Ko se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo 29. člena Uredbe Dublin III prenese na Republiko Slovenijo.
Ker so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne more (več) izvršiti, si tožnik z vztrajanjem pri izpodbojni tožbi v tem upravnem sporu ne more (več) izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji (več), saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi.
Ni sporno, da je bila tožnikova prošnja registrirana 10. 6. 2026. Toženka glede na to okoliščino v izpodbijanem sklepu sicer zapiše, da se za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, uporabijo merila iz Uredbe Dublin III. Toda v nadaljevanju ne pojasni, kako je uporabila ta merila in določila Republiko Hrvaško za odgovorno državo članico. Razlogi o tem so v celoti izostali. Če odločba nima obrazložitve, je kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in gre za bistveno kršitev pravil postopka. Brez obrazložitve namreč ni mogoče preizkusiti, ali je odločitev zakonita in pravilna.
Izpodbijani sklep je glede na obrazloženo vsebinsko pravilen, le obrazložen je (v izpodbijanem delu) z napačnimi razlogi. Tožena stranka se je namreč napačno sklicevala na tarifno št. 10/15 OT, namesto na tarifno št. 10/10 OT v povezavi z tarifno št. 10/2 OT, kar pa glede na drugi odstavek 63. člena ZUS-1 v okoliščinah konkretnega primera ni razlog za odpravo akta.
Pogoj, da bi tožnik v konkretnem primeru dobil BPP za vloženo pritožbo je, da bi mu pravno pomoč (že) nudil odvetnik.
Ker je torej tožnik prošnjo za BPP vložil glede pravnega sredstva, ki ga je vložil sam, je pravilna ugotovitev toženke, da je bila prošnja za dodelitev BPP neutemeljena. Stroški zastopanja po odvetniku tožniku niso nastali, odločitev toženke o zavrnitvi prošnje za BPP pa so tako pravilni.
Tožniku so bili omogočeni nastanitev, prehrana, zdravstvena oskrba in zaposlitev, čemur tožnik v tožbi ne nasprotuje določno. Zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja, saj v skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. V takih okoliščinah tožnik torej ni izkazal, da mu v Italijanski republiki niso bili zagotovljeni ustrezni osnovni bivalni pogoji in zdravstvena oskrba.
Utemeljen ni niti težko razumljiv tožbeni ugovor, da bo Italijanska republika o tožnikovi prošnji "odločila v skladu s predhodno pravnomočno odločbo o zapustitvi države zgolj formalno in sistemsko, kar pa ni namen države". Prepovedana je namreč odstranitev, izgon ali izročitev posameznika drugi državi, kadar so izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo ta oseba izpostavljena mučenju oziroma nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Glede na navedeno se bo v Italijanski republiki postopek vrnitve v izvorno državo, ko tožnik ne bo več imel statusa prosilca za mednarodno zaščito, vodil po predpisanih pravilih. To pomeni, da bo upravičen do sodnega varstva, če bi vrnitev kršila načelo nevračanja, ki ga mora spoštovati tudi Italijanska republika, tožnikova smiselna trditev o nasprotnem pa je posplošena.
Tožnik nasprotuje odločitvi toženke, da ima status zavarovane osebe v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo. Pri tem ne nasprotuje razlagi oziroma pogojem za določitev statusa zavarovanca, ampak na načelni ravni nasprotuje vključitvi v zavarovanje za dolgotrajno oskrbo.
Z izpodbijano odločbo se tožniku ni odvzela nobena pravica oziroma ni bilo vanjo nedopustno poseženo, prav tako tožnik na njeni podlagi ni dobil statusa invalidne osebe. Odločitev ni arbitrarna, ampak je bil tožnik na podlagi kogentnih zakonskih določb vključen v obvezno zavarovanje, enako kot vse ostale osebe, ki so na dan 3. 8. 2023 izpolnjevale zakonsko določene pogoje.
Izhodišče toženke, da je priglašene storitve, ki so bile opravljene do 3. 6. 2022, treba vrednotiti ob upoštevanju OT/2015, tiste po 4. 6. 2022 pa ob upoštevanju OT/2022, je pravilno.
Z Družinskim zakonikom (v nadaljevanju DZ) in Zakonom o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) je bila spremenjena prejšnja materialnopravna in procesna zakonska ureditev, s čimer pa določbe OT tedaj (še) niso bile usklajene. OT/2015 je posebej urejala plačilo za odvetniške storitve, opravljene v sporih zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji otrok, zakonitem preživljanju in o stikih z otroki, in sicer v peti do osmi alineji tar. št. 18/2 za tožbe v teh zadevah, ter skladno s tem za sestavljanje vlog v tar. št. 19 in za zastopanje v tar. št. 20.
V IX. poglavju Posebnega dela OT/2015 pa so bile določene postavke za odvetniške storitve za nepravdne postopke, med drugim v tar. št. 23 za t.i. druge nepravdne postopke med katere pa se po navedenem niso uvrščali spori zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja ali neobstoja zakonske zveze, o varstvu in vzgoji ter preživljanju in stikih z otroki. OT torej ob uveljavitvi oziroma začetku uporabe DZ in ZNP-1 z njima ni bila usklajena, vendar pa navedeno podlage za sprejeto odločitev toženke v tem delu ne daje. Bistveno je, da je bil tožnik z odločbo z dne 30. 11. 2020, skladno s katero mu je bila izdana tudi napotnica, določen, da za upravičenko opravi odvetniške storitve pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v postopku zaradi razveze zakonske zveze in dodelitve mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine, kar je tudi storil, ter da je bilo plačilo za storitve v sporih s takšno vsebino v OT/2015 specialno urejeno.
Sodišče ugotavlja, da tožnik za dogodek z dne 17. 3. 2025 uveljavlja enkratno dejanje (tožnikovega sina so delavke CSD odpeljale iz hiše oz. ga odstranile iz domačega okolja). Tožba, vložena 21. 2. 2026, je zato glede ugotovitve, da je CSD tega dne nezakonito in brez pravne podlage posegel v pravico do družinskega življenja tožnika in njegovega mladoletnega otroka, prepozna. Vložena je deset mesecev zatem, ko je bilo dejanje odstranitve otroka storjeno, torej nedvomno po izteku 30 dni od storitve posamičnega dejanja.
Tožnik ima za dosego cilja, ki ga uveljavlja v tem sporu (ureditev stikov z otrokom, v povezavi z njegovo največjo koristjo) zagotovljeno sodno varstvo pred rednim sodiščem (Okrožnim sodiščem v Ljubljani). Procesna predpostavka za upravni spor po 4. členu ZUS-1 tako ni izpolnjena niti glede očitka, da stiki po 18. 12. 2025 dalje niso več vzpostavljeni.
Tožnik je storil kazniva dejanja, se v času prestajanja kazni ni podrejal redu v zaporu ter bil zato premeščen na strožji oddelek. Tožnik še vedno predstavlja realno nevarnost za življenje in varnost ljudi oziroma premoženja, saj ta potencialna nevarnost za javni red lahko obstaja tudi po prestani kazenski sankciji. Pristojni organ lahko izreče ukrep upravne narave na tej pravni podlagi, če je potencialna nevarnost prosilca za javni red v zadostni meri izkazana, če je ukrep pridržanja sorazmeren in nujen, tako da ni mogoč z milejšim ukrepom doseči istega legitimnega cilja, to je zaščititi pravice do svobode in varnosti drugih ljudi. Pri tem je potrebno upoštevati individualno ravnanje prosilca, ki ogroža javni red, v smislu resnične, sedanje in dovolj resne nevarnosti, ki ogroža temeljni interes družbe. To nevarnost mora pristojni organ pred izrekom pridržanja preveriti in odločiti tako, da je ukrep zaščite svobode in varnosti drugih uravnotežen s posegom v svobodo prosilca.
V obravnavani zadevi niso bili podani zakonski pogoji iz prvega odstavka 144. člena ZUP za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je organ komunalni prispevek odmeril po uradni dolžnosti, ne na zahtevo stranke, prav tako ne gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ne bi bilo mogoče odložiti. Določba 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP v primeru odmere komunalnega prispevka, kakršen je obravnavani, prav tako ne pride v poštev, saj ima stranka po določbi tretjega odstavka 234. člena ZUreP-3, ki predstavlja pravno podlago za odločitev v tej zadevi, pravico dokazovati drugačno površino objekta in s tem tudi drugačno površino gradbene parcele, kot izhaja iz uradnih evidenc.
Kadar drugostopenjski organ dopolnjuje dokazni postopek, ima stranka postopka enako pravico do izjave (9. člen ZUP), kakor bi jo imela v postopku pred prvostopenjskim organom. Takšna pravica do izjave tožniku v postopku pred drugostopenjskim organom ni bila dana. Sodišče je sicer na glavni obravnavi tožniku vročilo Seznam in izsek PID ter mu omogočilo, da se o njima izjavi. Vendar v okoliščinah obravnavane zadeve sanacija opisane kršitve v upravnem sporu ni mogoča. Drugostopenjski organ namreč ni izvedel posebnega ugotovitvenega postopka po 244. členu ZUP, temveč je vztrajal pri stališču, da gre za skrajšani ugotovitveni postopek. Sodišče v upravnem sporu ne more nadomestiti manjkajočega ugotovitvenega postopka pred upravnim organom, ki bi obsegal celovito zaslišanje stranke in ugotavljanje pravno upoštevnih dejstev v zvezi s pogoji za odmero komunalnega prispevka.
Tožena stranka se v upravnem postopku do vprašanja, ali je bila tožnikovemu objektu uporaba kanalizacijske opreme omogočena že pred izgradnjo nove kanalizacije, ni opredelila, čeprav je to vprašanje odločilno za pravilno uporabo prvega odstavka 234. člena ZUreP-3 v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZUreP-3 in šestim odstavkom 29. člena Uredbe.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V sistemu ponovnega sprejema (postopek po b. točki prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III) velja načelo ugotavljanja dejansko odgovorne države. Pri tem je bistveno, da je tožnikov postopek za mednarodno zaščito v Francoski republiki še vedno odprt (tožnik temu v tožbi v ničemer ne nasprotuje). Ko je azilni postopek enkrat odprt, je odgovorna tista država, kjer postopek že oz. še teče (b. točka prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III v povezavi s petim odstavkom 20. člena te uredbe).
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanja nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru je mogoče toženi stranki očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju azilnega sistema države, kamor se prosilca predaja. S tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanje bi morala dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera, da bi se vzpostavila obveznost tožene stranke do preverjanja aktualnih podatkov o stanju azilnega sistema. Tožnikove navedbe na osebnem razgovoru pa takih pomislekov ne odpirajo.
Z izpodbijanim sklepom je bil tožnik pozvan k predložitvi ustreznega instrumenta zavarovanja. Tak sklep (še) ne vzpostavlja zavarovanja oziroma ne ustvarja pravnih posledic zavarovanja, saj z njim davčni organ ni omejil ali prepovedal razpolaganja z določenim tožnikovim premoženjem. Z izpodbijanim sklepom tako še ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi davčnega zavezanca.
Sodišče šteje kot nesporno dejstvo, da tožnik od 7. 1. 2026 dalje ni vključen v noben vzgojno-izobraževalni program pri izvajalcih javno veljavnih programov v Republiki Sloveniji. Upoštevaje to okoliščino tožnikov pravni interes za tožbo za odpravo izpodbijanih aktov ni več izkazan.
Sodišče pojasnjuje, da je stališče tožnice glede tega, da je treba tudi za rekonstrukcijo stanovanja uporabiti Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb, pravilno.
Presoja drugostopenjskega organa, ki je menil, da navedeni pravilnik v danem primeru ne pride v poštev, je zato napačna. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča pa drugostopenjski organ ni ugotavljal dejstev glede svetle višine stanovanjskih prostorov mansardnega stanovanja oz. izpolnjevanja predpisane minimalne višine stanovanjskih prostorov. Dejansko stanje je s tem ostalo nepopolno ugotovljeno.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
V primeru, ko drugostopenjski organ šteje, da dopolnjuje razloge prvostopenjske odločbe, kar je v tem primeru štel, je dolžan, preden izda odločbo, stranko s tem seznaniti in ji omogočiti izjavo. Tega v obravnavani zadevi ni storil.
Druga alineja tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odpravo te kršitve v postopku pred upravnim sodiščem torej predvideva že zakon. Stališče, da sodišče lahko odpravi procesno kršitev, so zavzeli tudi avtorji komentarja ZUS-1 in sodna praksa. Zahteva iz citirane določbe se na prvi pogled zdi absolutna, vendar sodišče sodi, da je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali kršitev res lahko odpravi samo ali pa je to mogoče zgolj v ponovljenem upravnem postopku.
Temeljna nacionalna predpisa, ki v slovenskem pravnem redu urejata izdajo dovoljenja za odvzem iz narave zavarovanih živalskih vrst, tako tudi medveda, sta Zakon o ohranjanju narave in Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Pogoji za izdajo izpodbijanega dovoljenja, določeni v teh predpisih, so bili izpolnjeni. Odvzem medveda iz narave pa se izvede na način, ki je v skladu s predpisi, ki urejajo lov, torej upoštevaje ZDLov-1. Strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, ki jo je sprejela Vlada 24. 1. 2002, predstavlja obsoleten dokument, neskladen s pozitivno pravnimi predpisi, neskladen z novimi spoznanji stroke, poleg tega je strateški dokument, ki tudi ni neposreden pravni vir, ob sklicevanju na katerega bi bilo mogoče uveljavljati varstvo pravic oziroma pravnih interesov.
Razloga za izdajo dovoljenja za odvzem medveda iz narave po prvem odstavku 7. člena Uredbe, pomembna za obravnavano zadevo, preprečitev resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi, sta v Uredbi opredeljena kot nedoločna pravna pojma. Dejstva, pomembna za presojo obstoja teh razlogov, pa je po ustaljenem mogoče ugotoviti z znanstvenimi/strokovnimi ugotovitvami o gostoti medveda, lokalni gostoti in območjih razširjenosti ter tipih in intenziteti konfliktov ter vplivu gostote na konflikte, ki se odražajo v prognozi grozeče premoženjske škode ter škode za zdravje in varnost ljudi. Tako je ministrstvo izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja tudi obrazložilo, in se pri tem med drugim sklicevalo na Strokovno mnenje ZGS in stališče ZVN ter ekspertize, na katerih sta navedena dokumenta utemeljena.
Ker ZUS-1 ne predvideva posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena.