Pokojninska doba je bila tožniku priznana šele z odločbo z dne 8. 4. 2015 in ne na podlagi ZPIZ-2 in je po svoji vsebini konstitutivna odločba. Ob upoštevanju prvega odstavka 108. člena ZPIZ-2, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, je tožnik pogoje po 5. členu 37. člena ZPIZ-2 izpolnjeval že ob vložitvi zahteve za vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo z dnem 11. 2. 2015. To je z dnem, ko je tožnik vložil zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZPIZ-2 gre zavarovancu pravica do odstotno povečane pokojnine od naslednjega dne po vložitvi zahteve. Posledično je tožnik od dneva vložitve zahteve (11. 2. 2015) upravičen tudi do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 205, 205/1, 205/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - velika tatvina - rok za podajo izredne odpovedi - sostorilstvo
Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je v noči 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 sodeloval pri odtujitvi jeklenega odpadka (slabov) v skupni teži najmanj 60 ton in vrednosti 100.000,00 EUR, pri čemer je bil jekleni odpadek odtujen iz adjustaže 1 obrata jeklarna s pomočjo uporabe interne lokomotive in vagonov ter odpeljan iz varovanega območja delodajalca. V zvezi z očitanim dejanjem je bila tožniku očitana hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da ima opisana kršitev tudi vse znake kaznivega dejanja velike tatvine iz 205. člena KZ-1.
ZPP člen 212, 254, 254/3.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 126, 126/2.
I. kategorija invalidnosti - datum
S sodnim izvedenstvom je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ocenjeno, da je tožničina delazmožnost od 12. 11. 2014 dalje popolnoma izgubljena, ker pri njej več ni preostale delovne zmožnosti. To hkrati pomeni, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz prve alineje 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti.
Tožnici pravice do invalidske pokojnine ni mogoče zakonito priznati od datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Potrebno je upoštevati 2. odst. 126. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da v primeru, ko v stanju invalidnosti nastopijo spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker je bila tožnica že uživalka pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, ji je v skladu s cit. določbo ZPIZ-2 mogoče novo pravico iz invalidskega zavarovanja priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe z dnem 28. 10. 2014. Torej od 1. 11. 2014 dalje.
Odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka je po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, od katere je treba obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Tako ne gre za plačilo plače, neto plača v tujini pa je le osnova za izračun odškodnine.
Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka, do katere je delavec oziroma javni uslužbenec upravičen zato, ker mu je bila kršena pravica do tedenskega počitka, ki mu pripada po zakonu, in je moral na dneve, ko bi moral biti prost, opravljati delo na misiji, ne predstavlja plače. Javni uslužbenec je namreč do odškodnine upravičen poleg plače, ki jo je za delo v tujini prejel (za povprečno 174-urno delovno obveznost na mesec).
zavrženje vloge - fikcija vročitve - sklep o popravi
Prvostopenjsko sodišče je pravilno štelo, da je bila vročitev v skladu s četrtim odstavkom 142. člena ZPP pravilno opravljena in da se je 15-dnevni rok za popravo vlogo iztekel 7. 2. 2017. Vložnik v tem roku vloge ni popravil tako kot mu je sodišče prve stopnje naložilo v sklepu o popravi. V primeru, če naslovnik nima predalčnika, ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz tretjega odstavka 142. člena ZPP opozoriti. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da je poštni delavec tožnika v obvestilu z dne 23. 1. 2017 obvestil, da se pisanje vrača sodišču, ker naslovnik nima hišnega oziroma izpostavljenega predalčnika. Zato je vloga pravilno zavržena.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Prva kršitev, ki jo je tožnik storil, je bila v tem, da je službeno elektronsko pošto z dne 20. 7. 2016 (ki ni bila namenjena njemu, priskrbel pa mu jo je njegov sodelavec) uporabil v zasebne namene. Poleg tega je bilo tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano tudi, da naj bi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da naj bi s poslovnimi partnerji komuniciral (po telefonu in preko elektronske pošte) in jim pojasnjeval okoliščine prejema redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in nato najmanj 26. 7. 2016 iz službene elektronske pošte za zasebne namene pošiljal elektronska sporočila in najmanj enemu poslovnemu partnerju sporočil, da ga tožena stranka odpušča zaradi poslovnega razloga in njegovega pogleda glede vodenja projektov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nobena od očitanih kršitev, ki jih je tožnik storil, nima takšne teže, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbene obveznosti oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR je, da delavec huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) in da bi bilo tudi ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank mogoče delovno razmerje tožnika pri toženi stranki nadaljevati do izteka odpovednega roka. Z zgornjimi ugotovitvami v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče.
S tem, ko se je tožnik v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja za določen čas (za obdobje od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016) zaposlil pri drugem delodajalcu (za nižjo plačo) je zmanjševal škodo. Iz tega razloga je upravičen do razlike med plačo, ki jo je pri drugem delodajalcu v obdobju od 10. 9. 2016 do 30. 9. 2016 prejel in plačo, do katere bi bil upravičen pri toženi stranki, če mu pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00003998
KZ-1 člen 37, 37/1, 251, 251/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi sodbe o odločilnih dejstvih - pravna jamstva v kazenskem postopku - dokazna ocena - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - konkretizacija pritožbenih očitkov - napeljevanje h kaznivemu dejanju - kaznivo dejanje ponarejanja listin - zakonski znaki kaznivega dejanja - obrazložena zavrnitev dokaznih predlogov - obseg preizkusa pritožbe
Pritožnik spregleda, da za kaznivost napeljevalčevega ravnanja zadostuje obstoj kaznivega dejanja in ni potrebno da je storilec dejanja kazensko odgovoren, torej kriv. Kaznivo dejanje, h kateremu se napeljuje, pa mora biti konkretizirano.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokazno breme - trditvena in dokazna podlaga tožbe
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila odreditev opravljanja dela v deljenem delovnem času julija 2010 del sistematičnega ravnanja tožene stranke (oziroma zlasti tožnici neposredno nadrejenih), prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi se taki dogodki ponavljali v naslednjih mesecih do odhoda tožnice v bolniški stalež. Pritožbeno sodišče dodaja, da ni mogoče govoriti niti o diskriminaciji oziroma nadlegovanju tožnice. Pri tem velja, da je trditveno breme glede obstoja diskriminacije na delavcu. Ta mora zatrjevati ne samo, da je bil neenako obravnavan, pač pa tudi, da je bila razlog neenake obravnave ena od v zakonu naštetih okoliščin. Trditve morajo biti dovolj verjetne, da upravičujejo domnevo kršitve prepovedi diskriminacije. Ko delavec postavi ustrezne trditve, pa je delodajalec tisti, ki mora na podlagi obrnjenega dokaznega bremena dokazati, da do kršitve prepovedi diskriminacije ni prišlo.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno pravno podlago, da je pri tožniku ugotovilo lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje. Tožnik je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imel dvojni status, in sicer uživalca pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladil svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da kljub temu, da je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu poleg svojih delavcev kot tretje toženo stranko tožila tudi zavarovalnico, pristojnost delovnega sodišča za odločanje o delu tožbe, ki se nanaša nanjo, ni podana. Tožeča stranka namreč tretje toženi stranki v tožbi očita, da je v pravdnem postopku, v katerem je prvo toženec kot delavec, ki se je poškodoval na delu, od nje kot zavarovalnice zahteval povračilo nastale škode, kršila skrbnost dobrega gospodarja iz 6. člena OZ. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je odgovornost vseh toženih strank povezana z istim historičnim dogodkom. Tožeča stranka namreč odgovornosti tretje tožene stranke ne utemeljuje z nepravilnim ravnanjem v zvezi s škodnim dogodkom, temveč z navedbami, da je ni obvestila o poteku zgoraj omenjenega spora ter da je ravnala malomarno, ker v tem sporu ni ugovarjala delavčevega soprispevka k nastali škodi. Glede na navedeno spor med tožečo in tretje toženo stranko ni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da za odločanje o tem delu tožbe ni stvarno pristojno, materialnopravno pravilna.
