ZGO-1 člen 3 a, 152, 158. Odlok s spremembah in dopolnitvah Odloka o sprejetju prostorskih ureditvenih pogojev za celotno območje občine Slovenska Bistrica člen 7.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - enostavni objekt - pomožni kmetijski objekt
Točka k) 7. člena Odloka s spremembah in dopolnitvah Odloka o sprejetju prostorskih ureditvenih pogojev za celotno območje občine Slovenska Bistrica omogoča načrtovanje objektov na območju kmetijski zemljišč, med katerimi so tudi pomožni kmetijski objekti. Vendar pa je po presoji sodišča navedeno določilo treba razlagati v povezavi z 22. členom tega odloka, kar pomeni, da je gradnja dopustna pod v tem členu določenimi pogoji po pridobitvi gradbenega dovoljenja.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - vračilo napotnice - rok za vračilo napotnice - zaključek storitve
Obseg odobrene brezplačne pravne pomolči je bil določen izrecno, in sicer za zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v pravdnem postopku. Glede na navedeno je za zadnje dejanje treba šteti prejem sodbe sodišča prve stopnje. Odobrena storitev brezplačne pravne pomoči je bila tako končana, ko je odvetnica sodbo sprejela.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - delo na črno - prepoved opravljanja dejavnosti
Plesa in glasbe, ki ju je zaznal inšpekcijski organ ob kontrolnem pregledu v prostoru, ki ga je oddala tožeča stranka v najem, ni mogoče umestiti v okvir verske dejavnosti, za katero je registrirana tožeča stranka. Tako je izpodbijani inšpekcijski ukrep, s katerim se je tožeči stranki prepovedalo opravljanje dejavnosti oddajanja in obratovanja lastnih ali najetih nepremičnin, po presoji sodišča utemeljen.
prisilna odstranitev tujca - omejitev gibanja - nastanitev v Centru za tujce - določitev roka za prostovoljno zapustitev države - nastop trenutka nezakonitega bivanja - kriteriji ustavnega sodišča - ugotovitvena sodba
Opredelitev trenutka, ko oseba na ozemlju Republike Slovenije ne prebiva več zakonito, je primarno odvisno od trenutka pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe, s katero je tej osebi naloženo obvezno zapustiti državo.
Obveznost zapustiti državo lahko oseba izpolni prostovoljno, sicer pa se izvede postopek prisilne odstranitve. Pri tem je treba upoštevati, da mora imeti oseba v vsakem primeru na razpolago določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti zapustitve države. Šele po preteku tega roka odločba postane izvršljiva v pravem pomenu besede in je kot taka lahko podlaga za sprožitev postopka prisilne odstranitve tujca, pa tudi za morebitno sankcioniranje nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, če so izpolnjeni zakonski znaki prekrška.
Sodišče je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da v času izdaje izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni vsi pogoji za omejitev gibanja. Prvi odstavek 56. člena ZTuj-1 je določal kot enega izmed pogojev za omejitev gibanja tujca, da tujec ni zapustil države v določenem roku. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi bil tožniku določen nek dodaten rok, v katerem mora zapustiti državo, ampak je v obrazložitvi navedeno le to, da je odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito postala izvršljiva dne 3. 1. 2011, tožnik pa po tem datumu ni sam zapustil območja države in se zato njegovo bivanje od 4. 1. 2011 dalje šteje kot nezakonito.
dohodnina - odmera dohodnine - olajšava za vzdrževanega družinskega člana - samoprijava
Olajšava za vzdrževane družinske člane je ugodnost, ki jo mora zavezanec posebej uveljavljati in to v rokih, ki jih določa ZDavP-2. Po prvem odstavku 271. člena navedenega zakona je to mogoče storiti še v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine oziroma v roku za pritožbo na odločbo o odmeri dohodnine, če gre za vložitev napovedi v skladu s šestim odstavkom 267. člena ZDavP-2.
ZUS-1 člen 28, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 87, 87/3, 87/4.
upravni spor - rok za vložitev tožbe v upravnem sporu - zavrženje tožbe - vročitev upravnega akta - fikcija vročitve
Tožbo zoper izpodbijani upravni akt je treba vložiti v roku 30 dni od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan upravni postopek. Če je tožba vložena prepozno, jo sodišče s sklepom zavrže.
Če stranka v 15-dnevnem roku dokumenta ne prevzame, velja vročitev za opravljeno petnajsti dan. Za tek roka za vložitev tožbe v upravnem sporu tako ni pomembno, kdaj je bil dokument puščen v naslovnikovem hišnem predalčniku.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - navajanje neresničnih podatkov
Za prenos lastninske pravice na nepremičnini na podlagi pravnega posla je potrebno, da je pravni posel o prenosu lastninske pravice pravno veljaven, prenos lastninske pravice pa je treba tudi vpisati v zemljiško knjigo. Po pravilih zemljiškoknjižnega prava se namreč stvarna pravica na nepremičnini pridobi šele z vknjižbo. To pomeni, da na podlagi nerealizirane darilne pogodbe obdarjenka ni pridobila lastninske pravice, temveč ima le obligacijski zahtevek na izpolnitev pogodbe. Tako je tožnik po SPZ še vedno solastnik sporne nepremičnine, katere solastništvo bi moral navesti v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh
Tožbeno stališče, da tožniku „pripada“ odvetnik ne glede na izpolnjevanje omenjenega pogoja za dodelitev BPP je napačno. Slabo finančno stanje prosilca, ki je v obravnavni zadevi sicer izkazano, samo po sebi še ne daje pravice do BPP, saj mora prosilec v skladu z določbami ZBPP za to izpolnjevati tako finančni kot objektivni kriterij, ki je opredeljen v prvem odstavku 24. člena ZBPP. Tožnikova pričakovanja, da mu bo kot prejemniku denarne socialne pomoči avtomatično dodeljena BPP, so brez podlage v zakonu.
ZUP člen 129. ZUP (1986) člen 54. ZDen člen 60, 61/1, 61/2, 62, 63.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - pravni naslednik - zahteva za nadaljevanje postopka - nepopolna vloga - zavrženje vloge
Pravilen je zaključek, da je bilo o obravnavani zahtevi, ki se je nanašala na denacionalizacijo premoženja po pok. B.B., ki sta jo vložila tožnik in A.A., pravnomočno odločeno, zaradi česar nadaljevanje postopka, kot ga zahteva tožnik (ki v svoji zahtevi sicer ni z ničemer izkazal, kdaj je A.A. umrla) ni možno. Sicer iz uvoda, kot tudi iz izreka obeh izdanih aktov, eksplicitno ne izhaja, da se odloča o zahtevi obeh vlagateljev, vendar pa je v obrazložitvah natančno opredeljeno, da se obravnava zahteva, ki se nanaša na denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. B.B., torej za upravno zadevo, katere nadaljevanje obravnavanja je sedaj zahteval tožnik. Iz zahteve tožnika za nadaljevanje obravnavanja zahteve z dne 30. 4. 2013 po 54. členu ZUP/86 pa tudi ne izhaja, da bi se spremenilo dejansko stanje in pravna podlaga po ZDen glede na razlog predhodnega zavrženja obravnavane zahteve za denacionalizacijo. S takim postopanjem pa organ A.A. ni odrekel statusa samostojne stranke in enakovredne vlagateljice zahtevka, saj je (tudi o njeni) zahtevi pravnomočno odločil, o čemer je bila (kot že navedeno) tudi seznanjena. Če pa bi A.A. menila, da sta izdana akta napačna oziroma obremenjena s kršitvami, pa je imela tudi sama možnost vložiti pravna sredstva, ki so na razpolago po ZUP/86.
Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 člen 90, 115, 115/2. ZKme-1 člen 57, 57/2, 57/4.
neposredna plačila v kmetijstvu - izplačilo sredstev - rok za vložitev zahteve - materialni rok
Rok za vložitev zahtevkov za izplačilo sredstev po svoji naravi oziroma vsebini materialni, prekluzivni rok, katerega zamuda ima za posledico izgubo pravice zahtevati določena upravičenja, v tem primeru, izplačilo sredstev, in ne procesni rok, kot to napačno meni tožnik. Tožnik bi moral svoj drugi zahtevek (glede na obveznosti vložitve zahtevkov v tekočem letu in predvideno dinamiko vložitve drugega zahtevka, ki izhaja iz odločbe o pravici do sredstev) vložiti do 31. 12. 2011, ne glede na to, ali je bil ta dan dela prost dan ali ne, ker se tak rok (materialni, prekluzivni rok) izteče na točno določen dan in se na ta način ne podaljša kot se procesni rok. Ker pa je bil rok za vložitev zahtevkov za izplačilo sredstev določen tudi v sami odločbi o pravici do sredstev, ki jo je tožnik nedvomno prejel in je pravnomočna, se tožnik tudi ne more sklicevati, da s tem ni bil seznanjen oziroma da tako ni bilo nikjer določeno.
