ZOR člen 210, 210/1, 210/4, 210, 210/1, 210/4. ZSKZ člen 2, 2/1, 14, 14/1, 14/2, 14/5, 15, 17, 17/1, 2, 2/1, 14, 14/1, 14/2, 14/5, 15, 17, 17/1.
lastninska pravica - upravičenec
Z ZSKZ je Republika Slovenija postala lastnica vseh tistih kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini, ki niso prešla v njeno last že na podlagi ZLPP, Zakona o zadrugah in drugih predpisov (1. in 2. odstavek 14. člena). Na ta način so kmetijska zemljišča in gozdovi v doslej družbeni lastnini pridobila znanega lastnika, gospodarjenje s temi zemljišči (upravljanje in razpolaganje) pa je bilo zaupano drugotožeči stranki (1. odstavek 2. člena ZSKZ). Da pa bi dotedanjim upravljalcem in uporabnikom navedenih zemljišč še naprej omogočil nadaljevanje njihove dejavnosti in s tem nastopanje na trgu ter njihov nadaljnji obstoj, je ZSKZ lastninsko pravico države na kmetijskih zemljiščih in gozdovih (s tem pa tudi gospodarjenje sklada) omejil z določbo 1. odstavka 17. člena, ker je dotedanjim upravljalcem omogočil nadaljnjo uporabo in upravljanje kmetijskih zemljišč in gozdov, če jih obdelujejo oziroma izkoriščajo (korist!) sami kot dober gospodar, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom.
ZLPP člen 50, 50a, 50/2, 50a/2, 50, 50a, 50/2, 50a/2. ZDruP člen 8, 8.
aktivna legitimacija - stečajni postopek - oškodovanje družbenega premoženja
Slovenski pravni red (50. člen ZLPP in določbe Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije) je tožečo stranko postavil kot varuha družbene lastnine, dokler ta v postopku lastninjenja ne dobi konkretnega lastnika. Njegova funkcija je torej v tem, da v postopku lastninjenja zagotovi pravilno ugotovitev obsega nenominiranega družbenega kapitala, na katerem bo po izvedenem postopku lastninjenja določen dejanski lastnik. Za obstoj aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevkov iz varstva družbene lastnine pa ne zadostuje zgolj sklicevanje na določbo 8. člena ZDruP, kot je to storilo prvostopno sodišče. V skladu s 1. alinejo 2. odst. 1. člena ZDruP ima tožeča stranka naloge v zvezi z varstvom družbene lastnine samo v okvirih pooblastil, ki jih je imel po določbah ZLPP družbeni pravobranilec samoupravljanja oziroma na podlagi določb Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o gospodarskih družbah. Ker ZGD nima določb o upravičenjih družbenega pravobranilca v zvezi z varstvom družbene lastnine, je potrebno njegova upravičenja v smislu 8. člena ZDruP razlagati samo v okviru pooblastil po določbah ZLPP. Ker je ZLPP izrecno izključil uporabo določil zakona za podjetja v stečajnem postopku, tožeča stranka nima legitimacije za uveljavljanje zahtevkov iz naslova varstva družbene lastnine.
lastninjenje - delitev premoženja - premoženje občine - nepremičnine - aktivna legitimacija občine
Iz 2. člena ZLS ni mogoče sklepati, da občina ni naslednica nepremičnega premoženja, ki leži na njenem območju. Pri odločanju o aktivni legitimaciji občine je zato potrebno upoštevati tiste določbe, s katerimi je bilo urejeno lastninsko preoblikovanje dosedanje družbene lastnine v lastnino z znanimi titularji, ki je potekalo v času po uveljavitvi Ustave RS iz leta 1991. Pri odločanju o aktivni legitimaciji je zato pomembna ta zakonodaja, medtem ko ZLS ni vseboval odločb o razmerjitvi lastnine med državo in občinami, katerim je tudi po spremembi lokalne samouprave še ostalo določeno nepremično premoženje.
STANOVANJSKO PRAVO - LASTNINJENJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM20101
SZ člen 117, 117/1, 117/2, 117/3, 117/5, 123, 123/1, 129, 129/1, 129/2, 147, 147/3. ZPP člen 182, 182/3, 353, 358, 358/4. ZD člen 2.
privatizacija - pravica do odkupa stanovanja - smrt imetnika stanovanjske pravice - pravica dediča
Za primer smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice po poteku roka za privatizacijo, SZ ne predvideva več drugega upravičenca do odkupa stanovanja, zaradi česar ta pravica spada v zapuščino imetnika, če jo je pravočasno uveljavljal.
Res je, da je po določilu Zakona o družbenem pravobranilcu tožeča stranka varuh družbene lastnine, ki vlaga tožbo v vseh primerih, kadar je to potrebno zaradi varstva družbene lastnine, kot v pritožbi opozarja tožeča stranka, vendar pri tem spregleda, da po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register v kapitalu družbe ni več družbenega premoženja. Zato se posledice ugotovitve, da je pred vpisom v sodni register prišlo do oškodovanja družbenega premoženja, ne izrazijo na družbenem kapitalu (ki ga ni več), temveč na delniškem. Očitno imajo iz teh razlogov po določilu 25.h člena ZPPOLS aktivno legitimacijo za vložitev tožbe zaradi oškodovanja družbenega premoženja po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register le družbeniki. To velja tudi za obravnavano zadevo, saj je bil vpis v sodni register izvršen dne 9. 12. 1996, tožba pa vložena dne 19. 3. 1999, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče. Napačno povzemanje vsebine določila 25.m člena ZPPOLS in citiranje odločb Višjega sodišča v Ljubljani (I Cpg 626/01) z drugačnim dejanskim stanjem kot v tej pravdi oziroma s pravnimi stališči (I Cpg 293/2000), ki so se izkazala za pravno zmotna (III Ips 98/2001), pa ni mogoče doseči drugačne odločitve. Isto velja za pritožbeno trditev, da Agencija poročila po opravljenem revizijskem pregledu ne posreduje družbenikom ali delničarjem, temveč le upravi. Iz ZPPOLS ne izhaja, da so po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register delničarji dolžni vložiti tožbo zaradi ugotovitve oškodovanja družbenega premoženja, ampak le, da so za tako tožbo oni aktivno legitimirani (25.h člen). Zakaj naj bi bila uprava take družbe nezainteresirana za pridobitev premoženja iz naslova oškodovanja nekdanjega družbenega premoženja, pa v pritožbi ni pojasnjeno.
STEČAJNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - LASTNINJENJE
VSL04368
ZZD člen 230, 230. ZOR člen 27, 63, 27, 63. ZPPSL člen 111, 111/3, 131, 111, 111/3, 131.
izločitvena pravica - prenos pravice s pravnim poslom - prepoved razpolaganja - vrnitev nepremičnine
O nesporazumu lahko govorimo le takrat, ko gre za neujemanje izjave volje. Če sta npr. stranki izjavo volje potrdili v pisnem zapisu pogodbe (takšen je tudi obravnavani primer), je bila sklenjena takšna pogodba, kot to sledi iz skupne izjave volje podpisnikov. Seveda je lahko sporno, kako zapis razlagati. Toda to je problem interpretacije pogodbe. Lahko je tudi sporno, ali izjava volje, kot je zapisana, ustreza resnični volji pogodbenih strank. Toda to je problem "neprave, neresnične" volje za sklenitev določene pogodbe. Sam pritožnik trdi, da je bila pravica uporabe vknjižena ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti na toženo stranko. Ta okoliščina ni brez pomena za pravilno razumevanje sporne pogodbe, čeprav sam vpis ni bil konstitutiven za pridobitev te pravice. Kakšna druga pravica na družbeni lastnini se namreč po Zakonu o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo ni vpisovala, tudi začasna pravica uporabe ne. Obveznost vrnitve spornih nepremičnin v primeru prenehanja uporabe le-teh je posegala v pravico razpolaganja s spornimi nepremičninami, v sodbi Vrhovnega sodišča RS pa je bila vsebinsko enaka pravica, dogovorjena ob prenosu pravice uporabe na sredstvih v družbeni lasti, razložena kot obligacijsko upravičenje, ki pa samo zase ne daje podlage za izločitveno upravičenje.
Določbe ZLPP niso samostojna podlaga za neveljavnost (ničnost ali izpodbojnost) pogodb. Njihova pravna neučinkovitost mora imeti podlago v pozitivnem pravu, kakor je veljalo v času, ko so bile pogodbe sklenjene.
Sodnega varstva ni mogoče nuditi pogodbam, ki so sklenjene na škodo družbene lastnine. Časovno sosledje in medsebojna povezanost sklenjenih pogodb očitno kažeta na pravno nedopustno vsebino posla, na ničnost pravnega posla kot celote.
začasna odredba - zavarovanje - denacionalizacija - vrnitev v naravi
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.
Iz objavljenega oglasa izhaja, da je v konkretnem primeru šlo za javno zbiranje ponudb in ne za javno ponudbo delnic. Zato prodajalka ni bila zavezana skleniti pogodbe o prodaji delnic, ki so bile predmet razpisa, z najboljšim ali katerimkoli drugim ponudnikom.
Cenitev nepremičnin tožene stranke, katere plačilo v tem postopku tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko, se je opravila za izdelavo otvoritvene bilance stanja podjetja Z. p.o. za potrebe njegovega lastninskega preoblikovanja in ne za potrebe lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Čim pa je tako, je skladno s 4. odst. 17. čl. ZLPP stroške postopka preoblikovanja in torej tudi stroške cenitve odvisne družbe, nastale zaradi izdelave otvoritvene bilance stanja podjetja, ki se lastninsko preoblikuje, dolžno nositi podjetje Z. p.o., saj so ti stroški nastali za njegove potrebe.
Sporne nepremičnine, glede katerih po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen)obstaja dolžnost vrnitve, so po določbi 1. odstavka 88. člena ZDen izven pravnega prometa. Z njimi namreč po citirani določbi ni dopustno nobeno razpolaganje; poleg tega pa je na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, dolžniku z njimi prepovedano razpolagati (12. in 13. člen ZLPP). Zaradi tega gre, kot je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, za neprimerno sredstvo zavarovanja upnikove denarne terjatve, ker niso podani elementi za predlagano vrsto začasne odredbe, določeni v 2. točki 1. odstavka 271. člena ZIZ.
lastninjenje - poseg v kapital revidiranega subjekta z odločbo APPNI
Z odločbo po 48.c čl. ZLPP ni dopustno odrediti takšnih posegov v bilanco subjekta revizije, ki bi pomenili zvišanje osnovnega kapitala ali spremembo kapitalskih razmerij med družbeniki ali delničarji.
ZLPP člen 3, 3/3, 48a, 48a-10, 48c, 48c-10. ZGD člen 169, 169/1. ZPod člen 85, 85/1, 86, 86/1, 86/2.
delniška družba (d. d.) - ustanovitev delniške družbe - lastninsko preoblikovanje podjetij - podjetja z družbenim kapitalom - družbeni kapital - oškodovanje družbene lastnine - domneva oškodovanja družbene lastnine - postopek revizije - odločba Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (APPNI) - rešitev predhodnega vprašanja
Osnovna glavnica je pojmovno nekaj drugega, kot pa premoženje družbe, kar ob ustanovitvi sicer predstavlja stvarni in denarni vložek ustanovitelja. Osnovna glavnica je praviloma stalna kategorija, saj je razdeljena na delnice. Eventualna sprememba osnovne glavnice pomeni istočasno spremembo vrednosti delnic, ali pa spremembo njihovega števila. Zato je odločitev o spremembi osnovne glavnice odvisna od ustanoviteljev (delničarjev), ne pa od računovodskih predpisov kot je to zmotno zaključila tožena stranka v poročilu.
Stvarni vložek ustanovitelja K. d.d., ki ga sestavljajo zemljišča, gradbeni objekti in oprema, predstavlja premoženje tožeče stranke, oz. njena sredstva. Vrednost premoženja oz. sredstev pa se ugotavlja tudi po računovodskih predpisih, ki predpisujejo njihovo revalorizacijo. Ker sta osnovna glavnica in sredstva družbe dve različni kategoriji, obveznost revalorizirati (povečati) vrednost zemljišč, gradbenih objektov in opreme, ne pomeni istočasno tudi obveznosti revalorizirati (povečati) osnovno glavnico. Zato je zmoten zaključek, da bi se vrednost osnovne glavnice tožeče stranke morala povečati vsakokrat, ko bi se morala povečati vrednost njenih zemljišč, gradbenih objektov in opreme, zaradi revalorizacije in to v enakem obsegu.
Družbeni kapital je po določbi tretjega odstavka 3. člena ZLPP razlika med vrednostjo sredstev podjetja (aktive) ter vrednostjo obveznosti podjetja. V konkretnem primeru pa je tožena stranka nepravilno izenačila vrednost sredstev z vrednostjo družbenega kapitala, ne da bi odštela obveznosti, ki bi verjetno tudi morale biti revalorizirane. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da v navedenem poročilu tožene stranke ni ugotovitev o tem, ali res ni bila upoštevana revalorizirana vrednost družbenega kapitala pri prodaji paketa delnic tožeče stranke, kar pa je odločilno. Da je bila kupnina (v višini 422.694.000,00 SIT) za paket delnic, ki jih je K. d.d. prodal dne 30. 11. 1992 družbi KX d.d., primerna in da ni prišlo do oškodovanja družbenega premoženja zaradi prodaje le-teh, pa izhaja iz sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 12. 1996 in z dne 5. 3. 1997, ki jo je potrdilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo, opr. št. I Cpg 355/97 z dne 4. 6. 1997. Z njima je bil zahtevek Družbenega pravobranilca RS, da je prodajna pogodba za paket delnic tožeče stranke med kupcem in prodajalcem nična, pravnomočno zavrnjen, prav tako pa je bil pravnomočno zavrnjen podredni zahtevek, s katerim je bilo zahtevano, da mora KX d.d. plačati K. d.d. znesek 354.106.550,00 SIT. Izid te pravde torej predstavlja v tem sporu rešitev predhodnega vprašanja o tem ali je podana domneva oškodovanja družbene lastnine zaradi neupoštevanja revalorizirane vrednosti družbenega kapitala pri prodaji tožeče stranke (10. točka 48.a člena ZLPP).
V primeru, da vloži družbeni pravobranilec tožbo po 50. členu ZLPP, ker gre za oškodovanje po 48. členu ZLPP, je dolžan dokazati oškodovanje oziroma prikrajšanje, ker se to ne domneva (primerjaj 48.a člen ZLPP). V tem pogledu revizijsko poročilo nima dokazne listine, v njem pa se domneva, da so resnična samo ugotovljena dejstva.
Za zahtevek iz naslova oškodovanja podjetja v lasti SRD-a sta aktivno legitimirana tako SRD, ki odškodninsko tožbo vloži v imenu in na račun oškodovanega podjetja, kot družbeni pravobranilec. Torej je pravno zmoten tudi tisti zaključek prvostopnega sodišča, po katerem bi Družbeni pravobranilec RS moral predmetne zahtevke uveljavljati na račun SRD-a.
Tako ZPPOLS kot ZLPPOD predpisujeta spremembo družbenega kapitala v državno lastnino, s tem, da je po prvem družbeni kapital v celoti ali delno v lasti sklada, torej posredno v lasti države, medtem ko je po ZLPPOD na podlagi 3. člena Republika Slovenija lastnik družbenega kapitala. Po 3. odst. 65. člena ZZLPPO se še vedno uporablja 1. odst. 25. H člena ZPPOLS. Slednji pa daje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, s katero se po splošnih pravilih obligacijskega prava izpodbija pravna dejanja iz 48. ali 48.a člena ZLPP, zaradi katerih je prišlo do zmanjšanja premoženja družbe in pravico zahtevati povrnitev škode, od dneva vpisa v sodni register vsakemu delničarju oziroma družbeniku. Premoženje, ki je olastninjeno, od dneva trenutka vpisa v sodni register varuje družbenik oziroma delničar sam. Najkasneje z dnem vpisa v sodni register, (čeprav je že z dnem uveljavitve ZLPPOD) na podlagi 3. člena ZLPPOD Republika Slovenija postala lastnica družbenega kapitala, je DP izgubil aktivno legitimacijo za vložitev tožb v zvezi z varovanjem družbene lastnine.
V 48.a čl. ZLPP v desetih točkah opisuje abstraktne dejanske stanove, ki predstavljajo oškodovanje družbene lastnine. Čim je v revizijskem postopku ugotovljeno, da je revidirano podjetje pri svojem poslovanju ravnalo tako, da je s svojim ravnanjem izpolnilo elemente, ki tvorijo kakega od dejanskih stanov iz 1. do 10. tč. 48.a čl. ZLPP, se domneva, da je bila družbena lastnina oškodovana. Ker je, kot povedano, domnevo možno izpodbiti, je brez osnove pritožbeno stališče, da mora v vsakem od teh primerov škoda tudi dejansko nastati.
ZTLR člen 15, 15/6, 16, 16/4. SZ člen 31, 31/1, 31/2, 33, 33/1.
plačilo dobavljene toplotne energije - stavba v solastnini
Stroški dobavljene toplotne energije v poslovni stavbi bremenijo solastnike glede na velikost njihovega solastniškega deleža, ki mora biti ugotovljen sporazumno.
V komisijski pogodbi z dne 27.3.1991, sta se F. in Banka dogovorili za pogoje koriščenja navedenega depozita, to je prenakazilo deponiranih sredstev na žiro račun družbe D. d.o.o., ko slednja predloži sodno overjeni izpisek iz sodnega registra o dokapitalizaciji oziroma preoblikovanju podjetja D. v družbo z omejeno odgovornostjo (prim. 1. odst. 1038. čl. ZOR). S pogodbo o denarnem depozitu pridobi banka pravico razpolagati z deponiranim denarjem, vrniti pa ga mora pod pogoji, določenimi v pogodbi (2. odst. 1035. čl. ZOR). Iz povedanega izhaja, da družba F. z deponiranimi sredstvi, namenjenimi za dokapitalizacijo pravnega prednika tožeče stranke ni mogla razpolagati, obresti, ki bi jih prejela za deponirana sredstva, pa so bile nakazane (kot izhaja iz revizijskega poročila) tožeči stranki. Ne gre torej za prikrajšanje družbene lastnine, če se na drugi strani le - to ne izkaže kot okoriščenje v enaki višini. Glede na ugotovljeno dejansko stanje zato ni mogoče F. očitati okoriščenja v škodo družbene lastnine. Obravnavanega primera zato ni mogoče podvreči nobenemu abstraktnemu dejanskemu stanu iz 48. a člena ZLPP.