CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00033171
SZ člen 116. Zakon o stanovanjskih razmerjih (1982) člen 68. ZPDS člen 4. ZPP člen 190, 274, 291.
pridobitev lastninske pravice na stanovanju s preureditvijo skupnih prostorov - podstrešno stanovanje - podstreha in drugi skupni prostori - pridobitev lastninske pravice z adaptacijo skupnih prostorov - preureditev skupnih prostorov v stanovanjski hiši v družbeni lastnini - privatizacija stanovanj po SZ - pasivna legitimacija občine - zemljiškoknjižni lastnik - nujno sosporništvo - glavna intervencija - pravica uporabe - dejanska etažna lastnina - ničnost pogodbe - lastninjenje in privatizacija stanovanj - izpolnitev zakonskih pogojev - kumulativna izpolnitev pogojev - objektivni pogoj - subjektivni pogoj - odvetniški stroški - odmera odvetniških stroškov
Imetništvo stanovanjske pravice in pridobitev lastninske pravice po prvem odstavku 116. člena SZ/91 se izključujeta.
V času, ko je prišlo do zatrjevane adaptacije, to pa je bilo od leta 1981 naprej, je bilo prvotno podstrešje in kasneje adaptirano stanovanje v družbeni lastnini, zato je skladno s tretjim odstavkom 4. člena ZPDS/76 in sedmim odstavkom 68. člena ZSR/82 prenehala skupna pravica uporabe vsakokratnih etažnih lastnikov in uporabnikov podstrešja, saj je bilo tam ustvarjeno novo stanovanje v družbeni lastnini. Tudi če gre šteti, da je bila adaptacija pričeta pred sprejetjem ZSR/82, je imel ZSR/74 identične določbe. Navedeno stališče je zavzela tudi sodna praksa v odločbi VSL I Cp 3386/15, ki je bila potrjena z odločbo VSRS II Ips 716/05, kjer je izrecno navedeno, da po adaptaciji ni šlo več za skupne dele, ampak za posamezni del. Ob takšnem tolmačenju je tožeča stranka pravilno vložila tožbo le proti toženi stranki kot zemljiškoknjižni lastnici, saj s tožbo z ničemer ne posega v solastnino na skupnih delih stranskega intervenienta kot etažnega lastnika petih stanovanj. V obravnavani zadevi torej ne gre za nujno sosporništvo na toženi strani.
Tožena stranka in stranski intervenient imata prav, da sodna praksa daje varstvo dejanski etažni lastnini, a napačno izpostavljata odločbo VSRS II Ips 151/14, kjer je šlo za drugačno dejansko stanje, ko so bili v zemljiški knjigi zavedeni še solastniški deleži, v naravi pa je že obstajala etažna lastnina. V tu obravnavanem primeru pa stranskemu intervenientu ni mogoče dati varstva dejanske etažne lastnine, saj je sodišče zavrnilo zahtevek po glavni intervencijski tožbi. Ugotovilo je ničnost pogodbe iz leta 2014 zaradi neobstoječega predmeta pogodbe, kar pomeni, da stranski intervenient dejanske etažne lastnine ne izkazuje. Poleg tega je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na stanovanju ob lastninjenju z uveljavitvijo SZ/91, in tudi če bi bila pogodba med toženo stranko in stranskim intervenientom iz leta 2014 veljavna, tožena stranka lastninske pravice na stranskega intervenienta ni mogla več veljavno prenesti.
Tožeča stranka je tožbo pravilno naperila zoper toženo stranko in je njena pasivna legitimacija podana, vpis lastninske pravice na stranskega intervenienta po pogodbi iz leta 2014 po zaključku glavne obravnave pa na obstoj pravilne pasivne legitimacije ne more imeti vpliva.
Osnovni namen lastninjenja stanovanj po SZ/91 je bil v premoženjskem smislu, da družbeno stanovanje olastnini tisti, ki je prispeval sredstva za njegovo pridobitev, in v socialnem smislu, da se dotedanjim stanovalcem omogoči pridobitev lastninske pravice na družbenih stanovanjih, v katerih so živeli. Tako so po prvem odstavku 116. člena SZ/91 občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo in nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postali z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj in imajo pravico do vpisa lastninske pravice na podlagi gradbenega dovoljenja oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. Za lastninjenje stanovanja po tej določbi so morali biti podani objektivni pogoj, da se je do leta 1991 zgradilo novo družbeno stanovanje na račun skupnih prostorov v družbeni lastnini in dva subjektivna pogoja, da ni šlo za samovoljno ravnanje in da si je investitor s tem reševal stanovanjsko vprašanje.
Za v 60-tih letih adaptirano stanovanje (27,60 m2) je bila pridobljena stanovanjska pravica, zato za pridobitev lastninske pravice na takšnem stanovanju ni podlage po prvem odstavku 116. člena SZ/91. V obravnavani zadevi je zato ključno vprašanje, ali so bili z drugo adaptacijo v 80-tih letih podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po tej določbi.
Stanovanje, ki je bilo v 60- tih letih adaptirano in povečano na 27,60 m2, je z adaptacijo v 80-tih letih prenehalo obstajati ter je iz njega nastalo novo, bistveno večje in kvalitetnejše stanovanje. Zato o pridobitvi stanovanjske pravice na tem stanovanju ni mogoče govoriti in je tudi ni mogoče upoštevati.
Z adaptacijo v 80-tih letih je prišlo do izgradnje stanovanja na račun skupih prostorov.
Ker so podani tako objektivni pogoj kot tudi oba subjektivna pogoja po prvem odstavku 116. člena SZ/91, je odločitev o pridobitvi lastninske pravice na podstrešnem stanovanju pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - POGODBENO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033842
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 360, 360/1. ZTLR člen 28, 28/2, 28/4, 29. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 34, 34/1, 38. SZ člen 9, 111. ZLNDL člen 2. SPZ člen 43.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - nacionalizacija gradbenih zemljišč - družbena lastnina - pravica uporabe - imetnik pravice uporabe - zadruga - lastninjenje stanovanj in stanovanjskih hiš - imetnik stanovanjske pravice - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - parcelacija nepremičnin - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - prenos pravice uporabe - predmet prodajne pogodbe - aneks k prodajni pogodbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - obseg funkcionalnega zemljišča - površina zemljišča - redna raba - dobra vera posestnika - običajna skrbnost - nedobrovernost tožnika - vsebina pogodbe
Aneks, ki jasno in nedvoumno opredeljuje površino funkcionalnega zemljišča k določeni stavbi, ob upoštevanju, da je bil sklenjen po uveljavitvi ZLNDL, izključuje tolmačenje, da predstavlja tudi preostali del nepremičnine funkcionalno zemljišče k tožničini stavbi, na katerem je tožnica kot imetnica pravice uporabe ex lege pridobila lastninsko pravico. Če je tožnica štela, da je postala lastnica preostalega dela nepremičnine na podlagi ZLNDL, ne bi sklenila omenjenega aneksa, ampak bi se sklenitvi uprla in zoper Republiko Slovenijo uveljavljala svojo lastninsko pravico, česar pa ni storila.
Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. V svoji zmoti zato ne sme opustiti običajne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine, sicer ta ni opravičljiva.
izločitvena pravica - družbena lastnina - družbena lastnina s pravico uporabe - priposestvovanje nepremičnin v družbeni lastnini - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Ni mogoče enačiti pravice uporabe kot inštituta, ki ga je treba pojasniti v smislu tedanjih družbeno lastninskih razmerij in dejanske posesti nepremičnine. Zato ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo biti odločilno, da je bila na presečni dan 25. 7. 1997, tožeča stranka upravičena in dejanska resnična imetnica pravice uporabe družbene lastnine.
ZVEtL-1 člen 3, 43, 44, 44/3, 44/4, 47, 50, 50/2. ZGJS člen 68, 72, 76. ZPP člen 285, 337. ZNP člen 37.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obstoj lastninske pravice - prenehanje lastninske pravice - dobrovernost pridobitelja - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - lastninjenje po ZGJS - pridobitev statusa grajenega javnega dobra - ustanovitev služnosti v javno korist - odlok o kategorizaciji cest - sporna dejstva - obrazložitev odločbe - materialno procesno vodstvo - grajeno javno dobro - pritožbene novote v pritožbenem postopku - dovoljene novote
ZVEtL-1 v tretjem odstavku 44. člena izrecno določa, da se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču (oziroma njegovem delu) prenehala, če je druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Četrti odstavek istega člena pa predvideva, da v tovrstnih postopkih sodišče ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno-poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa, razen če so izpolnjeni pogoji za ustanovitev odkupne pravice na podlagi zakona ali v primeru, če med udeležencu ni spora o neobstoju ali omejitvi njihove pravice. Iz omenjenih določb torej izhaja, da pripadajočega zemljišča ne morejo predstavljati nepremičnine, na podlagi katerih je lastninsko pravico na podlagi samega zakona pridobila tretja oseba. V ta okvir pa sodi tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi zakonov, ki so urejali lastninjenje premoženja, ki je bilo v družbeni lastnini. Eden od takšnih zakonov je ZGJS.
Sodišče trditev druge nasprotne udeleženke ni vsebinsko presojalo niti ni navedlo, da to ne bi bilo potrebno, ker naj bi bile očitno (pravno) nerelevantne (s čimer pa se tudi sicer ne bi bilo moč strinjati), ali iz kakršnegakoli drugega razloga neupoštevne. V kolikor je menilo (pa kaj takega iz obrazložitve izpodbijanega ni razvidno), da so pritožničine trditve nezadostne oziroma premalo konkretne, pa bi moralo opraviti potrebno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Nič od navedenega iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno. To pomeni, da so glede trditev (ugovorov) druge nasprotne udeleženke, ki jih nikakor ni moč opredeliti kot brezpredmetne, potrebni razlogi (v celoti) izostali.
Predpogoj za pritožbeno presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje je obstoj jasnih (neprotislovnih) ugotovitev glede bistvenih (spornih) dejstev. V konkretnem primeru je presoja sklicevanja MOL na pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah v skladu s 76. členom ZGJS (oziroma na drugi strani trditev, s katerimi je predlagatelj temu ugovarjal), od (ne)utemeljenosti katerega je odvisno, ali v konkretnem primeru lahko govorimo o pripadajočem zemljišču (ali ne), v celoti izostala. Nadalje je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti predloga MOL po ustanovitvi služnosti v javno korist zmotno izhajalo iz okoliščine, da njen obstoj med udeleženci ni bil sporen.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00033166
ZSKZ člen 14, 14/1.
lastninjenje kmetijskih zemljišč - lovska družina - premoženje lovske družine - pravica uporabe na družbeni lastnini - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini
Kmetijska zemljišča v družbeni lasti so po zakonu postala last RS.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STEČAJNO PRAVO
VSM00036000
ZFPPIPP člen 343, 343/3, 343/4. ZLPP člen 5. ZSKZ člen 17.
lastninjenje kmetijskih zemljišč po ZSKZ - družbena lastnina - zakupna pogodba za kmetijsko zemljišče - zakupnina - pobot - stečajni postopek - univerzalni pravni naslednik
Sodišče druge stopnje soglaša, da določbi 5. člena ZLPP in 17. člena ZSKZG urejata specifično situacijo, kot posledico vzpostavitve državne lastnine na določenih kmetijskih zemljiščih ter sta omogočili prejšnjim upravljalcem sklenitev zakupnih pogodb s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov (tožnik) za podržavljena zemljišča ter jim (prejšnjim upravljalcem), v primeru, da so sklenili zakupno pogodbo, omogočili pobot kupnine (zneska, ki so ga upravljalci plačali za zemljišča, ki so po ZLPP postala last države).
ZZLPPO člen 6, 6/1. Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (1993) člen 35, 35/1.
lastninsko preoblikovanje podjetij - vezanost na odločitev upravnega organa - premoženje, ki ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci - otvoritvena bilanca na dan 1. 1. 1993 - odpis terjatve - vrednost terjatve - neizterljivost terjatve
Če se je kakšen del premoženja izmaknil procesu lastninskega preoblikovanja, potem ni pripadel privatiziranemu podjetju. Prešel je sprva na Slovensko razvojno družbo, in je sedaj njegov imetnik tožeča stranka kot njena pravna naslednica. Posebne okoliščine tega primera jasno kažejo na to, da je bil namen navedene določbe ZZLPPO dosežen, četudi terjatev ni bila navedena v otvoritveni bilanci. Terjatev do inozemskega dolžnika je bila namreč v postopku privatizacije večkrat navedena v različnih listinah, med drugim tudi v posebni prilogi k programu lastninskega preoblikovanja podjetij.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSC00032790
SPZ člen 43, 46. ZLNDL člen 3.
