Tožnik je vložil tožbo po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, zato jo je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot prepozno zavrglo.
DDV - posebni primeri odprave, razveljavitve in spremembe odločbe -predlog za odpravo pravnomočne odločbe - očitna napaka - restriktivna razlaga
Določbe 90. člena ZDavP-2 v danem primeru ni mogoče uporabiti zaradi kasnejše in drugačne razlage zakonske norme. Določba 90. člena ZDavP-2 ureja posebne primere odprave, razveljavitve in spremembe pravnomočne odločbe. Pravno relevantna je le takšna napaka, ki je očitna. Gre za nedoločen pravni pojem, katerega vsebine zakon ne opredeljuje. Očitnost se presoja z vidika možnosti odkritja oz. ugotovitve napake. Napaka je očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa če jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja. Ker predstavlja odprava, razveljavitev in sprememba odločbe na podlagi določbe 90. člena ZDavP-2 izredno pravno sredstvo, ki posega v pravnomočno odločitev, je pri razlagi navedene določbe ZDavP-2 potrebno uporabiti restriktiven pristop.
Tožnikovo poslovno vedenje nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti, ki od njega zahteva ravnanje skladno s pravili s področja varstva potrošnikov. Poslovna praksa tožnika je v razmerju do potrošnikov takšna, da utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, s čimer lahko povzroči tudi oškodovanje potrošnikov. Tožena stranka naročniška razmerja sklepa oz. podaljšuje na način oz. s takšno intenzivnostjo, da je bistveno omejena sposobnost potrošnikov, da z ustrezno lastno voljo sprejmejo samostojne odločitve. Gre za aktivno ravnanje tožnika, saj pride pobuda z njegove strani. Ne gre za lastno pobudo potrošnika. Potrošnik ni seznanjen s ponudniki konkurenčnih operaterjev, ki so nujni za svoboden sprejem odločitve o sklenitvi oz. podaljšanja naročniškega paketa. Tožnik je močnejša stranka in izkorišča zaupanje potrošnikov sebi v prid. Zato je odločitev pravilna, ko se je tožniku prepovedala uporaba nepoštene poslovne prakse.
izbris gospodarske družbe iz sodnega registra brez likvidacije - davčne obveznosti izbrisne družbe - aktivni družbenik - solidarna odgovornost aktivnega družbenika - davčna izvršba
Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil izdan na podlagi šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP, po katerem v primeru, ko je imela pravna oseba, ki je prenehala po 441. členu tega zakona, neplačane obveznosti, aktivni družbeniki te pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti. ZFPPIPP se v 442. členu za postopke, ki so bili začeti do uveljavitve ZPUOOD, še vedno uporablja. Relevantna zakonodaja posebnega ugotovitvenega postopka o statusu tožnika kot solidarnega dolžnika ne predvideva. Tak status je podan že na podlagi 442. ZFPPIPP, torej na podlagi samega zakona, v primeru izpolnitve v tem zakonu določenih predpostavk.
nujna brezplačna pravna pomoč - dokazilo o izpolnjevanju pogojev - neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč - vrnitev neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči - rok za izdajo odločbe o vračilu neupravičeno prejete BPP
Organ za BPP ima vrnitveni zahtevek na podlagi določbe drugega odstavka 43. člena ZBPP že na podlagi ugotovitve, da tožnik v predpisanem roku 8 dni ni predložil dokazil, s katerimi bi po tem, ko mu je bila odobrena nujna BPP, lahko izkazal izpolnjevanje z zakonom predpisanih pogojev za dodelitev BPP; v takem primeru namreč izplačana sredstva štejejo za neupravičeno prejeto BPP, in jih je prejemnik dolžan vrniti.
Neupravičeno prejeta BPP se po ZBPP vrača, ne da bi zakon na okoliščine, da pred izplačilom ni bila izkazana upravičenost do BPP, vezal kakšne posledice. Organ za BPP izpolnjevanja pogojev ni nikoli ugotavljal, ker tožnik ni predložil dokazil, kot jih je bil po ZBPP dolžan predložiti ter je bil k temu zavezan tudi s samo odločbo o dodelitvi nujne BPP.
Iz določb 36. in 43. člena ZBPP niti iz drugih določb tega zakona ne izhaja, da bi moral organ izdati odločbo o vračilo neupravičeno prejete nujne BPP v določenem roku. Organ je odločbo o vračilu neupravičeno prejete BPP v višini izplačanih stroškov izvajalcu mogel izdati v času, kot jo je izdal.
denacionalizacija - zahteva za denacionalizacijo - rok za vložitev zahteve - ista zahteva - vezanost organa na pravno mnenje vrhovnega sodišča
Pravilen je zaključek prvostopenjskega organa, da je treba zahtevo za denacionalizacijo preostalega dela premoženja, o katerem še ni bilo odločeno, zavrniti iz enakih razlogov, zaradi katerih je Vrhovno sodišče RS zavrnilo zahtevo v sodbi X Ips 270/2010 z dne 1. 3. 2012. Pri tem je bil prvostopenjski organ nedvomno vezan na pravno mnenje in stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zlasti ker gre za obravnavanje iste zadeve, le za drugo premoženje.
davek od drugih dohodkov - posojilna pogodba - verodostojna knjigovodska listina
Tožnik ni uspel dokazati, da je bilo sporno nakazilo 245.000,00 EUR posojilna pogodba. Če bi šlo v konkretnem primeru v resnici za posojilno pogodbo oziroma za posojeni znesek, je zadeva po presoji sodišča precej nelogična, saj naj bi tako tožnik sredstva posodil nekomu, ki mu je dolžan 725.000,00 EUR. Prav tako je nelogično dejstvo, da bi tožnik posloval na način, da bi sam izterjeval terjatve svojih dolžnikov in izterjane zneske skupaj z obrestmi nakazoval B.B., sam pa bi se zadovoljil s pogodbeno vrednostjo odstopljenih terjatev.
Posamezni poslovni dogodek je lahko davčno priznan le, če temelji na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah. Poslovni dogodki se tako v smislu presoje vsebine, ki jo izkazujejo, ugotavljajo in presojajo glede na knjigovodske listine ali na pravno relevantna dejstva. Sodišče ugotavlja pri knjigovodstvu tožnika neupoštevanje Slovenskih računovodskih standardov, ki že v uvodu določajo temeljne računovodske predpostavke in kakovostne značilnosti računovodenja, po katerih se pri računovodskem poročanju zahtevata resničnost in poštenost predstavljanja. Tožeča stranka s tem, ko je v svojih knjigovodskih izkazih znesek 245.000,00 EUR najprej izkazala kot izterjana sredstva, potem pa kot posojilno pogodbo, ni zadostila pogojem SRS in 31. člena ZDavP-2.
ukrep tržnega inšpektorja - stvarna napaka - obstoj stvarne napake - vračilo dela plačanega zneska za opravljeno storitev pokrivanja ostrešja
Dopis z dne 2. 7. 2012 je imel vsebino, kot jo predpisuje določba drugega odstavka 37.a člena ZVPot, zato se vprašanje pravočasnosti grajanja, ki teče od odkritja napake, in ne od prevzema storitve kot navaja tožnik, sploh ne pojavi oziroma je bilo grajanje nedvomno pravočasno. Dopis je bil poslan v roku, ki ga zakon predvideva, zato prvostopenjski organ ni kršil podanosti predpostavk za začetek postopka, kar je predpogoj, da je podjetje dolžno odgovoriti na potrošnikovo zahtevo, ki je pogoj za izdajo odločbe (drugi odstavek 71. člena ZVPot). Ugotovitev, da obstoj napake ni sporen (da tožnik na potrošnikovo zahtevo ni pisno odgovoril), je naslednji pogoj za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 71. člena ZVPot, ki temelji na dejstvu, da potrošnik storitev pravočasno graja. Prvostopenjski organ je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja prišel do ugotovitve, da je bila storitev tožnika nepravilno opravljena, kar je bila podlaga, da ugodi zahtevi potrošnika, postavljeni z dopolnitvijo zahtevka, v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZVPot. Tožnik kot izvajalec storitve je zavezan stroki ter bi moral, kolikor se je bil dolžan držati neobičajnih navodil potrošnika, to zapisati, kolikor bi se želel svoje odgovornosti razbremeniti.
obnova postopka - obnova postopka po uradni dolžnosti - predlog za obnovo postopka - nejasna vloga
V interesu stranke ni mogoče uradoma obnavljati postopka, ker lahko stranka, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji, sama varuje svoje pravice in pravne koristi v obnovi postopka, če tak postopek predlaga. Glede na navedeno tožeča stranka (občina) ni oseba, ki bi lahko predlagala postopek obnove po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 261. člena ZUP.
Vendar je bila tožeča stranka v postopku denacionalizacije stranka postopka, ki je imela lastnost zavezanke. Iz njene zahteve z dne 1. 2. 2013 in njene dopolnitve z dne 11. 12. 2013 ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je tožeča stranka vložila samo zahtevo za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Iz obeh zahtev in vložene pritožbe je namreč mogoče razbrati tudi, da je tožeča stranka podala tudi predlog za obnovo postopka na podlagi 4. točke 260. člena ZUP, ki ga je utemeljila svojim pravnim interesom za obnovo postopka. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da sta bili zahtevi z dne 1. 2. 2013 in z dne 11. 12. 2013 nejasni, zato bi morala tožena stranka, ob upoštevanju določbe 66. člena ZUP, ravnati skladno z določbo 67. člena ZUP in tožečo stranko pozvati, da organu pojasni, ali vlaga tudi predlog za obnovo postopka kot stranka denacionalizacijskega postopka in v takem primeru od tožeče stranke tudi zahtevati, da tak predlog dopolni z vsemi podatki, ki bi organu v skladu z določbo 267. člena ZUP dopuščali izvedbo predhodnega preizkusa predloga.
nepovratna sredstva v kmetijstvu - zahteva za izplačilo sredstev - rok za vložitev zahteve za izplačilo - zavrženje zahteve
Ker je tožnik zamudil rok za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, ni pa odstopil od pravice do sredstev v skladu s 55. členom ZKme-1 za koledarsko leto neizpolnitve obveznosti in naslednje koledarsko leto, se izključi iz Ukrepa številka 122; Povečanje gospodarske vrednosti gozdov.
Tožena stranka rok, določen v odločbi za vložitev zahtevka, nepravilno obravnava kot materialni prekluzivni rok, s katerim potekom pravica do sredstev ugasne. Kot izhaja iz listin v upravnem spisu, tožnik ni vložil zahteve za podaljšanje roka po 54. členu ZKme-1, niti tega v tožbenih ugovorih ne zatrjuje, zato je moral upravni organ pri presoji pravočasnosti vloženega zahtevka upoštevati rok določen v odločbi.
ZIKS-1 člen 79, 79/1, 81, 81/1, 81/2. ZUS-1 člen 40, 40/3.
izvrševanje kazenskih sankcij - premestitev v drug zavod - razlogi varnosti - odločanje po prostem preudarku - obrazložitev odločbe - mnenje matičnega zavoda - bistvena kršitev pravil upravnega postopka
Obsojenec lahko s prošnjo za premestitev v drug ZPKZ iz razlogov varnosti uspe, če mu v matičnem zavodu ni mogoče zagotoviti ustrezne varnosti pri prestajanju kazni. O tem se mora zavod, v katerem obsojenec prestaja kazen, opredeliti v mnenju, ki ga mora podati v postopku, začetem s prošnjo obsojenca, in to dovolj konkretno. Le takšno mnenje namreč prvostopenjskemu organu daje ustrezno podlago za odločanje o prošnji za premestitev. Pri tem ima organ, ki odloča po prostem preudarku, široko polje proste presoje, nenazadnje mora upoštevati razmere in možnosti v drugih zavodih. Tudi zato na mnenje zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen, ni vezan; vendar pa mora, če odloči v nasprotju z njim, navesti razloge za to in dovolj konkretno utemeljiti, da je obsojencu v matičnem zavodu zagotovljena ustrezna varnost pri prestajanju kazni. Le tako je namreč mogoč sodni preizkus zakonitosti odločitve.
avtorsko pravo - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - začasna tarifa - glasba
Določbo četrtega odstavka 156. člena ZASP je treba razlagati tako, da je določba podlaga za določitev Začasne tarife le v primeru, da tarifa za neko vrsto uporabe kabelskih del še ni bila določena.
ZDavP-2 člen 157, 157/5. ZST-1 člen 35. ZUP člen 279.
davčna izvršba - neplačana sodna taksa - izpodbijanje izvršilnega naslova - izpodbijanje klavzule o izvršljivosti - ničnost sklepa o davčni izvršbi
Davčna izvršba je bila začeta na podlagi plačilnega naloga sodišča za plačilo sodne takse s klavzulo izvršljivosti, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe in posledično v tem upravnem sporu ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova in tudi ne pravilnosti klavzule o njegovi izvršljivosti.
Prav tako niso podani pogoji za izrek ničnosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Za nično se namreč skladno z zakonom lahko izreče le odločba, pa še ta le iz razlogov, ki so našteti v 279. členu ZUP.
upravni spor - notarska prodaja nepremičnine - drugo sodno varstvo - stvarna pristojnost
V konkretnem primeru gre za spor iz premoženjskega oziroma civilno pravnega razmerja med pravno in fizično osebo, saj tožeča stranka, ki je pravna oseba, zahteva, naj notar preneha s prodajo njene nepremičnine. Notar pa postopka notarske prodaje ne vodi kot oblastveni organ, ker poplačilno upravičenje hipotekarnega upnika ni nastalo z izdelavo notarskega zapisnika o začetku notarske prodaje in ni njegova posledica, ampak je posledica razpolagalnega ravnanja zastavitelja in je nastalo z vknjižbo hipoteke. O tem, ali sme notar še naprej voditi postopek prodaje nepremičnine, lahko odloča le sodišče splošne pristojnosti, ker gre za civilno pravno razmerje.
Za presojo v tej zadevi ni pomembno, ali gradnja izpolnjuje pogoje za pridobitev gradbenega dovoljenja, saj je bistveno, da tega investitor pred začetkom del ni imel. Kasneje pridobljeno gradbeno dovoljenje, na katerega se tožnik sklicuje v svojih pripravljalnih vlogah, pa bo imelo vpliv na morebitni izvršilni postopek.
javna prireditev - organiziranje javne prireditve - dovoljenje za prireditev - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu
Akt, s katerim je prvostopenjski organ odločil, da prijava javne prireditve na pristojni PP ni predhodno vprašanje za ta postopek, ne more biti predmet upravnega spora, ker s tem aktom postopek ni bil končan, ker gre za akt procesne narave.
V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ v celoti pojasnil, zakaj so podani vsi pogoji za izdajo dovoljenja, kot jih določa prvi odstavek 16. člena ZJZ. Sicer pa sodišče šteje, da pogoji med strankama niso sporni. Tožnik namreč v tožbi očita, da je bila nepravilnost v postopku izdaje dovoljenja v tem, da prvostopenjski organ ni obravnaval kot predhodnega vprašanja prijave prireditve na PP Medvode. Ker je šlo za dve različni prireditvi na dveh različnih lokacijah, čeprav sosednjih, za katere sta pristojna dva različna organa, je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko neke druge prireditve, za katero je pristojna policijska postaja, ni štel kot predhodnega vprašanja za javno prireditev, ki je predmet tega postopka.
upravni postopek - obnova postopka - obnova postopka izdaje soglasja za uporabo javne površine - možnost udeležbe v postopku
Toženka v izpodbijani odločbi ni opravila ocene vpliva omejitve splošne rabe javnega dobra (javne prometne površine) na izvrševanje tožnikovih pravic. Tega v ničemer ne spreminja njena ugotovitev, da posebna raba tega javnega dobra „ne bo moteča v tolikšni meri, da bi bilo treba ob izdaji soglasja pridobiti mnenje stanovalcev“, oziroma jim omogočiti udeležbo v postopku. Taka ugotovitev namreč že sama po sebi pomeni, da bi do motenj lahko prišlo.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zahteva za spremembo odločbe o odmeri nadomestila - očitna napaka - podatki iz uradnih evidenc - namembnost zemljišča
Sodišče soglaša s stališčem toženke, da je napaka očitna, če jo je mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, v obravnavanem primeru s preverjanjem pravilnosti podatkov MOL. NUSZ je bil namreč na podlagi 404. člena ZDavP-2 odmerjen na podlagi podatkov MOL, med katerimi je tudi podatek o namembnosti zemljišča.
davčni postopek - obnova postopka - pritožba zoper sklep o obnovi postopka
Z določbami sedmega odstavka 89. člena ZDavP-2 tožniku pravica do pritožbe zoper sklep o obnovi postopka odmere dohodnine ni odvzeta, saj se skladno z njimi sklep lahko izpodbija v pritožbi zoper odločbo. Ob specialni zakonski ureditvi pritožbe zoper sklep o obnovi postopka v ZDavP-2 je sklicevanje tožnika na določbo drugega odstavka 268. člena ZUP neutemeljeno.
ZDoh-2 člen 94, 100, 100/2. ZDavP-2 člen 7, 326, 326/4, 331.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - podaritev kapitala zakoncu - priglasitev odsvojitve kapitala - rok za priglasitev odsvojitve kapitala
Po določbah ZDoh-2 je obdavčena vsakršna odsvojitev kapitala, vključno s podaritvijo, določba 94. člena ZDoh-2 pa je, ob izpolnitvi predpisanih pogojev, omiljena z določbo 100. člena, ki omogoča odlog ugotavljanja davčne obveznosti, med drugim tudi v primeru podaritve kapitala zavezančevemu zakoncu (drugi odstavek). O tem, ali gre za odsvojitev kapitala iz drugega odstavka tega člena, odloči davčni organ na podlagi priglasitve odsvojitve kapitala pri davčnem organu, če je tako določeno z zakonom, ki ureja davčni postopek, torej na podlagi priglasitve na način in v roku, ki ga določa ZDavP-2 v členu 331, ki določa, da se priglasitev opravi najpozneje do roka za vložitev napovedi iz četrtega odstavka 326. člena tega zakona, torej do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto. Ker gre za uveljavljanje davčne ugodnosti (pravice do odloga), je po presoji sodišča, drugače kot pri vložitvi davčne napovedi, ki je obveznost davčnega zavezanca in katere predložitev po izteku predpisanega roka je v ZDavP-2 posebej urejena, predpisani rok za priglasitev odloga šteti za materialni in s tem prekluzivni, kar pomeni, da s potekom roka pravica do ugodnosti ugasne. Iz enakega razloga pa je po presoji sodišča neutemeljeno tudi sklicevanje tožnika na 7. člen ZDavP-2 (načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči), saj se le-to prvenstveno nanaša na uveljavljanje procesnih pravic in ne na uveljavljanje upravičenj, ki izhajajo iz materialnega predpisa.