Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Iz Prošnje je razvidno, da so tožnika iz Maroka vodili ekonomski razlogi. Svojo državo je po lastni izjavi zapustil zato, ker je odgovoren za družino in išče delo. Kasneje na osebnem razgovoru je tožnik razkril popolnoma drugačne razloge za odhod iz Maroka. Tam naj bi neznana skupina ljudi menila, da je tožnik Zuhri, zato mu je leta 2022 najprej vzela kri, zatem pa naj bi mu še grozila. Na osebnem razgovoru tožnik ekonomskih razlogov za odhod iz izvorne države ni več omenjal, dejal je, da se je v Maroku lahko preživljal in da drugih problemov ni imel. Ko mu je uradna oseba na osebnem razgovoru predočila, da spreminja razloge za mednarodno zaščito in ga vprašala, zakaj zgoraj opisanih težav s skupino v Maroku ni navedel že v Prošnji, je dejal, da ga je bilo takrat strah zapisati "te zadeve". Zakaj ga je bilo ob vložitvi Prošnje (14. 1. 2025) to strah zapisati, dober mesec kasneje na osebnem razgovoru (18. 2. 2025) pa tega strahu ni imel več, tožnik v upravnem postopku ni uspel zadovoljivo pojasniti. Tožnik tega tudi v upravnem sporu ni obrazložil, saj na narok za glavno obravnavo ni pristopil, svojega izostanka pa ni opravičil.

Tožnikove izjave na osebnem razgovoru glede obstoja skupine v Maroku, ki je menila, da je tožnik Zuhri in mu je zaradi tega sprva vzela kri, zatem pa naj bi mu dve leti še grozila, niso konsistentne, temveč si nasprotujejo. Uradna oseba je tožniku te nedoslednosti predočila na osebnem razgovoru, torej že pred izdajo izpodbijanega akta, kljub temu pa tožnik razhajanj in nedoslednosti v svojih izjavah ni uspel pojasniti.

Sodišče ugotavlja, da je tožnik imel možnost v Prošnji navesti pravi razlog za mednarodno zaščito. Tudi na osebnem razgovoru dne 18. 2. 2025 je imel pravico do izjave, uradna oseba in tožnikov pooblaščenec sta mu postavila veliko jasnih vprašanj in podvprašanj, s katerimi sta ga pozvala, naj čim bolj natančno in podrobno opiše razloge, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo. Kljub temu tožnik ni podal dejstev, ki bi bila pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

Sklepa o razrešitvi prve odvetnice B. B. tožnik v upravnem sporu ni izpodbijal, v navedenem sklepu pa je izrecno navedeno, da je bila razrešena na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP. Glede na takšno stanje je relevantno samo še, ali je bila na isti pravni podlagi (torej iz razlogov na strani tožnika, kot to določa deseti odstavek 30. člena ZBPP) razrešena še odvetnica A. A. Sodišče ugotavlja, da je tožnik sam navedel, da so se trenja pričela z njegove strani. Tožnik je ocenil, da odvetnica ni v redu opravljala svojih nalog (da od dneva, ko je bila postavljena za izvajalko BPP, ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja niti ni pridobila ali zaprosila za njegovo pooblastilo za zastopanje pred sodiščem in pridobitev potrebne dokumentacije). Te očitke je odvetnica prepričljivo zavrnila v vlogi z dne 13. 6. 2024. V tožbi tožnik le pavšalno vztraja, da odvetnica ni izvedla nobenega sestanka oziroma posvetovanja, da ni pridobila njegovega pooblastila za zastopanje pred sodiščem in za pridobitev potrebne dokumentacije.

Zaupanje in spoštovanje med tožnikom in odvetnico je bilo porušeno, in sicer zaradi ravnanj na strani tožnika. Podan je bil torej položaj iz enajstega odstavka 30. člena ZBPP, ko je Organ za BPP razrešil še drugo postavljeno odvetnico zaradi razlogov na strani tožnika, zato je utemeljena odločitev Organa za BPP, da se šteje, da tožniku BPP ni bila dodeljena.