Za odgovor na vprašanje, ali gre oškodovancu pravica do BPP, ni bistveno, ali se zadeve šteje za kazensko ali ne in ali je obdolženec upravičen do BPP, temveč ali gre v postopku posameznih preiskovalnih dejanj za uveljavljanje sodnega varstva kakšne njegove pravice ali pravne koristi v smislu 1. člena ZBPP.
Materialnopravno zmotno je stališče tožene stranke, da oškodovanec kot tožilec v predkazenskem postopku ne more biti upravičen do BPP, ker še ni prišlo do vložitve obtožnega predloga in s tem do kazenskega postopka. Treba je namreč presoditi, ali tožnik kot oškodovanec v postopku posameznih preiskovalnih dejanj uveljavlja sodno varstvo kakšne svoje pravice ali pravne koristi in hkrati upoštevati, da ima oškodovanec kot tožilec v kazenskem postopku položaj stranke. Navedeno iz izpodbijane odločbe ni razvidno.
Tožena stranka je zaključila, da tožniku ni mogoče dodeliti BPP, ker postopek še ni prešel v sodno fazo, nato pa ob sklicevanju na 24. člen ZBPP, ocenila, da je zadeva očitno nerazumna, brez pojasnila, na podlagi katerih dejstev oziroma okoliščin je navedeno presodila, kar poleg ugotovljene protispisnosti prav tako onemogoča presojo odločbe v tem delu (absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP).
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnik v času odločanja ne izkazuje pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Glede na navedeno obvestilo tožene stranke je namreč 18. 3. 2025 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. Ker tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.
ZP-1 je spremenil obravnavanje prekrškov in utrdil zavedanje, da spadajo prekrški v področje kaznovalnega prava.
Za tovrstne postopke v smislu 24. člena ZBPP ni bistvena ocena glede možnosti uspeha obdolženca v postopku, pač pa je glede vprašanja, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v prekrškovnem postopku zahtevajo interesi pravičnosti.
Toženka ne pojasni, zakaj je vložitev zahteve za sodno varstvo razumna in v čem je odločitev o plačilu globe pomembna za prosilčev materialni položaj. V izpodbijani odločbi je le trditev, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj ter je zanj življenjskega pomena, ker prosilec nima pravnega znanja.