UZITUL člen 22č, 22e, 22č, 22e. ZZLPPO člen 68, 68.
ustavni zakon
Že Ustavni zakon je v 12. odstavku 22.č člena določil, da Agencija ostane lastnik bank iz 22.b člena tega zakona, to je med drugim LB d.d. in v 22.c členu (kot je bilo že povedano) odredil pristojnemu sodišču, da vpiše po uradni dolžnosti Agencijo kot lastnika in upravo LB d.d. Ljubljana. ZZLPPO je sicer določil kot novega lastnika delnic LB d.d. Sklad Republike Slovenije za sukcesijo, o obveznostih do delničarjev LB d.d. pa ni rekel nič, kot to pravilno ugotavlja pritožnik. Vendar pa o tem govori Uredba o prenehanju delovanja Agencije (5. člen). In ker je Republika Slovenija pravna naslednica Agencije (2. odstavek 7. člena), je ta tudi prevzemnica njenih pravic in obveznosti, tako tudi obveznosti Agencije iz naslova podrejenih terjatev delničarjev LB d.d. (5. člen uredbe). Tako je smiselno ugotovilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-20/99-34 z dne 11.9.2003.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033451
ZPP člen 190, 190/1. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 1, 1/2, 37. Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (1966) člen 9 - 17. ZZD člen 10, 268, 268/1. ZTLR člen 24, 33. ZLNDL člen 3, 3/1.
ugotovitev lastninske pravice - pridobitev pravice uporabe - pridobitev lastninske pravice - gradnja na zemljišču v družbeni lastnini - dogovor o oddaji zemljišča zaradi gradnje - družbena lastnina - oblika pogodbe - pridobitev gradbenega dovoljenja - lastninjenje - gradnja na tujem svetu - zmotna uporaba materialnega prava - aktivna in pasivna legitimacija strank
Za sprožitev spora je aktivno legitimiran vsakdo, ki zatrjuje obstoj stvarne legitimacije. Dejstvo, da je glede sporne nepremičnine tožeča stranka s tretjo osebo že sklenila kupoprodajno pogodbo, na vprašanje njene aktivne legitimacije ne more vplivati, saj se lastništvo na nepremičnini s samo sklenitvijo pravnega posla še ne prenaša (prim. 33. člen ZTLR).
Za obstoj pasivne legitimacije vseh toženih strank je odločilno dejstvo, da te do vložitve tožbe v tej zadevi premoženja niso razdelile. Četudi je bil sporazum o razdelitvi premoženja sklenjen tekom te pravde, to na pasivno legitimacijo vseh občin ne more vplivati, saj morebitna odtujitev stvari, o kateri teče pravda, ne more biti ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča (prvi odstavek 190. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da se prvostopno sodišče na določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu ne bi smelo opreti, saj je vendarle potrebno upoštevati okoliščine v času gradnje (torej, da je šlo za gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini) in predpise, ki so vprašanja družbene lastnine urejali. Prvostopno sklicevanje na določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu je zmotno ne samo zato, ker so se navedene določbe ZTLR uporabljale le za imetnike lastninske pravice, temveč tudi zato, ker je med pravnima prednikoma pravdnih strank vendarle obstajal neke vrste dogovor o gradnji, ki že a priori izključuje uporabo določb o gradnji na tujem svetu.
Po Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami stavbna zemljišča v družbeni lastnini niso bila v pravnem prometu, na njih pa so se lahko pridobile le pravice, ki jih je določal zakon (drugi odstavek 1. člena cit. zakona). Stavbno zemljišče je lahko imetnik pravice upravljanja (v tem primeru občina kot samoupravna lokalna skupnost) dodelil v uporabo (med drugim tudi) družbenim podjetjem z namenom, da si postavijo stavbe, ki so jim potrebne (37. člen cit. zakona). Postopek dodelitve stavbnega zemljišča za gradnjo je podrobneje urejal Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča, po katerem je bilo lahko zemljišče dodeljeno na podlagi javnega natečaja, v določenih primerih pa tudi s pogodbo (prim. 9. do 17. člen cit. zakona). V tej zadevi je bilo sicer dogovorjeno, da se bo zemljišče družbenemu podjetju dodelilo s pogodbo, vendar do sklenitve pisne pogodbe očitno nikoli ni prišlo. Čeprav sporno zemljišče s pisno pogodbo tožeči stranki nikoli ni bilo dodeljeno, pa ni dvoma, da je z zakonito (to je na soglasju in vseh potrebnih dovoljenjih temelječo) izgradnjo objekta na tem zemljišču in njegovo dolgoletno uporabo za potrebe družbenega podjetja le-to postalo del družbenih sredstev pravnega prednika tožeče stranke. Skladno z določbo tretjega odstavka 10. člena ZZD, ki ga je glede na status pravnega prednika tožeče stranke v tem konkretnem primeru potrebno upoštevati, pa so bila družbena sredstva (čeravno glede na nelastninsko koncepcijo družbene lastnine po ZZD na njih nihče ni mogel imeti lastninske pravice) na družbeno pravno osebo namensko vezana in jim je dal ZZD poseben pravni položaj, ki je bil podoben tistemu, ki nastane pri stvarnopravnih razmerjih in so bila kot taka varovana s posebnimi, stvarnopravnim podobnimi, tožbami (270. in 272. člen ZZD). Prav ta namenska vezanost spornega zemljišča na pravnega prednika tožeče stranke pa ima skupaj s s strani pravnega prednika tožene stranke izdanim soglasjem za gradnjo konstitutiven pomen za pridobitev pravice uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena, in na zemljišču, ki je namenjeno za njeno redno rabo, torej funkcionalnem zemljišču (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 553/2002 z dne 18. 9. 2003). Res je sicer, da veljavne pravne podlage za prehod spornega zemljišča v družbena sredstva (to je pisne pogodbe o dodelitvi zemljišča) ni bilo, vendar pa je tožena stranka (oziroma njena pravna prednica) tista, ki bi morala zato zahtevati vračilo te nepremičnine, to svojo zahtevo pa bi lahko podala le v objektivnem roku 10-tih let od dne, ko so sporne nepremičnine postale družbeno sredstvo (prim. prvi odstavek 268. člena ZZD). Da bi tožena stranka takšen zahtevek kdajkoli podala, pa ni niti zatrjevala. Ker je po povedanem tožeča stranka pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah (to je stavbišču in funkcionalnem zemljišču), je z dnem uveljavitve ZLNDL postala tudi njihova lastnica (prvi odstavek 3. člena ZLNDL). Posledično pa je materialnopravno pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna dopustiti odmero spornega funkcionalnega zemljišča.
Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih (1. člen ZLNDL). Ker pa so se kmetijska zemljišča lastninila po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij in po Zakonu o zadrugah, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da je po uradni dolžnosti opravilo izbris družbene lastnine pri obravnavani nepremičnini in vknjižilo lastninsko pravico na Kmetijsko zemljiško skupnost P., na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti.
ZOR člen 18, 210, 832, 835, 18, 210, 832, 835. ZLPP člen 48, 50, 48, 50. ZDruP člen 8, 8.
špediterska pogodba - neupravičena obogatitev
Družbeno pravobranilstvo RS je s tožbo zahtevalo, da sta drugo in tretje tožena stranka dolžni pvotoženi stranki nerazdelno plačati 4.409.391,00 SIT s pripadki. Iz tožbene naracije izhaja, da naj bi bila tretje toženka odškodninsko odgovorna za zmanjšanje družbenega premoženja prvotoženke, ker kot špediter carinski upravi ni dala pravih podatkov za odmero carinskih dajatev, drugotoženka pa naj bi bila neupravičeno obogatena, ker je v posledici nižjih carinskih stroškov plačala manj, kot bi za nakup avtomobilov morala.
Že iz navedenega izhaja, da ni šlo za posla, ki bi bila sklenjena v zvezi z lastninskim preoblikovanjem.
Družbeni pravobranilec je torej s tožbenim zahtevkom posegel v razmerje med subjektom, pri katerem naj bi v postopku lastninskega preoblikovanja prišlo do zmanjšanja družbenega premoženja (glej 1. odst. 48. člena ZLPP in revizijsko poročilo z dne 4.5.1998 - priloga A2) s tretjima osebama. A priori bi šlo za upravičenje na podlagi 2. odst. 50. člena ZLPP in 2. odst. 8. člena ZDRUP, vendar pod pogojem, da bi tak zahtevek imel družbeni pravobranilec, torej varuh družbene lastnine, že pred uveljavitvijo ZLPP. Imel bi ga pa le, če bi šlo v pogodbenih razmerjih toženk za takšne anomalije ali napake volje, zaradi katerih bi bil posel v celoti ali deloma ničen.
Nad prvotoženo stranko se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 79/98 dne 23.11.1998 začel stečajni postopek. Od tedaj dalje tožeča stranka nima več interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka, s katerim zasleduje obseg družbenega premoženja prvotoženke, ki bo predmet lastninjenja po ZLPP. Namenu zakona, da se dokončno odpravi družbena lastnina, ki bo dobila znane lastnike pravilnega obsega družbenega premoženja v postopku lastninskega preoblikovanja, zaradi stečaja nad prvotoženo stranko ni mogoče zadostiti s predmetnim tožbenim zahtevkom.
ZLPP se po 6. alinei 2. člena ne uporablja za podjetja v stečajnem postopku, določba 50.a člena pa se nanaša le na vprašanje dopustnosti revizijskih postopkov, ki pa nato nimajo refleksije v zahtevkih družbenega pravobranilca, pač pa v eventuelnih kazenskih ali odškodninskih postopkih zoper odgovorne osebe v revidirani pravni osebi.
ZOR člen 210, 210/1, 210/4, 210, 210/1, 210/4. ZSKZ člen 2, 2/1, 14, 14/1, 14/2, 14/5, 15, 17, 17/1, 2, 2/1, 14, 14/1, 14/2, 14/5, 15, 17, 17/1.
lastninska pravica - upravičenec
Z ZSKZ je Republika Slovenija postala lastnica vseh tistih kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lastnini, ki niso prešla v njeno last že na podlagi ZLPP, Zakona o zadrugah in drugih predpisov (1. in 2. odstavek 14. člena). Na ta način so kmetijska zemljišča in gozdovi v doslej družbeni lastnini pridobila znanega lastnika, gospodarjenje s temi zemljišči (upravljanje in razpolaganje) pa je bilo zaupano drugotožeči stranki (1. odstavek 2. člena ZSKZ). Da pa bi dotedanjim upravljalcem in uporabnikom navedenih zemljišč še naprej omogočil nadaljevanje njihove dejavnosti in s tem nastopanje na trgu ter njihov nadaljnji obstoj, je ZSKZ lastninsko pravico države na kmetijskih zemljiščih in gozdovih (s tem pa tudi gospodarjenje sklada) omejil z določbo 1. odstavka 17. člena, ker je dotedanjim upravljalcem omogočil nadaljnjo uporabo in upravljanje kmetijskih zemljišč in gozdov, če jih obdelujejo oziroma izkoriščajo (korist!) sami kot dober gospodar, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom.
ZLPP člen 50, 50a, 50/2, 50a/2, 50, 50a, 50/2, 50a/2. ZDruP člen 8, 8.
aktivna legitimacija - stečajni postopek - oškodovanje družbenega premoženja
Slovenski pravni red (50. člen ZLPP in določbe Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije) je tožečo stranko postavil kot varuha družbene lastnine, dokler ta v postopku lastninjenja ne dobi konkretnega lastnika. Njegova funkcija je torej v tem, da v postopku lastninjenja zagotovi pravilno ugotovitev obsega nenominiranega družbenega kapitala, na katerem bo po izvedenem postopku lastninjenja določen dejanski lastnik. Za obstoj aktivne legitimacije za uveljavljanje zahtevkov iz varstva družbene lastnine pa ne zadostuje zgolj sklicevanje na določbo 8. člena ZDruP, kot je to storilo prvostopno sodišče. V skladu s 1. alinejo 2. odst. 1. člena ZDruP ima tožeča stranka naloge v zvezi z varstvom družbene lastnine samo v okvirih pooblastil, ki jih je imel po določbah ZLPP družbeni pravobranilec samoupravljanja oziroma na podlagi določb Zakona o gospodarskih javnih službah in Zakona o gospodarskih družbah. Ker ZGD nima določb o upravičenjih družbenega pravobranilca v zvezi z varstvom družbene lastnine, je potrebno njegova upravičenja v smislu 8. člena ZDruP razlagati samo v okviru pooblastil po določbah ZLPP. Ker je ZLPP izrecno izključil uporabo določil zakona za podjetja v stečajnem postopku, tožeča stranka nima legitimacije za uveljavljanje zahtevkov iz naslova varstva družbene lastnine.
lastninjenje - delitev premoženja - premoženje občine - nepremičnine - aktivna legitimacija občine
Iz 2. člena ZLS ni mogoče sklepati, da občina ni naslednica nepremičnega premoženja, ki leži na njenem območju. Pri odločanju o aktivni legitimaciji občine je zato potrebno upoštevati tiste določbe, s katerimi je bilo urejeno lastninsko preoblikovanje dosedanje družbene lastnine v lastnino z znanimi titularji, ki je potekalo v času po uveljavitvi Ustave RS iz leta 1991. Pri odločanju o aktivni legitimaciji je zato pomembna ta zakonodaja, medtem ko ZLS ni vseboval odločb o razmerjitvi lastnine med državo in občinami, katerim je tudi po spremembi lokalne samouprave še ostalo določeno nepremično premoženje.
STANOVANJSKO PRAVO - LASTNINJENJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM20101
SZ člen 117, 117/1, 117/2, 117/3, 117/5, 123, 123/1, 129, 129/1, 129/2, 147, 147/3. ZPP člen 182, 182/3, 353, 358, 358/4. ZD člen 2.
privatizacija - pravica do odkupa stanovanja - smrt imetnika stanovanjske pravice - pravica dediča
Za primer smrti prejšnjega imetnika stanovanjske pravice po poteku roka za privatizacijo, SZ ne predvideva več drugega upravičenca do odkupa stanovanja, zaradi česar ta pravica spada v zapuščino imetnika, če jo je pravočasno uveljavljal.
Res je, da je po določilu Zakona o družbenem pravobranilcu tožeča stranka varuh družbene lastnine, ki vlaga tožbo v vseh primerih, kadar je to potrebno zaradi varstva družbene lastnine, kot v pritožbi opozarja tožeča stranka, vendar pri tem spregleda, da po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register v kapitalu družbe ni več družbenega premoženja. Zato se posledice ugotovitve, da je pred vpisom v sodni register prišlo do oškodovanja družbenega premoženja, ne izrazijo na družbenem kapitalu (ki ga ni več), temveč na delniškem. Očitno imajo iz teh razlogov po določilu 25.h člena ZPPOLS aktivno legitimacijo za vložitev tožbe zaradi oškodovanja družbenega premoženja po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register le družbeniki. To velja tudi za obravnavano zadevo, saj je bil vpis v sodni register izvršen dne 9. 12. 1996, tožba pa vložena dne 19. 3. 1999, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče. Napačno povzemanje vsebine določila 25.m člena ZPPOLS in citiranje odločb Višjega sodišča v Ljubljani (I Cpg 626/01) z drugačnim dejanskim stanjem kot v tej pravdi oziroma s pravnimi stališči (I Cpg 293/2000), ki so se izkazala za pravno zmotna (III Ips 98/2001), pa ni mogoče doseči drugačne odločitve. Isto velja za pritožbeno trditev, da Agencija poročila po opravljenem revizijskem pregledu ne posreduje družbenikom ali delničarjem, temveč le upravi. Iz ZPPOLS ne izhaja, da so po vpisu lastninskega preoblikovanja v sodni register delničarji dolžni vložiti tožbo zaradi ugotovitve oškodovanja družbenega premoženja, ampak le, da so za tako tožbo oni aktivno legitimirani (25.h člen). Zakaj naj bi bila uprava take družbe nezainteresirana za pridobitev premoženja iz naslova oškodovanja nekdanjega družbenega premoženja, pa v pritožbi ni pojasnjeno.
STEČAJNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - LASTNINJENJE
VSL04368
ZZD člen 230, 230. ZOR člen 27, 63, 27, 63. ZPPSL člen 111, 111/3, 131, 111, 111/3, 131.
izločitvena pravica - prenos pravice s pravnim poslom - prepoved razpolaganja - vrnitev nepremičnine
O nesporazumu lahko govorimo le takrat, ko gre za neujemanje izjave volje. Če sta npr. stranki izjavo volje potrdili v pisnem zapisu pogodbe (takšen je tudi obravnavani primer), je bila sklenjena takšna pogodba, kot to sledi iz skupne izjave volje podpisnikov. Seveda je lahko sporno, kako zapis razlagati. Toda to je problem interpretacije pogodbe. Lahko je tudi sporno, ali izjava volje, kot je zapisana, ustreza resnični volji pogodbenih strank. Toda to je problem "neprave, neresnične" volje za sklenitev določene pogodbe. Sam pritožnik trdi, da je bila pravica uporabe vknjižena ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti na toženo stranko. Ta okoliščina ni brez pomena za pravilno razumevanje sporne pogodbe, čeprav sam vpis ni bil konstitutiven za pridobitev te pravice. Kakšna druga pravica na družbeni lastnini se namreč po Zakonu o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini v zemljiško knjigo ni vpisovala, tudi začasna pravica uporabe ne. Obveznost vrnitve spornih nepremičnin v primeru prenehanja uporabe le-teh je posegala v pravico razpolaganja s spornimi nepremičninami, v sodbi Vrhovnega sodišča RS pa je bila vsebinsko enaka pravica, dogovorjena ob prenosu pravice uporabe na sredstvih v družbeni lasti, razložena kot obligacijsko upravičenje, ki pa samo zase ne daje podlage za izločitveno upravičenje.
Določbe ZLPP niso samostojna podlaga za neveljavnost (ničnost ali izpodbojnost) pogodb. Njihova pravna neučinkovitost mora imeti podlago v pozitivnem pravu, kakor je veljalo v času, ko so bile pogodbe sklenjene.
Sodnega varstva ni mogoče nuditi pogodbam, ki so sklenjene na škodo družbene lastnine. Časovno sosledje in medsebojna povezanost sklenjenih pogodb očitno kažeta na pravno nedopustno vsebino posla, na ničnost pravnega posla kot celote.
začasna odredba - zavarovanje - denacionalizacija - vrnitev v naravi
Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo potem, ko je ugotovilo, da denacionalizacijski upravičenci niso pedlagali začasne odredbe v skladu z določili II. poglavja ZLPP, ki ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, kar je pogoj za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov v skladu z določbami 34. do 39. čl. ZDen. Prva toženka, ki se je lastninila po ZLPP, je tako v preoblikovanje vključila tudi stvari ali lastninske deleže, na katere se je nanašal denacionalizacijski zahtevek. Ker tako ni dolžnosti vrnitve v naravi, tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe po 88. čl. ZDen ni verjetno utemeljen in zato tudi ni verjetno izkazana terjatev do druge toženke na izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoče v zemljiški knjigi vpisati lastninsko pravico na ime prve toženke. Takšna razlaga je sicer pravilna vendar le pod pogojem, da je prva toženka v času uveljavitve ZDen oziroma v času lastninskega preoblikovanja v svojih sredstvih imela nepremičnine oziroma premoženje, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku.
Iz objavljenega oglasa izhaja, da je v konkretnem primeru šlo za javno zbiranje ponudb in ne za javno ponudbo delnic. Zato prodajalka ni bila zavezana skleniti pogodbe o prodaji delnic, ki so bile predmet razpisa, z najboljšim ali katerimkoli drugim ponudnikom.
Cenitev nepremičnin tožene stranke, katere plačilo v tem postopku tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko, se je opravila za izdelavo otvoritvene bilance stanja podjetja Z. p.o. za potrebe njegovega lastninskega preoblikovanja in ne za potrebe lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Čim pa je tako, je skladno s 4. odst. 17. čl. ZLPP stroške postopka preoblikovanja in torej tudi stroške cenitve odvisne družbe, nastale zaradi izdelave otvoritvene bilance stanja podjetja, ki se lastninsko preoblikuje, dolžno nositi podjetje Z. p.o., saj so ti stroški nastali za njegove potrebe.
Sporne nepremičnine, glede katerih po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen)obstaja dolžnost vrnitve, so po določbi 1. odstavka 88. člena ZDen izven pravnega prometa. Z njimi namreč po citirani določbi ni dopustno nobeno razpolaganje; poleg tega pa je na podlagi določb Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) o zavarovanju pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, dolžniku z njimi prepovedano razpolagati (12. in 13. člen ZLPP). Zaradi tega gre, kot je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, za neprimerno sredstvo zavarovanja upnikove denarne terjatve, ker niso podani elementi za predlagano vrsto začasne odredbe, določeni v 2. točki 1. odstavka 271. člena ZIZ.