pripadajoče zemljišče - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pridobitev lastninske pravice - nepremičnina v družbeni lasti - pravica uporabe - pridobitev pravice uporabe na nepremičnini - ugotovitev obstoja lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - obseg pripadajočega zemljišča - ugotovitev pripadajočega zemljišča - dejanska raba - pravno pomembna oziroma odločilna dejstva - okoliščine, pomemebne za odločbo sodišča - uporaba ZVEtL - razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje
Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 44/2020 pojasnilo, - da sta glede na glavni namen, ki ga zakonodajalec zasleduje s predpisi o določanju pripadajočega zemljišča k stavbam, ki se nahajajo v sklopu naselij mestnega značaja, tožnika lahko pridobila pravico uporabe na pripadajočem zemljišču v družbeni lastnini na podlagi samega zakona, tudi če jima pravica uporabe na tem zemljišču ni bila dana z odločbo ali pogodbo, - da se je pri stavbah, ki so bile zgrajene ali so stale na družbenih zemljiščih, njihova namenjenost za redno rabo sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča, kar se je zgodilo najkasneje v letu 1997 po določbah ZLNDL (dinamični pristop), s tem, da je pri pravici do uporabe ena izmed odločilnih okoliščin tudi njeno dejansko izvajanje in - da je prenos pravice uporabe proti plačilu bil skladen s starejšo sodno prakso iz časa družbenolastninskih razmerij, po kateri praviloma ni bilo mogoče določiti dodatnega funkcionalnega zemljišča k stavbi, če lastnik stavbe ni izkazal pridobitve pravice uporabe na tem dodatnem zemljišču, vendar je treba v zvezi s tem upoštevati izhodišča, na katerih je zakonodajalec ZVEtL in ZVEtL-1 oprl nova pravila za reševanje sporov, ki so nastali ob lastninjenju.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00043022
ZVEtL-1 člen 42, 42/1, 42/2, 43, 44, 44/1. ZPDS člen 7. ZPN člen 7. SPZ člen 19. ZPP člen 212.
predlog za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - pripadajoče zemljišče k več objektom - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - obseg pripadajočega zemljišča - lastninska pravica na funkcionalnem zemljišču - pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču - načelo akcesornosti - pridobitev lastninske pravice po samem zakonu - odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča - prostorski akti ali upravna dovoljenja - pretekla raba zemljišča - ugovor javnega dobra - javno dobro - mnenje, pridobljeno izven postopka - del trditvene podlage
Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003.
Etažni lastniki stavb so postali lastniki funkcionalnega zemljišča že ob izgradnji oziroma pridobitvi stanovanj, kar je bilo pred vpisom druge nasprotne udeleženke v zemljiško knjigo. Obseg individualnega (parcela št. 2315/1) in skupnega (parcela št. 2315/2) funkcionalnega zemljišča je sodišče prve stopnje ugotovilo po izvedenem dokaznem postopku in upoštevaje kriterije iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1.
Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče.
Ker gre za mnenje pridobljeno izven postopka, ga lahko sodišče upošteva le kot del trditvene podlage stranke in ne kot dokaz o obstoju javnega dobra na obravnavani zemljiški parceli. Pravilnost teh navedb je sodišče prve stopnje preverjalo s pomočjo sodne izvedenke, ki jo je določilo v postopku, in z ostalimi izvedenimi dokazi. Po pripombah udeležencev na izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje pridobilo tudi dopolnitev izvedenskega mnenja.
Ugovor javnega dobra bi bil lahko pomemben, vendar bi morala četrta nasprotna udeleženka ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Njeno sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi parcela št. 2321 predstavljala javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno. Ugovor javnega dobra v zvezi z obsegom pripadajočega zemljišča bi bil lahko utemeljen le v primeru, če bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, torej dobrine, namenjene splošni rabi, v času pred 1. januarjem 2003. Da bi bila sporna parcela sploh kdaj opredeljena oziroma razglašena za grajeno javno dobro, sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo.
SPZ člen 37, 95, 97. ZZ člen 62, 65. ZLNDL člen 2. ZPP člen 286. ZPP-E člen 125, 125/1.
pridobitev lastninske pravice po samem zakonu - dobroverni lastniški posestnik - lastninska pravica na nepremičnini - neupravičena pridobitev - razpolagalna sposobnost - izvrševanje posesti - posredni posestnik - uporabnina - prodajna pogodba - prodaja tuje stvari - ničnost prodajne pogodbe - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - dobra vera - javni zavod - pravilo o prekluziji
Ob posebnih okoliščinah primera (nacionalizacija nepremičnine z namenom zgraditve živalskega vrta, vpis odločbe o nacionalizaciji v lokacijsko informacijo, napačen vpis lastninske pravice na A. A., izpolnitev pogojev za pridobitev lastninske pravice stranske intervenientke na podlagi ZZ, splošno znano dejstvo o legi živalskega vrta, nemoteno izvrševanje posesti več desetletij itn.) je imel toženec bolj utemeljene razloge za prepričanje, da je resnična, zakonita lastnica nepremičnine stranska intervenientka, in je torej posest izvrševal kot dobroverni lastniški posestnik.
Splošno je znano, da zemljiška knjiga v času družbenolastniških razmerij ni imela takega pomena, kot ga ima sedaj, zato dejstvo, da očitno pomotoma zemljiškoknjižno stanje po nacionalizaciji ni bilo urejeno, ni pomembno in ne moti. Iz navedenega sledi, da tožničin prodajalec nikoli ni postal lastnik sporne nepremičnine (ker pogoji po ZLNDL niso bili izpolnjeni, ker je MOL pred tem že po ZZ postala lastnica), zato ni imel razpolagalne sposobnosti in ni mogel prenesti lastninske pravice na tožnico. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot pa jih ima sam (nemo plus iuris ad alium transfere potest quam ipse habet). Po stališču VS RS se toženka lahko uspešno brani s tem ugovorom proti tožnici kljub temu, da je njegova stranska intervenientka proti tožnici izgubila obe pravdi, v katerih je uveljavljala svojo lastninsko pravico. Ker torej tožnica ni postala lastnica, so vsi njeni zahtevki iz naslova lastninske pravice neutemeljeni.
dodatni sklep o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - novo najdeno premoženje - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (ZLNDL) - pravica uporabe - imetnik pravice uporabe - dejansko vprašanje - zapuščinski postopek - pravnomočno končan zapuščinski postopek - prekinitev zapuščinskega postopka - nova zapuščinska obravnava - lastninska pravica, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - zemljiška knjiga - učinek pravnomočne sodbe - zamudna sodba
Imetniki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL so sicer pridobili lastninsko pravico ex lege, vendar je vprašanje, ali je imel zapustnik na predmetnih nepremičninah pravico uporabe, dejansko vprašanje. V zapuščinskih postopkih pa se ne raziskuje spornih dejstev, prav tako pa je bil predmetni zapuščinski postopek že pravnomočno končan, zato ga ni mogoče več prekiniti (primerjaj 212. člen v zvezi z 221. členom ZD). Glede na navedeno se dodatni sklep o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju izda le v primeru, ko ni dvoma, da gre za novo najdeno premoženje, saj sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave. Posledično je zapuščinsko sodišče pravilno zaključilo, da ni pristojno presojati, ali je zapustnik na predmetnih nepremičninah pridobil pravico uporabe, ne glede na voljo oseb, ki sta v zemljiški knjigi vpisana kot lastnika navedenih deležev. Vprašanje, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL dejansko imel pravico uporabe na spornih nepremičninah, torej ni stvar zapuščinskega, temveč (ob odsotnosti soglasja vpletenih) morebitnega pravdnega postopka.
Stališče, da zapuščinsko sodišče v dodatnem sklepu o dedovanju lahko zajame le tiste nepremičnine, ki so v javni zemljiški knjigi vpisane kot (so)lastnina zapustnika, je skladno s sodno prakso.
družbena lastnina - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastnina občin - avtentična razlaga zakona - prostorski izvedbeni akti - status zemljišča
Neutemeljeni so pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava in sodišče prve stopnje je pri odločanju povsem pravilno uporabilo 16.a člen ZSKZ. Predmetna določba je kasnejša od 57. člena Zakona o javnih skladih (ZJS) in njegovega naslednika, to je 55. člena Zakona o javnih skladih (ZJS-1), zato velja ne samo pravilo lex posterior derogat legi priori (velja kasnejši zakon), ampak je bil z uveljavitvijo 16. člena ZSKZ (glej novelo ZSKZ-B) celo razveljavljena določba 55. člena ZJS-1, ki je nadomestila določbo 57. člena ZJS. Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke, da bi morali biti za presojo po prvem odstavku 16.a člena ZKSZ izkazani glede spornih nepremičnin še prostorski izvedbeni akti. Predmetno iz omenjene določbe ne izhaja.
ZDru člen 37. ZLNDL člen 1, 1/2, 3. ZSpo člen 64. SPZ člen 42, 43.
ugotovitev lastninske pravice - lastninjenje nepremičnine v uporabi športnega društva - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - originarna pridobitev lastninske pravice - lastninjenje športnega objekta - športno društvo - športni objekti - letališče - družbena lastnina - objekt občinskega pomena - odločba upravnega organa - protiknjižno priposestvovanje - opravičljiva zmota - standard dolžne skrbnosti
Lastninjenje športnih objektov je večplastno, objekt, ki je razglašen za objekt lokalnega pomena, zares in dokončno postane last lokalne skupnosti (šele), če se prizadeti lastnik (društvo ali druga oseba zasebnega prava): 1) lastninski pravici odreče, 2) svojega zahtevka ne priglasi v roku iz drugega odstavka 64. člena ZSpo in 3) po priglasitvi tega zahtevka ne izkaže svoje lastninske pravice na tem objektu.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je priglasitev zahtevka pristojnemu organu lokalne skupnosti (le) procesna predpostavka za poznejše uveljavljanje lastninske pravice v sodnem postopku.
Ne glede na dosledno izpeljavo načela superficies solo cedit in načela konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo v SPZ ter posledično močno omejene možnosti protiknjižnega priposestvovanja, novejša sodna praksa zastopa stališče, da je treba ugotavljati opravičljivost zmote vsakokratnega posestnika, upoštevaje vse okoliščine primera. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, tudi po tem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00040837
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 44, 44/1. ZLNDL člen 2. ZGJS člen 76.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - lastninjenje nepremičnin z javnimi infrastrukturnimi objekti in napravami - funkcionalno zemljišče k stavbi - skupni del večstanovanjske stavbe - pripadajoče zemljišče k stavbi - kriteriji za določitev - uporaba meril in kriterijev - načelo akcesornosti - namen uporabe - redna raba - upravni akt - javni interes
Parkirni znak sam po sebi ni dokaz, da gre za pripadajoče zemljišče. Tudi vprašanje javnega interesa je povsem irelevantno. Pomembna je ugotovitev funkcionalne vezanosti zemljišča na stavbo, saj ta glede na nekdanja pravila predtranzicijskega prava, pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine, pravila o akcesornosti pravic na zemljišču in predpisov o lastninjenju praviloma zadostuje za sklep, da je táko zemljišče postalo last lastnika stavbe.
Čeprav je bilo funkcionalno zemljišče k obravnavani stavbi že določeno z upravno odločbo, to ob upoštevanju 43. člena ZVEtL-1 ni razlog, ki bi onemogočal ugotovitev, da je to zemljišče obsežnejše. Sodišče ima možnost, da kljub izdani pravnomočni odločbi o funkcionalnem zemljišču določi pripadajoče zemljišče na podlagi ostalih zakonskih kriterijev.
Sporno zemljišče je bilo ob uveljavitvi ZGJS v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, na njej pa so pravico uporabe izvrševali etažni lastniki, zato ni bil predmet lastninjenja po 76. členu ZGJS, niti predmet lastninjenja po ZLNDL.
pripadajoče zemljišče k stavbi - skupno pripadajoče zemljišče - funkcionalno zemljišče k več stavbam - dvorišče - garaža - obseg pripadajočega zemljišča - dokaz z izvedencem - prostorsko načrtovanje - gradnja - uporaba zemljišča - pretekla raba zemljišča - izkazano lastništvo zemljišča - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - zemljišče kot funkcionalno zemljišče - domneva lastninske pravice - redno vzdrževanje
Zmotno je pritožnikovo vztrajanje pri stališču, da so predlagatelji oziroma njihovi pravni predniki vedeli, kaj kupujejo in da z nakupom stanovanj niso pridobili nobene pravice na spornih parcelah, kar je bilo upoštevano tudi pri cenah za stanovanja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila (so)uporaba pripadajočega zemljišča na podlagi prej veljavnih predpisov že na podlagi samega zakona (ex lege) predmet upravičenj na posameznih delih stavbe in posledično tudi predmet vsakokratnih prenosov teh upravičenj na nove pridobitelje, ne glede na to, ali je bila (so)uporaba pripadajočega zemljišča omenjena v pogodbi o prenosu posameznega dela ali ne. Cene za nakup stanovanj v predmetni stavbi tako ne predstavljajo relevantnega dejavnika pri ugotavljanju obsega pripadajočega zemljišča k stavbi.
Po oceni pritožbenega sodišča prvi nasprotni udeleženec v tem postopku ni uspel izpodbiti zakonske domneve o lastninski pravici na pripadajočem zemljišču k stavbi (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1). Zlasti namembnost spornih nepremičnin kaže na to, da pripadata vsakokratnim etažnim lastnikom predmetne stavbe in ne prvemu nasprotnemu udeležencu.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - ZADRUGE
VSL00041706
ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/2, 16, 16/7. ZPP člen 212. Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (1993) člen 5, 5/1, 5/1-1, 5/1-2, 5/1-3, 5/1-4, 5/1-9.
Ker se je toženka glede parcel 760, 767, 768, 769, 770 in 771 sklicevala na arondacijsko odločbo, trdila, da je plačala odškodnino in da je znesek presegal 30 % vrednosti parcel, obenem pa predlagala še izvedenca cenilca, ki bi to slednje preveril, je prvostopno sodišče napačno ocenilo, da ni zadostila trditvenemu bremenu.
Z ozirom na časovno oddaljenost dogodkov (58 let) je pretiran očitek prvostopnega sodišča, da je imela toženka ob pomanjkanju listinske dokumentacije možnost plačila dokazovati tudi s pričami. Ravno tako pomeni prestrogo tolmačenje trditvenega bremena zahteva, da bi toženka morala pojasniti, kolikšna je bila vrednost vsake posamezne nepremičnine. Toženka utemeljeno navaja, da ne razpolaga s podatki o vrednosti parcel v času podržavljenja oziroma da ji ne morejo biti znani. Ravno zaradi tega je tudi predlagala izvedenca cenilca. V tem smislu gre delno sicer za informativni dokaz, a okoliščine konkretnega primera narekujejo njegovo dopustnost; zahteva po dodatnem substancirajnu bi bila do toženke pretirana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSL00039511
Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 9, 43, 46. ZLNDL člen 2, 2/1, 7. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/2, 12/3, 14, 14/4.
lastninjenje - družbena lastnina - družbeno premoženje - pravica uporabe - uporaba zemljišča - imetnik pravice uporabe - pravni prednik - investitor gradnje - dovoljenje za gradnjo - pravica graditi - gradnja na zemljišču v družbeni lastnini - financiranje gradnje - prenos pravice uporabe - pisna pogodba - dokazno breme - pridobitev pravice uporabe - dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini - stroškovna odločitev - uporaba odvetniške tarife - opredelitev vrednosti spornega predmeta v točkah po odvetniški tarifi
Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v številnih predhodnih istovrstnih postopkih, stališče pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, odločbi, izdani posameznim investitorjem, o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje na mestnem zemljišču v družbeni lastnini, ki ju je izdal organ toženkine pravne prednice, vsebujeta tudi pravico graditi, ta pa vsebuje pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt.
lastninjenje kmetijskih zemljišč - pogodba o prenosu lastninske pravice na nepremičnini - menjalna pogodba - nični pravni posli
Republika Slovenija kot tožeča stranka je že z dnem 11. 3. 1993 na originarni predobitni način pridobila lastninsko pravico na obeh nepremičninah in tako kasneje sklenjeni pravni posli, pri katerih kot dejanska lastnica ni bila udeležena, nimajo pravnega učinka na pridobitev oziroma izgubo njene lastninske pravice na obeh nepremičninah. Menjava lastninske pravice, ki se je kasneje zgodila zaradi nepravilnega lastninjenja obeh nepremičnin, ki bi morali "ex lege", torej po 14. členu ZSKZ postati last RS in preiti na sklad zemljišč, ni bila zakonita, zato je zahtevku pod točko I. izreka sodbe, sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - pridobitev lastninske pravice na zemljišču - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini - pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice - zakonska podlaga - promet s stavbnimi zemljišči - stavba in zemljišče - pravica uporabe na zemljišču v družbeni lastnini - zakonske domneve - lastninska pravica na posameznem delu zgradbe - merila - obseg pripadajočega zemljišča - pravno vprašanje - strokovno vprašanje - postavitev sodnega izvedenca - pretekla raba zemljišča - ureditev uporabe funkcionalnega zemljišča
V postopku po ZVEtL-1 se (lastninska) pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc (oziroma uskladitve teh z dejanskim stanjem) le za nazaj ugotavlja dejanski položaj nepremičnine in varuje po zakonu pridobljena lastninska pravica predlagateljev. Priznanje lastninske pravice v tem postopku torej po vsebini ni razlastitev zemljiškoknjižno vpisanega lastnika. Zmotno je pritožnikovo mnenje, da ZVEtL-1 vzpostavlja (neizpodbitno) zakonsko domnevo (z retroaktivnim učinkom), zaradi katere je z uveljavitvijo navedenega zakona izgubil lastninsko pravico. Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.
