dodatek za bivanje - Zoisova štipendija - ekscepcio ilegalis
Tožnica je upravičena do dodatka k štipendiji za bivanje izven kraja stalnega bivališča od 4. 11. 2015 dalje, ko je prijavila začasno prebivališče v kraju izobraževanja. Ni sporno, da je imela tožnica v kraju izobraževanja prijavljeno začasno prebivališče od 4. 11. 2015 do 4. 11. 2016, z dnem 1. 9. 2015 v kraju izobraževanja sklenjeno najemno pogodbo in da je njeno stalno prebivališče v Cerknem od kraja izobraževanja v Ljubljani oddaljeno 53,9 km. Gre za pravno odločilna dejstva, ob katerih sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 18. člena ZŠtip za priznanje pravice do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča v višini 80,00 EUR mesečno od 4. 11. 2015 do 30. 9. 2016. Posledično je izpodbijano drugostopenjsko in 2. točko izreka prvostopenjske upravne odločbe kot nezakoniti pravilno odpravilo in priznalo vtoževano pravico.
ZDR-1 člen 11, 11/1, 24.. ZJU člen 16, 16/2.. OZ člen 15.
sklenitev pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da v ZDR-1 ni podlage, da bi toženi stranki naložilo, da s tožnikom sklene pogodbo o zaposlitvi, saj ZDR-1 izhaja iz pogodbene svobode oziroma prostovoljnosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi (24. člen ZDR-1), ne glede na to, ali je bil postopek izbire kandidata končan.
ZPIZ-2 člen 42.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 1, 20, 20/1.
sorazmerni del invalidske pokojnine - zavarovalna doba - sporazum z bosno in hercegovino
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da posebna doba, priznana iz naslova udeležbe v oboroženih silah BiH ob pravilni razlagi in ob uporabi Mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ni upoštevna.
Tožnik s sešteto pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem in bosanskem nosilcu zavarovanja brez posebne dobe, ki glede na Mednarodni sporazum in po nacionalni zakonodaji nosilca zavarovanja v BiH ni izenačena z zavarovalno dobo, ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 in zato ni pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005216
ZGD-1 člen 31, 679, 683.. ZPP člen 76, 76/1, 76/2, 339, 339/2, 339/2-11.. ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 153, 153/3, 179, 189.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - sposobnost biti stranka v postopku - podružnica tujega podjetja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nevarna stvar - soprispevek
D. zavarovalnica kot podružnica tuje gospodarske družbe nima sposobnosti biti stranka po določbi prvega odstavka 76. člena ZPP. Prav tako ne obstaja noben poseben predpis, ki bi določal drugače in bi tako navedena podružnica pridobila to sposobnost na podlagi drugega odstavka 76. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo zoper D. zavarovalnico kot drugo toženo stranko, čeprav ta ne more biti pravdna stranka, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da prvo tožena stranka za škodo tožniku odgovarja po načelu objektivne odgovornosti, ker je profilirka, na kateri je tožnik opravljal delo, ki je privedlo do njegove poškodbe, nevarna stvar oziroma delo na njej nevarna dejavnost. Tožnik je moral pločevino, navito na kolut, poravnati in zaščiti z zaščitno folijo, v ta namen pa pločevino z rokami voditi do profilirnih valčkov, skozi katere je nato pločevina šla, pri tem pa se prevlekla z zaščitno folijo. To pomeni, da je tožnik moral z rokami poseči v neposredno bližino delujočega stroja.
ZKP člen 92, 92/2, 92/2-1, 94, 94/1, 95, 95/4, 120, 120/1, 123.. - člen 87, 87/5.
plačilo stroškov postopka - stroški za vročanje pisanj
Pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pooblaščenemu vročevalcu nastali stroški, kot so bili priglašeni, pritožba pa s pavšalnimi trditvami, da si je sodišče prve stopnje navedene stroške izmislilo, ne more uspeti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00004955
ZPIZ-1 člen 101, 387, 387/1, 387/1-1.. OZ člen 131, 149, 150, 171. ZDR člen 184, 184/1, 200, 204.
odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - nezgoda pri delu
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da polirni stroj ni nevarna stvar, saj je mogoče ob zadostni skrbnosti nevarnost pri delu s polirnim strojem nadzorovati in tako tveganje za nastanek škode ni večje od običajnega. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.
Ker je že invalidska komisija v postopku uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja ugotovila, da tožnik za delo na delovnem mestu polirca in brusilca ni zmožen, je sodišče prve stopnje zmotno samo ugotavljalo, ali delo na polirnem stroju ustreza omejitvam, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ z dne 12. 10. 2010. Zato je zmotno zaključilo, da delo na polirnem stroju ne presega omejitev, ki so bile tožniku priznane z odločbo ZPIZ z dne 12. 10. 2010 ter preuranjeno zaključilo, da v konkretnem primeru ni podanega protipravnega ravnanja tožene stranke. V kolikor delodajalec delavcu, kljub odločbi ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti, ne zagotovi opravljanja drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, s tem krši določbe ZPIZ-1 in ZDR, ki delodajalcu takšno ravnanje nalagajo, in je v takem primeru njegovo ravnanje protipravno. To pa pomeni, da se delodajalec ne more v celoti razbremeniti odgovornosti za nezgodo, ki nastane delavcu na delovnem mestu, za katerega je že z odločbo ZPIZ ugotovljeno, da ga ni zmožen opravljati, delodajalec pa mu ne zagotovi opravljanja drugega dela, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00005210
ZDR člen 130, 130/1, 184, 184/1.. OZ člen 131.
stroški prevoza na delo in z dela - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Ob ugotovitvah, da se je tožnik del poti pripeljal z osebnim avtomobilom, pri čemer je tožena stranka zgolj pavšalno navajala, da tožnik do povračila teh ni upravičen, saj je uporabljal vozilo tožene stranke, je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela za vtoževano obdobje v višini javnega prevoza, kot je to uveljavljal tožnik.
Tožnik je od tožene stranke zahteval Plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka dne 6. 9. 2012. Do škodnega dogodka je prišlo, ko mu je pri razlaganju poltovornjaka zdrsnilo na stopnički za sestop, ki je nameščena na zadnji strani vozila. Tožnik je padel in si pri tem poškodoval desno roko. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da v obravnavani zadevi stopnička za sestop ni predstavljala nevarne stvari, zato ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Prav tako pa ni podana krivdna odgovornost tožene stranke, saj protipravno ravnanje tožene stranke ni dokazano, do zdrsa tožnika pa je prišlo izključno zaradi njegove nepazljivosti pri sestopanju s poltovornjaka. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v celoti zavrnilo. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.
ZDSS-1 člen 53/2. Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije člen 29, 29/1, 35.
kolektivni delovni spor - izvrševanje kolektivne pogodbe - delovna uspešnost
Stališče sodišča prve stopnje, da sodišče ne more poseči oziroma določiti višino nagrad za posamezne delavce udeleženca, je napačno. Če stranki nista uspeli sprejeti dogovora o višini poslovne uspešnosti, je bistvo, da je do izplačila poslovne uspešnosti upravičen vsak delavec, in sicer načelno v enakem znesku, pri čemer pa bo moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati tudi dejstvo, da so nekateri delavci v različnih višinah poslovno uspešnost že prejeli. Seveda tem delavcem poslovna uspešnost pripada le v primeru, če so prejeli nižjo poslovno uspešnost kot jo bo sodišče ugotovilo, da je bila izplačana v povprečju pri nasprotni udeleženki. Kot je sicer navajal predlagatelj, konkretne poslovne uspešnosti ne more izračunati, in navaja le povprečne zneske. V kolikor je tožena stranka izplačala poslovno uspešnost le nekaterim delavcem brez v naprej sprejetega dogovora, to ne more iti v škodo ostalim delavcem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00002488
ZPP člen 212, 333, 333/1. OZ člen 131, 131/1, 637, 637/2, 639, 639/5, 649, 649/1, 660, 963, 963/1.
subrogacija - prehod zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico - odgovornost za škodo - obstoj napake - naključje - gradbena pogodba - odgovornost izvajalca del - vzrok za škodo - delo z napako - dopolnjevanje navedb v pritožbi - dopolnitev po poteku roka - trditveno in dokazno breme
Dopolnjevanje pritožbe po izteku roka je nedopustno, po poteku roka vložena dopolnitev pritožbe zato nima nobenega pravnega učinka.
Če gre za odgovornost za škodo, ki je nastala zaradi napake same, potem je pravni temelj za odškodninsko odgovornost peti odstavek 639. člena OZ in, če je naročnik zahteval odpravo napake, tudi drugi odstavek 637. člena OZ. Če pa je zaradi napake nastala škoda na drugih dobrinah, torej ne na dolgovanem gradbenem delu, pa odgovarja tožena stranka na temelju prvega odstavka 131. člena OZ.
Izvajalec odgovarja za nastalo škodo le, če mu je mogoče pripisati, da je pri svojem gradbenem delu storil napako. Povedano drugače, če izvajalec ni izvršil gradbenega dela z napako, potem njegovo ravnanje ni vzrok za nastalo škodno posledico in ni razloga za odgovornost izvajalca za nastalo škodo. Zaradi naključja nastalo škodo ali pa iz neugotovljivih vzrokov nastalo škodo nosi naročnik sam. Da je izvajalec storil napako, mora trditi, in v primeru nasprotovanja izvajalca tudi dokazati naročnik, ali njegov pravni naslednik. Ker se je v tem sporu takšni trditvi izvajalec (tožena stranka) uprl, je torej bilo trditveno in dokazno breme na tožeči stranki.
ZDR člen 128, 128/1, 128/2.. ZEPDSV člen 18, 19.. ZDCOPMD člen 8.. ZPP člen 215.
nadurno delo - nadure - voznik tovornjaka - dnevnice kot del plače - odpoved pravici - pravilo o dokaznem bremenu
Delavec se v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Delavcu po zakonu pripada tako odpravnina, na kar se konkretno nanaša navedena ustavna odločba, kot tudi dodatek za nadurno delo, ne glede na to, da višina tega dodatka v zakonu ni opredeljena.
Če je delodajalec delavcu določen znesek izplačal kot dnevnice, in tako tudi navedel na pisnem obračunu (plačilni listi), kasneje v morebitnem sodnem postopku ne more uspešno uveljavljati, da naj se takšno izplačilo dnevnic upošteva kot drug del plačila za delo.
Če delavec v postopku zahteva plačilo dodatka za nadurno delo, za kar velja 5-letni zastaralni rok, je delodajalec tisti, ki mora poskrbeti za ustrezna dokazila za dokazovanje neutemeljenosti tožbenega zahtevka delavca. Tožena stranka je v postopku predložila le evidenco, ki temelji na podatkih tahografov, ki pa zaradi manipuliranja s tahografi ni verodostojna. Druge evidence delovnega časa tožena stranka ni predložila. Ker tako tožena stranka v obravnavanem sporu ni zmogla dokazati, da je tožnik opravil manjši obseg nadurnega dela, kot je trdil, je sodišče prve stopnje v skladu s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) pravilno izhajalo iz trditev tožnika in tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo v obsegu, v katerem je glede na izračun izvedenke finančne stroke utemeljen.
odločitev o pravdnih stroških - odmera stroškov tolmača
Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati materialne stroške za overjene prevode listin v prilogah od B16 do B25 in od B66 do B77 v skupnem znesku 741,34 EUR. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da toženka ni izkazala višine stroškov izdelave overjenih prevodov listinskih dokazov.
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
Pravica do minimalnega počitka je pomembna pravica delavca, ki se lahko omeji ali izključi le v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji.
Tožnik (vojak) je upravičen do nadomestila zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka na mednarodni misiji.
ZPIZ-2 člen 14, 14/1.. ZMEPIZ-1 člen 6, 22, 26, 80, 81.. ZDR-1 člen 11.
lastnost zavarovanca
Ni se mogoče uspešno sklicevati na pravnomočnost pravnega razmerja o vpisanih podatkih v matični evidenci, če ta ni odraz objektivnega in resničnega dejanskega stanja. Pravilnost in resničnost vpisanih podatkov mora biti bistvena lastnost vsake uradne evidence, ki jo pri vodenju podatkov iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja mora zasledovati tudi toženi zavod. Ker imajo izpisi iz uradnih evidenc značaj javne listine, kar velja tudi za izpise podatkov iz matične evidence zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (87. člen), je že načeloma mogoče vedno dokazovati, da v njej potrjena oz. vpisana dejstva niso resnična.
plačana odsotnost z dela - nadomestilo plače - kolektivna pogodba - razlaga kolektivne pogodbe - objava
Kolektivna pogodba posebnih določil o objavi razlage v Uradnem listu sicer nima, vendar je po splošnih pravnih pravilih logično, da bi za "objavo razlage", ki zavezuje udeležence, veljalo enako kot to velja za samo objavo KP, sprememb oziroma aneksov, torej je za veljavnost kolektivne pogodbe potrebna objava v Uradnem listu. Enako pa mora veljati tudi za objavo razlage KP, navedeno pa pomeni, da razlaga KP, ki je bila objavljena le v glasilu določenega sindikata ne more veljati za pravilno objavo, ki zavezuje vse stranke, torej tudi takšna razlaga ne more veljati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00011159
ZKP-UPB8 člen 371, 371/2.
pravice obrambe - dokazni predlogi - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je v 14. točki izpodbijane sodbe obrazložilo zakaj je zavrnilo dokazne predloge obtoženca za zaslišanje prič. Ocenilo je, da so predlagani dokazi (zaslišanje prič) nerelevantni za obravnavano kazensko zadevo glede na to, da naj bi dokazovali zakonitost upravne odločbe, o kateri so že odločale vse pristojne sodne instance, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče tej odločitvi sodišča prve stopnje pritrjuje, posplošne pritožbene navedbe je ne morejo izpodbiti.
V Republiki Sloveniji zakonodaja opredeljuje plačo v bruto znesku. Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov urejajo ZPIZ-2, ZPSV in ZDoh-2. Pri tem se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila (352. člen ZDavP-2). To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve (delovnega razmerja), ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), sodba pravilno vsebuje po višini določene bruto zneske.
Sodišče prve stopnje je nepravilno prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2013 (obračunanega od bruto zneska 783,66 EUR) že od 2. 7. 2012 dalje. Po določbi drugega odstavka 131. člena ZDR-1 tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od navedenega zneska šele od 2. 7. 2013 dalje do plačila.
V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 in posledično v zvezi z vprašanje, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo.
neveljavnost pogodb - pogodba o zaposlitvi - civilna oseba - vojaška oseba - grožnja - napake volje
V primeru sporazumne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, prejšnje ni treba posebej odpovedati.
Strah pred izgubo zaposlitve, ki temelji le na lastnem prepričanju pogodbene stranke (delavca), ne more biti razlog za uspešno uveljavljanje neveljavnosti podpisane pogodbe o zaposlitvi.