pridobitev lastninske pravice - originarna pridobitev lastninske pravice - lastninjenje kmetijskih zemljišč - društvo - odplačna pridobitev
Praksa VS RS, ki je izpostavljena v izpodbijani sodbi, je enotna in jo je mogoče povzeti v tem, da gre v takšnih pravdah za (navidezno) konkurenco originarnih pridobitnih načinov lastninske pravice (med zakoni, s katerimi je bila izvedena denacionalizacija, to je npr. med ZSKZ in ZLNDL), ki je ni mogoče obiti z institutom priposestvovanja, pa čeprav so bile že izvedene pomotne vknjižbe lastninske pravice, saj je institut priposestvovanja namenjen saniranju napak pri pravno poslovnih (izvedenih) pridobitvah lastninske pravice.
lastninjenje družbene lastnine - pridobitev lastninske pravice - javna cesta - lastninjenje gospodarske infrastrukture - lastninjenje po ZGJS - lastninjenje po ZLNDL - pravica uporabe - izguba posesti - dejanska uporaba - last občine - priposestvovanje na družbeni lastnini - odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini - odvzem pravice - plačilo odškodnine
Sodišče prve stopnje je sicer zmotno navedlo, da je tožničin zahtevek po pridobitvi lastninske pravice utemeljen tudi iz naslova priposestvovanja, saj se skladno z 29. členom ZTLR na stvari, ki je družbena lastnina, lastninska pravica ni mogla priposestvovati, priposestvovanje javnega dobra pa prepoveduje tudi prvi odstavek 44. člena SPZ. Je pa sodba sodišča prve stopnje pravilna v pravnem in dejanskem pogledu v delu, ki se nanaša na lastninjenje sporne parcele.
Toženci najkasneje od leta 1980 dalje, ko je bila zgrajena javna cesta, na tej parceli niso imeli več dejanske pravice uporabe, ki je bila podlaga za lastninjenje po ZLNDL. Že iz tega razloga je odločitev sodišča pravilna. Pravilna je tudi iz razloga, da toženci po določilih ZLNDL niso mogli postati lastniki sporne parcele, saj je bila ta parcela že pred sprejetjem tega zakona olastninjena po ZGJS. Skladno s 76. členom ZGJS je tožnica postala lastnica javne ceste. V postopku ni bilo prerekano, da so bili pogoji po 76. členu ZGJS podani, torej, da je bila izgradnja javne ceste financirana iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev solidarnosti in vzajemnosti. Tožnica je torej lastninsko pravico na javni cesti pridobila po samem zakonu v postopku lastninjenja infrastrukturnih objektov.
odškodninski zahtevek - rušenje hiše - pridobitev lastninske pravice - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice - uporaba brez pravne podlage - gradnja stavbe na tujem svetu - dolgoletna posest - zavrnitev tožbenega zahtevka - nedokazanost
Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi porušenja stanovanjske stavbe, s ključnim argumentom, da tožnik ni uspel dokazati, da bi on oziroma njegovi pravni predniki na sporni nepremičnini pridobili pravico uporabe.
Stavbe so lahko bile zgrajene brez vsakršne pravne podlage in zgolj to, da so bile zgrajene, ne more pričati o podeljeni pravici uporabe. Obdobje dolgoletne posesti stavbe, ki stoji na sporni nepremičnini, samo po sebi ne kaže na to, da je prišlo do realizacije ustne pogodbe o prenosu pravice uporabe z druge toženke (občine) na (pravne prednike) tožnika. Okoliščina, da druga toženka ni na noben način reagirala ob sami gradnji ali kasneje ob uveljavitvi ZLNDL, pa tudi ne pomeni, da se je pravica uporabe transformirala v tožnikovo lastninsko pravico oziroma da druga toženka ni pridobila lastninske pravice na podlagi določb ZLNDL.
Zgolj izgradnja stanovanjske stavbe na sporni (tuji) nepremičnini brez potrebnih dovoljenj in dolgoletna posest stavbe nista okoliščini, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek o tožnikovi lastninski pravici na celotni sporni nepremičnini (to je na stavbi in na njej pripadajočem zemljišču) v letu 2014, ko naj bi prvi toženec kot novi zemljiškoknjižni lastnik porušil stavbo.
pravica uporabe - lastninska pravica - kupoprodajna pogodba - lastninjenje nepremičnin - identiteta nepremičnine - pravica uporabe na nepremičnini - zavezovalni in razpolagalni pravni posel - skupno premoženje - priznanje solastniškega deleža
Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugotovilo, da sta tožnika s sklenitvijo pogodbe, plačilom kupnine in z izvrševanjem posesti od leta 1985, pridobila pravico uporabe in posledično lastninsko pravico na nepremičninah.
Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 9, 43, 46. ZLNDL člen 2, 2/1.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - družbena lastnina - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - gradnja na zemljišču v družbeni lastnini - garaža - pravica uporabe - gradbeno dovoljenje - pravica graditi na zemljišču - prenos pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - pravni prednik - prenumeracija parcel
Na podlagi nekdaj veljavnega Zakona o prometu z zemljišči in stavbami je bil mogoč prenos pravice uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je dal Okrajni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se zemljišče uporablja za potrebe tega objekta.
Odločbi o podelitvi zemljišča za gradnje in gradbeno dovoljenje vsebujeta tudi pravico graditi, ta pa vsebuje pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt.
SZ člen 117, 118. ZLNDL člen 2. ZPN člen 7. ZTLR člen 12.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - prodajna pogodba na podlagi določb SZ - način prenosa pravice uporabe - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - pripadajoče zemljišče k enostanovanjski stavbi - funkcionalno zemljišče k stavbi - pravica uporabe - lastninjenje stavbnih zemljišč - prenos pravice uporabe - darilna pogodba
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnikov oče z uveljavitvijo ZLNDL dne 25. 7. 1997 (kot tedaj upravičen in dejanski imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini - glej 2. člen ZLNDL) postal lastnik celotne nepremičnine parc. št. 208/8, vključno s pripadajočim zemljiščem, ki se razteza po vsej nepremičnini okrog enostanovanjske hiše. Ob tem se je pravilno sklicevalo na 7. člen ZPN in na 12. člen ZTLR ter na enotno sodno prakso. Zato nista pravno pomembna pritožbena očitka, da SZ (po katerem je tožnikov oče kot imetnik stanovanjske pravice na podlagi kupoprodajne pogodbe pridobil lastninsko pravico na stanovanjski stavbi) ni urejal lastninjenja stavbnih zemljišč ter da bi pravica uporabe morala temeljiti na ustreznem pravnem naslovu. V skladu z ZPN se je s prenosom pravice uporabe na stavbi v družbeni lastnini prenesla tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Z nakupom stanovanjske hiše je kupec (tožnikov oče) torej (leta 1992) že na podlagi zakona pridobil tudi pravico uporabe na pripadajočem (funkcionalnem) zemljišču oziroma kasneje, skladno z določbami ZLNDL, tudi lastninsko pravico.
ZLNDL člen 2. Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (1958) člen 38, 39. ZVEtL-1 člen 43. ZPP člen 185, 185/1.
lastninjenje družbene lastnine - pripadajoče zemljišče k stavbi - nacionalizacija - denacionalizacija - imetnik pravice uporabe - odvzem iz posesti - stavbno zemljišče v družbeni lasti - sprememba tožbe
Sistem nacionalizacije stavbnih zemljišč je bil takšen, da je na podlagi ZNNZ podržavljeno nezazidano zemljišče ostalo v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga ni bil, po odločbi občinskega ljudskega odbora, dolžan izročiti v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela (38. člen ZNNZ). Prejšnji lastnik je torej obdržal posest na nezazidanem gradbenem zemljišču, ki je postalo družbena lastnina, vse dokler ni prejel odločbe, da jo mora izročiti, pri čemer je bil sam upravičen do odškodnine; šele tedaj je bilo podržavljeno končano. Prenosljiva in podedljiva pravica brezplačnega uživanja, ki jo je po ZNNZ glede zazidanih in nezazidanih gradbenih zemljiščih obdržal prejšnji lastnik (37. in 39. člen ZNNZ), se je z uveljavitvijo ZSZ preimenovala v pravico uporabe.
SPZ člen 27, 28. ZTLR člen 24, 25, 26. ZLNDL člen 1.
lastninska pravica - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - gradnja na tujem svetu - družbena lastnina - pravica uporabe - priposestvovanje - pogoji za priposestvovanje - dobrovernost - raziskovalna dolžnost - raziskovalna dolžnost dobrovernega pridobitelja - dokazni predlog
Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj tako ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje (ko je bil gradbeni objekt že zgrajen) zemljišče prenehalo biti družbena lastnina. Pravila o gradnji na tujem svetu namreč jezikovno in konceptualno predpostavljajo obstoj tujega zemljišča, kar pomeni, da je nekdo lastnik. Pri družbeni lastnini lastnika zemljišča ni, in tako tudi ne njegovega ravnanja, na katerega te določbe navezujejo stvarnopravne posledice.
ugotovitev obstoja izločitvene pravice - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona - gospodarska javna služba - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja
Po določbi 76. člena ZGJS postanejo infrastrukturni objekti last Občine z dnem uveljavitve ZGJS. To pomeni, da je z dnem uveljavitve ZGJS nastala že po samem zakonu lastninska pravica tožeče stranke na vseh infrastrukturnih objektih in napravah posebnega družbenega pomena, ti pa so se morali glede na določbo 76. člena ZGJS presojati po pred uveljavitvijo ZGJS veljavnih predpisih, torej po določbah ZKD. To potrjuje tudi besedilo predloga ZGJS, objavljenega v Poročevalcu DZ, št. 7/93, ki se pri opredelitvi komunalnih dejavnosti neposredno sklicuje na opredelitev v določbi 6. člena ZKD. Posledično se je pri presoji nepremičnin iz prejšnje točke kot infrastrukturnih objektov in naprav posebnega družbenega pomena sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 76. člena ZGJS v zvezi s 6. členom ZKD.
Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 9, 43, 46. ZLNDL člen 2.
pravica uporabe - prenos pravice uporabe - pridobitev pravice uporabe - pravica uporabe na stavbnih zemljiščih - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - preoblikovanje družbene lastnine v lastninsko pravico - garaža - pisna pogodba
Na podlagi 43. in 46. člena ZPZS je bilo mogoče prenesti pravico uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je dal pristojni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se zemljišče uporablja za potrebe tega objekta.
Čeprav pisna pogodba o prenosu pravice uporabe (9. člen ZPZS) ni bila sklenjena, je L. Ž. kljub temu pridobil pravico uporabe na tem zemljišču, saj je ob vednosti in soglasju pravne prednice toženke z ostalimi investitorji zgradil garažni objekt, v katerem je sporna garaža, slednjo pa je nato ves čas nemoteno uporabljal.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00030437
Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 9, 43, 44, 45, 46. ZPP člen 360, 360/1.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - družbena lastnina - gradnja garaže - pravica uporabe - pravica uporabe za gradnjo - prenos pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini - pisna pogodba - priposestvovanje
Čeprav ni bila sklenjena pisna pogodba o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo, je prišlo do pravno učinkovitega prenosa pravice uporabe na tistega, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novozgrajene stavbe, objekt zgradil in ga dejansko uporabljal. Na podlagi ZLNDL se je nato pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico.
garaža - garaža na zemljišču v družbeni lastnini - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe
Ključni argumenti izpodbijane sodbe, s katerimi je odgovorjeno na vse nasprotne argumente tožene stranke, ki jih ta ponavlja v pritožbi, so v celoti pravilni, zato jim višje sodišče lahko le pritrjuje in se nanje sklicuje. Sodna praksa je tako že zavzela stališče, da je kljub neobstoju pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe na stavbnem zemljišču oziroma/ odločbe o dodelitvi pravice uporabe za gradnjo, pravico uporabe pridobila oseba, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju osebe, pristojne za oddajo stavbnih zemljišč, z vsemi dovoljenji, potrebnimi za gradnjo in uporabo novo zgrajene stavbe, izvedla gradnjo in objekt uporabljala. Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem zato v materialnem pravu nima opore.
tožba na ugotovitev lastninske pravice - uskladitev zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem - funkcionalno zemljišče k stavbi - obseg funkcionalnega zemljišča - pravica uporabe
Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 634/2007 opozorilo, da vpis v zemljiško knjigo v sistemu družbene lastnine ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev pravice uporabe, zato je treba v vsakem primeru posebej ugotovitvi, kdo je (dejansko) imel ob uveljaviti ZLNDL pravico uporabe na spornih nepremičninah. Za določitev imetnika pravica uporabe je pomemben pojem funkcionalnega zemljišča. Med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve ZLNDL pravico uporabe etažni lastniki, ne glede na to, ali so bila ta zemljišča ob uveljavitvi ZLNDL določena kot funkcionalno zemljišče ali ne.