Sporna zemljišča so se dejansko uporabljala kot funkcionalno zemljišče, ki je stavbi pripadalo po zakonu, zato se v korist prvega nasprotnega udeleženca formalno vknjižena pravica uporabe po ZLNDL ni pretvorila v lastninsko pravico (ker dejanske lastninske pravice nikoli ni imel, mu ta ne danes ne v preteklosti ni bila odvzeta oziroma je ni izgubil).
Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavbe; to izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču.
Prvemu nasprotnemu udeležencu (na kateremu je trditveno in dokazno breme) ni uspelo izpodbiti domneve iz prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1, saj ni uspel dokazati (niti), da bi bil po izgradnji stanovanj na kakršenkoli način povezan z zemljišči. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca sporne nepremičnine dobil le v najem kot investitor gradnje stavbe na naslovu Cesta 1.
Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit (pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu), za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe.
Vprašanje, ali predstavlja posamezna parcela pripadajoče zemljišče, je pravno vprašanje, ki ga lahko sodišče rešuje s pomočjo izvedenca ustrezne stroke. Merila, po katerih se ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, določa zakon, za ugotovitev dejstev, potrebnih za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, pa je običajno potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga, zato mora angažirati izvedenca. Prav to je sodišče prve stopnje storilo v tem postopku: vanj je pritegnilo izvedenko z urbanističnimi in geodetskimi znanji, ki je sodišču pomagala pri tolmačenju vsebine upravnih dovoljenj in prostorskih aktov ter normativov, ni pa ji bila prepuščena presoja materialnopravnega vprašanja, v čigavi lasti je nepremičnina ali del nje.
ZLPP člen 3, 4, 4/1. ZZLPPO člen 6, 6/1. OZ člen 190, 190/1. ZMZPP člen 18, 18/1. Uredba o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (1993) člen 14.
lastninsko preoblikovanje podjetij - otvoritvena bilanca - vrednotenje postavk v računovodskih izkazih - skrito premoženje - nepremičnina v tujini - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - neupravičena obogatitev
V primeru, ko je bila vrednost družbenega kapitala ugotovljena na podlagi cenitve podjetij po pooblaščenem ocenjevalcu vrednosti podjetij, so Agenciji prezentirano premoženje predstavljala sredstva, ki so bila upoštevana v tej cenitvi.
ZLPP člen 18, 24. ZPPOLS člen 7, 8, 10, 12, 12/3, 12/4, 12/5, 15, 15/4, 15/5, 16, 16/4, 16/5, 16/6, 19. Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (1993) člen 6, 8, 10. ZOR člen 183. OZ člen 1060.
družbena lastnina - privatizacija podjetja - udeležba delavca v lastninskem preoblikovanju (privatizaciji) podjetja - izdaja zadolžnic - interna razdelitev delnic in notranji odkup delnic - nastop kontrahirne dolžnosti pri notranjem odkupu - kršitev kontrahirne dolžnosti - denarna odškodnina - povrnitev premoženjske škode - razlika premalo izplačane plače
Bistveni razlog, da Sklad RS za razvoj, d.d. (v nadaljevanju Sklad) s tožniki ni sklenil pogodb oziroma da niso bili udeleženi pri privatizaciji delodajalca so torej okoliščine, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri ARSPPNI in da potrdilo o razknjižbi ni bilo izročeno Skladu oziroma da v primeru, če je bil organ upravljanja pasiven, v nadaljnjem roku 60 dni svojih pravic niso sami uveljavljali neposredno pri Skladu, ki bi moral v nadaljevanju z njimi skleniti pogodbe o prodaji delnic. Dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu. V petem odstavku 15. člena ZPPOLS je jasno določeno, kakšen je postopek v primeru, če je organ upravljanja podjetja pasiven: upravičenci - tožniki bi morali v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljati sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic.
Ni obveze za opozarjanje na okoliščine, ki jih določa že sam zakon in katerih relevantnost izhaja že iz samega zakona. Če so tožniki sami opustili uveljavljanje pravice, ki je bila za varstvo njihovih pravnih interesov določena v zakonu, ne morejo odgovornosti za morebitne negativne posledice tega prevaliti na Sklad.
ZLNDL člen 3. ZPDS člen 6, 7. ZPN člen 7. ZUN člen 46. SPZ člen 112.
ničnost prodajne pogodbe - etažna lastnina - pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču - razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem - predmet izven pravnega prometa - pravni interes za ugotovitveno tožbo
Ne drži pritožbena navedba, da bi stališče sodišča prve stopnje o neskladnosti zemljiškoknjižnih vpisov z dejanskim stanjem prišlo v poštev le v primeru, če bi obstajal določen pravni posel ali akt oblastvenega organa, na podlagi katerega bi lahko prišlo do veljavnega prenosa pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini, ki pa ga tožnici v obravnavani zadevi naj ne bi navedli in predložili. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da so etažni lastniki s pridobitvijo pravice do uporabe na posameznih delih stavbe že po zakonu pridobili skupno trajno pravico uporabe na zemljišču, na katerem stoji stavba, in na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (6. člen ZPDS); ta pravica je sledila pravici na objektu (7. člen ZPDS in 7. člen ZPN). Tudi to stališče je v sodni praksi že ustaljeno.
DENACIONALIZACIJA - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035200
ZVEtL-1 člen 42, 43, 43/1, 43/1-2, 43/1-3. ZUreP-2 člen 245. ZPP člen 337, 337/1.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - funkcionalno zemljišče k stavbi - pogoji za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pravilna dokazna ocena - mestna občina kot pravdna stranka - vknjiženi lastnik - družbena lastnina - pravica uporabe - pravica uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lasti - denacionalizacija - denacionalizacijska odločba - javna površina - javno dobro - ugotovitvena odločba - infrastrukturni objekt - nedovoljena pritožbena novota
Dejstvo, da denacionalizacijski upravičenec ni zahteval vrnitve dela nepremičnine, ki sedaj predstavlja sporno nepremičnino, še ne more dokazovati, da naj bi bila ta parcela del javne ceste in da ne more biti pripadajoče oziroma funkcionalno zemljišče sporni stavbi.
Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, temveč (še)le na podlagi ustrezne ugotovitvene odločbe.
LASTNINJENJE - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00036148
ZVEtL-1 člen 18, 19, 19/2, 21, 21/1, 24, 30, 30/1, 35, 35/1. SPZ člen 271, 271/2. ODZ paragraf 297. SZ člen 117.
postopek za vzpostavitev etažne lastnine - etažna lastnina - dejanska etažna lastnina - pridobitelj posameznega dela stavbe - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe - družbena lastnina - pravica uporabe - načelo akcesornosti - lastninjenje družbene lastnine - načelo superficies solo cedit - stavbna pravica - zakonita stavbna pravica - pripadajoče zemljišče k stavbi
Ker sta bila ob uveljavitvi SPZ zemljišče (parcela 512/3, sedaj parceli 512/4 in 512/5) in stavba (...-22 in ...-30) na zemljišču v lasti različnih lastnikov, sodišče prve stopnje zemljišča pod stavbo pravilno ni določilo kot pripadajoče zemljišče stavbe. Skladno z drugim odstavkom 271. člena SPZ je stavba ...-22 postala sestavina parcele 512/4 (enako velja glede stavbe ...-30 in parcele 512/5), vsakokratni etažni lastniki stavb pa so na zemljišču pod stavbo (parceli 512/4 in 512/5) s 1. 1. 2003 pridobili zakonito stavbno pravico.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO - ZADRUGE
VSL00036149
SPZ člen 39, 95, 95/1, 96. ZZad člen 74, 74/1, 74/2. ZSKZ člen 14, 14/2, 16, 16/1, 16/7.
zadruga - sklad kmetijskih zemljišč - vrnitev plodov - verzija - uporaba tuje stvari - nedobroverni posestnik - deklaratoren vpis v zemljiško knjigo - družbena lastnina
Na podlagi sedmega odstavka 16. člena ZSKZ je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. To Navodilo v 5. členu določa katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Ker navedeno Navodilo velja za vse nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine, je dokazno breme za dejstvo načina pridobitve nepremičnine (torej ali je šlo za odplačen ali neodplačen prenos) na tožeči stranki. Ker tožeča stranka v pritožbi ni trdila, da je toženi stranki posredovala dokumentacijo o načinu pridobitve navedenih nepremičnin, njene pritožbene navedbe, da je tožena stranka slaboverna ves čas oddajanja sporne nepremičnine v zakup, niso utemeljene.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da ima zemljiškoknjižni vpis v postopku lastninjenja družbenega premoženja lahko le deklaratorni učinek.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
VSM00036464
ZSKZ člen 14, 14/1. URS člen 33. Ustava Socialistične Republike Slovenije (1974) člen 30, 30/1. ZTLR člen 1, 11. ZVGLD člen 29.
lastninjenje - zasebna lastnina - kmetijska zemljišča v družbeni lastnini - lastninska pravica lovske družine - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - odplačna pridobitev lastninske pravice - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija
Kot društvo je toženka lahko bila nosilka lastninske pravice na zemljišču, namenjenem za zadovoljevanje skupnih interesov njenih članov in za doseganje ciljev, zaradi katerih je bila ustanovljena (1. in 11. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), kot (družbena) lovska organizacija, ki upravlja lovišče, pa je lahko za izvajanje svoje dejavnosti kupila kmetijsko zemljišče po predpisih, po katerih so kupovale taka zemljišča kmetijske organizacije.
LASTNINJENJE - STANOVANJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00035452
ZSpo člen 64. ZPP člen 205, 206, 206/1. ZFPPIPP člen 22.
izpraznitev in izročitev poslovnega prostora - nedenarni tožbeni zahtevek - ugotovitev lastninske pravice na stvari kot predhodno vprašanje - lastninska pravica na nepremičnini - pravno nasledstvo - lastninjenje športnega objekta - športni objekt - športni objekt občinskega pomena - stečaj najemnika - osebni stečaj fizične osebe - vpliv osebnega stečaja na pravdni postopek - stanje ob zaključku glavne obravnave
Ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje lastninsko pravico tožnice ugotovilo zgolj na podlagi dejstva, da je kot lastnica na predmetni nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožnica skladno s prvim odstavkom 64. člena ZSpo predmetni objekt določila za športni objekt občinskega pomena ter da toženec ni vložil zahtevka po drugem odstavku 64. člena ZSpo. Na tej podlagi je bila v zemljiški knjigi vknjižena tožničina lastninska pravica.
Sporni objekt je športni in ne gostinski. Namenjen je potrebam uporabnikov šprotnih igrišč v športnem rekreacijskem centru. To izhaja iz gradbenega dovoljenja in najemne pogodbe.
Ker je tožnica zemljiškoknjižna lastnica predmetne nepremičnine, so pritožbene navedbe, da bi morala v stečajnem postopku zoper toženca prijaviti izločitveno pravico, pravno zmotne. Izločitvena pravica je pravica osebe, ki meni, da je pridobila lastninsko pravico na izviren način na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan stečajni dolžnik (toženec), od njega zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico. V obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo.
Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da terjatev tožnice na izpraznitev in izročitev nepremičnine ni mogoče izraziti v denarnem znesku in ne vpliva na poplačilo terjatev drugih toženčevih upnikov iz stečajne mase. Osebni stečaj toženca torej nima vpliva na predmetno pravdo, zato sodišče ni bilo dolžno prekiniti postopka. Sodišče tudi ni bilo dolžno stečajnemu upravitelju omogočiti udeležbe v postopku.
Zaključka sodišča, da gre za nedenarno terjatev, ki ne vpliva na stečajno maso, ne omaja prepozna in zato nedopustna pritožbena navedba, da je tožnica zoper toženca vložila tožbo na ugotovitev obstoja terjatve iz naslova uporabnine.