Če pomanjkljivosti tožbe niso odpravljene, se tožba zavrže.
Sistemskih pomanjkljivosti tudi sicer ne more izkazovati vsakršno poslabšanje zdravja, temveč mora iti za posebej hudo duševno ali fizično bolezen, katere resnost je izkazana na podlagi objektivnih elementov, ki jih predloži prosilec. Hkrati mora biti izkazana dejanska nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje zdravstvenega stanja, kar mora prav tako izhajati iz dokazil. Ker tožnik takšnih zdravstvenih težav ni niti zatrjeval niti izkazal, je odločitev toženke pravilna.
Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 se sklep, izdan v upravnem sporu, izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo. Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pritožba ni dovoljena na podlagi določbe drugega odstavka istega člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
Poleg tega lahko po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Prvostopenjski davčni organ pri izdaji izpodbijane odločbe vezan na podatke o katastrskem dohodku, ki jih je pridobil iz evidenc GURS, tožnica pa bi mogla, če se s podatki, ki vplivajo na izračun pripisanega katastrskega dohodka, ni strinjala, sprožiti postopek spremembe bonitet svojih zemljišč skladno s četrtim odstavkom 87. člena ZKN.
Tožnik v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred grozečo resno škodo, nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora.
O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložil tožnik. Prvenstveno je torej na tožniku dokazno breme, da zatrjuje dejstva in dokaze. Ti morajo biti ustrezne teže (resnosti), da se vzpostavi dolžnost toženke, da pridobiva podatke iz države, v katero se prosilca predaja. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja. Le v takem primeru bi bilo toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Sem spada tudi presoja, ali so ti elementi obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati. Če pa obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Tožnik bi moral podati navedbe, s katerimi bi utemeljil s stopnjo verjetnosti, da je z zakonskimi določbami, ki dajejo podlago za naložitev obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva operaterju s pomembno tržno močjo, dana podlaga tudi za zahtevke drugih subjektov, konkurenčnih operaterjev, ki jih mora toženka (agencija) v postopku upoštevati oziroma da je v primeru nadzora nad spoštovanjem obveznosti cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva s strani operaterja s pomembno tržno močjo z navedenimi zakonskimi določbami varovan tudi pravni položaj drugih subjektov, konkurenčnih operaterjev, oziroma njegov pravni položaj. Tožnik glede relevantnih zakonskih določb ni utemeljil, da so namenjene tudi varstvu njegovega zasebnega interesa. Morebitne koristi, ki temeljijo na drugih predpisih, pa je treba s stališča predmetnega postopka, v katerem je treba uporabiti pri odločanju ZEKom-1, šteti za zgolj dejanske.
Inšpekcijski ukrep se v postopku nadzora naloži izključno operaterju - zavezancu po regulatorni odločbi. Morebitni učinki na druge operaterje so tako posredni in ne predstavljajo podlage za vstop drugega operaterja v postopek, katerega predmet je izdaja odločbe v nadzorstvenem postopku zavezancu po regulatorni odločbi.
Upoštevaje, da se vrednost nepremičnin tožnice in njenega moža iz uradnih evidenc (podatki GURS in posplošena tržna vrednost nepremičnin) močno razlikujeta, sodišče pritrjuje tožnici, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja v predmetni zadevi. Tožena stranka je poleg navedenega po presoji sodišča povsem pavšalno zavrnila v postopku predložen Izvid ocenjevanja. Pri tem pa ni upoštevala, da je Izvid ocenjevanja pripravil sodni izvedenec za področje gradbeništva po predhodno opravljenem ogledu vseh nepremičnin.
Besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP organu za BPP nalaga tudi, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.
Razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP zaradi verjetosti uspeha morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.
Toženka navaja, da tožnik v danem roku in niti do dne izdaje izpodbijanega sklepa (19. 11. 2025) prošnje ni dopolnil (niti ni zaprosil za podaljšanje roka), zato je toženka prošnjo zavrgla v skladu s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP in drugim odstavkom 67. člena ZUP. Pri tem pa ji sodišče ne more slediti. Kot je razvidno iz spisa Bpp 475/2025, ki ga je predložila sodišču, je toženka 19. 11. 2025 prejela tožnikovo vlogo - dopolnitev prošnje za BPP z datumom 14. 11. 2025, poslano priporočeno po pošti 17. 11. 2025. Slednje izhaja tudi iz listin, ki jih je tožnik priložil tožbi, to je dopolnitve prošnje in potrdila o oddaji priporočene poštne pošiljke dne 17. 11. 2025. To pa pomeni, da je tožnik pravočasno vložil dopolnitev prošnje (glej še drugi odstavek 68. člena ZUP) ter da razlogovanju, na katerega je toženka v izpodbijanem sklepu oprla zavrženje prošnje, ni mogoče slediti.
Okvir prošnje za mednarodno zaščito začrta prosilec. Reakcija družinskih članov dekleta na zvezo s tožnikom, ne presega okvira osebnih oziroma družinskih nesoglasij in ne sodi v okvir mednarodne zaščite . Tožnik s tem, ko zatrjevanih groženj ni prijavil policiji, ni izkazal, da mu država ne bi bila sposobna ali pripravljena nuditi zaščite. Gre za njegovo subjektivno odločitev, da zaščite države ni poiskal. Zgolj dejstvo, da družina dekleta nasprotuje zunajzakonskemu razmerju in da naj bi izrekala grožnje zaradi domnevne kršitve družinske časti, samo po sebi ne pomeni preganjanja ali resne škode v smislu ZMZ-1.
Tožnik tožbo smiselno gradi na dejstvu, da ga je strah pred vračanjem v izvorno državo. Tožnik se v tožbi ne razlikuje med položajem prosilca za mednarodno zaščito in položajem, ko je bil na ozemlju Italijanske republike nezakonito in v postopku vračanja v izvorno državo. Statusa se izključujeta.
Tožnik je glede azilnega postopka v upravnem postopku izpovedal le, da je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, a je v postopku imel na voljo pravno varstvo. Izpostavil ni nobene negativne izkušnje. To pa ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in/ali obstoja okoliščin, ki bi ob predaji v Italijansko republiko lahko zanj pomenile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Tožena stranka je nepravilno uporabila določbo prvega odstavka 48.člena ZBPP in je nesorazmerno posegla v pravico tožnice do izjave iz prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP, posledično je tudi nepravilno oziroma pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Odločitev o plačilu oziroma vrnitvi zneska v višini 238,92 EUR pomeni, da tudi nikakor ni mogoče govoriti o "brezplačni" pravni pomoči, s čimer se taka odločitev pokaže tudi v nasprotju s samim temeljnim namenom zakona o "brezplačni" pravni pomoči ob navezavi na načelo socialne države in na pravico do enakega dostopa do sodišča ne glede na premoženjski položaj stranke - še posebej, kadar taka odločitev neposredno prizadeva dva mladoletna otroka.
Temeljni namen ZBPP je namreč v tem, da imajo tudi osebe z (zelo) šibkim premoženjskim stanjem enake možnosti za dostop do učinkovitega sodnega varstva pravic kot tisti z (nad)povprečnim premoženjskim položajem.
Vloge tožnice kot fizične osebe, na zahtevo katere je v obravnavani zadevi začet postopek, ni mogoče zavreči na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
Tožnica z vložitvijo zahteve ni uveljavljala pravice oziroma pravne koristi nekoga drugega, ampak lastno pravico oziroma pravno korist, saj je vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za delovanje podružnice lekarne. V takšnem primeru je za procesno dopustnost vloge dovolj, da vlagatelj zahteve zatrjuje (kot izhaja iz vloge tožnice), da gre za njeno (in ne tujo) pravico oziroma pravno korist. Če toženka ugotovi, da ji ta pravica po materialnem pravu ne gre, mora na podlagi relevantnih pravnih norm glede na ugotovljeno dejansko stanje stranke o njeni pravici meritorno odločiti z odločbo, torej zahtevi ugoditi ali pa jo zavrniti (prvi odstavek 207. člena ZUP). Vprašanje, ali tožnica ima koncesijo ali ne, je tako vprašanje materialnega prava in ne procesne dopustnosti strankine zahteve.
Obdavčitev po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ni mogoča, če gre za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, ali dohodek, oproščen plačila dohodnine po ZDoh-2. Po 19. členu ZDoh-2 pa se za dohodke fizične osebe po ZDoh-2 med drugim ne štejejo volila, razen tistih, ki jih fizična oseba prejme v zvezi z opravljanjem dejavnosti iz 46. člena ZDoh-2. Da bi tožnica sporno premoženje prejela v zvezi s kakršnimkoli opravljanjem dejavnosti, davčna organa nista ugotovila. Kar pomeni, da sporno premoženje, ki ga je tožnica prejela, predstavlja volilo, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2. Da bi šlo za kakšno drugo vrsto dohodka, ki je predmet obdavčitve po ZDoh-2, pa davčna organa v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, nista utemeljila.
Trditveno in dokazno breme prosilca v postopku odločanja o naknadni prošnji za mednarodno zaščito je zaostreno. To pomeni, da mora sam navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek ni predložil nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi nastali po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito.