12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.
Če je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je pomembno, da se o vprašanju izdaje zamudne sodbe toženec v določenem roku izjavi, potem bi na morebitno pravočasno izjavo moralo počakati in se do nje tudi opredeliti.
Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče storilo napako, ko je slepo sledilo navedbam CSD, da „neposredno izvrševanje stikov s skladu z ureditvijo teden-teden … ni izvršljivo“ in da je „edina opcija, da pride do ponovne vzpostavitve stikov in krepitve zaupanja med očetom in mld. A. A., da se le ti izvajajo pod nadzorom“. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katero se izpolnitev nenadomestnega dejanja prisilno izvrši z izrekanjem denarnih kazni, s čemer se poskuša vplivati na voljo zavezanca (v tem primeru matere, ki mld. otroka očitno ne pripravi na stik in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, stike aktivno preprečuje, kar je v tem postopku izkazano s stopnjo verjetnosti).
Pregled zadeve pokaže, da je izpodbijani sklep o nagradi in stroških izvedenca izdala strokovna sodelavka. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da lahko strokovni sodelavec opravlja v pravdnem postopku zgolj tista procesna dejanja, za katera je tako določeno z zakonom (tretji odstavek 15. člena ZPP). Tako lahko npr. izda plačilni nalog (433. člen ZPP), med pripravami za glavno obravnavo do naroka za glavno obravnavo opravlja opravila iz točk 3, 9, 10, 12, 13, 14, 15, 16, 17 in 18 prvega odstavka 270. člen ZPP (drugi odstavek navedenega člena), odloča o višini pravdnih stroškov, če je pred tem sodnik ali senat odločil o temelju stroškov, torej o tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu (četrti odstavek 163. člena ZPP), ter odloča o višini stroškov, če je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave (osmi odstavek 163. člena ZPP). Izpodbijani sklep ne predstavlja nobenega od zgoraj naštetih sklepov, za izdajo katerega bi bil pooblaščen strokovni sodelavec, saj gre pri izpodbijanem sklepu za sklep o nagradi in stroških izvedenca (t.j. sklep o izvedenini).
Tožena stranka v postopku ni dokazala, prvič, da je izpolnila svojo zakonsko dolžnost po prvem odstavku 71. člena SZ-1, torej, da je tožeči stranki kot tretji osebi iz naslova dobave zemeljskega plina izpolnila zapadle denarne obveznosti glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika, in drugič, da je tožeči stranki na podlagi njene zahteve posredovala podatke o etažnem lastniku, ki svojih obveznosti ni plačal, torej podatke, ki bi bili potrebni tožeči stranki za vložitev tožbe zoper etažnega lastnika.
Iz odločbe Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 33899/2017 z dne 2. 2. 2026 izhaja, da bi moral obsojenec kazen zapora nastopiti prvi delovni dan po vročitvi odločbe višjega sodišča. Ta je bila skladno z določbo prvega odstavka 88. člena ZUP dne 9. 2. 2026 pravilno vročena pooblaščencu, zato bi moral obsojenec kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor nastopiti 10. 2. 2026. Upoštevaje navedeno in upoštevaje določbo prvega odstavka 25. člena ZIKS-1, iz katere izhaja, da mora biti prošnja (v vsakem primeru) vložena pred dnevom, ko bi se moral obsojenec zglasiti na prestajanju kazni, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tako ponovna prošnja obsojenca, ki je bila po pooblaščencu priporočeno po pošti poslana 10. 3. 2026, kot tudi njena kasnejša dopolnitev z dne 25. 3. 2026, prepozna.
Skladno z določbo četrtega odstavka 26. člena ZIKS-1 mora obsojenec kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Maribor nastopiti prvi delovni dan po vročitvi tega sklepa. Če obsojenec kazni zapora ne bo nastopil, bo lahko sodišče prve stopnje zoper njega odredilo prisilno privedbo, saj upoštevaje citirano zakonsko določbo vložitev morebitne nove prošnje za odložitev izvršitve kazni zapora v tem terminu ne povzroči zadržanja začetka prestajanja kazni.
Tožba mora vsebovati dejanske okoliščine konkretnega primera, na katerih sloni tožbeni zahtevek in, ki jih je mogoče subsumirati pod določeno pravno normo, ki hkrati ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi.
Pritožnika sta pritožbo vložila po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Njuna pritožba je zato prepozna. Sodišče druge stopnje praviloma odloča samo o pravočasnih pritožbah, izjemoma pa sme upoštevati tudi nepravočasne pritožbe, če s tem niso prizadete pravice oseb, ki se opirajo na sklep (tretji odstavek 173. člena ZD).
Vendar ne glede na to je poudariti, da se pravni pouk obdolžencu o privilegiju zoper samoobtožbo ne razteza na opravljen preizkus alkoholiziranosti in tudi ne na kasneje odrejen strokovni pregled obdolžencu. V danem primeru namreč gre za ugotavljanje količine alkohola v krvi oziroma s tem namenom za odvzem in pregled vzorcev krvi in urina, ki se jih v skladu z drugim odstavkom 266. člena ZKP zaradi analize in ugotovitve drugih dejstev, pomembnih za kazenski postopek, sme opraviti tudi brez privolitve tistega, ki se ga pregleda, razen če bi zaradi zdravniškega dejanja nastala škoda za zdravje obdolženca, kar pa iz podatkov spisa ne izhaja.
Bistvo pritožbe v zvezi z zavrženjem zasebne tožbe zoper B. B. je v nasprotovanju odločitvi sodišča prve stopnje, da je zasebna tožba v tem delu vložena prepozno.
Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pooblaščenec neutemeljeno trdi, da ob prejemu pisma zasebni tožilec še ni bil seznanjen s tem, kdo je storilec inkriminiranega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 4 izpodbijanega sklepa prepričljivo in logično obrazložilo, sklicujoč se na obrazložitev zasebne tožbe, da je zasebni tožilec glede na vsebino pisma že ob njegovem prejemu vedel, da ga je lahko sestavila le B. B.
Po presoji višjega sodišča dejstvo, da naj bi osumljeni A. A. očitano kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) storil na škodo predsednice Okrožnega sodišča v ***, ki je v preteklosti sodniško funkcijo opravljala na Okrajnem sodišču v ***, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v ***, utemeljuje zaključek, da je podana okoliščina, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnila okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v ***, kjer je bil vložen predlog za opravo posameznega preiskovalnega dejanja zoper osumljenca.
Izrečena denarna kazen je tudi po višini povsem primerna, z njo pa se zasleduje odvračalni učinek.
Pritožnik pri tem, ko graja vročanje sodnega vročevalca povsem prezre, da je v prvi vrsti njegova dolžnost, da je poštno dosegljiv, se odziva na sodna pisanja sodišča in da sodišče obvesti o vsaki spremembi naslova in prebivališča, vse do končanega postopka.
Upoštevaje število klicev in poslanih SMS sporočil ni dvoma, da se je obsojenec vročanju pisanj očitno izogibal (poročilo l. št. 577-578). Po obrazloženem je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP pravilno in utemeljeno obsojencu v plačilo naložilo stroške vročanj zgoraj izpostavljenih sodnih pisanj, ki so nastali izključno po njegovi krivdi.
In zgolj za hrambo strelnega orožja in streliva, katerega promet je posameznikom dovoljen (torej orožja in streliva, ki posameznikom niso prepovedani), če je zanj izdana orožna listina oziroma dovoljenje za nošenje je v prvem odstavku 307. člena KZ-1 predvideno izvzetje kazenske odgovornosti in gre lahko za prekršek. To pa ne velja za drugo, torej prepovedano orožje in strelivo. Besedilo namreč v tem delu glasi: "....kdor tako orožje, strelivo ali eksploziv, razen strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina, protipravno pridobi ali hrani,....". Glede na tako dikcijo opisa kaznivega dejanja in predhodno, v istem odstavku navedeno delitev orožja med strelno in vojaško orožje (in torej poudarjeno razliko med njima) ter nenazadnje samo dovoljenost posamezne vrste orožja je jasno, da ni podano kaznivo dejanje le v primeru, ko gre za hrambo strelnega orožja ali streliva, ki je v skladu z ZOro-1 dovoljeno in za katerega mora posameznik za zakonitost njegove posesti oziroma hrambe le pridobiti orožno listino (za pridobitev katere je potrebno izpolnjevanje splošnih pogojev iz 14. člena ZOro-1). Takšno razlikovanje tudi sledi stopnji nevarnosti posameznih vrst orožja.
Sodišče prve stopnje je obsodilno sodbo oprlo predvsem na izpovedbo oškodovanca, vendar je ni preverilo v luči izpostavljenih pomislekov obrambe glede načina izvršitve dejanja, niti ni pojasnilo neskladij z objektivnimi dokazi, prav tako pa nobena zaslišana priča, ki je bila v času obravnavanega dogodka v lokalu, ni potrdila, da bi obdolženka oškodovanca udarila ali ga ustrahovala z nožem.
Pravno relevantna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno okvalificiralo in presodilo, da zavarovanka toženke ni odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala pri dostopu skozi okno na streho v okviru izvedbe kvalitetnega prevzema gradbenih del. Sodišče prve stopnje je v točkah 10 in 11 obrazložitve navedlo vse potrebne razloge za zaključek, da je bila kvalitetni prevzem dolžna organizirati izvajalka v skladu z varnostnimi pravili in se zato tožnica kot izvajalka oziroma predstavnica izvajalca ne more sklicevati na neustrezen dostop na streho, ki naj bi ga uredila šola oziroma zaposleni pri zavarovancu toženke.
Da sodišče vseobsegajoče preiskuje vsakršno ozadje nastanka lastninsko-pravnih razmerij v preteklosti za celotni bivši vojašniški kompleks in s tem popolnoma nadomesti aktivnost udeležencev v postopku, presega pooblastila sodišča v tovrstnem predlagalnem postopku in za kaj takega tudi ni podanega javnega interesa.
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ).
Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.
S tem, ko je sodišče prve stopnje predlagana dokaza nasprotnega udeleženca formalno izvedlo, vendar ju ni dokazno ocenilo in se ni opredelilo do pravno relevantnih navedb nasprotnega udeleženca o samomorilnih nagnjenih predlagateljice in vplivu le-teh na njene starševske kapacitete, je kršilo njegovo pravico do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz pravice do izjave v postopku izhaja namreč obveznost sodišča, da se z navedbami in dokazi udeležencev seznani, jih pretehta ter se do njih, če so dopustni in za odločitev pravno upoštevni, v obrazložitvi svoje odločbe opredeli.
Ker je oškodovanka na glavni obravnavi izpovedala enako kot v preiskavi in vztrajala pri izjavi, podani ob ustni ovadbi policiji, je vsebina te njene izjave policiji postala sestavni del njene izpovedbe.