poštne storitve - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - carinjenje blaga - stroški
Carinjenje oziroma carinsko posredovanje samo po sebi sicer ne pomeni poštnih storitev iz 18. točke drugega odstavka ZPSto-2, vendar pa je v primeru, če je opravljeno zaradi zagotavljanja teh storitev oziroma v njihovem okviru, s temi storitvami povezano oziroma celo prepleteno do take mere, da ga ni mogoče obravnavati ločeno od teh storitev. Toženka je zato ravnala pravilno, ko je spor med tožnico in prizadeto stranko obravnavala po 62. členu ZPSto-2.
Iz splošnih pogojev med drugim izhaja, da dajejo izvajalcu poštnih storitev podlago za izvajanje in obračun storitev carinskega posredovanja po veljavnem ceniku za pošiljke, ki jih naslovnik uvaža prek tega izvajalca.
Po določbah tožničinih Splošnih pogojev pomeni, da je tožnica prizadeti stranki lahko zaračunala storitve carinskega posredovanja, ki jih je opravila v zvezi s tem. Na to pa po presoji sodišča ne vpliva okoliščina, da prizadeta stranka storitev carinskega posredovanja ni naročila neposredno pri tožnici. Med strankami namreč ni sporno, da je šlo pri carinskem posredovanju za carinjenje poštnih pošiljk, torej pošiljk, ki so predmet uporabe storitev, ki jih zagotavlja tožnica.
izvajanje televizijske dejavnosti - odmera letnega plačila - zakonsko določen rok - prihodek
Če se odmerja letno plačilo za tekoče koledarsko letu 2019, se letno plačilo odmeri na podlagi višine prihodkov iz naslova izvajanja televizijske dejavnosti za leto 2018. Tožnik zato nima prav, da bo za koledarsko leto 2019 dolžan sporočiti podatke šele do 31. marca 2020, ker da obveznost za plačilo za leto 2019 (zaradi še ne iztečenega leta 2019 (v času izdaje izpodbijane odločbe - op. sod.)) še ni mogla nastati. Plačilo po 38. členu ZAvMS je namreč nedvomno vsakoletna obveznost zgoraj opredeljenih zavezancev, višina plačila pa je odvisna od višine prihodkov preteklega koledarskega leta teh zavezancev. To pa pomeni, da bo tožnik za odmero plačila za leto 2020 dolžan toženki sporočiti višino prihodkov, nastalih v letu 2019, in sicer do 31. marca 2020.
Obvestilo toženki o višini prihodkov iz izvajanja televizijske dejavnosti vsem izdajateljem televizijske dejavnosti, kot tudi ponudnikom avdiovizualnih medijskih storitev na daljavo (do 31. marca vsako leto), je za vse zavezance (torej tudi tožnika), zakonsko določena obveznost, ki jo morajo zavezanci spoštovati, saj v nasprotnem primeru nastopi (tudi) zakonsko določena posledica, tj. da se pri odmeri plačila upošteva celoten prihodek iz izvajanja televizijske dejavnosti oziroma s ponujanjem avdiovizualnih medijskih storitev na daljavo. Zato so po oceni sodišča pravno nerelevantna tudi vsa tožnikova nadaljnja izvajanja v zvezi s tem (da ne zadošča seznanitev z obveznostjo na spletni strani, da je sporen način poziva toženke, idr).
igre na srečo - omejitev dostopa do spletne strani - ponudnik dostopa do interneta - primernost in sorazmernost ukrepa
Po presoji sodišča sta v predlogu tudi obseg omejitve dostopa do spletne strani (omejitev dostopa do spletne strani https://...com, na kateri zavezanec prireja igro na srečo in torej ne do drugih spletnih strani ter kar za nasprotno stranko ni sporno) in način izvršitve odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo (omejitev dostopa do navedenih spletnih strani s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima nasprotna stranka v lasti ali upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova https://...com v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani www.....si) podana ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti, saj je predlagatelj obseg omejitve in način izvršitve utemeljil z upoštevanjem okoliščin, ki jih določa ZIS v 107. a členu ZIS, torej, da je predlagani obseg nujno potreben, način izvršitve pa je za ponudnika najmanj obremenjujoč in ima najmanj stranskih učinkov. Tudi temu nasprotna stranka ne ugovarja. Ukrep pa po oceni sodišča tudi ni nesorazmeren (107. a člen ZIS).
ZEKom-1 člen 224. Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji člen 6a.
telekomunikacije - postopek nadzora - telefonsko naročniško razmerje - plačilo opravljenih storitev - gostovanje v tujini
Tožnik je svoji naročnici obračunal klice, ki jih je ta opravila znotraj območja EU/EEA, kot klice v tujini. Takšno (nesporno) ravnanje tudi po presoji sodišča predstavlja kršitev 6.a člena Uredbe EU 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji, ki ureja odpravo maloprodajnih pribitkov za gostovanje in po katerem ponudniki storitev gostovanja uporabnikom gostovanja od 15. 6. 2017, če se bo zakonodajni akt, ki bo sprejet na podlagi predloga iz člena 19 (2), na ta dan že uporabljal, v nobeni državi članici ne zaračunajo pribitka, dodanega domači maloprodajni ceni za katerekoli regulirane gostujoče odhodne ali dohodne klice, za katerakoli regulirana gostujoča poslana sporočila SMS in za katerekoli uporabljene regulirane storitve podatkovnega gostovanja, vključno s sporočili MMS, pa tudi ne splošne pristojbine, da bi omogočili uporabo terminalske opreme ali storitve v tujini, ob upoštevanju členov 6.b in 6.c.
Javni razpis za dodelitev radijske frekvence, ki se nanaša na oddajno točko Vogel 105,9 MHz, je bil nesporno razveljavljen. Četudi bi držalo, da je komisija najbolje ocenila njegovo ponudbo (česar sodišče ni ugotavljajo), pa to ne bi pomenilo, da je bil tožnik izbran oziroma da je pridobil kakšno pravico. Tožnik bi namreč šele s pravnomočnostjo odločbe, ki jo na podlagi Javnega razpisa izda toženka, pridobil pravico, da uporablja radijsko frekvenco oziroma bi šele z izdajo odločbe, s katero bi bil izbran drug ponudnik, imel pravico zoper njo uveljavljati pravno sredstvo. V upravnem postopku, ki ga toženka z izpodbijanim aktom posledično ustavlja, tako v tožnikov položaj ni bilo poseženo, saj radijska frekvenca ni bila in ne bo podeljena nobenemu (drugemu) ponudniku. Nadalje sodišče sodi, da tožnik tudi v primeru uspeha s to tožbo po nobeni določbi ZEKom-1 ne bi mogel zahtevati, da se radijska frekvenca podeli njemu. Zato za tožbo nima pravnega interesa.
ZAvMS člen 3, 3/1, 3/1-1, 3/1-4, 3/1-6, 38, 38/1, 38/2. ZMed člen 77. ZUP člen 139, 139/2, 189, 189/1, 194.
izvajanje televizijske dejavnosti - odmera letnega plačila - izvajanje javne službe - dokazovanje z izvedencem - ustna obravnava - bistvena kršitev določb postopka
Tožnik pravilno opozarja, da se dokazovanje z izvedencem praviloma opravi na ustni obravnavi. Dokaz z izvedencem je primarno ustni dokaz. Toženka je tako s tem, ko dokazovanja ni izvedla na ustni obravnavi (čeprav je tožnik to zahteval), kršila postopek.
Tožnik je ves čas postopka ugovarjal temu, da je izvedenec prihodke po pogodbi z Ministrstvom za kulturo in vse prihodke, prejete od občin in knjižene na kontu 7602, opredelil kot prihodke iz televizijske dejavnosti, kar je ugovor, ki se tiče višine osnove za izračun plačila. Zato je zaradi odstranitve dvoma o pravilnosti uvrstitve vseh teh prihodkov v prihodke od televizijske dejavnosti izvedenčevo dodatno zaslišanje na ustni obravnavi potrebno, saj je tožniku potrebno dati možnost, da mu postavlja konkretna vprašanja o uvrstitvi posameznih dohodkov v dohodke iz televizijske dejavnosti, še posebej, ker trdi, da so dohodki nastali zaradi snemanja vsebin za naročnika, njihovega arhiviranja in zaradi storitev osvetljevanja. Toženkina opustitev izvedbe tega dokaza zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka.
telekomunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - upravna zadeva
V zadevah, ki se nanašajo na pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev, se lahko vodi upravni postopek in v njem izda upravno odločbo. Res je, da je spor o obveznosti plačila določenega zneska operaterju premoženjska zadeva, vendar civilna narava tega spora glede na navedeno specialno zakonsko ureditev ne izključuje možnosti, da lahko uporabnik uveljavlja varstvo v postopku pred toženko in kasneje pri naslovnem sodišču.
Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi toženka predlog zavrgla zato, ker tožnik ni spoštoval postopka oziroma predpisanih rokov, ampak je njegovo zahtevo za rešitev spora zavrgla izključno zato, ker je štela, da ne gre za upravno zadevo. Taka uporaba predpisa pa je po presoji sodišča zmotna.
dodelitev radijske frekvence - napačno ugotovljeno dejansko stanje
Toženka je upravljalec radijskega spektra in kot taka razpolaga s strokovnim znanjem, potrebnim za ugotovitev in presojo vseh relevantnih dejstev v zadevi predmetnega javnega razpisa. Sodišče zato meni, da je mogla presoditi, ali ponudba za Yagi anteno, glede na podatke proizvajalcev na spletnih straneh, ustreza zahtevam javnega razpisa.
Vsa ugotovljena relevantna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev v zadevi, so bila navedena v poročilu komisije, ki je bil skupaj s sklepom SRDF poslan tožniku v seznanitev, skupaj z vabilom na ustno obravnavo. V poročilu je bilo izrecno navedeno, da antena Yagi ne zagotavlja sevalnega diagrama naprej - nazaj 25 dB, kar je tudi nosilni razlog za zavrnitev tožnikove ponudbe. Tožniku je bilo poročilo vročeno 12. 4. 2019, zato se ne more sklicevati na to, da do izdaje odločbe ni imel možnosti, da izpodbija ugotovitve, da antena Yagi ne zagotavlja sevalnega diagrama naprej - nazaj (25 dB).
ZEKom-1 člen 224. ZIN člen 32. ZUP člen 213, 213/6.
telekomunikacije - postopek nadzora oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve - regulatorna odločba - izrek upravne odločbe
Vzpostavitev gospodarske ponovljivosti, za v regulacijski odločbi navedene proizvode, tožniku nalaga regulacijska odločba. Toženkini ugotovitvi, da je tožnik to obveznost v določenem obdobju glede določenih proizvodov kršil, pa mora glede na citirane določbe ZEKom-1 o izvajanju nadzora in določbe ZIN slediti izrek konkretnega ukrepa, katerega izvršitev bo ugotovljeno kršitev odpravila. Sodišče se strinja s tožnikom, da tega ukrepa izrek izpodbijane odločbe nima, saj kot rečeno, zgolj ponavlja že v regulacijski odločbi naloženo obveznost in zato ne izpolnjuje pojasnjenih standardov iz šestega odstavka 213. člena ZUP.
Bistveno je tudi, da gre za kršitev, ki je kvantificirana (toženka v odgovoru na tožbo z dne 22. 1. 2019 na 2. in 3. strani navaja, da tožniku v bistvu nalaga, da popravi napačne cene). Kot taka pa bi se morala odraziti tudi v izreku izpodbijane odločbe. Na tak način je namreč toženka, kot je razvidno iz vlog obeh strank v tem upravnem sporu, preizkušala tudi izpolnitev z izpodbijano odločbo naložene obveznosti in ugotovila, da je tožnik ni pravilno izpolnil, ker je izračunani znesek dobropisa prenizek. Tudi to po presoji sodišča kaže, da izrek izpodbijane odločbe ni določen v smislu šestega odstavka 213. člena ZUP ter citiranih določb ZEKom-1 in ZIN.
Toženka navaja, da naj bi bila obravnavana proizvoda substituta vodilnih proizvodov glede na tehnologijo in glede na hitrost dostopa navzdol in navzgor, vendar ta dva kriterija v regulacijski odločbi nista določena kot relevantna za opredelitev proizvoda kot vodilnega, temveč sta to kriterija tržnega deleža (priključki) in vrednosti (prihodki).
ZEKom-1 člen 223, 223/1, 224. ZUP člen 213, 213/6.
telekomunikacije - operater s pomembno tržno močjo - naložitev obveznosti operaterju s pomembno tržno močjo - izvršljivost odločbe - ničnost upravne odločbe - postopek nadzora - izrek odločbe
Za določnost izreka je zlasti pomembno, da je zavezancu znano, kaj mora storiti za odpravo kršitve. Sodišče se, tudi upoštevaje sodbo I U 47/2018, sicer strinja s toženko, da mora biti tožniku znano, kaj pomeni obveznost vzpostavitve gospodarske ponovljivosti, vendar pa vzpostavitev te obveznosti za v regulacijski določbi navedene proizvode tožniku nalaga že večkrat omenjena regulacijska odločba.
telekomunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniška pogodba - odstop od naročniške pogodbe - plačilo storitev - sprememba pogojev poslovanja
Tožnik je izkoristil pravico do odpovedi, ki jo je na podlagi drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 imel prav zato, ker je operater sam enostransko spremenil pogoje, določene v naročniški pogodbi. Ker pa je operater to storil še pred iztekom dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja, so ugodnosti, ki jih je tožnik prejel na račun dogovorjene „vezave“, strošek odpovedi naročniškega razmerja, ki ga mora nositi operater.
Sodišče presoja le skladnost javnega razpisa, njegovo vsebino, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - gostovanje v tujini - plačilo opravljenih storitev - napačna informacija
Tožnik je stranki z interesom, ker je bila v zmoti (v smislu 46. člena Obligacijskega zakonika - OZ) zaradi napačne informacije pridobljene z njegove strani, dolžan sporne stroške, nastale na tej podlagi, odpisati.
ZEKom-1 člen 101, 101/1, 102, 102/4, 224. ZUP člen 9, 9/3, 146, 146/3, 237, 237/2, 237/2-3.
telekomunikacije - postopek nadzora oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve - operater s pomembno tržno močjo - naložitev obveznosti operaterju s pomembno tržno močjo - načelo zaslišanja strank - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče je ugotovilo, da toženka tožniku v postopku ni dala možnosti izjave. Toženka tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila z ugotovljenimi dejstvi in uspehom dokazovanja, tj. s tem, na podlagi katerih dokazov šteje za dokazana relevantna dejstva, niti ga ni seznanila s tem, da šteje in zakaj šteje, da so v Akcijski ponudbi za BRO zajeti pogoji storitev, ki so regulirani z Odločbo (oziroma Vzorčno ponudbo za BRO), ter da šteje in zakaj šteje, da tožnik z objavljenim obvestilom ni zadostil svoji obveznosti iz 9. točke izreka Odločbe. Nadalje ga ni seznanila, na podlagi katere pravne podlage bo izrekla ukrep za kršitev, kakšne vrste bo ukrep in po katerem predpisu se takšen ukrep v danih okoliščinah izreka. Vse to navaja šele v odločbi in dopolnjuje v odgovoru na tožbo.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - posebni ugotovitveni postopek - načelo iskanja materialne resnice - načelo zaslišanja
Dolžnost toženke oziroma njene uradne osebe je, da izvede posebni ugotovitveni postopek tako, kot zahteva ZUP, torej da ugotovi vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev in da strankam možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (v tem okviru dopolnjuje dejansko stanje, dokler ni popolno ugotovljeno, odreja po potrebi dokaze tudi po uradni dolžnosti itd.).
