lastninjenje zavodov – nedopustnost izvršbe – nedopustnost zavarovanja – izločitvena tožba – aktivna legitimacija – vpis v zemljiško knjigo
ZLNDL je zakon izrazito subsidiarne narave, ki velja samo za tiste družbene nepremičnine, katerih lastninjenja ni uredil še noben drug predpis. Ob nespornem dejstvu, da je tožeča stranka zavod, njeno lastninjenje ni uredil ZLNDL, ampak ZZ. Na podlagi navedenega predpisa so nepremičnine, ki so sodile v premoženje delovnih organizacij s področja vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva ali socialnega varstva ter RTV Slovenije, postale s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije.
ZZZDR člen 200, 201, 200, 201. ZTLR člen 12/1, 12/1. SZ člen 9, 111, 117, 9, 111, 117. ZLNDL člen 1, 2, 3, 1, 2, 3. ZEN člen 8/1, 8/1.
privatizacija stanovanjske hiše - prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču - materialnopravno napačna vknjižba
Pri presoji materialnopravne utemeljenosti vknjižbe lastninske pravice po ZLNDL je potrebno preveriti, kdo je v času lastninjenja imel dejansko pravico uporabe na nepremičnini, ki je predmet lastninjenja, in ali morebiti lastninjenje ni bilo izvedeno že po drugih predpisih. ZLNDL se je namreč uporabljal le subsidiarno. V primeru, ko je bila dejanska imetnica pravice uporabe Republika Slovenija in so bila na parceli družbena stanovanja in stanovanjske hiše, je bilo lastninjenje za zgradbo izvedeno že po 111. členu SZ. Če je imetnik stanovanjske pravice po določilih SZ/91 kupil stanovanjsko hišo, je na stanovanju pridobil lastninsko pravico, na funkcionalnem zemljišču pa zgolj pravico uporabe.
Prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča, ki je uveljavljal prednostno pravico uporabe za gradnjo, je to pravico izgubil, če v treh letih od dneva vročitve odločbe Občinskega ljudskega odbora, da mu je bilo zemljišče dano v uporabo, ni zgradil hiše, ki izpolnjuje pogoje, določene z gradbenimi predpisi in urbanističnim načrtom ali odlokom ljudskega odbora.
pravica brezplačnega uživanja zemljišča - prenos pravice istočasno s prenosom lastninske pravice na zgradbi - dopustnost uporabe
Glede na to, da sta bili parc. št. X ter parc. št. Y sadovnjak nacionalizirani K.K. in F. K. in glede na to, da sta na parc. št. X imela pravico po 37. členu ZNNZGZ, na parc. št. Y pa pravico po 39. členu ZNNZGZ, ki je nista mogla veljavno prenesti s pravnim poslom na drugo osebo, niti tega zemljišča nista po odločbi občinskega ljudskega odbora izročila v posest občini ali komu drugemu, ki bi sezidal kakšno zgradbo ali drug objekt ali izvedel kakšna druga gradbena dela, je pravica uživanja parc. št. Y v skladu z določbo 38. člena ZNNZGZ ostala njima. ZNNZGZ sicer govori še o pravici brezplačnega uživanja, vendar je sistem družbene lastnine za ta pravni položaj pozneje uvedel izraz pravica uporabe zemljišča v družbeni lastnini.
aktivna legitimacija delničarjev v postopkih zaradi oškodovanja družbene lastnine - lastninsko preoblikovanje podjetij - oškodovanje družbene lastnine
Institut "delničarske" tožbe iz 25.h člena ZPPOLS ni v nikakršni zvezi s korporacijskopravno ureditvijo položaja delničarjev v ZGD, pač pa ga je treba razlagati izključno v povezavi s pravnimi pravili, ki so urejala lastninsko preoblikovanje podjetij in varstvo družbene lastnine.
25.h čl. ZPPOLS ni v ničemer omejil oz. zožil pravnih sredstev, s katerimi sme družba po vpisu lastninskega preoblikovanja v SRG zasledovati isti cilj, kot ga je zasledoval družbeni pravobranilec, ki je imel na razpolago vse zahtevke, s katerimi lahko doseže cilj svoje intervencije - izničenje oškodovanja družbene lastnine.
ZJS torej določa dve vrsti pogojev za opredelitev nezazidanih stavbnih zemljišč, ki po ZJS postanejo last občine, na območju katere ležijo. V prvi vrsti so to zemljišča, ki so bila do 10. 3. 1993 opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, torej kot parcele na območju, ki so bila s prostorskim planom namenjena za graditev objektov. Kot nezazidana stavbna zemljišča po 5. odst. 57. čl. ZJS pa so bila določena tudi zemljišča, ki so bila kot gozdna ali kmetijska zemljišča z uveljavitvijo ZSKZ (torej 11.3.1993) prenesena v last Republike Slovenije in so bila v času od 11. 3. 1993 do 25. 3. 2000 s prostorskim planom opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča, zanje pa je bil v tem času sprejet tudi prostorski izvedbeni akt.
Tožnica je tista, ki mora dokazati svojo lastninsko pravico, in ji v tem postopku to ni uspelo. Tožnici je uspelo izkazati le, da gre za tako zemljišče, ki bi na podlagi zakonodaje, ki je urejala lastninjenje, moralo preiti ali v last države, ali v last občine. V tej pravdi Občina ni udeležena, po mnenju pritožbenega sodišča pa bi morala tožnica s tožbo zajeti tudi njo. Brez njene udeležbe in sodelovanja v tem postopku ni mogoče pravilno rešiti vprašanja aktivne legitimacije in tudi tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.
ZSZ člen 13, 64, 13, 64. ZOR člen 46, 111, 46, 111.
ničnost in izpodbojnost - napake volje - nemogoč predmet pogodbe- družbena lastnina - pravica uporabe
Za napake volje je kot sankcija predvidena izpodbojnost, tožnica pa takšnega zahtevka nima.
Prejšnji lastnik je na podlagi določbe 7. člena Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev lahko uporabljal zemljišče do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča občini. V letu 1984 sprejeti Zakon o stavbnih zemljiščih pa je v 13. v zvezi s 64. členom določil, da so prejšnji lastniki na zemljišču, ki je v družbeno lastnino prešlo na podlagi prej navedenega Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev, pridobili pravico uporabe.
ZGO člen 21, 213, 21, 213. ZLNDL člen 3, 5, 3, 5. ZZK-1 člen 29, 29.
lastninjenje nepremičnine - pravica uporabe - podlaga za vpis v zemljiško knjigo
predlagateljica bi morala z ustrezno listino izkazati, da je bila dejanska imetnica pravice uporabe. Zgolj dejstvo, da se neka nepremičnina uporablja za pot ali pa da je za pot predvidena v prostorskem planu, namreč ne zadošča. Za vpis v zemljiško knjigo se poleg ugotovitvene odločbe zahteva, da je imel predlagatelj na nepremičnini pravico uporabe, ali da to pravico izkaže z ustreznimi listinami ali da pridobi pisne izjave lastnikov zemljišča, da se odpovedujejo lastninski pravici na njih. Ničesar od zgoraj naštetega predlagateljica ni predložila, zato zemljiškoknjižno sodišče ni imelo pravne podlage za vpis lastninske pravice na podlagi ZLNDL na predlagatelja.
Dejstvo, da ima stranska intervenientka s toženci vsebinsko enako oziroma podobno pravno razmerje, kot je to, ki je predmet te pravdne zadeve in se nanaša izključno na pravdni stranki, stranski intervenientki ne daje potrebnega pravnega interesa za udeležbo v tej pravdi, saj odločitev v tej pravdi na razmerje med njo in toženo stranko učinkuje le toliko, kolikor vsaka odločitev sodišča učinkuje na enaka oziroma v bistvenem podobna pravna razmerja, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno (pomen sodne prakse).
Tožencem je bilo zemljišče nacionalizirano, vendar jim je na odvzetem zemljišču po takrat veljavnem zakonu ostala posest in pravica uporabe, dokler ta ni bila odvzeta z odločbo ljudskega odbora, s katero je pravico uporabe dobila (konkretno) stanovanjska zadruga, v soglasju z njo pa sta tožnika na tem zemljišču zgradila stanovanjsko hišo. Ker so bili ob uveljavitvi ZLNDL toženci še vedno vpisani v zemljiško knjigo kot imetniki pravice uporabe, so po samem zakonu postali lastniki te iste nepremičnine, ki jim je bila nacionalizirana. Tožnika sta v postopku uspela dokazati, da stanje v zemljiški knjigi ob uveljavitvi ZLNDL ni ustrezalo dejanskemu stanju, saj sta bila onadva imetnika pravice uporabe, zato sta uspela z izbrisno tožbo.
ZPN člen 7, 7. ZSZ člen 15, 15, 15. ZLNDL člen 3, 3.
pridobitev lastninske pravice - poizvedovalni zapisnik
Sodišče prve stopnje bi moralo pred odločitvijo o tožbenem zahtevku zanesljivo ugotoviti, kdo je bil imetnik pravice uporabe pred osnovanjem nove zemljiške knjige. Ne kdo je bil vknjižen kot imetnik pravice uporabe ampak kdo jo je dejansko izvrševal.
prenos pravice uporabe na zemljišču - omejitve prenosa - nezazidano stavbno zemljišče - funkcionalno zemljišče
Zakon o stavbnih zemljiščih Uradni list SRS, št. 18/84 je v 21. členu določal, da lahko imetnik pravice uporabe iz 13. člena oziroma upravičenec iz 16. člena tega zakona prenese tako pravico s pravnim poslom le na zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce, starše in posvojitelje ter njihove zakonce, ti pa te pravice lahko prenesejo samo na svojega zakonca, potomce in posvojence ter njihove zakonce. Kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta v obravnavanem primeru tožnica in M. F., v dogovor o urejanju solastniških razmerij zajela parcele, katerih solastnika sta, zato v obravnavani pravdni zadevi ne gre za primer, ki ga je prej omenjena zakonska določba omejevala.
ZTLR člen 33, 33. SZ člen 1, 1/1, 9, 9/1, 118, 122, 1, 1/1, 9, 9/1, 118, 122.
lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš v družbeni lastnini - pridobitev lastninske pravice - lex specialis - funkcionalno zemljišče
Glede na izrecno določbo 118. člena SZ so torej že s samo sklenitvijo kupoprodajne pogodbe med toženo stranko in V.B., nanj prešle vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj. Čeprav je sicer res, da se v skladu z določbo 33. člena Zakona o temeljnih lastinskopravnih razmerjih (ZTLR) na podlagi pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo, je, glede na navedeno specialno določbo (118. člena) stanovanjskega zakona, v obravnavani zadevi utemeljevanje zgoraj navedene odločitve na določbi 33. člena ZTLR, napačno.
UZITUL člen 22č, 22e, 22č, 22e. ZZLPPO člen 68, 68.
ustavni zakon
Že Ustavni zakon je v 12. odstavku 22.č člena določil, da Agencija ostane lastnik bank iz 22.b člena tega zakona, to je med drugim LB d.d. in v 22.c členu (kot je bilo že povedano) odredil pristojnemu sodišču, da vpiše po uradni dolžnosti Agencijo kot lastnika in upravo LB d.d. Ljubljana. ZZLPPO je sicer določil kot novega lastnika delnic LB d.d. Sklad Republike Slovenije za sukcesijo, o obveznostih do delničarjev LB d.d. pa ni rekel nič, kot to pravilno ugotavlja pritožnik. Vendar pa o tem govori Uredba o prenehanju delovanja Agencije (5. člen). In ker je Republika Slovenija pravna naslednica Agencije (2. odstavek 7. člena), je ta tudi prevzemnica njenih pravic in obveznosti, tako tudi obveznosti Agencije iz naslova podrejenih terjatev delničarjev LB d.d. (5. člen uredbe). Tako je smiselno ugotovilo tudi Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-20/99-34 z dne 11.9.2003.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LASTNINJENJE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033451
ZPP člen 190, 190/1. Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 1, 1/2, 37. Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (1966) člen 9 - 17. ZZD člen 10, 268, 268/1. ZTLR člen 24, 33. ZLNDL člen 3, 3/1.
ugotovitev lastninske pravice - pridobitev pravice uporabe - pridobitev lastninske pravice - gradnja na zemljišču v družbeni lastnini - dogovor o oddaji zemljišča zaradi gradnje - družbena lastnina - oblika pogodbe - pridobitev gradbenega dovoljenja - lastninjenje - gradnja na tujem svetu - zmotna uporaba materialnega prava - aktivna in pasivna legitimacija strank
Za sprožitev spora je aktivno legitimiran vsakdo, ki zatrjuje obstoj stvarne legitimacije. Dejstvo, da je glede sporne nepremičnine tožeča stranka s tretjo osebo že sklenila kupoprodajno pogodbo, na vprašanje njene aktivne legitimacije ne more vplivati, saj se lastništvo na nepremičnini s samo sklenitvijo pravnega posla še ne prenaša (prim. 33. člen ZTLR).
Za obstoj pasivne legitimacije vseh toženih strank je odločilno dejstvo, da te do vložitve tožbe v tej zadevi premoženja niso razdelile. Četudi je bil sporazum o razdelitvi premoženja sklenjen tekom te pravde, to na pasivno legitimacijo vseh občin ne more vplivati, saj morebitna odtujitev stvari, o kateri teče pravda, ne more biti ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča (prvi odstavek 190. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da se prvostopno sodišče na določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu ne bi smelo opreti, saj je vendarle potrebno upoštevati okoliščine v času gradnje (torej, da je šlo za gradnjo na zemljišču v družbeni lastnini) in predpise, ki so vprašanja družbene lastnine urejali. Prvostopno sklicevanje na določbe ZTLR o gradnji na tujem svetu je zmotno ne samo zato, ker so se navedene določbe ZTLR uporabljale le za imetnike lastninske pravice, temveč tudi zato, ker je med pravnima prednikoma pravdnih strank vendarle obstajal neke vrste dogovor o gradnji, ki že a priori izključuje uporabo določb o gradnji na tujem svetu.
Po Zakonu o prometu z zemljišči in stavbami stavbna zemljišča v družbeni lastnini niso bila v pravnem prometu, na njih pa so se lahko pridobile le pravice, ki jih je določal zakon (drugi odstavek 1. člena cit. zakona). Stavbno zemljišče je lahko imetnik pravice upravljanja (v tem primeru občina kot samoupravna lokalna skupnost) dodelil v uporabo (med drugim tudi) družbenim podjetjem z namenom, da si postavijo stavbe, ki so jim potrebne (37. člen cit. zakona). Postopek dodelitve stavbnega zemljišča za gradnjo je podrobneje urejal Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča, po katerem je bilo lahko zemljišče dodeljeno na podlagi javnega natečaja, v določenih primerih pa tudi s pogodbo (prim. 9. do 17. člen cit. zakona). V tej zadevi je bilo sicer dogovorjeno, da se bo zemljišče družbenemu podjetju dodelilo s pogodbo, vendar do sklenitve pisne pogodbe očitno nikoli ni prišlo. Čeprav sporno zemljišče s pisno pogodbo tožeči stranki nikoli ni bilo dodeljeno, pa ni dvoma, da je z zakonito (to je na soglasju in vseh potrebnih dovoljenjih temelječo) izgradnjo objekta na tem zemljišču in njegovo dolgoletno uporabo za potrebe družbenega podjetja le-to postalo del družbenih sredstev pravnega prednika tožeče stranke. Skladno z določbo tretjega odstavka 10. člena ZZD, ki ga je glede na status pravnega prednika tožeče stranke v tem konkretnem primeru potrebno upoštevati, pa so bila družbena sredstva (čeravno glede na nelastninsko koncepcijo družbene lastnine po ZZD na njih nihče ni mogel imeti lastninske pravice) na družbeno pravno osebo namensko vezana in jim je dal ZZD poseben pravni položaj, ki je bil podoben tistemu, ki nastane pri stvarnopravnih razmerjih in so bila kot taka varovana s posebnimi, stvarnopravnim podobnimi, tožbami (270. in 272. člen ZZD). Prav ta namenska vezanost spornega zemljišča na pravnega prednika tožeče stranke pa ima skupaj s s strani pravnega prednika tožene stranke izdanim soglasjem za gradnjo konstitutiven pomen za pridobitev pravice uporabe na zemljišču, na katerem je stavba zgrajena, in na zemljišču, ki je namenjeno za njeno redno rabo, torej funkcionalnem zemljišču (prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 553/2002 z dne 18. 9. 2003). Res je sicer, da veljavne pravne podlage za prehod spornega zemljišča v družbena sredstva (to je pisne pogodbe o dodelitvi zemljišča) ni bilo, vendar pa je tožena stranka (oziroma njena pravna prednica) tista, ki bi morala zato zahtevati vračilo te nepremičnine, to svojo zahtevo pa bi lahko podala le v objektivnem roku 10-tih let od dne, ko so sporne nepremičnine postale družbeno sredstvo (prim. prvi odstavek 268. člena ZZD). Da bi tožena stranka takšen zahtevek kdajkoli podala, pa ni niti zatrjevala. Ker je po povedanem tožeča stranka pridobila pravico uporabe na spornih nepremičninah (to je stavbišču in funkcionalnem zemljišču), je z dnem uveljavitve ZLNDL postala tudi njihova lastnica (prvi odstavek 3. člena ZLNDL). Posledično pa je materialnopravno pravilna tudi odločitev prvostopnega sodišča v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna dopustiti odmero spornega funkcionalnega zemljišča.
Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih (1. člen ZLNDL). Ker pa so se kmetijska zemljišča lastninila po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij in po Zakonu o zadrugah, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za to, da je po uradni dolžnosti opravilo izbris družbene lastnine pri obravnavani nepremičnini in vknjižilo lastninsko pravico na Kmetijsko zemljiško skupnost P., na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti.
ZOR člen 18, 210, 832, 835, 18, 210, 832, 835. ZLPP člen 48, 50, 48, 50. ZDruP člen 8, 8.
špediterska pogodba - neupravičena obogatitev
Družbeno pravobranilstvo RS je s tožbo zahtevalo, da sta drugo in tretje tožena stranka dolžni pvotoženi stranki nerazdelno plačati 4.409.391,00 SIT s pripadki. Iz tožbene naracije izhaja, da naj bi bila tretje toženka odškodninsko odgovorna za zmanjšanje družbenega premoženja prvotoženke, ker kot špediter carinski upravi ni dala pravih podatkov za odmero carinskih dajatev, drugotoženka pa naj bi bila neupravičeno obogatena, ker je v posledici nižjih carinskih stroškov plačala manj, kot bi za nakup avtomobilov morala.
Že iz navedenega izhaja, da ni šlo za posla, ki bi bila sklenjena v zvezi z lastninskim preoblikovanjem.
Družbeni pravobranilec je torej s tožbenim zahtevkom posegel v razmerje med subjektom, pri katerem naj bi v postopku lastninskega preoblikovanja prišlo do zmanjšanja družbenega premoženja (glej 1. odst. 48. člena ZLPP in revizijsko poročilo z dne 4.5.1998 - priloga A2) s tretjima osebama. A priori bi šlo za upravičenje na podlagi 2. odst. 50. člena ZLPP in 2. odst. 8. člena ZDRUP, vendar pod pogojem, da bi tak zahtevek imel družbeni pravobranilec, torej varuh družbene lastnine, že pred uveljavitvijo ZLPP. Imel bi ga pa le, če bi šlo v pogodbenih razmerjih toženk za takšne anomalije ali napake volje, zaradi katerih bi bil posel v celoti ali deloma ničen.
Nad prvotoženo stranko se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 79/98 dne 23.11.1998 začel stečajni postopek. Od tedaj dalje tožeča stranka nima več interesa za uveljavljanje tožbenega zahtevka, s katerim zasleduje obseg družbenega premoženja prvotoženke, ki bo predmet lastninjenja po ZLPP. Namenu zakona, da se dokončno odpravi družbena lastnina, ki bo dobila znane lastnike pravilnega obsega družbenega premoženja v postopku lastninskega preoblikovanja, zaradi stečaja nad prvotoženo stranko ni mogoče zadostiti s predmetnim tožbenim zahtevkom.
ZLPP se po 6. alinei 2. člena ne uporablja za podjetja v stečajnem postopku, določba 50.a člena pa se nanaša le na vprašanje dopustnosti revizijskih postopkov, ki pa nato nimajo refleksije v zahtevkih družbenega pravobranilca, pač pa v eventuelnih kazenskih ali odškodninskih postopkih zoper odgovorne osebe v revidirani pravni osebi.