Za disciplinsko sankcioniranje v skladu s 140. členom ZKP je treba poleg objektivne zlorabe procesne pravice izkazati tudi subjektivno komponento, to je namen udeleženca ― kršitelja za zavlačevanje postopka.
Položaj, ko sporočen naslov ni pravilen oziroma na sporočenem naslovu obsojenec dejansko ni dosegljiv, je enak, kot če spremembe svojega naslova sploh ne bi sporočil.
V obravnavani zadevi zagovornik ne zatrjuje, da obsojenec sodbe o kaznovalnem nalogu ni razumel, temveč navaja, da je sodbo napačno razumel, ker dejanja ni storil in ker je policist v predkazenskem postopku izjavil, da "iz tega ne bo nič". Vendar iz teh trditev po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja utemeljenost upravičenega vzroka za zamudo, upoštevaje jasno in nedvoumno vsebino obsodilne sodbe o kaznovalnem nalogu pa izpostavljeni okoliščini, četudi bi se izkazali za resnični, ne predstavljata objektivnih ovir, ki bi obdolžencu preprečevale pravočasno vložitev ugovora.
Z domnevo nedolžnosti je neločljivo povezan tudi dokazni standard, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe v kazenskem postopku, in kateri je zrcalna slika dokaznega bremena tistega (upravičenega tožilca), ki krivdo zatrjuje.
Kljub temu, da pokojni v usodnem trenutku brutalnega napada na obdolženko ni imel v rokah nobenega nevarnega sredstva, je sodišče prve stopnje resnost njegovega napada pravilno in razumno presojalo na podlagi celote ugotovljenih relevantnih dejstev dokaznega postopka.
Pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje in meni, da je podano očitno nasprotje med poročilom lečeče ustanove in mnenjem Komisije, do teh razlik pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poudarja, da gre pri storilcu za trajno blodnjavo motnjo, pri kateri ni pričakovati bistvenega izboljšanja, zato hospitalno zdravljenje ne vodi k izboljšanju, ki bi ga lahko razumeli kot cilj institucionalnega zadržanja storilca. Storilec je kljub trajni motnji vedenjsko ustrezno reguliran, nekonflikten in sodelujoč. Lečeči strokovnjaki so podali mnenje, da bi nadaljnje zdravljenje v zavodu lahko škodovalo storilčevemu napredku, zato po mnenju pritožbe obstaja spremenljiva oblika psihiatričnega zdravljenja na prostosti, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.
Na podlagi obrazloženega je utemeljeno zaključilo, da je storilec glede na prisotno psihično motnjo v kombinaciji s sindromom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi še vedno nevaren za okolico in da je to nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor in torej ne v obliki milejšega ukrepa, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, kot to zmotno navaja pritožba. Komisija je v tej smeri poudarila, da z obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti ne bi bilo mogoče doseči zadostnega nadzora nad zdravstvenim stanjem in vedenjem storilca ter dovolj hitro ukrepati v primeru ojačanja psihoaktivne simptomatike ter ponavljanja heteroagresivnega vedenja. Vse navedeno pa je tudi razlog, da pritožbi v tej smeri ni mogoče ugoditi.
Sodišče prve stopnje se je namreč napačno zadovoljilo zgolj z ugotovitvijo objektivne nevarnosti, medtem ko je obstoj konkretne nevarnosti ugotavljalo zgolj na pavšalni ravni, na kar pravilno smiselno opozarjata tudi pritožbi. Upoštevanje strogih pogojev sodišču narekuje ugotavljanje konkretnih okoliščin in konkretne nevarnosti v predmetni zadevi. Predlagatelj začasne odredbe, ki zatrjuje nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, mora za to konkretno in natančno navesti relevantna dejstva, tudi splošno znana.
V skladu z določbo 115. člena ZPP sodišče med drugim preloži narok, če so za to upravičeni razlogi. Pritožbeno sodišče meni, da je bil v obravnavani zadevi tak upravičen razlog za preložitev naroka podan, saj je bilo nasprotnemu udeležencu vabilo na prvi narok za glavno obravnavo v četrtek 20. 11. 2025 vročeno s fikcijo vročitve šele en dan pred samim narokom, pri čemer se je že od ponedeljka 17. 11. 2025 (tj. dva dni pred vročitvijo vabila) nahajal na službeni poti v tujini, ki je trajala do sobote. S tem, ko sodišče prve stopnje naroka ni preložilo, mu je kršilo pravico do izjave in sodelovanja v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Odločba o odvzemu predmeta neposredno posega predvsem v pravice osebe, ki ji predmet pripada. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da obdolženi ni lastnik odvzetega osebnega vozila, niti zagovornik ne zatrjuje, da bi imel obdolženi na vozilu kakršnokoli drugo pravico, ki bi bila z izrečenim ukrepom prizadeta. V takšnih okoliščinah pa obdolženec nima pravnega interesa za izpodbijanje odločbe o odvzemu vozila, saj se z njo ne posega v njegove pravice ali pravne koristi, temveč v pravni položaj tretje osebe kot lastnika vozila.
Okoliščina, da je bila prvostopenjska sodba z dne 25. 2. 2026 s pravnim poukom vročena tako obdolženemu kot njegovemu zagovorniku, sama po sebi nikakor ne pomeni, da je obdolženi (po zagovorniku) upravičen izpodbijati tudi tisti del sodbe, ki ne posega v njegov pravni položaj.
Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje odločalo o priglašenih stroških obeh pravdnih strank, pri tem pa se ni opredelilo niti do dejstva, da se je postopek, ki je v začetku tekel kot enoten, s sklepom z dne 3. 7. 2018 razdružil v dva postopka, niti do dejstva, da se je sporna vrednost tekom postopka spreminjala, kar vpliva na vrednost posameznih opravil.
Tožena stranka razlogom odločitve v izpodbijanem sklepu obrazloženo ne nasprotuje. V pritožbi se zavzema za ustavitev postopka, ker je obveznost, ki ji je bila naložena s sodbo sodišča prve stopnje z dne 29. 11. 2024 tožeči stranki v celoti poravnala. S tovrstno pritožbeno grajo ne more biti uspešna. Prvič zato, ker je tožena stranka, ob dejstvu, da ni bila oproščena plačila sodne takse, dolžna plačati sodno takso za pritožbo, pri kateri vztraja, in drugič zato, ker je bilo s sodbo sodišča prve stopnje odločeno po stanju ob zaključku glavne obravnave, zato morebitno kasnejše plačilo obveznosti na pravilnost in zakonitost odločitve v sodbi ne more vplivati.
V konkretnem primeru je bistvo spora odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas po ZPSPP, ki v 24. in 26. členu določata le dva pogoja za veljavno odpoved - sodna odpoved in najmanj enoletni odpovedni rok. Ker zakon ne zahteva utemeljenega razloga (političnega, ekonomskega ali kakršnega koli drugega razloga), so morebitni motivi župana in potek postopkov javnih razpisov v drugih zadevah pravno nepomembni za odločitev o prenehanju najemnega razmerja v konkretnem primeru.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da med predmetnim postopkom in zadevo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 398/2014 z dne 7. 6. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 208/2016 z dne 6. 10. 2016, ni podane niti subjektivne niti objektivne identitete (319. člen ZPP). Sedanji predlagatelj namreč ni bil stranka gospodarskega spora, kot pravilno opozarja v pritožbi.
Sodišče je pravilno v plačilnem nalogu z dne 13. 2. 2026 opredelilo višino podrednega pobotnega ugovora tožene stranke do tožeče stranke v višini 77.135,06 EUR (ki zajema vse zahtevke pobota po pobotnem ugovoru, po prvem podrednem zahtevku, drugem podrednem zahtevku, delno tudi pobotni ugovor zaradi povišanja vrednosti nepremičnine).