dodelitev radijske frekvence - razveljavitev javnega razpisa - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesni sklep - zavrženje tožbe
Toženka ni vsebinsko odločila o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Do take odločitve bi namreč prišlo šele z izdajo akta o izbiri enega od ponudnikov, ki so se prijavili na javni razpis. Tožnik sicer navaja, da je zaradi največjega doseženega števila točk dejansko že izbrani ponudnik, vendar pa izpodbijani sklep pomeni, da tega postopka sploh ni več, zato tožnik s takim ugovorom v bistvu uveljavlja pravico zahtevati izvedbo in dokončanje javnega razpisa iz 38. člena ZEKom-1. Taka pravica pa iz zakona ne izhaja. Izpodbijani sklep tako predstavlja odločitev procesne narave, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka javnega razpisa, in je namenjena samo poteku tega postopka.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - goljufija (prevara) - odgovornost operaterja - skrbnost dobrega gospodarstvenika
Določba drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 se uporablja z namenom varstva končnih uporabnikov pri uporabi elektronskih komunikacijskih storitev, ki se izvajajo preko omrežij. V obseg varstva pa nedvomno sodijo primeri zlorab, organiziranih s strani tretje osebe, ki so storjene z uporabo elektronskih komunikacijskih storitev. V primeru drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 gre za abstraktno določbo, ki splošno zajema odgovornost operaterjev pri zlorabah, ki lahko prizadenejo tako varnost storitev, kot omrežij.
Toženki ni treba, v okviru odločanja o predhodnem vprašanju obstoja zlorabe, ugotavljati vseh elementov kaznivega dejanja, ki naj bi se v posameznem primeru zgodilo. Zadostuje, da ugotovi, da je ena stranka (tretji) povzročila zmoto pri drugi stranki (naročniku oziroma uporabniku) z javno komunikacijsko storitvijo. Ob izostanku očitnih indicev za dvom, da ne gre za resnično ponudbo, od naročnika kot povprečnega uporabnika komercialnih številk ni mogoče pričakovati, da bi se moral zavedati, da gre za dejanje, ki pomeni zlorabo, ko je zaman čakal na prosto linijo - prostega operaterja, saj v spornem SMS na nastanek stroška s čakanjem ni bil obveščen.
Konkretna komercialna številka je bila pri tožnici registrirana kot da opravlja dejavnost prodaje, zaradi česar bi bilo od tožnice upravičeno pričakovati, da bo kot skrben gospodarstvenik preverila, ali je prosilec za dodelitev premijske številke registriran za opravljanje dejavnosti prodaje v Sloveniji ter šele nato sprejela poslovno odločitev, ali mu bo dopustila uporabo te številke. Tožnica pa je, ne da bi z uporabo minimalnih varnostnih mehanizmov preverila točnost podatkov, dovolila zakup in uporabo premijske številke 090, kar je nato vodilo v prevaro in s tem do spornega zaračunavanja.
igre na srečo - omejitev dostopa do spletne strani - ponudnik dostopa do interneta - primernost in sorazmernost ukrepa
Po presoji sodišča sta tudi v predlogu predlagana obseg omejitve dostopa do spletne strani (omejitev dostopa do spletne strani ....com, na kateri zavezanec prireja igre na srečo) in način izvršitve (omejitev dostopa do predmetne spletne strani s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima ponudnik storitev informacijske družbe v lasti ali v upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova ....com v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani www....si) podana ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti, saj je predlagatelj predlagana obseg omejitve in način izvršitve utemeljil z upoštevanjem okoliščin, ki jih določa ZIS v spredaj citirani določbi (da je predlagani obseg nujno potreben in da je način izvršitve za nasprotno stranko kot ponudnika storitev informacijske družbe najmanj obremenjujoč in z najmanj stranskimi učinki).
ZEKom-1 člen 60, 60/8, 243, 243/1, 243/3. ZUS-1 člen 64, 64/4.
podelitev radijskih frekvenc - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - podaljšanje veljavnosti odločbe - ponovni postopek - vezanost na pravno mnenje sodišča - zakonski kriteriji - metodologija
Zakonitost novega akta sodišče preizkuša z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodb, v izvajanju katerih je bil izdan.
V pogojih podaljšanja radijskih frekvenc po 243. členu ZEKom-1, bi toženka morala ugotoviti vpliv ponudbe in povpraševanja v okoliščinah podaljšanja frekvence in ne v pogojih „če bi izvedla javni razpis“. Podaljšanje po 243. členu ZEKom-1 namreč pomeni pridobitev frekvence le najdalj do 25. 5. 2016 ter le za prejšnje imetnike, kar pomeni, da že ZEKom-1 odgovarja na vprašanje o ponudbi in povpraševanju v času podaljšanja.
Predmetni kriterij se nanaša na „razpisane frekvence“, torej ga je v primerih podaljšanja po 243. členu ZEKom-1 razumeti, da se uporabi „le za tiste frekvence, ki so predmet podaljšanja“. Te pa so bile v obravnavanem primeru 2 x 24,8 MHz, torej frekvence tožnika in A., ne pa vse frekvence v pasu 900 MHz, in tako ne frekvence, katerih imetnik je od leta 2006 C., ki tudi niso bile predmet podaljšanja v letu 2013 in zato tudi ne predmet ponudbe oz. povpraševanja, kar je vsebina prvega kriterija (ponudba in povpraševanje po razpisanih frekvencah in ne, kot si napačno razlaga tožnik, ponudba in povpraševanje na trgu operaterjev v letu 2013).
Glede na razlike med državami (velikost trga; razvitost) sodišče meni, da v primerjalni analizi kriterija "Višina tovrstnih plačil v drugih državah EU" ni mogoče uporabiti z vsebino, kot ugovarja tožnik. Toženka je upoštevala prilagoditvene faktorje tako, da je zagotovila ustreznost uporabljenih vrednosti tega frekvenčnega spektra iz drugih držav, vse s ciljem, da se rezultat prilagodi na razmere slovenskega trga in da ni izkrivljen.
Glede na obrazložitev toženke, da bi po prvem kriteriju sporni znesek za obdobje podaljšanja znašal 5.099.040,79 EUR, skladno z drugim kriterijem 3.512.825,74 EUR do 3.769.155,90 EUR oziroma v povprečju 3.640.990,82 EUR, po tretjem kriteriju pa bi se ta znesek gibal v razponu od 2.965.712,43 EUR do 5.293.355,70 EUR, oziroma v povprečju 4.183.969,70 EUR, ter da korekcija zaradi določene višine nadomestila na podlagi četrtega kriterija ni potrebna, sodišče meni, da je toženka pravilno uporabila pri določitvi zneska za učinkovito rabo omejene naravne dobrine določbo osmega odstavka 60. člena ZEKom-1 ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložila, da je sodišče lahko glede na kriterije iz te določbe uporabo le-teh pri določitvi višine zneska preizkusilo.
igre na srečo - omejitev dostopa do spletne strani - ponudnik dostopa do interneta - primernost in sorazmernost ukrepa
Po presoji sodišča sta tudi v predlogu predlagana obseg omejitve dostopa do spletne strani (omejitev dostopa do spletne strani ..., na kateri zavezanec prireja igre na srečo) in način izvršitve (omejitev dostopa do predmetne spletne strani s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima ponudnik storitev informacijske družbe v lasti ali v upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova ... v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani www.infounpis.si) podana ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti, saj je predlagatelj predlagana obseg omejitve in način izvršitve utemeljil z upoštevanjem okoliščin, ki jih določa ZIS v spredaj citirani določbi (da je predlagani obseg nujno potreben in da je način izvršitve za nasprotno stranko kot ponudnika storitev informacijske družbe najmanj obremenjujoč in z najmanj stranskimi učinki).