telekomunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - telefonsko naročniško razmerje - plačilo opravljenih storitev - zagotavljanje varnosti omrežja oziroma storitev - goljufija (prevara) - odgovornost operaterja - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb postopka
Tožnica pravilno opozarja, da je taka obrazložitev sama s seboj v nasprotju in je ni mogoče preizkusiti. Če namreč iz izvedenih dokazov in dokazne ocene izhaja, da klici niso bili opravljeni, potem storitev tožnice ni bila opravljena in je stranka z interesom ni dolžna plačati. V takem primeru je odveč tudi ugotavljanje, ali naj bi stranka z interesom klic (ki ga ni bilo) dala na čakanje in ali je način in zaporedje klicev v okoliščinah konkretnega primera izkustveno sploh pričakovano ravnanje. Vendar toženka istočasno, ko navaja, da promet ni mogel biti opravljen, trdi, da so bili klici opravljeni, pri čemer naj ne bi šlo za voljno ravnanje stranke z interesom ampak so bili klici kot posledica zlorabe mobilnega priključka stranke z interesom sistemsko generirani.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - zagotavljanje varnosti omrežja oziroma storitev - goljufija (prevara)
Če je do spornega prometa na podlagi odhodnega klica v Tunizijo prišlo brez ravnanja stranke z interesom, bi šlo za zlorabo v smislu drugega odstavka 146. člena ZEKom-1, saj se o vprašanju krivde za strošek v breme stranke z interesom, ob nikakršnem ravnanju uporabnika v zvezi s telefonom, ne bi mogli niti spraševati.
Toženka bi morala ob trditvi, da je bil opravljen sistemsko generiran klic, pojasniti tudi, na kakšen način je to mogoče, oziroma na čem ta njena ugotovitev temelji.
ZEKom-1 člen 148, 148/3. OZ člen 335, 335/1. ZFPPIPP člen 409, 409/1, 409/2. Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 17.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - osebni podatki - odpust obveznosti - zastaranje obveznosti - neplačana terjatev
Zakonodajalčev namen pri urejanju omejitve pravice hraniti osebne podatke o naročniku očitno ni bil v tem, da bi operater lahko te osebne podatke hranil vse do poplačila terjatev, pač pa zgolj v hrambi podatkov dotlej, ko je terjatev še mogoče sodno izterjati. Zakon v točki zastaranja postavlja najdaljši možni rok hrambe osebnih podatkov v zvezi z neplačanimi terjatvami, lahko pa se ta rok izteče že prej, če nastopi okoliščina, ki ustvarja zastaranju primerljive učinke, kot je prenehanje terjatve ali nastop sodne neizterljivosti le-te. Takšna okoliščina pa je tudi odpust obveznosti po ZFPPIPP.
Čeprav so ukrepi naloženi stranki z interesom, so po presoji sodišča posledica teh tudi večje obveznosti (manjše pravice) tožnika oziroma vzpostavitev drugačnih pogojev dostopa slednjega do storitev stranke z interesom. Ker okvir teh pogojev predstavljata ZEKom-1 ter regulatorna odločba (oziroma interpretacija teh v postopku nadzora), pa poseg v te pogoje po presoji sodišča ne pomeni zgolj posega v tožnikov ekonomski interes, pač pa tudi poseg v njegov pravni položaj oziroma pravni interes, utemeljen na predpisih. Tožnik tako s predlogom za ugotovitev ničnosti dela izreka nadzorstvene odločbe uveljavlja varstvo svojih pravnih koristi, oziroma za vložitev tega predloga izkazuje pravni interes.
Po petem odstavku 57. člena ZEKom-1 Agencija ob spremembi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc izda novo odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, prejšnjo pa razveljavi. V novi odločbi lahko določi tudi obseg in rok prilagoditve. Iz zapisanega sledi, da sprememba odločbe nujno predpostavlja, da ta odločba v času odločanja še velja. Razveljavi se lahko le obstoječa odločba, to je veljavna odločba, saj razveljavitev po prenehanju njene veljavnosti (zaradi poteka časa) ni mogoča, niti potrebna.
Izrek izpodbijane odločbe nasprotuje pravnemu redu, ker spreminja izrek odločbe, ki pa ne velja več. Posledično izpodbijana odločba ni izvršljiva, saj ni več ničesar, kar bi bilo mogoče spremeniti.
ZEKom-1 člen 115, 115/1, 133, 133/3, 142, 142/12, 217, 217/1, 218, 218/3. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-1.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - mobilno omrežje - univerzalna storitev - zavrženje predloga
Ne ZEKom-1, ne podzakonski predpisi, niti naročniške pogodbe, stranki z interesom ne nalagajo, da postavi anteno na mesto, ki bo vselej zagotavljalo dovolj močan signal za mobilno telefonijo in mobilni internet (hrib Žusem ali Turnče nad Paridolom). Univerzalna storitev je namreč najmanjši nabor storitev določene kakovosti, ki je dostopen vsem končnim uporabnikom v Republiki Sloveniji po dostopni ceni ne glede na njihovo geografsko lego (prvi odstavek 115. člena ZEKom-1). Ta vključuje priključitev na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji na zahtevo končnega uporabnika tako, da mu to omogoča prenos govornih, podatkovnih in telefaks komunikacij s prenosno hitrostjo, primerno za funkcionalen dostop do interneta (prva alineja 115. člena ZEKom-1) in dostop do javno dostopnih telefonskih storitev preko priključitve na javno komunikacijsko omrežje, ki omogoča vzpostavljanje in sprejemanje nacionalnih ter mednarodnih klicev (druga alineja 115. člena ZEKom-1).
Drži, da lahko tožena stranka z odločbo naloži operaterjem minimalne zahteve glede kakovosti storitev, da se prepreči poslabšanje storitev, vključno z oviranjem ali upočasnjevanjem prometa po njihovih omrežjih. Toda to ni spor s končnim uporabnikom v smislu druge alineje prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, temveč nadzor tožene stranke nad operaterjem (enostranski postopek).
Pravilo 142. člena ZEKom-1 je namenjeno postopku z operaterjem, torej predhodnemu reševanju spora, preden se uporabnik obrne na toženo stranko (tako imenovani reklamacijski postopek).17 S tega vidika je predvidena tudi možnost zavrženja predloga za rešitev spora (dvanajsti odstavek 142. člena ZEKom-1). Ta seveda ni izključna; tožena stranka lahko zavrže predlog tudi iz drugih razlogov, po ZUP. Zakonodajalec je pravilo o zavrženju zaradi zamude uvrstil v zakon ravno zato, ker po ZUP ni bilo mogoče zavreči prepoznih predlogov za rešitev spora. S tem je oblikoval pravno podlago, seveda pa so toženi stranki (še naprej) ostale možnosti zavrženja predlogov po ZUP.
telekomunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - odstop od naročniške pogodbe - sprememba pogojev poslovanja - pogodbena kazen - prekinitev pogodbe - strošek zaradi prekinitve pogodbe
Ugodnosti, ki jih je naročnik prejel zaradi dogovorjenega minimalnega trajanja naročniškega razmerja (v obliki znižane mesečne naročnine), je treba v primeru predčasne prekinitve takšnega razmerja šteti med stroške prekinitve, ki jih nosi operater.
telekomunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - umik zahteve - stroški upravnega postopka - načelo uspeha
Na podlagi prvega odstavka 114. člena ZUP bi morala toženka, preden je samovoljno štela, da je tožnica umaknila predlog za rešitev spora, ugotoviti, ali se je postopek, ki ga je tožnica pred toženko začela, res končal v njeno škodo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je operater izpolnil zahtevek tožnice tekom postopka pred toženko, torej toženka ni mogla šteti, da se je postopek končal v tožničino škodo, saj je kot posledico postopka dobila to, kar je zahtevala
telekomunikacije - nadzor - namen trženja - soglasje naročnika
Besedilo tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 izrecno vsebuje zgolj zahtevo po soglasju naročnika ali uporabnika, pri čemer pa iz besedila ne izhaja, da bi moralo biti to soglasje predhodno oz. vnaprejšnje.
Iz tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 tako ne izhaja zahteva po tem, da je pri izvajanju osebnih trženjskih klicev potrebno predhodno soglasje naročnika oz. uporabnika, tj. soglasje, ki bi ga moral klicatelj pridobiti še pred izvedbo samega klica. Takšno zahtevo bi glede na Direktivo o zasebnosti in elektronskih komunikacijah - 2002/58/ES nacionalna zakonodaja sicer lahko vsebovala, a je po presoji sodišča ne.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - telefonsko naročniško razmerje - plačilo opravljenih storitev - gostovanje v tujini
Iz naročniške pogodbe in aneksa ne izhaja, da naročnik in uporabnik ne bosta ista oseba. Ob tako sklenjeni naročniški pogodbi pa je operater upošteval veljavno zakonodajo, ki ga veže v primerih, ko poraba na določeni telefonski številki doseže določeno mejo in o tem obvešča uporabnika.
telekomunikacijska infrastruktura - skupna gradnja - spor med operaterji - delitev stroškov - služnost
Infrastrukturni operater je v okviru dogovora o usklajevanju gradbenih del zaradi postavitve elementov elektronskih komunikacijskih omrežij (tj. o skupni gradnji) od zainteresiranega soinvestitorja upravičen zahtevati, da pred pričetkom skupne gradnje izkaže izpolnjevanje nujnih pogojev za izvedbo te, tako pa tudi, da izkaže, da ima (tudi sam) pravico graditi na tujem zemljišču, po katerem naj bi potekala gradnja, npr. prek pridobljene služnosti. Čeprav gre pri ustanovitvi slednje primarno vsekakor za razmerje med služnostnim zavezancem in služnostnim upravičencem, kot to izpostavlja tožnica, namreč ni mogoče spregledati, da (ne)obstoj takšnega razmerja lahko pomembno vpliva tudi na uspeh skupne gradnje, tako pa tudi na infrastrukturnega operaterja.
ZEKom-1 člen 133, 133/3, 217. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-1.
telekomunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - zavrženje vloge - upravna zadeva
Zahtevek tožnice, da operater postavi antene na bližnjem hribu, nima opore ne v ZEKom-1, ne v na njegovi podlagi izdanimi predpisi, v zvezi z njim pa ne obstaja obveznost operaterja, ki bi izhajala iz samega zakona ali iz sklenjene pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, ter posledično ne tožničina pravica, da bi od operaterja navedeno mogla sploh zahtevati.
elektronske komunikacije - operater s pomembno tržno močjo - izrek upravne odločbe
Sklicevanje na obrazložitev regulatorne odločbe ne more biti pravno upoštevno, saj mora biti pravilo, ki ga je treba upoštevati, oblikovano v izreku, ker se o pravici oziroma obveznosti odloči z izrekom oziroma dispozitivom odločbe. Materialno pravnomočen postane samo izrek odločbe, s katerim se glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru odloči o pravni posledici, ki sledi iz abstraktne pravne norme. Drugi sestavni deli odločbe, na primer obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, ne postanejo pravnomočni. Sodišče se zato strinja s tožnikom, da je toženka, ker pri izračunu gospodarske ponovljivosti ni upoštevala tistih kriterijev, ki so določeni v 16. c) točki izreka regulatorne odločbe, kršila prvi odstavek 224. člena ZEKom-1.
ZEKom-1 člen 224, 224/2. Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji člen 4, 4/1, 5.
telekomunikacije - postopek nadzora - plačilo storitev mobilne telefonije in prenosa podatkov
V okviru zahtev Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji po preglednosti (prvi odstavek 4. člena) niso dopustna razhajanja med dejansko zagotovljenimi hitrostmi prenosa podatkov in oglaševano hitrostjo, nacionalni regulatorni organi pa so dolžni spremljati izvajanje Uredbe ter po potrebi ponudnikom javnih elektronskih komunikacij, vključno s ponudniki storitev dostopa do interneta, naložiti potrebne ukrepe (5. člen Uredbe). Gre za ureditev, ki jo narekuje javni interes. Že jezikovna razlaga določb 4. in 5. člena Uredbe, zlasti pa podprta še z namensko, vodi do njihovega pomena, da se spremljanje in nadzor regulativnega organa ne izčrpata zgolj v njegovih ugotovitvah, ali ponudniki storitev dostopa do interneta zagotavljajo končnim uporabnikom informacije o hitrostih prenosa podatkov ter njihovih možnostih v primeru bistvenega odstopanja od posameznih oglaševanih hitrosti (d) točka prvega odstavka 4. člena Uredbe), pač pa skrb regulativnega organa sega tudi na področje zagotavljanja kakovosti storitev, upravljanja zmogljivosti omrežja in prometa, predmet varstva končnih uporabnikov je tudi vprašanje sklepanja pogodb za hitrosti prenosa podatkov, ki so jih ponudniki storitev sposobni zagotavljati.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1, 279/1-3. ZIN člen 32. ZEKom-1 člen 223, 223/1.
telekomunikacije - operater s pomembno tržno močjo - naložitev obveznosti operaterju s pomembno tržno močjo - izvršljivost odločbe - ničnost odločbe - zmotna uporaba materialnega prava
Če je v okviru cenovnega nadzora z upravno odločbo ugotovljeno, da zavezanec ni spoštoval odločbe, ker je zaračunaval previsoko ceno, je glede na zakon in regulatorno odločbo utemeljen ukrep, s katerim mu toženka naloži, naj to kršitev odpravi, tj. vrne preveč zaračunani znesek. Zato v civilnopravna razmerja ni poseženo v nasprotju s predpisi in niti mimo pristojnosti, ki jo toženki daje zakon.
Po presoji sodišča je taka razlaga regulatorne odločbe, ki je v tem primeru „materialno pravo“, ki ga je treba uporabiti, napačna, saj njen izrek, ki je edini relevanten, natančno določa, kaj so vodilni proizvodi, pri čemer kot relevantno ločuje zgolj vrsto omrežja (bakreno ali optično).
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1, 279/1-3. ZEKom člen 223, 223/1, 224. ZIN člen 32.
ničnost odločbe - neizvršljivost odločbe - odločanje v upravnem postopku - telekomunikacije - operater s pomembno tržno močjo - zmotna uporaba materialnega prava
Če je v okviru cenovnega nadzora z upravno odločbo ugotovljeno, da zavezanec ni spoštoval odločbe, ker je zaračunaval previsoko ceno, je glede na zakon in regulatorno odločbo utemeljen ukrep, s katerim mu toženka naloži, naj to kršitev odpravi. Zato v civilnopravna razmerja ni poseženo v nasprotju s predpisi in niti mimo pristojnosti, ki jo toženki daje zakon.
Po presoji sodišča je taka razlaga regulatorne odločbe, kot jo zagovarja toženka, in ki je v tem primeru "materialno pravo", ki ga je treba uporabiti, napačna, saj njen izrek, ki je edini relevanten, natančno določa, kaj so vodilni proizvodi, pri čemer kot relevantno ločuje zgolj vrsto omrežja (bakreno ali optično). Ne določa pa, da se v primeru preskusa gospodarske ponovljivosti kot en maloprodajni proizvod upoštevajo vsi, v maloprodajni ponudbi tožnika ponujeni proizvodi, ki imajo enako hitrost in tehnologijo kot tisti proizvod, ki je po kriterijih iz 10.b) točke izreka ocenjen kot vodilni oziroma da se pri preskusu gospodarske ponovljivosti vsi maloprodajni proizvodi, ki imajo enako hitrost in tehnologijo kot vodilni, obravnavajo kot isti proizvod. Sklicevanje na obrazložitev regulatorne odločbe ne more biti pravno upoštevno, saj mora biti pravilo, ki ga je treba upoštevati, oblikovano v izreku, ker se o pravici oziroma obveznosti odloči z izrekom oziroma dispozitivom odločbe.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo odločbe
Tožnica pravilno opozarja, da je taka obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Toženka namreč istočasno trdi, da mora pri "Wangiri klicih" uporabnik poklicati nazaj, pri čemer navaja, da je uporabnik prepričan, da klic ni bil vzpostavljen in ne ukrepa, sistem pa klica ne prekine sam. Obenem trdi, da stranka z interesom ni klicala nazaj, ampak je bil klic sistemsko generiran. Že iz tega opisa izhaja nasprotje med pojasnili toženke o tem, kaj so "Wangiri klici" in na kakšen način povzročijo stroške.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - sprememba pogojev poslovanja - odstop od pogodbe - plačilo storitev - pogodbena kazen
Neizpolnitev obveznosti se kaže kot odstop stranke z interesom od naročniške pogodbe pred potekom dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja (obdobja vezave). Sodišče ne sledi ugovoru tožnika, da mu je naročnik dolžan povrniti sorazmerni delež ugodnosti, prejetih zaradi dogovorjenega trajanja naročniškega razmerja. To po oceni sodišča namreč predstavlja pogodbeno kazen, kot je opredeljena v 247. členu OZ in ki je po drugem odstavku 129. člena ZEKom-1 prepovedana.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - sprememba splošnih pogojev - odstop od naročniške pogodbe - ugodnosti
Eden od ciljev, za katere si je zakonodajalec prizadeval ob sprejemu ZEKom-1 je tudi varstvo pravic uporabnikov. Tako mora biti naročnik o vsaki spremembi pogodbenih pogojev obveščen vsaj en mesec pred njeno uveljavitvijo. To mu omogoča, da ne glede na obdobje vezave, v roku enega meseca brez odpovednega roka, brez plačila stroškov prekinitve naročniškega razmerja in brez pogodbene kazni odstopi od naročniške pogodbe, če mu novi pogoji ne ustrezajo oziroma se z njimi ne strinja. V tem primeru mu operater ne sme naložiti kazni zaradi predčasne prekinitve pogodbe. Ostaja pa dolžnost naročnika, da izpolni morebitne obveznosti, ki jih ima do operaterja, to je plačilo zapadlih in neplačanih računov, vračilo prejete terminalske opreme ter morebitne druge pogodbeno dogovorjene obveznosti.
ZEKom-1 člen 106, 224. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1, 279/1-3.
elektronske komunikacije - postopek nadzora - inšpekcijski postopek - pogoji za izrek ukrepa - ničnost odločbe
V obravnavani zadevi je toženka preverjala, ali tožnik izpolnjuje obveznosti, ki so mu naložene z regulatorno odločbo. To pomeni, da je ravnala v skladu s citiranimi predpisi s področja upravnega prava in odločala v zadevi iz svoje (upravne) pristojnosti. Kot pravilno opozarja toženka, gre za reguliran trg, pri katerem operater ni prost pri oblikovanju vseh pogodbenih določb, tj. pri oblikovanju cene za operaterski dostop. Če je v okviru cenovnega nadzora z upravno odločbo ugotovljeno, da zavezanec ni spoštoval odločbe, ker je zaračunaval napačno ceno, je glede na zakon in regulatorno odločbo utemeljen ukrep, s katerim mu toženka naloži, naj to kršitev odpravi, tj. vrne napačno zaračunane zneske. Zato ni mogoče pritrditi tožniku, da je toženka z naložitvijo povrnitve razlike med cenami, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, in cenami, ki jih je tožnik zaračunal iskalcem dostopa, odločila o civilnopravnih razmerjih, torej mimo pristojnosti, ki jo toženki daje zakon.