plačana odsotnost z dela - nadomestilo plače - kolektivna pogodba - razlaga kolektivne pogodbe - objava
Kolektivna pogodba posebnih določil o objavi razlage v Uradnem listu sicer nima, vendar je po splošnih pravnih pravilih logično, da bi za "objavo razlage", ki zavezuje udeležence, veljalo enako kot to velja za samo objavo KP, sprememb oziroma aneksov, torej je za veljavnost kolektivne pogodbe potrebna objava v Uradnem listu. Enako pa mora veljati tudi za objavo razlage KP, navedeno pa pomeni, da razlaga KP, ki je bila objavljena le v glasilu določenega sindikata ne more veljati za pravilno objavo, ki zavezuje vse stranke, torej tudi takšna razlaga ne more veljati.
V skladu z določbo 401. člena ZPP odloča o predlogu za obnovo postopka višje sodišče, če se razlog na obnovo postopka nanaša edino le na postopek pred višjim sodiščem. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj se predlog za obnovo postopka nanaša na odločitev pritožbenega sodišča.
S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik spoznan za invalida III. kategorije invalidnosti, zato mu je tožena stranka odpovedala prejšnjo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto varnostnika zaradi spremenjene delovne zmožnosti in mu ponudila v podpis pogodbo o zaposliti za ustrezno delovno mesto vratar, to pogodbo pa mu je odpovedala dne 5. 5. 2011 iz poslovnega razloga, skladno z mnenjem Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 4. 2011. Tožena stranka je namreč delovno mesto vratar ukinila, za tožnika pa ni imela na razpolago delovnega mesta, ki bi ustrezalo omejitvam iz dokončne odločbe ZPIZ. Iz dopolnilnega mnenja ZPIZ, na katerega se sklicuje tožnik in ostalih listin, ki jih je tožnik kot dokaz priložil predlogu za obnovo postopka, ne izhaja, da bi bil tožnik tudi v času, ko mu je tožena stranka dala odpoved pogodbe o zaposlitvi tj. dne 5. 5. 2011, sposoben opravljati delo varnostnika pri toženi stranki, saj ni dokazal, da je delo varnostnika pri toženi stranki enako delu varnostnika iz obrazca DD-1. Iz dopolnilnega mnenja tudi ne izhaja, da so pri tožniku odpadle omejitve iz dokončne odločbe ZPIZ o njegovi invalidnosti, zaradi katerih je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožena stranka za tožnika ni imela ustreznega delovnega mesta. Pritožbeno sodišče je zato predlog za obnovo postopka zavrnilo kot neutemeljen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00006143
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - trditveno in dokazno breme - nedopustno protipravno ravnanje
Premikanje elektronskih tabel ugotovljene velikosti in teže (cca. 2 m2 in teže 60 do 100 kg) v skupini treh delavcev ne predstavlja opravila, ki bi bilo samo po sebi nevarno.
Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z očitanim nedopustnim ravnanjem tožene stranke (navedbe so bile nepopolne in splošne in jih ni bilo mogoče preizkusiti). Ker je protipravnost ravnanja tožene stranke dejstvo, ki ga je dolžan dokazati tožnik in ker tega ni dokazal (da bi tožena stranka kršila predpise s področja varnosti in zdravja pri delu ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), je sodišče pravilno štelo protipravnost ravnanja tožene stranke za nedokazano.
ZPIZ-2 člen 42.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 1, 20, 20/1.
sorazmerni del invalidske pokojnine - zavarovalna doba - sporazum z bosno in hercegovino
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da posebna doba, priznana iz naslova udeležbe v oboroženih silah BiH ob pravilni razlagi in ob uporabi Mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ni upoštevna.
Tožnik s sešteto pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem in bosanskem nosilcu zavarovanja brez posebne dobe, ki glede na Mednarodni sporazum in po nacionalni zakonodaji nosilca zavarovanja v BiH ni izenačena z zavarovalno dobo, ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 in zato ni pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
ZDR-1 člen 11, 11/1, 24.. ZJU člen 16, 16/2.. OZ člen 15.
sklenitev pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v ZDR-1 ni podlage, da bi toženi stranki naložilo, da s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj ZDR-1 izhaja iz pogodbene svobode oziroma prostovoljnosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi (24. člen ZDR-1), ne glede na to, ali je bil postopek izbire kandidata končan.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00002849
ZPP člen 5, 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8. SZ-1 člen 44, 44/1, 44/2.
razpravno načelo - načelo konktradiktornosti - kršitev pravice do izjave - skupni deli in naprave - nujna vzdrževalna dela - sredstva rezervnega sklada
S tem, da so bila zatrjevana pravno odločilna dejstva, je v obravnavani zadevi zadoščeno razpravnemu načelu, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka. Tožeča stranka se je imela možnost opredeliti in se je tudi opredelila do vseh pravno odločilnih dejstev, ki jih je zatrjevala tožena stranka. V teku postopka je imela možnost odzvati se na izpoved priče, ki je izpovedala o subjektivnem dojemanju podatkov o poteku kanalizacije. Ne gre za okoliščino, ki bi morala biti zajeta v trditvah, ampak za podrobnost, ki se je izkazala ob ugotavljanju zatrjevanih pravno odločilnih dejstev.
Lastninska pravica zemljišča, na katerem je kanalizacija locirana, ni edina pravica, ki mogoča zaključek o tem, da je kanalizacija skupna naprava in torej v skupni lasti etažnih lastnikov več večstanovanjskih hiš. Obstajajo tudi druge stvarne in celo obligacijske pravice, ki omogočajo skupno lastništvo naprav, ki so locirane izven objekta, kateremu služijo.
ZPIZ-2 člen 19, 21, 123, 396, 396/1.. ZPIZ-1 člen 22, 93, 93/2, 93/3, 93/3-2, 93/6, 159, 159/3, 160, 160/1, 160/1-1..
delna invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti
Po tretjem odstavku 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina odmerjena po 2. alineji tretjega odstavka 93. člena tega zakona izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje. Ker je tožnica po prenehanju delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti in bila v tem času zavarovana kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, se ji delna invalidska pokojnina ob smiselni uporabi 1. alineje prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1 prizna od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, to je od 1. 10. 2014 dalje.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma - izpodbojnost - nedopustna grožnja - napake volje
Na podlagi prvega odstavka 45. člena OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji pri njej z nedopustno grožnjo povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenila pogodbo. Skladno z ustaljeno sodno prakso predočenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter možnost kazenskega pregona ne predstavljata nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ.
Res je sicer, da je delavec načeloma šibkejša stranka v razmerju do delodajalca, vendar pa tožnik v predmetni zadevi ni dokazal, da bi mu A.A. grozil oziroma da bi zaradi nedopustne grožnje podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa glede na ugotovitve sodnih izvedencev ni bil zaradi zaužitih zdravil nerazsoden oziroma, mu ni bila odvzeta sposobnost razumeti posledice podpisa tega sporazuma.
povrnitev pravdnih stroškov - upoštevanje vseh okoliščin primera - navedba vrednosti spornega predmeta - nedenarna terjatev upnika
Pravdni stranki druga do druge nimata denarnih zahtevkov, saj z njimi ne zahtevata plačila. To, da je tožbeni zahtevek ovrednoten v denarni vrednosti z navedbo vrednosti spornega predmeta, pa ne pomeni, da je tožbeni zahtevek denarni zahtevek.
nadomestilo za invalidnost - skrajšan delovni čas - pogoji za pridobitev pravice do nadomestila
ZPIZ-2 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oziroma časovni element (opravljanje dela v polnem ali v krajšem delovnem času od polnega) ni odločilno za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
blagovne znamke - pravice iz znamke - tožba za ugotovitev ničnosti znamke - razlikovalni učinek - tožbeni zahtevek zaradi kršitve znamke - varstvo znamke - predmet varstva - namen znamke - ničnost znamke - ugovor ničnosti
Materialnopravni ugovori zoper registriranega imetnika znamke so dopustni, ne da bi bilo zato treba sprožiti poseben postopek - bodisi s tožbo bodisi z uveljavljanjem ničnosti v okviru postopka pred registrskim organom. Razlika je le v dometu varstva, saj uspeh s tožbo na ugotovitev ničnosti po 114. členu ZIL-1 povzroči prenehanje registrirane pravice (prim. prvi in drugi odstavek 72. člena ZIL-1), medtem ko ima uveljavljanje ugovorov ničnosti učinek le v konkretnem sporu.
ZPIZ-2 člen 14, 14/1.. ZMEPIZ-1 člen 6, 22, 26, 80, 81.. ZDR-1 člen 11.
lastnost zavarovanca
Ni se mogoče uspešno sklicevati na pravnomočnost pravnega razmerja o vpisanih podatkih v matični evidenci, če ta ni odraz objektivnega in resničnega dejanskega stanja. Pravilnost in resničnost vpisanih podatkov mora biti bistvena lastnost vsake uradne evidence, ki jo pri vodenju podatkov iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja mora zasledovati tudi toženi zavod. Ker imajo izpisi iz uradnih evidenc značaj javne listine, kar velja tudi za izpise podatkov iz matične evidence zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (87. člen), je že načeloma mogoče vedno dokazovati, da v njej potrjena oz. vpisana dejstva niso resnična.
ZDR člen 128, 128/1, 128/2.. ZEPDSV člen 18, 19.. ZDCOPMD člen 8.. ZPP člen 215.
nadurno delo - nadure - voznik tovornjaka - dnevnice kot del plače - odpoved pravici - pravilo o dokaznem bremenu
Delavec se v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Delavcu po zakonu pripada tako odpravnina, na kar se konkretno nanaša navedena ustavna odločba, kot tudi dodatek za nadurno delo, ne glede na to, da višina tega dodatka v zakonu ni opredeljena.
Če je delodajalec delavcu določen znesek izplačal kot dnevnice, in tako tudi navedel na pisnem obračunu (plačilni listi), kasneje v morebitnem sodnem postopku ne more uspešno uveljavljati, da naj se takšno izplačilo dnevnic upošteva kot drug del plačila za delo.
Če delavec v postopku zahteva plačilo dodatka za nadurno delo, za kar velja 5-letni zastaralni rok, je delodajalec tisti, ki mora poskrbeti za ustrezna dokazila za dokazovanje neutemeljenosti tožbenega zahtevka delavca. Tožena stranka je v postopku predložila le evidenco, ki temelji na podatkih tahografov, ki pa zaradi manipuliranja s tahografi ni verodostojna. Druge evidence delovnega časa tožena stranka ni predložila. Ker tako tožena stranka v obravnavanem sporu ni zmogla dokazati, da je tožnik opravil manjši obseg nadurnega dela, kot je trdil, je sodišče prve stopnje v skladu s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) pravilno izhajalo iz trditev tožnika in tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo v obsegu, v katerem je glede na izračun izvedenke finančne stroke utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00002534
ZŠtip-1 člen 77, 77/5. ZPP člen 8, 220.
pogodba o štipendiranju - zaposlitev štipendista - pravice in obveznosti delodajalca - čas trajanja zaposlitve štipendista - sporazumno urejanje razmerij za nazaj - izobrazbi ustrezno delovno mesto - razlaga pogodbenega določila - dokazna sredstva - formalna dokazana pravila - prosta presoja dokazov
Iz obveznosti štipendista, delati pri toženi stranki toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, ni mogoče sklepati, da obstaja nasprotna obveznost delodajalca, da štipendista zaposluje toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo. S pogodbami o štipendiranju se lahko skuša doseči tudi socialne cilje, zato je stvar odločitve štipenditorja in delodajalca, katere nasprotne storitve bosta zahtevala od štipendista in kakšna, če sploh kakšna bremena bodo s tem naložena delodajalcu. Če bi pogodbene stranke hotele doseči, da bi bi bila tožena stranka dolžna zaposlovati štipendista toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo, bi se morale tako dogovoriti, pa se niso.
OZ strank ne omejuje pri tem, da ne bi svojih razmerij sporazumno urejali za nazaj.
Kaj je to ustrezno delovno mesto, seveda ne določa peti odstavek 91. člena ZDR-1, ki se niti posredno ne nanaša na štipendiranje. Vsebino tega pojma je mogoče opredeliti na temelju razlage same pogodbene določbe. Ta je nalagala zagotovitev izobrazbi ustrezne zaposlitve. Izobrazbi ustrezna zaposlitev je zaposlitev, ki vsaj v bistvenem delu ustreza ravni izobrazbe in tudi stroki, za katero se je izobraževal zadevni štipendist.
ZPP ne določa nobenega formalnega dokaznega pravila, po katerem bi bilo mogoče dokazovati zaposlitev in njene lastnosti zgolj s pogodbo o zaposlitvi. Nasprotno, velja načelo, da se trditev lahko dokazuje z vsakim (predvidenim) dokaznim sredstvom in da se dokazi presojajo prosto.
S sklenitvijo Sporazuma je bilo dogovorjeno, da tožeča stranka ne bo uveljavljala zahtevkov do tožene stranke, če bo tudi še po 31. 8. 2014 A. A. ostal zaposlen pri H. d. o. o. Ta pogoj pa se je izpolnil, namen pogodb o štipendiranju v povezavi s Sporazumom je bil dosežen.
pravica do pokojnine - ponovna odmera pokojnine - notranji odkup delnic - rok za vložitev zahteve
Tožena stranka je bila torej dolžna v roku 60 dni po objavi odločbe ponovno odmeriti pokojnino le tistim zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. V sporni zadevi pa ne gre za tak primer, temveč gre za primer, ko revizija podatkov ni bila opravljena. Po odločbi Ustavnega sodišča RS pa v tem primeru lahko zavarovanci sami zahtevajo revizijo podatkov ter novo odmero pokojnine in sicer prav tako v roku 60 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS. Tožničina zahteva je bila vložena po izteku 60 dnevnega roka, kar pomeni, da jo je tožena stranka utemeljeno kot prepozno vloženo zavrgla.
Ker je od vročitve dokončne odločbe tožnici v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine z dne 6. 10. 2003, ki je bila tožnici vročena 13. 10. 2003 preteklo več kot 10 let, tožnica spremembo dokončne odločbe ne more uspešno uveljavljati niti po določbi 183. člena ZPIZ-2.
odločitev o pravdnih stroških - odmera stroškov tolmača
Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati materialne stroške za overjene prevode listin v prilogah od B16 do B25 in od B66 do B77 v skupnem znesku 741,34 EUR. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da toženka ni izkazala višine stroškov izdelave overjenih prevodov listinskih dokazov.
V Republiki Sloveniji zakonodaja opredeljuje plačo v bruto znesku. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov urejajo ZPIZ-2, ZPSV in ZDoh-2. Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila (352. člen ZDavP-2). To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), sodba pravilno vsebuje po višini določene bruto zneske.
Sodišče prve stopnje je nepravilno prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 (obračunanega od bruto zneska 783,66 EUR) že od 2. 7. 2012 dalje. Po določbi drugega odstavka 131. člena ZDR-1 tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od navedenega zneska šele od 2. 7. 2013 dalje do plačila.
V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 in posledično v zvezi z vprašanje, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo.