spor med operaterjem in uporabnikom - naročniško razmerje za storitve mobilne telefonije - plačilo storitev mobilne telefonije in prenosa podatkov
TAP datoteka (ang. Transferred Account Procedures) je izvorni zapis o opravljenem prometu, generiran neposredno iz centrale operaterja, ki nastane brez posega človeškega faktorja, v njem pa so zabeležene vse storitve naročnika v omrežju drugega operaterja, tudi prenos podatkov, vključno z obsegom in časom oprave te storitve in omrežjem operaterja, v katerem so bile opravljene. Tudi po oceni sodišča gre za dokaz z visoko stopnjo verodostojnosti, (še) zlasti ob odsotnosti kakršnihkoli drugih dokazov, ki bi izkazovali nasprotno.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in uporabnikom - naročniška pogodba - odstop od pogodbe
Iz opisanega povzetka dejanj v postopku po presoji sodišča izhaja, da je toženka pod točko 1 izreka odločila o (za tožnika spornem) zahtevku v celoti, torej, da se tožniku z analogno programsko shemo, kjer so bili ukinjeni vsi tuji in (kot jih tožnik poimenuje) uporabni programi, omogoči prehod na digitalno programsko shemo brez vezave, torej je odločila (glede na tožnikove sklepne navedbe v tožbi) o tožnikovem statusu starega naročnika v zvezi s prehodom iz analogne sheme v digitalno shemo.
telekomunikacije - postopek nadzora - telefonsko naročniško razmerje - plačilo opravljenih storitev - gostovanje v tujini - ničnost odločbe
Izrek izpodbijane odločbe je sicer res nedoločen, vendar pa ne vsebuje takšnih nepravilnosti oziroma nezakonitosti, ki jih z nobenim pravnim sredstvom ni mogoče popraviti in uskladiti z zakonom.
ZUS-1 člen 2, 5, 36, 36/1, 36/1-4. ZEKom-1 člen 45, 45/6, 49, 51, 192.
dodelitev radijske frekvence - javna dražba - upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje
Izpodbijani sklep ne pomeni odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja javnega prava v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Pravica, o kateri upravni organ odloča v postopku dodelitve radijskih frekvenc, urejenem v 2. podpoglavju V. poglavja ZEKom-1, je pravica do uporabe radijske frekvence, ki je omejena naravna dobrina s pomembno družbeno, kulturno in gospodarsko vrednostjo. O tej pravici organ odloči z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc – ODRF in ne že prej, kot to v tožbi uveljavlja tožnik.
telekomunikacije - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda - neizkazanost
Tožnik kot škodo, ki mu preti zaradi izvrševanja izpodbijane odločbe, navaja poseg v civilno pravna razmerja. Z izvršitvijo ukrepov, kot jih nalaga izpodbijana odločba se bodo tudi operaterji seznanili z domnevno nezakonitostjo njegovega ravnanja, kar ga izpostavlja zahtevkom, ki se običajno merijo v milijonih evrov. Navedeno dokazuje s članki v medijih. Sodišče ocenjuje, da so njegove navedbe pavšalne, saj jih vrednostno opredeli z navedbo "v milijonih evrih", da pa bo sploh prišlo z izvršitvijo izpodbijane odločbe do posledice v škodi, pa tožnik ne dokaže, niti na ravni verjetnosti ne, z navedbo člankov iz medijev. Namreč, materialna škoda, tudi kolikor bi jo verjetno izkazal (pa sodišče meni, da je ni), po ustaljeni sodni praksi sama po sebi ne šteje za težko popravljivo škodo. Zatrjevanje groženj z zahtevki, ki niso ovrednoteni, na način, da bi bilo izkazano, da bi ti zneski tožnika pomembno prizadeli v opravljanju dejavnosti, ne zadostuje, da bi sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo.
S pravnomočnostjo te sodbe bo začasna odredba prenehala učinkovati, glede na določitev datuma razveljavitve odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc (v nadaljevanju ODRF) z dne 8. 4. 2008 v izpodbijani odločbi pa bi, v kolikor bi sodišče tožbo zavrnilo, že s trenutkom vročitve te sodbe tožnik nemudoma izgubil pravico do uporabe obravnavanih frekvenc. To bi po presoji sodišča (in v nasprotju z drugačnim mnenjem toženke in prizadete stranke, ki menita, da je zveznost uporabe spornih frekvenc dodatno zagotovljena prav z izdajo začasne odredbe) nedvomno lahko povzročilo negativne posledice za tožnikove uporabnike in javni interes, kot jih v izpodbijani odločbi navaja tudi toženka – tožnik (ki ne more vnaprej jasno vedeti, kdaj bo sodna odločba izdana in kakšna bo njena vsebina) bi namreč pravico do uporabe spornih frekvenc izgubil dejansko v trenutku. Tudi navedene okoliščine kažejo na to, da toženka z določitvijo datuma razveljavitve ODRF z dne 8. 4. 2008 z dnem 30. 9. 2019 ni zagotovila zveznosti uporabe spornih frekvenc.
Neutemeljeno je ob tem stališče prizadete stranke, da bi se moral tožnik že od kar je izvedel za predlog za obnovo postopka, ki ga je vložila prizadeta stranka (tj. od leta 2008), pripravljati na možnost prenehanja pravice do uporabe frekvenc. Nerealno je namreč pričakovati, da bi tožnik, ki ves čas postopka zatrjuje zakonitost odločbe ODRF z dne 8. 4. 2008, zgolj zaradi možnosti prenehanja pravice do uporabe spornih frekvenc že vse od leta 2008 moral skrbeti za zagotavljanje nadomestnih frekvenc oziroma tehničnih zmožnosti za hipen prenos vseh storitev, ki se izvajajo na spornih frekvencah, na takšne nadomestne frekvence. Neprepričljivo pa je tudi stališče prizadete stranke (temelječe zgolj na podatkih o frekvencah, s katerimi razpolaga tožnik), da tožnikove kapacitete tak prenos brez negativnih posledic za tožnikove uporabnike in javni interes omogočajo. Sodišče dodaja še, da bi možnost prenosa izvajanja storitev iz spornih frekvenc na druge tožnikove frekvence, tudi če bi bila podana, zagotovila kvečjemu zveznost tožnikovega zagotavljanja storitev, ne pa tudi zveznosti uporabe spornih frekvenc.
Iz navedenega izhaja, da toženka pri določitvi datuma razveljavitve ODRF z dne 8. 4. 2008 ni zagotovila nemotene zvezne uporabe spornih frekvenc, s tem pa je ravnala v neskladju z določbo 32. člena ZEKom, ki ureja upravljanje radiofrekvenčnega spektra in toženko zavezuje k aktivnostim, ki zasledujejo zagotavljanje optimalne uporabe radiofrekvenčnega spektra (v okvir te po presoji sodišča sodi zagotavljanje zveznosti uporabe radijskih frekvenc), ter določbami tega zakona o pristojnostih agencije (120. člen ZEKom).
Minister, pristojen za finance, določi višino in načine obračunavanja stroškov opravljanja posebnih storitev carinskega organa oz. izvajalca carinskih storitev. Carinska uprava nima navedene pristojnosti, zato je tudi ne more prenesti s pooblastilom na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.
Iz zakonskega besedila 20. in 21. člena ZPSto-2 ter na njegovi podlagi izdanih splošnih pravil izhaja, da zakon in podzakonski akti ne predpisujejo obveznih formalnih sestavin vloge v smislu 66. člena ZUP, ampak določajo materialno pravne pogoje, ki morajo biti izkazani, da je zahtevek utemeljen. Po mnenju sodišča je zato tožena stranka, kolikor vloga vsebuje vsebine iz 66. člena ZUP, prvega odstavka 20. člena ZPSto-2 in 9. člena Splošnega akta, v skladu s 140. členom ZUP dolžna obravnavati zahtevo stranke, upoštevaje tista dokazila o obstoju dejstev iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki so bila pridobljena v postopku. Sodišče se zato strinja s stališčem tožnice, da je bila njena vloga v času odločanja popolna in razumljiva ter da je vsebovala vse, kar je potrebno, da bi jo lahko tožena stranka obravnavala, oziroma presojala njeno utemeljenost, predvsem upoštevaje tretji odstavek 20. člena ZPSto-2, ki Agenciji nalaga, da je dolžna, če ugotovi, da izračun neto stroškov UPS, ki ga je pripravil vlagatelj zahteve, ni ustrezen, sama spremeniti izračun.
Rok za vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1 potekel dne 8. 3. 2021. Tožnik je izvedel za ta poseg z objavo zadnje spremembe sklepa o javnem razpisu v Uradnem listu št. 16/2021. Tožbo je tožnik vložil dne 17. 3. 2021, kar je po izteku roka.
Tožnik ni izkazal, da pravno sredstvo, ki ga lahko vloži v upravnem sporu zoper dokončno odločbo o dodelitvi frekvenc na podlagi prvega odstavka 192. člena ZEkom-1 in 2. člena ZUS-1 za varstvo njegove pravice do svobode gospodarske pobude (v povezavi z prepovedjo neenake obravnave), ne bi moglo biti učinkovito.
telekomunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - varstvo potrošnikov - sprememba splošnih pogojev - odstop od naročniške pogodbe - plačilo storitev - pogodbena kazen
Smisel ureditve iz določb drugega odstavka 129. člena ZEKom-1, ki naročniku omogoča, da v primeru enostranske spremembe pogodbenih pogojev operaterja odstopi od naročniške pogodbe brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni, je v tem, da se z njo varuje položaj naročnika (kot šibkejše stranke v razmerjih med naročniki in operaterji). Kot pravilno ugotavlja toženka, bi namreč naročnik v takšnem primeru bodisi pristal na spremembo pogodbenih pogojev bodisi nosil negativne finančne posledice, tj. bi bil dolžan povrniti sorazmerni del prejete ugodnosti.
Tožnik je pred iztekom ODRF 2009 vložil vlogo za podaljšanje ODRF 2009. Dokler o tem predlogu za podaljšanje ni odločeno, ima po presoji sodišča izdajatelj radijskega programa pravno zavarovan položaj, tj. pravico, da oddaja radijski program, četudi je temporarna odločba prenehala veljati preden je bilo odločeno o predlogu za podaljšanje. Dolgotrajni postopki namreč ne morejo iti v breme predlagateljev, ki so pravočasno zahtevali podaljšanje.
Vendar vloženi predlog za podaljšanje ne pomeni, da je veljavnost odločbe (že) s tem predlogom oziroma zaradi njega podaljšana. Ker odločba ne velja, je tudi ni mogoče spreminjati, saj ZEKom-1 tega ne omogoča. Peti odstavek 54. člena ZEKom-1 namreč določa, da agencija ob spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc izda novo odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, prejšnjo pa razveljavi. Če se namreč neka odločba zaradi spremembe razveljavi, to nujno predpostavlja, da se razveljavi veljavna odločba, saj razveljavitev po prenehanju njene veljavnosti (zaradi poteka časa) ni mogoča niti potrebna.
ZEKom-1 člen 217, 217/1, 217/1-2. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-1.
telekomunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniško razmerje - soglasje za priključitev - povrnitev škode - upravna zadeva
Toženka je pravilno uporabila predpis, ko je štela, da odločanje o tožnikovi zahtevi ne sodi v njeno pristojnost, saj ne gre za obveznosti, ki bi jih določal ZEKom-1 ali na njegovi podlagi izdani predpisi, niti ne gre za uveljavljanje pravic iz pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev. Tožnik namreč zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, pogoje za nastanek odškodninske odgovornosti in vprašanja v zvezi s plačilom odškodnine pa ureja drug predpis, tj. OZ.
Toženka je preverjala, ali tožnik izpolnjuje obveznosti, ki so mu naložene z regulacijsko odločbo, kar pomeni, da je ravnala v skladu s predpisi s področja upravnega prava in da je odločala v zadevi iz njene (upravne) pristojnosti. Gre za reguliran trg, pri katerem operater ni prost pri oblikovanju vseh pogodbenih določil, tj. pri oblikovanju cene za operaterski dostop. Če je v okviru cenovnega nadzora z upravno odločbo ugotovljeno, da zavezanec ni spoštoval odločbe, ker je zaračunaval previsoko ceno, je glede na zakon in regulatorno odločbo utemeljen ukrep, s katerim mu toženka naloži, naj to kršitev odpravi, tj. vrne preveč zaračunani znesek. Zato v civilnopravna razmerja ni poseženo v nasprotju s predpisi in niti mimo pristojnosti, ki jo toženki daje zakon.
Sklicevanje na obrazložitev regulatorne odločbe ne more biti pravno upoštevno, saj mora biti pravilo, ki ga je treba upoštevati, oblikovano v izreku, ker se o pravici oziroma obveznosti odloči z dispozitivom odločbe. Materialno pravnomočen postane samo dispozitiv odločbe, s katerim se glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru odloča o pravni posledici, ki sledi iz abstraktne pravne norme; drugi sestavni deli odločbe, npr. obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, ne postanejo pravnomočni.
igre na srečo - omejitev dostopa do spletne strani - ponudnik dostopa do interneta - primernost in sorazmernost ukrepa
Po presoji sodišča sta tudi v predlogu predlagana obseg omejitve dostopa do spletne strani (omejitev dostopa do spletne strani ..., na kateri zavezanec prireja igre na srečo) in način izvršitve (omejitev dostopa do predmetne spletne strani s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima ponudnik storitev informacijske družbe v lasti ali v upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova ... v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani ...) podana ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti, saj je predlagatelj predlagana obseg omejitve in način izvršitve utemeljil z upoštevanjem okoliščin, ki jih določa ZIS v spredaj citirani določbi (da je predlagani obseg nujno potreben in da je način izvršitve za nasprotno stranko kot ponudnika storitev informacijske družbe najmanj obremenjujoč in z najmanj stranskimi učinki).
igre na srečo - omejitev dostopa do spletne strani - ponudnik dostopa do interneta - primernost in sorazmernost ukrepa
Po presoji sodišča sta v predlogu tudi obseg omejitve dostopa do spletne strani (omejitev dostopa do spletne strani ..., na kateri zavezanec prireja igro na srečo in torej ne do drugih spletnih strani ter kar za nasprotno stranko ni sporno) in način izvršitve odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo (omejitev dostopa do navedenih spletnih strani s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima nasprotna stranka v lasti ali upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova ... v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani www. ... .si) podana ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti, saj je predlagatelj obseg omejitve in način izvršitve utemeljil z upoštevanjem okoliščin, ki jih določa ZIS v 107. a členu ZIS, torej, da je predlagani obseg nujno potreben, način izvršitve pa je za ponudnika najmanj obremenjujoč in ima najmanj stranskih učinkov. Tudi temu nasprotna stranka ne ugovarja. Ukrep je po oceni sodišča tudi sorazmeren (107. a člen ZIS).
ZEKom-1 člen 102, 102/4, 103, 103/4. ZUP člen 43, 43/1, 43/2, 82, 82/2.
telekomunikacije - operater s pomembno tržno močjo - inšpekcijski postopek - pravni interes za udeležbo v postopku - vpogled v spis
Za vse inšpekcijske ukrepe, ki jih toženka lahko izreče po ZEKom-1, ni mogoče izključiti, da z njimi položaj drugih oseb ne more biti prizadet. Tožnica namreč pravilno opozarja, da v regulatorni odločbi v skladu s členi od 102 do 107 ZEKom-1 določene obveznosti OPTM, ne zagotavljajo zgolj dostopa do njegovega omrežja, ampak tudi dostop pod določenimi cenovnimi pogoji (106. člen ZEKom-1) in pod pogoji, ki so za druge operaterje enakovredni v enakovrednih okoliščinah (103. člen ZEKom-1). Po četrtem odstavku 102. člena ZEKom-1 pa lahko agencija od OPTM, ki mu je naložena tudi obveznost iz 103. člena tega zakona, v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena z odločbo zahteva, da objavi vzorčno ponudbo za medomrežno povezovanje oziroma operaterski dostop.
Če toženka odloči, da oseba nima položaja stranskega udeleženca, mora zahtevek osebe, ki ni stranka niti stranski udeleženec, obravnavati po drugem odstavku 82. člena ZUP, po katerem se pravni interes ne obravnava enako kot pravni interes za vstop v postopek, saj se upoštevaje stališče Ustavnega sodišča lahko opira na katerikoli zakon.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniško razmerje - odstop - splošni pogoji poslovanja - prekinitev pogodbe - strošek zaradi prekinitve pogodbe
Za konkretni sodni postopek je pomembno le, da je tožnik od naročniških razmerij odstopil, kar med strankami ni sporno, zato je v skladu z določbami Splošnih pogojev, s katerimi je bil ob sklenitvi naročniških razmerij seznanjen, kar med strankami tudi ni sporno, operaterju zavezan poravnati strošek izvedbe preklica pogodbe (prvi odstavek 23.a člena Splošnih pogojev).
igre na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani - prepoved prirejanja iger na srečo
Po 107.a členu ZIS lahko sodišče, če zavezanec iz odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo te prepovedi ne izvrši, na predlog nadzornega organa (Finančna uprava RS, Posebni finančni urad) ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade (prvi in drugi odstavek). V predlogu mora biti ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti določen obseg omejitve in način njene izvršitve (tretji odstavek). Omejitev dostopa do spletnih strani se lahko izvrši le v obsegu, ki je nujno potreben za izvršitev odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo, in na način, ki je najmanj obremenjujoč za ponudnika storitev informacijske družbe (četrti odstavek).
igre na srečo - ponudnik dostopa do interneta - prepoved prirejanja iger na srečo - omejitev dostopa do spletnih strani
Po 107.a členu ZIS lahko sodišče, če zavezanec iz odločbe o prepovedi prirejanja iger na srečo te ne izvrši, na predlog nadzornega organa (zdaj Finančna uprava RS, Posebni finančni urad) ponudniku storitev informacijske družbe odredi omejitev dostopa do spletnih strani, preko katerih se prirejajo spletne igre na srečo brez koncesije vlade (prvi in drugi odstavek). V predlogu mora biti ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti določen obseg omejitve in način njene izvršitve (tretji odstavek). Omejitev dostopa do spletnih strani se lahko izvrši le v obsegu, ki je nujno potreben za izvršitev odločbe o prepovedi prirejanja igre na srečo, in na način, ki je najmanj obremenjujoč za ponudnika storitev informacijske družbe (četrti odstavek).
igre na srečo - omejitev dostopa do spletne strani - ponudnik dostopa do interneta - primernost in sorazmernost ukrepa
Po presoji sodišča sta v predlogu predlagana obseg omejitve dostopa do spletne strani (omejitev dostopa do spletne strani https:www...com/, na kateri zavezanec prireja igre na srečo) in način izvršitve (omejitev dostopa do predmetne spletne strani s preusmeritvijo na drugo spletno stran na način, da se na DNS strežnikih, ki jih ima ponudnik storitev informacijske družbe v lasti ali v upravljanju, onemogoči pretvorba tekstovnega spletnega naslova https:www...com/ v pravi IP naslov tako, da vrne IP naslov spletne strani ...) podana ob upoštevanju načela sorazmernosti in v okviru tehničnih možnosti, saj je predlagatelj predlagana obseg omejitve in način izvršitve utemeljil z upoštevanjem okoliščin, ki jih določa ZIS (da je predlagani obseg nujno potreben in da je način izvršitve za nasprotno stranko kot ponudnika storitev informacijske družbe najmanj obremenjujoč in z najmanj stranskimi učinki).