ZDavP-2 člen 68a, 68a/1, 68a/1-1, 68a/2, 68a/3, 68a/5, 95, 131.
davek od nenapovedanih dohodkov - premoženje nepojasnjenega izvora - zastaranje - absolutno zastaranje - zastaranje pravice do odmere davka - cenitev davčne osnove - nesorazmerje med napovedanimi dohodki in premoženjem - obresti - obrestna mera - odločitev ustavnega sodišča - davčna preiskava - vpogled v spis
Glede na navedeno je tudi za določbo 68.a člena ZDavP-2, na podlagi katere je bil tožnik obdavčen z izpodbijano odločbo, moč reči, da ureja posebno vrsto davka, podvrsto dohodnine, s katero se v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavči nenapovedane dohodke fizičnih oseb, z njo pa so določeni predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se postopek odmere tega davka lahko uvede. Ta določba torej ni nejasna ali nepopolna, tako kot to trdi tožnik.
Povedano drugače, ker iz razlogov na strani zavezancev ni mogoče ugotoviti dejanskih podatkov za izračun davčne osnove, tudi ni mogoče ugotoviti same davčne osnove ter obračunati oz. odmeriti davka in izdati odločbe; v takšnih primerih zaradi načel zakonitosti in enakosti pride v poštev ugotavljanje davčne osnove na alternativen način, s cenitvijo. Ker zavezanec davčnemu organu torej ne omogoči verifikacije in ugotovitve izvora svojih dohodkov oz. premoženja, tudi ne more pričakovati, da bo obdavčen tako "ugodno", kot bi bil v nasprotnem primeru, niti ne more na davčni organ prelagati ugotavljanja teh okoliščin.
Zastaranja odmere ni mogoče uveljavljati po posameznih letih, ki so zajeta v časovno obdobje nadzora, saj se nepojasnjen prirast premoženja lahko ugotavlja za več let skupaj in v takšnih primerih (praviloma) ni mogoče ugotoviti, koliko prirasta odpade na posamezno davčno obdobje.
Metode oz. načini cenitve davčne osnove, ki so se razvili v praksi, niso zakonska materija in je izbira metode odvisna predvsem od okoliščin posameznega primera, zavezanec pa nima pravice zahtevati cenitve po točno določeni metodi. Tožbene navedbe ostajajo na pavšalni ravni, saj tožnik ne specificira podobnosti med njegovim in omenjenimi tremi drugimi primeri, prav tako pa tudi ne poda konkretnega izračuna po metodi neto vrednosti, ki bi v njegovem primeru bistveno zmanjšal davčno osnovo.
Pogoj za uvedbo davčnega nadzora po 68.a členu ZDavP-2 je torej, da davčni organ ugotovi oz. je seznanjen z znatnim oz. precejšnjim nesorazmerjem med premoženjem, sredstvi ali porabo in napovedanimi dohodki fizične osebe, pri čemer uvedba postopka ni pogojena z že dejansko ugotovljenim nesorazmerjem in konkretno višino te razlike, saj je to šele rezultat ugotovitvenega postopka. Ta razkorak ustreza pravnemu standardu znatnosti iz prve alineje prvega odstavka 68.a člena ZDavP-2.
Tako je na koncu bila izračunana davčna osnova v znesku 34.280,06 EUR, kolikor naj bi po tabeli A (str. 35 izpodbijane odločbe) znašala razlika med vsoto v opazovanem obdobju prejetega in izdanega denarja ter posledično tudi davčna osnova v obravnavanem primeru.
Tožnikov pravni položaj, relevanten za odmero obresti je bil zaključen v času, ko se je novela ZDavP-2J, s katero je zakonodajalec obrestno mero dvignil na 7 % letno (v primerjavi s pred 1. 1. 2017 določenim obračunavanjem obresti po evropski medbančni obrestni meri za ročnost enega leta, v višini, ki je veljala na dan poteka roka za plačilo davka), že uporabljala.
gozdno zemljišče - promet z gozdnim zemljiščem - ponudba - sprejem ponudbe - vsebina ponudbe - vezanost na ponudbo
Da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije zavezujoča, je v Načelnem pravnem mnenju presodilo tudi Vrhovno sodišče na občni seji dne 6. 4. 2012 (v nadaljevanju Načelno pravno mnenje), temu pa je sledila tudi sodna praksa (npr. v sodbah Upravnega sodišča II U 394/2015 z dne 12. 10. 2016, I U 1144/2016 z dne 14. 11. 2017, I U 2601/2017 z dne 8. 1. 2019, II U 366/2018 z dne 19. 4. 2021, sodba in sklep I U 2014/2020 z dne 21. 12. 2022, in druge). Kot je utemeljilo Vrhovno sodišče, je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ, pravni posel pa je sklenjen pod odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote, ko upravna enota prejme izjavo o sprejemu ponudbe (tretji odstavek 21. člena ZKZ).
Zakonodajalec je želel preprečiti tako imenovano veriženje prošenj, do katerih prihaja v praksi, ko prosilec želi zoper odločbo, s katero je bila njegova prošnja za brezplačno pravno pomoč zavrnjena, sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za brezplačno pravno pomoč za sestavo tožbe v tem sporu. Zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči pa velja ne la za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči, ampak tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - sprememba splošnih pogojev - predčasna prekinitev naročniškega razmerja - odstop od naročniške pogodbe - strošek zaradi prekinitve pogodbe - subvencionirana komunikacijska oprema
Toženka bi morala tožnico seznaniti s tem, da šteje, da njena trditev, da je stranki z interesom odpustila dolg v znesku 14,99 EUR, ni dokazana. Tega ni storila. Tega, zakaj tega zatrjevanega dejstva ni upoštevala, ni pojasnila niti v izpodbijani odločbi. Zato se sodišče strinja s tožnico, da je treba odločbo v tem delu odpraviti, ker je toženka kršila postopek in ker svojega videnja dejanskih okoliščin v zvezi s temi stroški ni razkrila tožnici pred izdajo odločbe.
Iz petega odstavka 192. člena ZEKom-2 namreč jasno izhaja, da ureja izjemo od tretjega odstavka, saj se že sama poved začne z: "Ne glede na določbo tretjega odstavka", torej ne glede na ureditev v tem členu, po katerem naročnik ne plača dodatnih stroškov med katere sodijo tudi zneski prejetih ugodnosti. Nadalje iz te določbe jasno izhaja, da naročnik plača nadomestilo za terminalsko opremo, ki jo je prejel po akcijski ceni in jo obrži. Plača torej akcijsko ceno in nadomestilo.
Kljub zakonski določbi, ki napotuje na ureditev izplačila poslovne uspešnosti v kolektivni pogodbi oziroma pogodbi o zaposlitvi, delodajalca zavezuje prepoved diskriminacije. Pri plačilu za poslovno uspešnost mora delavcem zagotoviti delodajalec enako obravnavanje glede na osebne okoliščine.
Merilo pri višini izplačila za poslovno uspešnost ne more biti vezano na prisotnost oziroma odsotnost delavca iz razlogov porodniške, očetovskega dopusta ali zdravstvenih razlogov.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - odvetniška storitev - znižana nagrada - urnina - odsotnost iz pisarne - sklep o podaljšanju pripora - meritorna odločitev
Upravno sodišče je že v sodbi I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020 zavzelo stališče, da pri sklepih o podaljšanju pripora, ki jih sodišče izdaja po 205. členu ZKP, ne gre za procesno odločbo.
Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz navedene določbe drugega odstavka 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Na podlagi te določbe OT se zvišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage predmetne določbe 7. člena OT namreč izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve.
ZZavar-1 člen 31, 281, 281/1, 281/1-7, 328, 328/1, 328/1-5, 331.
zavarovalništvo - dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici - postopek prisilne likvidacije - odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalniških poslov
Postopek prisilne likvidacije je ukrep nadzora toženke (7. točka prvega odstavka 281. člena ZFPPIPP), ki ga toženka mora začeti, če je zavarovalnici odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov (5. točka prvega odstavka 328. člena ZZavar-1). Toženka je v postopku prisilne likvidacije sicer res v položaju skupščine zavarovalnice (drugi odstavek 330. člena ZZavar-1), vendar pa se sodišče ne strinja s tožnikom, da ji ta določba in dejstvo, da se 331. člen ZZavar-1 sklicuje na smiselno uporabo določb ZGD-1 o redni likvidaciji delniške družbe, daje pooblastilo za vse odločitve, kot jih lahko sprejme skupščina delniške družbe v redni likvidaciji. Toženka je namreč javna agencija, ki je pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 486. člena ZZavar-1), ki je sicer samostojna in neodvisna, a še vedno vezana na zakonsko določene pristojnosti in pravila upravnega prava. Da bi toženka lahko sprejela odločitev, s katero bi posegla v materialno pravno pravnomočno odločbo, bi morala imeti za to izrecno zakonsko pooblastilo, kar pa ni obravnavani primer. Sodišče sodi, da odsotnost sklicevanja 331. člena ZZavar-1 na 422. člen ZGD-1 pomeni, da toženka tega pooblastila nima. Pri tem pa ne gre za pravno praznino, temveč za jasno določbo 331. člena ZZavar-1, ki med taksativno naštetimi določbami ZGD-1 izpušča določbo o nadaljevanju družbe v 422. členu ZGD-1.
Po začetku prisilne likvidacije tožnik ne more izvrševati korporacijskih pravic, ki jih delničar po začetku prisilne likvidacije nima več oz. jih po zakonu ne more izvrševati. Vstop novega delničarja v lastniško strukturo zavarovalnice, ko je ta v prisilni likvidaciji, ne ustvarja novega upravičenja za pridobitev novega dovoljenja za kvalificirani delež po začetku prisilne likvidacije, ker zavarovalnica nima dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov in ker je prisilna likvidacija nepovraten proces, ki se ne more več ustaviti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi - rok za predajo prosilca - potek roka - pravni interes za tožbo
Med strankama ni sporno, da je rok za predajo tožnika Republiki Hrvaški potekel 18. 8. 2025. Skladno s členom 29(2) Uredbe Dublin III se je zato odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.
ZBPP člen 30, 30/6. ZOdv člen 17, 17/5. ZOdv-G člen 3, 3/1.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - odmera stroškov zastopanja - priglasitev stroškov postopka - novela - sprememba določbe zakona - datum izdaje sklepa
Toženka bi morala pri odločanju uporabiti peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej materialni predpis, ki je veljal na dan izdaje izpodbijanega sklepa. Z vidika priznanja oziroma odmere stroškov je bistven le čas odločanja toženke, saj takrat nastane terjatev za povrnitev stroškov nasprotni stranki, in ne morebiti čas, ko odvetnik priglasi stroške pristojni službi za BPP, ali morebiti čas oprave odvetniške storitve.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izvršilni postopek - ugovor zoper sklep o izvršbi - obseg brezplačne pravne pomoči
Stališče toženke in razlaga, po kateri bi bilo mogoče v izvršilnih zadevah, v katerih prosilec nastopa kot dolžnik, brezplačno pravno pomoč dodeliti le za sestavo in vložitev ugovora, ne pa tudi za ostala procesna dejanja, ki so dopustna, in so prav tako pomembna za varstvo njenega pravnega interesa, ki ga zasleduje v postopku, sta po presoji sodišča preozka in nista v skladu z namenom zakona, ki ureja pravico do brezplačne pravne pomoči, s katero se uresničuje ustavna pravica do sodnega varstva.
URS člen 157, 157/1, 120, 120/3. ZUS-1 člen 28, 28/2, 28/3, 36, 36/1, 36/1-6, 45, 45/1, 59, 59/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 24, 24/2, 24/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47, 51, 51/1.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - pravni interes - zavrženje tožbe
Pravnomočnost sklepa o že izvršeni predaji ni pogoj, da tožena stranka odloča o nameri za novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo poda prosilec ob vrnitvi v Slovenijo. Zahtevo za sprejem je treba nujno podati, da se lahko izvede predaja državljana tretje države, ki mu je bila izdana odločba o predaji v zadevno državo članico, če je bila ta odločba že izvršena. Pravo EU za predmetno situacijo ne določa čakanja, da postane sklep o izvršeni predaji pravnomočen.
Ne gre torej za dve isti upravni zadevi, ampak gre za eno upravno zadevo, ki sicer še ni pravnomočno končana zaradi dvostopenjskega sodnega postopka po ZMZ-1, in za drugo upravno zadevo, v zvezi s katero tožena stranka ne zanika, da je tožnik podal namero za nov upravni postopek, pri čemer pa prva odločitev, ki je bila že izvršena, ne posega več v pravni položaj tožnika.
dostop do informacij javnega značaja - kazenski postopek - stvarna pristojnost - bistvena kršitev določb postopka
Za odločanje o dostopu do sklepa o zavrženju ovadbe (Sklep) in Poročila oz kazenske ovadbe, je po presoji sodišča specialna pravna podlaga v 181. členu ZDT-1, ki jo je prav z namenom ureditve dotedanje pravne praznine uredil zakonodajalec z novelo ZDT-B. Tako glede na navedeno tudi glede pristojnosti za odločanje ni mogoče uporabiti splošnejšega ZDIJZ. Po prvem odstavku 181. člen ZDT-1 odloča o vpogledu vodja pristojnega državnega tožilstva, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva po ZDT-1, možna pa je tožba v upravnem sporu, saj ta odločitev pomeni upravni akt (2. člen ZUS-1). O Zahtevi sta odločala toženka in VDT RS, ki o Zahtevi nista pristojna odločati, zato sta absolutno bistveno kršila pravila postopka.
ZJC člen 6, 68, 68/2. OZ člen 615. ZIN člen 7, 7/2. ZCes-1 člen 118, 118/1, 118/1-6.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep - objekt za obveščanje in oglaševanje - odstranitev objekta - soglasje - nesorazmernost ukrepa - izvršljivost ukrepa
Povedano drugače: če bi tožnik izkazal, da je v času veljavnosti ZJC pridobil (časovno neomejeno) soglasje po tem zakonu oziroma da je po prenehanju njegove veljavnosti pridobil soglasje po ZCes-1, inšpekcijski ukrep ne bi imel zakonske podlage.
Predmetna pogodba razen velikosti obešank ne vsebuje drugih pogojev za njihovo postavitev. Pogoji tudi niso določeni v 5. členu pogodbe, na katerega se sklicuje tožnik, saj dikcija "da bo izvajalec pozoren zlasti na višino in odmike reklamnih panojev ter jih prilagodil zahtevam glede varnosti v cestnem prometu," ne pomeni določitve pogojev za postavitev objektov za oglaševanje, še manj pa, da je bila presojena skladnost postavitve s predpisi o varnosti cestnega prometa. Pogodba prepušča tožniku, da sam odloči o tem, kje bo postavil obešanke, zato takšno pogodbeno določilo ne zadosti navedenemu zakonskemu pogoju.
Navedeno pogodbeno določilo jasno kaže namen občine po časovni omejitvi danega soglasja za postavitev obešank.
Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na pravila obligacijskega prava in na navedeni pravni podlagi zatrjevati tihega podaljšanja upravnega soglasja.
Glede na zakonsko dikcijo in ugotovitev, da so obešanke postavljene brez soglasja in v nasprotju z veljavnimi predpisi, inšpektor možnosti izreka milejšega ukrepa (odprava nepravilnosti oziroma pridobitev ustreznega soglasja) ni imel. Varnosti cestnega prometa in udeležencev namreč glede na okoliščine primera ni mogoče doseči drugače kot z odstranitvijo objektov.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - kmetijsko zemljišče - raba kmetijskih zemljišč - prepoved uporabe kmetijskih zemljišč za drug namen - upravna izvršba - sklep o dovolitvi izvršbe - izvršba nedenarne obveznosti - izvršba s prisilitvijo
Tožnik v tožbi ne ugovarja izpodbijanemu sklepu, ampak vsebini inšpekcijske odločbe, zato tožbene navedbe skladno s prvim odstavkom 292. člena ZUP niso pravno relevantne za odločitev v zadevi.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in dokazi
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Ni sporno, da je tožnik na zapisnik ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek izjavil, da nima nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi nastali po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, saj je odšel v Francijo in tam delal. Prav tako je izjavil, da nima nobenih novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že pred izdajo odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že pri prvem postopku.
mednarodna zaščita - zahtevek za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti kumulativno izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
Slab zdravstveni sistem v državi nasploh oz. slaba ekonomska situacija, kot gre posredno razbrati iz tožnikovih navedb in izpovedi, nista razloga za mednarodno zaščito.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - izjemna brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč - delegacija pristojnosti - stvarno pristojno sodišče - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
V obravnavani zadevi gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti.
Dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP, ni dovoljena.
ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1.
Tožniku v primeru vrnitve v Švicarsko konfederacijo grozi nevarnost nečloveškega ali ponužujočega ravnanja ter da Švica ne upošteva načela nevračanja. Sodišče ne razpolaga z nobenim dokazom, iz katerega bi izhajalo, da Švica ne upošteva načela nevračanja.
Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, vendar pa slednji ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da in zakaj ga izvorna država pred dekletovo družino (torej tudi pred njihovim maščevanjem) ne bi bila pripravljena in zmožna učinkovito zaščititi. Zgolj pavšalna trditev, da bi dekletova družina lahko podkupila policijo, zato da bi ju našla v kakšnem drugem kraju v Maroku, pa temu ne more zadostiti.