DDV - predhodni preizkus tožbe - odprava odločbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Odločba drugostopenjskega organa, s katero je odločeno, da se odločba prvostopenjskega organa odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek oziroma, da se odločba odpravi, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Ker je bil prvostopenjski akt odpravljen, je nastopilo pravno stanje, ko o zahtevi tožnikov sploh še ni bilo odločeno in bo odločanje o navedeni zahtevi predmet ponovnega odločanja pred prvostopenjskim organom. Zato v zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zoper drugostopenjski akt.
ZUP člen 4, 214. Pravilnik o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (1998) člen 21.
V izpodbijanem sklepu je navedeno, za koliko sredstev je zaprosila tožeča stranka in koliko sredstev ji je bilo dodeljenih po posameznih programih in za delovanje. Navedeno je tudi doseženo število točk po posameznih merilih (stopnja prioritete, ocena vzajemnosti in solidarnosti ter ocena učinkovitosti, ekonomičnosti in racionalnosti). Niso pa razvidni razlogi za njihovo dodelitev prav v navedeni višini (odstotkih).
Razloge za dodeljeno število točk je mogoče razbrati šele na podlagi ocenjevalnega lista, to pa pomeni, da zgolj njihovo število iz obrazložitve sklepa ne zadošča za preizkus narejene ocene in da je zato obrazložitev sklepa bistveno pomanjkljiva. Pri tem ne gre za „podrobnosti“, ki jih po navedbah tožene stranke v odgovoru na tožbo ni treba oziroma niti ni mogoče obrazlagati v sklepu. Gre za ključne razloge, na katerih temelji odločitev. Tudi ni dovolj, da v takšnem primeru z ocenjevalnimi listi razpolaga pritožbeni organ, ko preizkuša pritožbo, temveč mora biti z njihovo vsebino seznanjen tudi vlagatelj, saj le na ta način lahko učinkovito ugovarja zoper izpodbijano odločitev. To pomeni, da bi vsaj pritožbeni organ moral dopolniti pomanjkljivo obrazložitev sklepa. Ker tega ni storil, da ostaja tudi po pritožbi obrazložitev izpodbijanega sklepa bistveno pomanjkljiva. To pa ni samo v nasprotju z določbami ZUP, ki se primerno uporabljajo tudi v razpisnih postopkih, temveč tudi v nasprotju z določbami normativnih aktov tožene stranke, to je Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev FIHO in Navodila za uporabo meril pri ocenjevanju finančno ovrednotenih letnih delovnih programov invalidskih in humanitarnih organizacij.
V konkretnem primeru gre pri nepremičninah za oproščene transakcije po sedmi točki 44. člena ZDDV-1. Tožnik in prodajalec bi se lahko pred opravljeno dobavo odločila za prostovoljno obdavčitev sicer oproščene transakcije in podala skupno izjavo pred pristojnim davčnim organom, česar pa v obravnavanem primeru nesporno nista storila. Zato posledično tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV iz te oproščene transakcije.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarna sredstva na računu pri banki - plačilna nezmožnost dolžnika - omejitev davčne izvršbe
Tožnik ne ugovarja nepravilnosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, pač pa poudarja svojo plačilno nezmožnost ter težko socialno in ekonomsko situacijo. To ni razlog za odpravo izpodbijanega sklepa, pač pa se pri sami izvršbi upošteva, da so posamezni denarni prejemki izvzeti iz izvršbe oziroma je davčna izvršba nanje omejena.
Davčni zavezanec mora že v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor. Davčno napoved lahko popravi najpozneje do izdaje davčne odločbe. Po njeni izdaji pa je zavezanec posamezno olajšavo upravičen uveljavljati kot novoto tudi še v pritožbenem postopku. Pri tem se, ker ZDavP-2 tega vprašanja specialno ne ureja, dopustnost pritožbenih novot tudi v davčnem postopku presoja na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, po katerem se kot pritožbeni razlogi upoštevajo, če so obstajale v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.
V konkretnem primeru je imel tožnik v davčnem postopku pooblaščenca za zagotovitev varstva svojih pravic. Odločba je bila izdana brez posebnega ugotovitvenega postopka, saj je imel davčni organ na razpolago podatke davčne napovedi oziroma uradne podatke, ki so bili potrebni za izdajo odločbe. Podano dejansko stanje tako po presoji sodišča ni bilo takšno, da bi terjalo ukrepanje davčnega organa po 7. členu ZUP.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - objektivni pogoj - drugo sodno varstvo
Pravilen je zaključek organa za BPP v izpodbijani odločbi, da tožnik v predmetnem upravnem sporu ne izpodbija upravnega akta, niti v zadevi ne gre za zadevo javnopravnega odločanja oziroma za akt, ki bi bil izdan v postopku izvrševanja javnih pooblastil. Sodbe sodišča namreč ni mogoče šteti za upravni akt. Da bi bilo predvideno varstvo v upravnem sporu zoper sodbo Okrajnega sodišča v zadevi prekrška, ne določa niti ZP-1, niti kakšen drug zakon. Za odločanje Upravnega sodišča v upravnem sporu zoper sodbo Okrajnega sodišča pa tudi ni podlage v odločbi 4. člena ZUS-1, saj je v zadevi zagotovljeno drugo sodno varstvo in zato niso izpolnjeni pogoji iz 4. člena ZUS-1 za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic zoper tako sodbo.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - odločba o zavrnitvi dodelitve brezplačne pravne pomoči
Toženka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da tožnikovi tožbi zoper odločbi o zavrnitvi prošenj za BPP nimata verjetnega izgleda za uspeh. Ta ugotovitev je v razlogih izpodbijane odločbe obširno in pravilno obrazložena, zato tožnik ne more uspešno ugovarjati, da je odločitev napačna in brez tehtnih argumentov. Druge tožbene navedbe pa so splošne oziroma se na obravnavano zadevo sploh ne nanašajo.
storitve na področju železniškega tovornega prometa - status naročnika - javno podjetje
Ob dejstvih izvajanja javnih storitev na področju prevoza blaga z železnico s strani tožnika in vezanosti izvajanja teh storitev na obstoj ter predpisane pogoje delovanja omrežja (Program omrežja Republike Slovenije) je mogoče zaključevati, da tožnik opravlja storitve na področju tovornega prometa z železnico v smislu prvega in drugega odstavka 7. člena ZJNVETPS. Ugotovitev o izvajanju železniških prevozov v skladu s pogoji Programa omrežja Republike Slovenije pa ob tem, ko je bilo ugotovljeno tudi ter niti ni sporno, da tožnik šteje za javno podjetje, predstavlja podlago za zaključek o izpolnjenih obeh kumulativno določenih pogojih, glede na katera tožnik po določbah ZJNVETPS šteje za naročnika za dejavnost na področju tovornega prevoza z železnico (1. točka petega odstavka 3. člena ZJNVETPS).
odobritev pravnega posla - notarski zapis listine - darilna pogodba
Pri obravnavanem notarskem zapisu ne gre za darilno pogodbo, zato bi moral prvostopenjski organ postopati po 19. členu ZKZ in najprej presoditi, ali gre za tak pravni posel, za katerega odobritev ni potrebna in če za tak pravni posel ne gre, potem pa v skladu s tretjim odstavkom istega člena ugotoviti, ali morebiti obstoji razlog, naveden v tem odstavku, zaradi katerega predmetnega pravnega posla ni mogoče odobriti in posledično, sledeč rezultatu ugotovitvenega postopka, odločiti o predmetni vlogi.
ZDDPO-2 člen 8, 8/13, 8/15, 70, 70/1, 70/1-6. ZUP člen 169, 171.
davek od dohodkov pravnih oseb - obdavčitev dohodkov z virom v Sloveniji - davčni odtegljaj - plačila za storitve osebam v državah z ugodnejšo obdavčitvijo - relevantna stopnja obdavčitve dobička družb - seznam držav z ugodnejšo obdavčitvijo - javna listina - objava seznama - plačila za turistične storitve - primernost zakonske ureditve - davčno priznani odhodki
Tožbenih navedb in dokazov, s katerimi tožnica, ne da bi za to navedla opravičljiv razlog, prvič šele v upravnem sporu ugovarja in dokazuje nepravilnost podatkov iz seznama držav z ugodnim davčnim režimom, sodišče kot nedopustnih tožbenih novot ni upoštevalo. V tej zvezi poudarja le, da je skladno z določbami ZDDPO-2 relevantna splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička družb v državi nerezidenta in ne splošna povprečna stopnja obdavčitve oziroma stopnja obdavčitve, ki ji je podvržen prejemnik plačila.
V zvezi s pravno naravo seznama držav z ugodnejšo obdavčitvijo Ministrstva za finance in njegovo dokazno vrednostjo sodišče ugotavlja, da se tako določitev vira kot način obdavčitve z davčnim odtegljajem navezuje na plačilo storitev osebam s sedežem ali krajem dejanskega delovanja poslovodstva v državah z ugodnejšo obdavčitvijo in da sta pogoja v zvezi z (nižjo) obdavčitvijo dva: splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve nižja od 12,5% in objava države na seznamu iz 8. člena ZDDPO-2. Objava na seznamu torej ne zadošča, temveč mora biti izpolnjen tudi dejanski pogoj nižje obdavčitve, ki pa se že spet dokazuje s seznamom, ki v tem pogledu predstavlja javno listino, kar pomeni, da se šteje za resnično tisto, kar seznam izkazuje. Na davčnem zavezancu je, če trdi nasprotno, da dokaže, da podatki iz seznama niso pravilni.
Seznam držav z ugodnejšo obdavčitvijo ni predpis, zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na določbe 154. člena Ustave in zato tudi nima prav, ko meni, da bi moral biti seznam objavljen v Uradnem listu, oziroma ko zahteva, da se v nasprotnem primeru sproži postopek za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Ker ne gre za predpis, zadostuje objava na spletnih straneh, ki je predpisana v petnajstem odstavku 8. člena ZDDPO-2 in ki po presoji sodišča daje zadostno pravno varnost davčnim zavezancem.
Določbe trinajstega odstavka 8. člena in 70. člena ZDDPO-2, ki so veljale v inšpiciranem obdobju, ne omogočajo razlage, da plačila za turistične storitve, opravljene osebam s sedežem ali krajem dejanskega delovanja poslovodstva v državah z nižjo obdavčitvijo, glede na namen zakonodajalca obdavčitvi z davčnim odtegljajem niso (bile) podvržene. Zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločba, je bila sicer kasneje z ZDDPO-2I spremenjena, vendar iz razloga primernosti in ne morda zaradi nejasnosti ali neustavnosti dotedanje zakonske ureditve. Namen zakonodajalca je pri razlagi zakona sicer treba upoštevati, vendar le v okviru zakonskega besedila, ki sodišče kot razlagalca v celoti zavezuje. Primernosti zakonske ureditve pa sodišče ni pristojno presojati, saj je v izključni pristojnosti zakonodajalca, ki je v skladu s to svojo pristojnostjo zakonsko ureditev kasneje kot neprimerno tudi spremenil.
Utemeljen ni niti ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker z njo naložena davčna obveznost tožnici ni priznana med davčnimi odhodki. Plačnik davka davčni odtegljaj odtegne v breme dohodka davčnega zavezanca. Če davčnega odtegljaja plačnik davka ne odtegne in ne plača, se mu davčni odtegljaj naloži v plačilo, ima pa pravico ta znesek izterjati od davčnega zavezanca, ki mu je bil izplačan dohodek, od katerega davčni odtegljaj ni bil odtegnjen. Odhodki, ki so neposredno povezani z obdavčenimi prihodki tožnice, so stroški storitev po prejetih računih nerezidentov (torej bruto dohodek prejemnika) in ne davek, ki ga je tožnica po izpodbijani odločbi dolžna plačati zato, ker je v korist prejemnika dohodka izplačala za davčni odtegljaj nezmanjšani znesek, torej dohodek v bruto znesku.