neveljavnost pogodb - pogodba o zaposlitvi - civilna oseba - vojaška oseba - grožnja - napake volje
V primeru sporazumne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, prejšnje ni treba posebej odpovedati.
Strah pred izgubo zaposlitve, ki temelji le na lastnem prepričanju pogodbene stranke (delavca), ne more biti razlog za uspešno uveljavljanje neveljavnosti podpisane pogodbe o zaposlitvi.
V skladu z določbo 401. člena ZPP odloča o predlogu za obnovo postopka višje sodišče, če se razlog na obnovo postopka nanaša edino le na postopek pred višjim sodiščem. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj se predlog za obnovo postopka nanaša na odločitev pritožbenega sodišča.
S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, zato mu je tožena stranka odpovedala prejšnjo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnika zaradi spremenjene delovne zmožnosti in mu ponudila v podpis pogodbo o zaposliti za ustrezno delovno mesto vratar, to pogodbo pa mu je odpovedala dne 5. 5. 2011 iz poslovnega razloga, skladno z mnenjem Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2011. Tožena stranka je namreč delovno mesto vratar ukinila, za tožnika pa ni imela na razpolago delovnega mesta, ki bi ustrezalo omejitvam iz dokončne odločbe ZPIZ. Iz dopolnilnega mnenja ZPIZ, na katerega se sklicuje tožnik in ostalih listin, ki jih je tožnik kot dokaz priložil predlogu za obnovo postopka, ne izhaja, da bi bil tožnik tudi v času, ko mu je tožena stranka dala odpoved pogodbe o zaposlitvi tj. dne 5. 5. 2011, sposoben opravljati delo varnostnika pri toženi stranki, saj ni dokazal, da je delo varnostnika pri toženi stranki enako delu varnostnika iz obrazca DD-1. Iz dopolnilnega mnenja tudi ne izhaja, da so pri tožniku odpadle omejitve iz dokončne odločbe ZPIZ o njegovi invalidnosti, zaradi katerih je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožena stranka za tožnika ni imela ustreznega delovnega mesta. Pritožbeno sodišče je zato predlog za obnovo postopka zavrnilo kot neutemeljen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006143
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - trditveno in dokazno breme - nedopustno protipravno ravnanje
Premikanje elektronskih tabel ugotovljene velikosti in teže (cca. 2 m2 in teže 60 do 100 kg) v skupini treh delavcev ne predstavlja opravila, ki bi bilo samo po sebi nevarno.
Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z očitanim nedopustnim ravnanjem tožene stranke (navedbe so bile nepopolne in splošne in jih ni bilo mogoče preizkusiti). Ker je protipravnost ravnanja tožene stranke dejstvo, ki ga je dolžan dokazati tožnik in ker tega ni dokazal (da bi tožena stranka kršila predpise s področja varnosti in zdravja pri delu ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), je sodišče pravilno štelo protipravnost ravnanja tožene stranke za nedokazano.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00011159
ZKP-UPB8 člen 371, 371/2.
pravice obrambe - dokazni predlogi - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je v 14. točki izpodbijane sodbe obrazložilo zakaj je zavrnilo dokazne predloge obtoženca za zaslišanje prič. Ocenilo je, da so predlagani dokazi (zaslišanje prič) nerelevantni za obravnavano kazensko zadevo glede na to, da naj bi dokazovali zakonitost upravne odločbe, o kateri so že odločale vse pristojne sodne instance, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče tej odločitvi sodišča prve stopnje pritrjuje, posplošne pritožbene navedbe je ne morejo izpodbiti.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge zlasti z zaslišanjem predlaganih prič, zato je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZPIZ-2 člen 66, 68, 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 149.
invalidnina za telesno okvaro - poškodba pri delu - poklicna bolezen
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v prehodni določbi 3. odst. 403. člena ZPIZ-2. Navedena pravna norma povsem jasno in nedvoumno določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesne okvare (TO), lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO) pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 149. člena ZPIZ-1 pridobijo le še za TO, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Takšnega vzroka tožnica ni nikoli zatrjevala in ga v okoliščinah konkretnega primera ne bi bilo mogoče niti dokazati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00002849
ZPP člen 5, 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8. SZ-1 člen 44, 44/1, 44/2.
razpravno načelo - načelo konktradiktornosti - kršitev pravice do izjave - skupni deli in naprave - nujna vzdrževalna dela - sredstva rezervnega sklada
S tem, da so bila zatrjevana pravno odločilna dejstva, je v obravnavani zadevi zadoščeno razpravnemu načelu, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka. Tožeča stranka se je imela možnost opredeliti in se je tudi opredelila do vseh pravno odločilnih dejstev, ki jih je zatrjevala tožena stranka. V teku postopka je imela možnost odzvati se na izpoved priče, ki je izpovedala o subjektivnem dojemanju podatkov o poteku kanalizacije. Ne gre za okoliščino, ki bi morala biti zajeta v trditvah, ampak za podrobnost, ki se je izkazala ob ugotavljanju zatrjevanih pravno odločilnih dejstev.
Lastninska pravica zemljišča, na katerem je kanalizacija locirana, ni edina pravica, ki mogoča zaključek o tem, da je kanalizacija skupna naprava in torej v skupni lasti etažnih lastnikov več večstanovanjskih hiš. Obstajajo tudi druge stvarne in celo obligacijske pravice, ki omogočajo skupno lastništvo naprav, ki so locirane izven objekta, kateremu služijo.
ZDR člen 128, 128/1, 128/2.. ZEPDSV člen 18, 19.. ZDCOPMD člen 8.. ZPP člen 215.
nadurno delo - nadure - voznik tovornjaka - dnevnice kot del plače - odpoved pravici - pravilo o dokaznem bremenu
Delavec se v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Delavcu po zakonu pripada tako odpravnina, na kar se konkretno nanaša navedena ustavna odločba, kot tudi dodatek za nadurno delo, ne glede na to, da višina tega dodatka v zakonu ni opredeljena.
Če je delodajalec delavcu določen znesek izplačal kot dnevnice, in tako tudi navedel na pisnem obračunu (plačilni listi), kasneje v morebitnem sodnem postopku ne more uspešno uveljavljati, da naj se takšno izplačilo dnevnic upošteva kot drug del plačila za delo.
Če delavec v postopku zahteva plačilo dodatka za nadurno delo, za kar velja 5-letni zastaralni rok, je delodajalec tisti, ki mora poskrbeti za ustrezna dokazila za dokazovanje neutemeljenosti tožbenega zahtevka delavca. Tožena stranka je v postopku predložila le evidenco, ki temelji na podatkih tahografov, ki pa zaradi manipuliranja s tahografi ni verodostojna. Druge evidence delovnega časa tožena stranka ni predložila. Ker tako tožena stranka v obravnavanem sporu ni zmogla dokazati, da je tožnik opravil manjši obseg nadurnega dela, kot je trdil, je sodišče prve stopnje v skladu s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) pravilno izhajalo iz trditev tožnika in tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo v obsegu, v katerem je glede na izračun izvedenke finančne stroke utemeljen.
V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 in posledično v zvezi z vprašanje, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo.
ZKP člen 92, 92/2, 92/2-1, 94, 94/1, 95, 95/4, 120, 120/1, 123.. - člen 87, 87/5.
plačilo stroškov postopka - stroški za vročanje pisanj
Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pooblaščenemu vročevalcu nastali stroški, kot so bili priglašeni, pritožba pa s pavšalnimi trditvami, da si je sodišče prve stopnje navedene stroške izmislilo, ne more uspeti.
povrnitev pravdnih stroškov - upoštevanje vseh okoliščin primera - navedba vrednosti spornega predmeta - nedenarna terjatev upnika
Pravdni stranki druga do druge nimata denarnih zahtevkov, saj z njimi ne zahtevata plačila. To, da je tožbeni zahtevek ovrednoten v denarni vrednosti z navedbo vrednosti spornega predmeta, pa ne pomeni, da je tožbeni zahtevek denarni zahtevek.
V Republiki Sloveniji zakonodaja opredeljuje plačo v bruto znesku. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov urejajo ZPIZ-2, ZPSV in ZDoh-2. Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila (352. člen ZDavP-2). To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), sodba pravilno vsebuje po višini določene bruto zneske.
Sodišče prve stopnje je nepravilno prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 (obračunanega od bruto zneska 783,66 EUR) že od 2. 7. 2012 dalje. Po določbi drugega odstavka 131. člena ZDR-1 tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od navedenega zneska šele od 2. 7. 2013 dalje do plačila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00004161
KZ-1 člen 61, 86, 86/7. ZKP člen 129.a, 129.a/2, 372, 372-5, 445.a, 445.a/1.
kaznovalni nalog - preklic pogojne obsodbe - nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist - pravica do obrambe - premoženjsko pravni zahtevek
Postopek izdaje kaznovalnega naloga je zelo poenostavljen. Zanj ne veljajo temeljna načela kazenskega postopka, kot so načelo iskanja resnice, neposrednosti, ustnosti in kontradiktornosti ter javnosti sojenja. Upravičeni tožilec v postopku za izdajo kaznovalnega naloga je samo državni tožilec, ki lahko predlaga izdajo kaznovalnega naloga za vsa kazniva dejanja v pristojnosti okrajnega sodišča, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Državni tožilec predlaga izdajo kaznovalnega naloga ob vložitvi obtožnega predloga s posebno vlogo, ki jo priloži obtožnemu predlogu. Državni tožilec mora predlagati povsem konkretno kazen, opozorilno sankcijo in varnostni ukrep, ki naj se obdolžencu izreče v kaznovalnem nalogu, oziroma znesek premoženjske koristi, ki naj se mu odvzame. Predlaga lahko tudi izrek dveh ali več takšnih sankcij, ki se med seboj ne izključujejo. Predlagana kazenska sankcija tudi ne sme bistveno odstopati od kaznovalne politike sodišč za določena kazniva dejanja, saj bo moral državni tožilec upoštevati, da bo predlagani prestrogi kazenski sankciji obdolženec verjetno ugovarjal, z očitno prestrogo ali preblago sankcijo pa se tudi sodišče zaradi pravičnosti in enakega obravnavanja vseh obdolžencev ne bi smelo strinjati.
ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-8. ZDR-1 člen 115, 115/1, 115/3.
denarno nadomestilo za brezposelnost - posebno pravno varstvo pred odpovedjo
Tožnici, ki je kot noseča uživala posebno varstvo po ZDR-1 pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z določbami ZDR-1. Vendar pa tožnica sodnega varstva zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljala, zaradi česar je podan dejanski stan, določen v 8. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD in s tem izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. ZUTD namreč kot pogoj za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti ne določa zgolj nekrivdnega ravnanja delavca pri prenehanju delovnega razmerja, ampak v primerih zavarovanih kategorij delavcev, zahteva tudi njihovo posebno aktivnost, torej, da uveljavljajo varstvo pravic, če jim je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kršeno z zakonom zagotovljeno varstvo.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Pravica do minimalnega počitka je pomembna pravica delavca, ki se lahko omeji ali izključi le v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji.
Tožnik (vojak) je upravičen do nadomestila zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka na mednarodni misiji.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00004955
ZPIZ-1 člen 101, 387, 387/1, 387/1-1.. OZ člen 131, 149, 150, 171. ZDR člen 184, 184/1, 200, 204.
odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - nezgoda pri delu
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da polirni stroj ni nevarna stvar, saj je mogoče ob zadostni skrbnosti nevarnost pri delu s polirnim strojem nadzorovati in tako tveganje za nastanek škode ni večje od običajnega. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.
Ker je že invalidska komisija v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ugotovila, da tožnik za delo na delovnem mestu polirca in brusilca ni zmožen, je sodišče prve stopnje zmotno samo ugotavljalo, ali delo na polirnem stroju ustreza omejitvam, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 12. 10. 2010. Zato je zmotno zaključilo, da delo na polirnem stroju ne presega omejitev, ki so bile tožniku priznane z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010 ter preuranjeno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podanega protipravnega ravnanja tožene stranke. V kolikor delodajalec delavcu, kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti, ne zagotovi opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, s tem krši določbe ZPIZ-1 in ZDR, ki delodajalcu takšno ravnanje nalagajo, in je v takem primeru njegovo ravnanje protipravno. To pa pomeni, da se delodajalec ne more v celoti razbremeniti odgovornosti za nezgodo, ki nastane delavcu na delovnem mestu, za katerega je že z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da ga ni zmožen opravljati, delodajalec pa mu ne zagotovi opravljanja drugega dela, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti.
ZPIZ-2 člen 183, 194.. ZDSS-1 člen 63.. OZ člen 190, 190/3, 191.
sorazmerni del starostne pokojnine - neprava obnova postopka - izredno pravno sredstvo
V konkretnem primeru je tožnica zaradi spremembe, ki vpliva na pravico do prejemanja pokojnine, njen obseg oziroma izplačevanje, prejela v relevantnem obdobju višjo pokojnino, kot ji je bila na podlagi odločbe z dne 18. 5. 2016 priznana. Posledično je na podlagi 194. člena ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ dolžna preveč izplačano starostno pokojnino tožencu vrniti kot je pravilno odločil v izpodbijanih odločbah.
Tožnica se v obravnavanem primeru neutemeljeno sklicuje na pravilo vračanja, določeno v 191. členu OZ. Pomota pri izplačilu izključuje uporabo 191. člena OZ. Glede na besedno zvezo določeno v 191. členu OZ je potrebna volja izpolnitve, vsako pomotno izplačilo pa izključuje hotenje. Ker za zahtevano vrnitev ni potrebno niti, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču, da se pomotna štejejo tudi tista izplačila, do katerih pride zaradi nekoordinacije med posameznimi službami.
dodatek za bivanje - Zoisova štipendija - ekscepcio ilegalis
Tožnica je upravičena do dodatka k štipendiji za bivanje izven kraja stalnega bivališča od 4. 11. 2015 dalje, ko je prijavila začasno prebivališče v kraju izobraževanja. Ni sporno, da je imela tožnica v kraju izobraževanja prijavljeno začasno prebivališče od 4. 11. 2015 do 4. 11. 2016, z dnem 1. 9. 2015 v kraju izobraževanja sklenjeno najemno pogodbo in da je njeno stalno prebivališče v Cerknem od kraja izobraževanja v Ljubljani oddaljeno 53,9 km. Gre za pravno odločilna dejstva, ob katerih sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 18. člena ZŠtip za priznanje pravice do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča v višini 80,00 EUR mesečno od 4. 11. 2015 do 30. 9. 2016. Posledično je izpodbijano drugostopenjsko in 2. točko izreka prvostopenjske upravne odločbe kot nezakoniti pravilno odpravilo in priznalo vtoževano pravico.