Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Organ je v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti.

Sodišče je razpisalo narok za glavno obravnavo in nanj povabilo tožnika, med drugim tudi z namenom, da bi mu dalo pravico do izjave in da mu omogočilo neposredno izpoved o dogodku, s katerim tožnik utemeljuje predmetni zahtevek. Tožnik te procesne možnosti ni izkoristil, saj na narok ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil.

Rok za tožnikovo predajo je potekel, zato je na podlagi drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III za obravnavo Prošnje postala odgovorna Republika Slovenija.

Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.

Prosilci morajo podatke sami predložiti službi za BPP le v primeru, če gre za podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov, so pa nujni, da se pravilno in popolno ugotovi materialni položaj prosilca in njegove družine.

Dolžnost pridobivanja podatkov preide na prosilca le v primeru, če gre za podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov.

Naziranje obeh davčnih organov, da je tožnik opravljal finančne storitve menjave kriptovalut, ki so po določilu d) točke 4. alineje 44. člena ZDDV-1 oproščene DDV, posledično pa obdavčljive po d) točki 3. člena ZDFS, je po presoji sodišča preuranjeno oz. ostaja na preveč splošni ravni. Prav tako dejstvo, da je tožnik opravljal finančne storitve menjave kriptovalut, ki so po cit. določilu ZDDV-1 oproščene DDV, po presoji sodišča ni nujno nesporno.

Glede trenutka, kdaj se vloga šteje za vloženo, v primeru materialno nepopolne vloge, ZUP molči, kar pomeni, da velja splošno pravilo, da se vloga šteje za vloženo, ko je formalno popolna (drugi odstavek 67. člena ZUP). Od tega splošnega pravila, kot že navedeno, odstopa ZUP v petem odstavku 68. člena ZUP. Namreč, glede na specialno določbo drugega odstavka 11. člena ZBPP, ki plačilo opravljenih dejanj pravne pomoči veže na datum vložitve prošnje za BPP, gre po presoji sodišča za položaj, za katerega se mora uporabiti določba petega odstavka 68. člena ZUP, ki govori o pravočasno vloženih vlogah. Z vidika tožnice, posebej, ker je izkazano, da so bila dejanja pravne pomoči opravljena že v dneh po vložitvi prošnje, je vprašanje pravočasnosti vloge, tj., da se šteje, da je bila vloga vložena takrat, ko je bila dejansko vložena, ne pa kasneje, ko je bila dopolnjena, očitno podano.

Tožena stranka je tožnici BPP na prvi stopnji priznala BPP, za preostale faze pa je ocenila, da je prošnja preuranjena, za kar ima izrecno pooblastilo v drugem odstavku 28. člena ZBPP, ki določa, da lahko tožena stranka določi drugačen obseg posameznih oblik BPP, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat; oziroma, da dodeli BPP za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (npr. v prvi fazi samo pravno svetovanje pri odvetniku, v drugi fazi po nasvetu in priporočilu odvetnika pravno svetovanje in zastopanje v postopku na prvi stopnji). Da bi bila ta ocena napačna, tožnica niti ne zatrjuje, pa tudi sicer je tožnica v dopolnitvi z dne 4. 12. 2024 glede obsega pravne pomoči navedla le: "prosilka zaproša za redno in/ali izredno pravno pomoč v obsegu zastopanja na prvi, drugi, tretji stopnji (z vsemi izrednimi pravnimi sredstvi), pred ustavnim sodiščem, pred sodišče ESČP in pred mednarodnim kazenskim sodiščem, kar bo to gotovo potrebno", kar je povsem pavšalno in glede mednarodnega kazenskega sodišča celo zgrešeno. V takšnih okoliščinah, ko ima torej tožena stranka izrecno podlago v zakonu, da omeji obseg priznane BPP, in ob dejstvu, kar je izrecno zapisala tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, da bo lahko tožnica kasneje vložila novo prošnjo za BPP (o utemeljenosti katere bo organ za BPP odločal na podlagi novih oziroma takrat zbranih podatkov), očitek o kršitvi pravice do izjave ne more biti utemeljen.

Toženka je spregledala, da se je upravičenec do BPP nahajal v ZPKZ Dob, kar pomeni, da komunikacija s stranko ni enaka, kot bi bilo običajno, ampak se je moral odvetnik, da se je lahko posvetoval s stranko, odpeljati iz Ljubljane v Šentrupert in nazaj. Kilometrina pa po OT ni nagrada, ampak gre za povračilo odvetnikovih stroškov, ki jih je imel v zvezi s storitvijo, enako kot to velja za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT.