Plačnik davka je odtegnil od nečesa, kar je sam razumel kot dividendo, davčni odtegljaj, o tej dejansko po vsebini tožnikovi davčni obveznosti pa ne bo izdane več nobene odmerne odločbe, s katero bi se komurkoli nalagalo v plačilo kakšen davek. Zato se je tožnik, da bi izrazil svoje nestrinjanje s takšno obdavčitvijo, poslužil samostojnega davčnega postopka zaradi vračila davka po 97. členu ZDavP-2, ki ga je sprožil z vložitvijo z izpodbijano odločbo zavrnjene zahteve, v kateri je uveljavljal nižjo davčno obveznost.

O tej tožnikovi zahtevi pa bi davčni organ moral odločiti z odločbo o vračilu davka, ki se po četrtem odstavku 65. člena ZDavP-2 obravnava kot odmerna odločba in se po drugem odstavku 73. člena ZDavP-2 lahko izda brez posebnega ugotovitvenega postopka, če so podani za to izpolnjeni pogoji.

Pri odločanju o zahtevku za vračilo gre za postopek, ki se vodi samostojno in ki se, čeprav se nanaša na izplačilo, ki je bilo predmet obračuna davčnega odtegljaja pri plačniku davka, vodi ločeno. Posebej in v skladu z določbami relevantne materialne in procesne davčne zakonodaje se v postopku o vračilu (samostojno) ugotavljajo pravna narava izplačila ter relevantna dejstva. Pri tem dejstva in okoliščine ter pravna stališča, ugotovljeni in zavzeti v postopku pri plačniku davka, niso nepomembni, vendar ne gre za rešena predhodna vprašanja, saj je opredelitev izplačanega dohodka v predhodnih postopkih le dejanska podlaga za izračun davčne osnove in s tem davčnega odtegljaja. Zato je toženka po presoji sodišča neutemeljeno zavrnila vsakršno vsebinsko obravnavo tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pravno kvalifikacijo prejetega izplačila.

Dokazno breme za izkaz, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji zahtevani za obstoj izjeme po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, nosi organ, ki se na izjemo sklicuje.

Niti ZDIJZ niti Uredba ne zahtevata, da bi morala iz zaključenega dokumenta izhajati neka odločitev pristojnega organa, Uredba zahteva le podpis uradne oseba organa, ki je v skladu z veljavnimi predpisi pooblaščena za odločanje. Ta pogoj pa je v obravnavani zadevi izpolnjen.

Poslovnik vlade kot podzakonski akt ne more ožiti zakonsko določenih pogojev za dostop do informacij javnega značaja in pravic prosilcev. Odgovor na vprašanje, ali je v konkretnem primeru podana katera od izjem za dostop do informacij javnega značaja, v konkretnem primeru lahko da le ZDIJZ, ki zavezuje vse stranke v tem sporu. Stranke so dolžne spoštovati ne le 5.a in 6. člen ZDIJZ, ki jasno določata izjeme od dostopa do informacij javnega značaja, temveč tudi določbo 2. člena tega zakona, po katerem si mora tožnica prizadevati, da je javnost obveščena o njenem delovanju v zvezi z ZOA-B.

Mnenj o ZOA-B ni mogoče opredeliti kot dokumentov v nastajanju in dokumentov, ki sta še predmet posvetovanja v organu: tožnica je namreč zahtevana dokumenta podpisala in ju odposlala ministrstvu. V trenutku odpošiljanja dokumenta izven organa, ki dokument sprejema (razen če bi bilo izrecno označeno, da gre za nedokončano verzijo dokumenta), le-ta preneha biti predmet posvetovanja v organu, ki ga je pripravil, ter postane končni dokument.

Nne varujejo se "postopki v teku", temveč konkretni dokumenti. Zato ni pomembno, kako sta bili Mnenji o ZOA-B obravnavani v postopku sprejema predpisa in tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 12. člena Poslovnika vlade, ki govori načinu pošiljanja dokumentov. Na odločitev sodišča tudi ne more vplivati hipotetična razprava tožnice o tem, kako se bo lahko v prihodnje spremenil način medresorskega usklajevanja, če izmenjava miselnih procesov in stališč znotraj vlade ne bi bila več zaščitena.

Tudi če bi se ob upoštevanju četrtega odstavka 11. člena Poslovnika vlade ugotovilo, da Mnenji o ZOA-B izpolnjujeta prva dva pogoja za obstoj izjeme po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, tožnica ni izkazala obstoja tretjega pogoja - da bi razkritje informacij iz teh mnenj povzročilo napačno razumevanje njune vsebine oziroma, da zahtevana dokumenta ne bi prestala škodnega testa kot obveznega pogoja določenega v 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.

V svoji odločbi z 17. 11. 2021 je tožnica zgolj dopustila možnost, da bi do tega napačnega razumevanja organa lahko prišlo, kar pa ne more šteti za zadostno trditveno podlago, še zlasti ne takrat, kadar je nevarnost napačnega razumevanja mogoče odpraviti na druge načine, ki ne bi ovirali dostopa do zahtevanih informacij, na primer z določenimi pojasnili oziroma obrazložitvami, ki bi nevarnost napačne razlage zmanjšali na minimum.

Vse informacije, zlasti tiste, ki se nanašajo na delo znotraj organa, ki še niso dokončno pripravljene za javnost (so še v fazi usklajevanja, urejanja, preverjanja itd.) ne morejo biti javno dostopne, vendar je takšne situacije potrebno dovolj konkretizirati in glede na samo vsebino dokumenta konkretno utemeljiti, zakaj določena dokumentacija ne more biti javno dostopna. Zgolj posplošeno navajanje škodljivih posledic, ki niso konkretno izkazane, ne zadostuje za obstoj izjeme.