institucija pravico, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in da zato prejme nadomestilo za potrošnikovo uporabo tega kapitala, prispevala k odpravi odvračalnega učinka, ki ga ima ničnost navedene pogodbe na prodajalce ali ponudnike. To pomeni, da banka ne more biti upravičena niti do pogodbenih, niti do zamudnih obresti, niti do kakršnihkoli drugih obogatitvenih obresti ali koristi. Če bi bila banka v tem primeru upravičena do povračila pogodbenih obresti, za kar se zavzema pritožba (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvračalni učinek, ki mu sledi Direktiva 93/13.
Iz zgoraj navedenih razlogov je tudi neutemeljeno sklicevanje pritožbe na prvi odstavek 87. člena OZ. V obravnavani zadevi, ko gre za vrnitev denarnega zneska, ne gre za takšno situacijo, saj se navedeno določilo nanaša na primere, ko je bila stvar med trajanjem pogodbenega razmerja uničena, prodana itd., torej ko stvari ni mogoče več vrniti. Ne glede na to, pa tudi navedene določbe OZ ni mogoče uporabiti, ker nasprotuje razlogom sodbe SEU C-520/21 z dne 15. 6. 2023, ki je na zastavljeno vprašanje med drugim odgovorilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive sveta 93/13/ EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih po v potrošniških pogodbah razlagati tako, da nasprotujeta sodni razlagi nacionalnega prava, v skladu s katero ima kreditna institucija pravico od potrošnika zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in plačilo zamudnih obresti po zakonski obrestni meri od datuma opomina.
V zvezi z izdano začasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče kot pomembno izpostavlja še točko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takšnih začasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) še toliko nujnejše, kadar je navedeni potrošnik zadevni banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je ta potrošnik začel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplačala v znesku 51.613,49 EUR.
Slednja sta tudi izrecno pojasnila, da je pri izvedbi prisilnih varnostnih ukrepov (PVU) sodelovalo zadostno število oseb (ne pa premalo, kot zatrjuje tožnik), in sicer, da ni treba, da je hkrati prisotnih 5 oseb, temveč zadošča, kot v predmetni zadevi, da so na tožniku PVU najprej izvedli trije zdravstveni tehniki, nato pa sta se jima pridružila dva policista (kot izhaja iz 17. in 18. strani izvedenskega mnenja).