Glede na to, da vrednost spornega predmeta obstaja že ob vložitvi tožbe, je logično, da sklep, ki to vrednost le ugotovi ali popravi, učinkuje za celoten postopek, torej ex tunc (za nazaj).
Razlage SEU (pogoj, ki ni jasen, razumljiv) in Ustavnega sodišča (pogoj, ki je jasen, razumljiv) imata skupno izhodišče, da (ne)preglednost ne izključuje presoje predpostavk nepoštenosti pogodbenih pogojev, to pa je možno le, če so merila teh predpostavk različna. Takšno razlogovanje se logično izide samo v primeru, če se sprejme razlaga, da preglednost glavnega predmeta pogodbe ni predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja.
V skladu s sodbo C-405/21 z dne 13. 10. 2022 in alternativno določenimi merili predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja "znatno neravnotežje" je pogodbeni pogoj o prevalitvi neomejenega valutnega tveganja na potrošnika nepošten tudi, če je izpolnjeno merilo "količinske ekonomske presoje".
Zastaranje dajatvene terjatve prične teči praviloma od ugotovitve ničnosti pogodbenega razmerja.
Sodišče druge stopnje se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec v opisanih dogodkih s svojim vedenjem in ravnanjem presegel meje oziroma ravnal tako, da je sodišče predlagateljico pravilno zaznalo kot žrtev in ji z ukrepi zagotovilo nujno potrebno zaščito.
Iz prvega odstavka 33. člena ZGD-1 izhaja, da pooblastilo v obliki prokure podeli družba. Pooblastitelj je torej družba oziroma v njenem imenu skupščina družbenikov. V obravnavani zadevi iz Družbene pogodbe ne izhaja, da je skupščina tista, ki prekliče prokuro, vendar pa v Družbeni pogodbi tudi ni določeno, da o preklicu prokure odloča poslovodja. V primeru takšne pravne praznine je logičen sklep, da je za preklic prokure pristojen tisti organ družbe, ki je pooblastilo v obliki prokure podelil, torej skupščina družbe.
Za presojo, kdo je pristojen za preklic prokure, je treba uporabiti zakonske določbe in njihovo razlago skozi prizmo nasprotja interesov različnih organov družbe (skupščine družbenikov in poslovodje). Takšna razlaga pa zahteva presojo, da je v primeru, če iz družbene pogodbe ne izhaja, da so družbeniki možnost preklica prepustili poslovodji, preklic prokure v pristojnosti skupščine. Zato ne držijo nasprotne trditve v odgovoru na pritožbo, da je v primeru, če družbena pogodba ne določa drugače, preklic prokure v pristojnosti poslovodje, ki zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih. Res je, da poslovodja zastopa družbo in izraža njeno voljo v razmerju do tretjih, a ne takrat, ko je odločanje o določenih vprašanjih v družbi (z namenom) prepuščeno skupščini. Podelitev prokure, s tem pa tudi njen preklic je (zaradi možnega nasprotja interesov med organi družbe) v pristojnosti skupščine in ne poslovodje.
Sama skrb za mladoletne otroke ne more predstavljati odločilnega razloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Sprejem nasprotnega stališča bi namreč vodil v nevzdržen zaključek, da storilcem kaznivih dejanj, ki imajo otroke oziroma družinske obveznosti, kazni zapora sploh ne bi bilo mogoče učinkovito izvrševati, kar bi bilo v očitnem nasprotju z namenom kaznovanja in temeljnim načelom enakosti pred zakonom.
Pritožbeno sodišče ne more nekritično zaobiti možnosti t. i. lažnega priznanja, na katerega je skozi pritožbeno izvajanje fokusirana zagovornica. V primerih mladoletnih storilcev, posebej kadar obstajajo indici o nasilju ali neustreznih družinskih razmerah, je namreč treba možnost prilagojenega oziroma izsiljenega priznanja presojati z večjo mero previdnosti. Sodišče prve stopnje pa se do teh okoliščin ni celovito opredelilo, prav tako pa ni jasno in zadovoljivo obrazložilo, kako jih umešča v skupno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov.