spor med operaterjem in končnim uporabnikom - zloraba - nezakrivljena zloraba - dokazna ocena - dokazna stiska
Zakonodajalec je ob sprejemu ZEKom-1 izrazil namen drugega odstavka 146. člena ZEKom-1: prevzem stroškov nezakrivljene zlorabe s strani močnejše, prava in tehnike vešče stranke. Tudi Vrhovno sodišče je, kot že izpostavljeno, zavzelo stališče, da po drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 operaterji nosijo stroške, ki so nastali zaradi nepredvidljivih, nezakrivljenih zlorab telekomunikacijskih storitev ali omrežij.
ZIN člen 3, 3/2. ZEKom-1 člen 221, 221/1, 223, 223/1, 224.
elektronske komunikacije - operater s pomembno tržno močjo - nadzor nad izvajanjem - pristojnost
Agencija za komunikacijska omrežja in storitve ni posegla v sodno pristojnost pravdnega sodišča, niti v civilno pravna razmerja. Ena od njenih zakonsko predpisanih nalog je nadzor nad izvajanjem vseh posamičnih aktov in ukrepov, ki jih je sprejela na podlagi ZEKom-1 ter na njegovi podlagi sprejetih predpisov in splošnih aktov (prvi odstavek 221. člena ZEKom-1). Sem sodi preverjanje, ali je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti, ki so ji bile naložene z Regulatorno odločbo in sicer po korakih, kot so jih predvidevala pravila 224. člena ZEKom-1. Ta inšpekcija je bila brez dvoma v pristojnosti tožene stranke in ne sodišča; seveda se je vodila po upravnem postopku (prvi odstavek 221. člena, prvi odstavek 223. člena ZEKom-1 in drugi odstavek 3. člena ZIN).
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - telefonsko naročniško razmerje - zaračunavanje storitev - postopek
Pogoj, da Agencija v upravnem postopku rešuje spore med operaterji in uporabniki njihovih storitev je ta, da uporabnik najprej vloži ugovor zoper operaterjevo ravnanje pri operaterju. Šele, če operater temu ugovoru ne ugodi, lahko zahteva, da spor reši toženka. To ne vpliva na pravice uporabnikov, da premoženjskopravne spore z operaterjem rešujejo pred pristojnim sodiščem v pravdnem postopku.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - naročniško razmerje - ugovorni postopek - procesne predpostavke - prepoved kršenja in bodoče kršitve
Ne glede na dejstvo, da je toženka v izpodbijanem aktu tožniku v splošnem sicer pritrdila v njegovem zatrjevanju, da mu stranka z interesom že daljše obdobje storitev ne zagotavlja v kakovosti, dogovorjeni s pogodbo, je okvir toženkinih pristojnosti reševanja uporabniških sporov določen s citiranim 142. členom ZEKom-1. V kolikor pogoji iz navedene zakonske določbe niso izpolnjeni (zaradi nevložitve ugovora pri operaterju ali pa zaradi nepravočasne sprožitve spora pred toženko, kot je bilo to v konkretnem primeru), toženka (v tem obsegu) nima podlage za odločanje o sporu, operaterju pa tako tudi ne more naložiti kakršnihkoli obveznosti.
varstvo potrošnikov - splošni pogoji - spor med operaterjem in končnim uporabnikom
Tožnik v tožbi priznava nepravočasno plačilo obveznosti operaterju, da je bil zaradi tega opominjan ter da je dolg poravnaval z delnimi plačili. Trdi pa, da bi zaradi neporavnanih obveznosti mogel biti s strani operaterja sankcioniran le z omejitvijo dostopa do interneta, saj tudi Splošni pogoji določajo kot sankcijo "omejitev uporabe storitev", kar pomeni, da bi mu operater mogel zgolj zmanjšati hitrost internetne povezave, ne pa odklopiti internetne povezave v celoti. Vendar se sodišče z njim ne strinja. Pritrjuje prepričljivi in logični razlagi A. v odgovoru na tožbo, da "omejitev uporabe storitev" pomeni (začasno) prenehanje zagotavljanja storitev, v konkretnem primeru (začasno) prenehanje zagotavljanje storitev interneta, kot posledico tožnikovega neizpolnjevanja pogodbene obveznosti. Pri tem je naročniško razmerje ostalo aktivno; odklop, kot ga očita tožnik, pa sledi odpovedi naročniškega razmerja
elektronske komunikacije - zbiranje in dajanje podatkov in informacij - spor med operaterji - postopek nadzora - konkurenca - regulatorna odločba
Odločba iz prvega odstavka 101. člena ZEKom-1 je namenjena zagotavljanju učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij s predhodno (ex ante) regulacijo (izdana je torej v javnem interesu), njen naslovnik pa je zgolj OPTM, ki se mu edinemu s to odločbo nalagajo tudi obveznosti. Odločba tako učinkuje inter partes in ostalim operaterjem (neposredno) ne podeljuje nobenih pravic; so pa ob pogodbenem urejanju razmerij z OPTM ti upravičeni zahtevati, da je to urejeno tudi v okvirih, kot jih (za OPTM) vzpostavlja regulatorna odločba. Predpisanega postopka nadzora nad izvrševanjem regulatorne odločbe ni mogoče "obiti" z uporabo instituta "medoperaterskega spora", prav za to pa si v konkretni zadevi prizadeva tožnik. Še manj pa je, kot to utemeljeno izpostavlja toženka, postopek reševanja medoperaterskih sporov namenjen spreminjanju obveznosti, kot so z regulatorno odločbo naložene OPTM.
Na podlagi Ponudbe in vzorca aneksa je mogoče ugotoviti, da lahko vsak operater dobi ob zakupu večjih količin enot ali ob povečanju zakupljenega števila enot večji popust, kar ni v neskladju s predpisi. Skladnost vsebine Vzorčne ponudbe z regulatorno odločbo se preverja v postopku nadzora, ne pa v okviru meoperaterskega spora - cen, ki so predmet regulacije, v tem postopku ni mogoče določati, ravno tako v okviru medoperaterskega spora stranki z interesom ni mogoče nalagati drugačnih obveznosti, kot izhajajo iz regulatornih odločb.
elektronske komunikacije - spor med operaterjem in končnim uporabnikom - ugovor zoper odločitve ali ravnanje operaterja - rok za ugovor - prepozna vloga - zavrženje zahteve
Tožnik je vložil reklamacijo (ugovor) pri stranki z interesom zaradi slabšega delovanja interneta (tudi) za čas od 1. 7. 2020 do 30. 6. 2021 dne 20. 8. 2021 in zahteval naročnine v znesku 406,89 EUR z DDV (11 x 36,99 EUR z DDV). Glede na 142. člen ZEKom-1 je tožnik za čas od 1. 7. 2020 do 30. 6. 2021 ugovor pri operaterju nedvomno vložil prepozno. Tožnik namreč ne v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta, niti v tožbi ne trdi, da bi ugovor za to obdobje vložil prej oziroma v roku, določenem v četrtem odstavku tega člena, zaradi česar sodišče sodi, da pogoji za uvedbo postopka pred toženko za ta tožnikov zahtevek niso nastopili.
Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe, da bi se toženka glede slabšega delovanja storitve mogla oziroma morala opreti na posneti telefonski pogovor, iz katerega izhaja, da B. ni odpravil hitrosti interneta in je bila napaka prisotna od sklenitve novega razmerja, tj. 13 mesecev. Pogoj za vsebinsko obravnavo predloga za rešitev spora (do katerega v tem primeru niti ni prišlo, razen za julij in avgust 2021) je namreč pravočasno vložen ugovor na storitev operaterja. Iz enakega razloga zato tudi ni mogoče očitati toženki, da se v izpodbijanem aktu ni opredelila vsebinsko do te navedbe tožnika, saj se mora v upravni odločbi organ opredeliti le do pravno relevantnih okoliščin in dejstev, torej v tem primeru, ali je tožnik ugovor vložil pravočasno za zahtevek za čas od 1. 7. 2020 do 30. 6. 2021 (kar ga ni), za to, da se ugotovi, ali je predlog za rešitev spora (v tem primeru za obdobje od 1. 7. 2020 do 30. 6. 2021) sploh mogoče obravnavati vsebinsko.
ZEKom-1 člen 106, 106/5, 224. Direktiva 2002/19/ES evropskega parlamenta In Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) člen 13, 13/3. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 74, 74/3. ZUP člen 214.
elektronske komunikacije - operater s pomembno tržno močjo - nadzor nad izvajanjem obveznosti - postopek nadzora - obrazložitev odločbe
Izrekanje ukrepov OPTM v zvezi s previsoko ceno storitve je lahko predmet upravnega, tj. inšpekcijskega postopka.
Tožniku morajo biti, če naj zagotovi cene, skladne z regulatorno odločbo, poznani vsi tisti relevantni elementi ERT, od katerih je odvisen način, na katerega se test, ali obstaja pozitivna razlika med maloprodajno ceno proizvoda in stroški njegove proizvodnje, opravi.
Ker vsi elementi ERT niso predpisani z regulatorno odločbo, je bistveno, da morajo biti tožniku kot OPTM zaradi zagotavljanja načela pravne države poznani vsi tisti relevantni elementi ERT, od katerih je odvisen način, na katerega se test opravi, ki morajo biti, če ne drugje, razkriti v modelu ERT, s katerim mora biti pravočasno seznanjen.
Če so postavke sporne, toženka ne more samo našteti imen maloprodajnih stroškov, ampak mora pojasniti njihovo vsebino in razloge, zaradi katerih jih je razporejala na nove in obstoječe uporabnike tako, kot jih je, tj. pojasniti mora, kateri so novi in kateri so obstoječi uporabniki in zakaj se eni obravnavajo kot novi in drugi kot obstoječi in v obravnavanem primeru tudi, zakaj naj bi bilo pri eni podskupini iste skupine stroškov število novih naročnikov drugačno, kot pri ostalih. Utemeljiti mora, na čem taka obravnava temelji, pri čemer sodišče poudarja, da ne zadostuje sklicevanje na maloprodajne ponudbe, ampak mora biti relevantna vsebina teh ponudb pojasnjena v odločbi, listine, na katerih ugotovitve temeljijo, pa morajo biti sestavni del upravnega spisa.
Toženka med strankama spornih vprašanj tudi ne more utemeljiti zgolj s pojasnilom, da tožnik modelu ni ugovarjal tedaj, ko mu je bil predstavljen. Za toženika so namreč zavezujoči tisti parametri preizkusa ERT, ki so določeni v izreku regulatorne odločbe, saj predstavljajo materialno pravo.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3. ZEKom-1 člen 218, 218/3.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - predlog za rešitev spora - zavrženje vloge - upravna zadeva
Zakonodajalec je pravilo o zavrženju predloga zaradi zamude uvrstil v ZEKom-1 zato, ker gre za zamudo procesnega roka, medtem ko je glede na ustaljeno upravno sodno prakso določbo 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP o zavrženju strankine vloge, če ni bila vložena v predpisanem roku, mogoče uporabiti le, ko stranka zamudi materialni rok. Ostale razloge, zaradi katerih v postopkih reševanja sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij predlogov ni mogoče reševati meritorno ter jih je potrebno zavreči, pa določa 129. člen ZUP. V zakonskih določbah tega člena je tako toženka ob ugotovitvi, da pri odločanju o tožnikovem predlogu, naj naloži operaterju A., d. o. o., da postavi antene na hrib ... nad ..., ne gre za upravno zadevo, ob upoštevanju tretjega odstavka 218. člena ZEKom-1 imela pravno podlago za zavrženje predloga (1. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).
varstvo potrošnikov - telefonsko naročniško razmerje - splošni pogoji - pisna zahteva - spor med operaterjem in končnim uporabnikom
Po vsebini gre v obravnavanem primeru za spor operaterja s končnim uporabnikom o tem, kdaj je ta pri stranki z interesom zahteval blokado dela storitev, tj. klicev na številke, ki se začnejo z 090. Tožnik trdi, da naj bi to storil že 11. 12. 2020, toženka pa, da je blokado zahteval šele 3. 2. 2021.
Pri razlagi, katera je zahteva, ki je (po predpisih) izenačena s pisno, je treba upoštevati tudi, ali je bil klic posnet in ali je na podlagi snemanega klica mogoče ugotoviti identiteto klicatelja in njegovo voljo najmanj s tako verjetnostjo, kot bi bilo to mogoče na podlagi pisne zahteve. Tega pa toženka zaradi nepravilne uporabe Splošnih pogojev sploh ni ugotavljala.
elektronska komunikacijska sredstva - spor med operaterjem in končnim uporabnikom
Sodišče meni, da namenska, jezikovna, logična in zgodovinska razlaga te določbe kažejo, da je drugi odstavek 146. člena ZEKom-1 uredil (tudi) zlorabo elektronskih komunikacijskih storitev v tehničnem pomenu.
telekomunikacije - nadzor - namen trženja - soglasje naročnika
Iz tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 izhaja, da je uporaba telefonskih klicev (ki se ne izvajajo prek samodejnih klicnih in komunikacijskih sistemov) za namen neposrednega trženja dovoljena le s soglasjem naročnika ali uporabnika, zavrnitev soglasja pa mora biti za zadevnega naročnika ali uporabnika brezplačna. Besedilo tretjega odstavka 158. člena ZEKom-1 izrecno vsebuje zgolj zahtevo po soglasju naročnika ali uporabnika, pri čemer pa iz besedila ne izhaja, da bi moralo biti to soglasje predhodno oz. vnaprejšnje.
Iz predloga ZEKom-1 izhaja zakonodajalčev namen različnega urejanja položajev, v katerih se zaščita pred neželeno komunikacijo ureja v zvezi z avtomatiziranimi sistemi (kjer je "upravičeno zahtevati, da se izvaja le, če naročnik ali uporabnik da za to predhodno soglasje”), ter položajev, kjer se ta zaščita ureja v zvezi z drugimi oblikami neposrednega trženja, kot na primer osebnimi telefonskimi klici (ki so "dovoljene le, če s tem soglaša naročnik").
Ker se je toženka očitno oprla na izjavo prijavitelja (pri čemer iz izpodbijane odločbe ne izhaja ali le glede prvega klica, ali naj bi bili opravljeni tudi nadaljnji), bi morala tožnico pred izdajo odločbe z dejstvi, ki izhajajo iz njegove vloge seznaniti in ji omogočiti, da jih zanika ter predlaga izvedbo dokazov, ki so mu morda v prid.
dodelitev radijske frekvence - sprememba odločbe o dodelitvi radijske frekvence - načelo zaslišanja strank - skrajšani ugotovitveni postopek
Toženka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da pogoji za predlagano spremembo ODRF niso izpolnjeni, saj bi to pomenilo neučinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra. Vendar pa toženka, kot utemeljeno uveljavlja tožnik, izpodbijane odločbe ni obrazložila tako, da bi bil mogoč njen preizkus.
Pri spornem plačilu ne gre za plačilo imetnika ODRF v zameno za rabo radijske frekvence, saj je to plačilo urejal osmi odstavek 60. člena ZEKom-1, ampak gre za plačilo oziroma pristojbino, ki je bila po ZEKom-1 namenjena za delovanje agencije.
Pristojbina iz prvega odstavka 60. člena ZEKom-1 po vsebini ustreza upravni pristojbini iz 12. člena Direktive o odobritvi (oziroma člena 16 Direktive EECC), pristojbina iz osmega odstavka 60. člena ZEKom-1 pa pristojbini za pravice uporabe in za pravice do vgradnje naprav iz 13. člena Direktive o odobritvi (oziroma člen 42 Direktive EECC).
Sorazmernost pokrivanja stroškov za delovanjem agencije, tj. za zagotavljanje njenih storitev v zvezi z izdajanjem ODRF, upravljanjem frekvenčnega spektra in nadzorom nad izvajanjem dodeljenih pravic, ni v neposredni povezavi s tem, v katerem obsegu posamezni operaterji uporabljajo oziroma ne uporabljajo dodeljene ODRF oziroma ali so pri tem moteni.
ZEKom-1 člen 16, 20, 20/7, 21, 22, 23, 238. ZUreP-2 člen 3, 3/5, 193, 193/1, 193/1-1, 194, 194/5, 209.
ustanovitev služnosti v javno korist - omejitev lastninske pravice - pogoji za ustanovitev služnosti - soglasje pravnih prednikov - izgradnja objekta gospodarske javne infrastrukture - stranka v postopku
Tožniku je bilo stanje nepremičnine vseskozi znano, prav tako mu je bilo znano, da na zemljišču stoji komunikacijski objekt ter da je za potrebe komunikacijskega objekta predlagan in uveden postopek omejitve lastninske pravice v javno korist ter da je bil v postopek tudi vključen kot stranka postopka (tako kot pooblaščenec kot imetnik stvarne pravice). Tožnikove navedbe, da so bile njegove procesne pravice kršene in da bi bilo potrebno postopek ustaviti ter ga začeti na novo zoper njega kot novega lastnika nepremičnine s predložitvijo nove ponudbe za sklenitev pogodbe so napačne. Ob dejstvu, da je tožnik vseskozi aktivno sodeloval v psotopku in je bil seznanjen s potekom razlastivenega postopka, se v konkurenci originarno pridobljene lastninske pravice in z odločbo državnega organa ustanovljene stvarne služnosti, ne more sklicevati, da mu stanje nepremičnin ni bilo poznano in da ne bi smel trpeti škodljivih posledic.
telekomunikacije - nadzor nad izvajanjem obveznosti - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Za toženko so zavezujoči tisti parametri preizkusa ERT, ki so določeni v regulatorni odločbi, saj predstavljajo materialno pravo. Ker ostali parametri niso pravnomočno določeni, pa lahko tožnik v postopku nadzora ugovarja, da niso bili predvidljivi, kot tudi temu, da niso pravilni ali da niso pravilno uporabljeni. Sodišče pa lahko tak tožnikov ugovor preizkusi le, če toženka vse parametre, ki jih uporabi obrazloži.
ZEKom-1 člen 224. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7, 279, 279/1, 279/1-1, 279/1-3.
elektronske komunikacije - postopek nadzora - inšpekcijski postopek - operater s pomembno tržno močjo - neobrazložena odločba - ničnost odločbe
Izrekanje ukrepov OPTM v zvezi s previsoko ceno storitve, za katero mu je agencija z regulacijsko odločbo naložila, da je za to storitev v pogodbah, sklenjenih z ostalimi operaterji, dolžan uveljaviti določeno ceno, je lahko predmet upravnega - inšpekcijskega postopka.
Toženka ni navedla razlogov, zaradi katerih je razporejala stroške pridobivanja novih strank ter upravljalnja in vzdrževanja obstoječih na nove in obstoječe uporabnike tako kot jih je, ter ni obrazložila kateri so novi in kateri so obstoječi uporabniki, in zakaj se eni obravnavajo kot novi in drugi kot obstoječi. Utemeljila tudi ni, na čem taka obravnava temelji. Za toženko so zavezujoči tisti parametri preizkusa ERT, ki so določeni v regulatorni odločbi, saj predstavljajo materialno pravo. Ker ostali parametri niso pravnomočno določeni, pa lahko tožnik v postopku nadzora ugovarja, da niso bili predvidljivi, kot tudi temu, da niso pravilni, ali da niso pravilno uporabljeni. Sodišče pa lahko tak tožnikov ugovor preizkusi le, če toženka vse parametre, ki jih uporabi obrazloži.
spor med operaterjem in končnim uporabnikom - mobilno omrežje - naročniška pogodba - odpoved pogodbe - splošni pogoji - pravica do izjave
Toženka je s tem, ko je izpodbijani akt v delu, ki se nanaša na njegovo 1. točko izreka, v bistvenem oprla na Splošne pogoje uporabe, hkrati pa tožniku pred izdajo izpodbijanega akta glede vsebine in relevantnosti Splošnih pogojev uporabe za odločitev v zadevi ni omogočila izjasnitve, kršila tožnikovo pravico do izjave, s tem pa bistveno kršila pravila postopka.
določitev operaterja s pomembno tržno močjo - pravni interes
Ker je toženka z izpodbijano dopolnilno odločbo razveljavila eno točko regulatorne odločbe, po presoji sodišča z njo ne more biti (negativno) poseženo v tožnikov pravni položaj, saj se s tako odločitvijo obseg po ZEKom-1 naloženih obveznosti po naravi stvari lahko kvečjemu zmanjšuje. Uspeh s tožbo bi pomenil, da bi bila tožniku, pod pogojem, če bi to Delegirana uredba sploh dovoljevala, (ponovno) naložena obveznost (ki je z izpodbijanim aktom razveljavljena), da ne preseže tam določene cene in ne, da bi na podlagi regulatorne odločbe pridobil pravico, da poleg v 4. členu Delegirane uredbe regulirane cene za zaključevanje govornih klicev v mobilnih omrežjih za svoje storitve zaračunava še dodaten znesek.