Glede na dejanske ugotovitve, da je bil način dela, na katerega sta delo opravljala obravnavanega dne, običajen in da je tožeča stranka kot delodajalec takšno nepravilno prakso svojih delavcev dopuščala, čeprav je bila z njo seznanjena, prvo in drugo tožencu ni mogoče očitati, da sta pri delu ravnala hudo malomarno, ravnanje z naklepom oziroma hudo malomarnostjo pa je v skladu z določbo drugega odstavka 182. člena ZDR predpostavka za odškodninsko odgovornost delavcev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00003024
KZ-1 člen 49, 251, 251/1. ZKP člen 344, 344/1, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372/1, 372/1-1, 373, 386.
sprememba obtožbe - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - zloraba procesnih pravic - pravica do obrambe - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje ponarejanja listin - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - dokazna ocena razlogi o odločilnih dejstvih - kazenska sankcija - izrek zaporne kazni - odmera kazni
Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bile vse spremembe obtožnega predloga dopustne in v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP, saj je državna tožilka spreminjala obtožni predlog le v tistih delih, v katerih je prilagodila opis spremenjeni oceni dejanskega stanja.
Tožnik je tožencu še pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi omogočil ustrezno izobraževanje za pridobitev licence, kar pomeni, da ni šlo za izobraževanje v smislu drugega odstavka 170. člena ZDR-1, po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti izobraževanje delavcu, če tako zahtevajo potrebe delovnega procesa ali da se s tem izogne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga. Le v takem primeru na podlagi četrtega odstavka 170. člena ZDR-1 nosi stroške izobraževanja delodajalec. Zato je bil toženec dolžan vrniti tožniku stroške izobraževanja, ne glede na obstoj dogovora, da mu stroškov ne bo potrebno vrniti, če bo ostal v delovnem razmerju vsaj eno leto, saj je tožencu na lastno željo delovno razmerje prenehalo že po dveh mesecih in pol po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - odvetnik
V skladu s petim odstavkom 17. člena ZOdv je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Morebitni dogovori po drugem odstavku 17. člena ZOdv (do višjega plačila za delo odvetniku) so v primeru zastopanja po uradni dolžnosti, ali v primeru nudenja brezplačne pomoči, nični. Zato znašajo stroški tožnika v tem postopku polovico zneska, kot bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi. Le stroški v tej višini so tožniku dejansko nastali in zato le ti stroški predstavljajo potrebne pravdne stroške tožnika.
Sporna pogodba v času sklenitve ni nasprotovala prisilnim predpisom (sprememba ZGD-1, to je člen 38.a, je začela veljati kasneje), zato samo dejstvo, da naj bi bil direktor tožene stranke najmanj 10 % lastnik tožeče, še ne zadošča za ničnost posla. Lahko pa tak posel nasprotuje moralnim načelom in v zvezi s tem je tožena stranka ustrezne navedbe podala (direktor tožene stranke je zlorabil svoj položaj za zagotovitev premoženjske koristi toženi stranki, storitev oglaševanja se pri prevoznih pogodbah običajno ne zaračunava posebej in je cena oglaševanja všteta že v ceno prevozov, tožeča stranka plačanih storitev oglaševanja ni naprej plačevala podprevoznikom, ki so oglaševali na svojih vozilih, tožeča stranka je za vse našteto ves čas vedela). Pritožbeno sodišče v zvezi z očitano kršitvijo skrbnosti dobrega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1 pojasnjuje, da ta določba sama po sebi ne predstavlja podlage za ničnost pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, temveč zgolj za odškodninsko odgovornost poslovodstva. Seveda pa lahko ta kršitev pomeni tudi ničnost pogodbe, če se je tretji zavedal, da do pogodbe brez kršitve dolžne skrbnosti ne bi prišlo in da je s to kršitvijo pridobil zase ali za koga drugega protipravno premoženjsko korist, oziroma povzročil svojemu sopogodbeniku škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00002899
OZ člen 635, 635/1, 636. ZPP člen 2, 285.
podjemna pogodba - stvarne napake - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - odprava napake po drugem izvajalcu - enoletni prekluzivni rok za vložitev tožbe - prenehanje pravice - zavajanje - materialno procesno vodstvo - stroški odprave napak - vezanost na zahtevek - prekluzija - stroški postopka - načelo končnega uspeha
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je skladno z napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa tožečo stranko na naroku v okviru materialno procesnega vodstva pozvalo na razjasnitev njenih trditev. Navedbe o odzivu na notifikacijo, podane na tem naroku, zato niso prepozne.
Naročnik lahko sodno uveljavlja zahtevek za izplačilo denarnega zneska, v višini ocenjenih stroškov, potrebnih za odpravo napak, tudi če odprave teh napak še ni zagotovil.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 259, 259/1.. ZPIZ-2 člen 111, 111/2, 178, 394.
starostna pokojnina
Zavarovanec lahko zahteva neko pravico takrat ko izpolni pogoje, lahko pa neko pravico uveljavi tudi kasneje. Osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana (kakor je v primeru tožnice), se lahko v skladu z določbo drugega odstavka 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje le od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev za nazaj. Glede na datum vložitve zahteve (1. 7. 2015) je tožena stranka tožnici pravilno priznala pravico do starostne pokojnine od 1. 2. 2015 dalje.
Po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ so obvezno zdravstveno zavarovane osebe s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki ne izpolnjujejo pogojev za zavarovanje po eni od ostalih točk iz 15. člena zakona in si same plačujejo prispevke. Po 15. členu ZZVZZ so torej obvezno zavarovane vse zaposlene, samozaposlene in druge osebe s stalnim prebivališčem v RS, ne glede na to, kakšen status imajo in ne glede na to, ali so državljani RS ali tujci. Izvzem iz tega zavarovanja, ne glede na voljo posameznika za vključitev v zavarovanje, ni mogoč.
Tožnici je lastnost zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja prenehala 31. 8. 2015 in od 1. 9. 2015 ni bila več vključena v to zavarovanje na nobeni drugi podlagi, čeprav je bila še pred izdajo izpodbijanih odločb pozvana na ureditev obveznega zdravstvenega zavarovanja. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino bistveno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bila z izpodbijanima upravnima aktoma za tožnico zakonito ugotovljena lastnost zavarovanca po 20. točki 1. odstavka 15. člena ZZVZZ od 1. 9. 2015 dalje in tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter ugotovitev, da tožnica ni obvezno zavarovana, z izpodbijano sodbo utemeljeno zavrnjen.
odločitev o pravdnih stroških - sodna taksa - potrebni stroški
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožniki v tovrstnih sporih takse niso dolžni plačati in plačila takse sodišče od njih tudi ne sme zahtevati.
Na podlagi plačilnega naloga je tožnica plačala znesek, ki ga glede na določbo 71. člena ZDSS-1 ni bila dolžna plačati. Povrnitev takšnega izdatka pa, kljub uspehu v sporu o glavni stvari, ni mogoče v povračilo naložiti toženi stranki. Ne gre namreč za potrebni strošek v smislu 155. člena ZPP.
odločitev o pravdnih stroških - načelo končnega uspeha
Tožena stranka v pritožbi pravilno navaja, da zgolj sprememba izreka v I. točki odločbe tožene stranke z dne 25. 2. 2016, kjer se je beseda zavrne nadomestila z besedo zavrže, ni v ničemer izboljšala pravni položaj tožnice. Pritožba tožnice se je torej zavrgla, ne pa zavrnila. V celoti je tako ostala v veljavi prvostopenjska odločba, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri od 1. 7. 2015 dalje in znesek te pokojnine, ki pa med strankama ni sporen. Spor se je nanašal zgolj na datum začetka ponovne odmere pokojnine. Prav tako se ni spremenila 2. točka izpodbijane dokončne odločbe z dne 25. 2. 2016, s katero je bilo odločeno, da stroške postopka nosi zavarovanka sama. Tožnica tako v svoji pravdi v sodnem postopku ni uspela in tako ni razloga za uporabo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa odmero stroškov v primeru delne zmage stranke v pravdi.
Od odločitve, ali gre za samostojno tožbo (v posledici odločitve, da se ne dovoli nasprotna tožba) ali za nasprotno tožbo, je odvisno, ali so podani pogoji za to, da se sodišče prve stopnje lahko po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno po drugem odstavku 22. člena ZPP. Pritožba namreč utemeljeno navaja, da pri nasprotni tožbi pride do atrakcije krajevne pristojnosti.