ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2. ZUP člen 9. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva 2, 2/1, 2/1-n, 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - podatki iz sistema EURODAC - pravica do izjave - prenehanje izvajanja ukrepa
Toženka je svojo odločitev v predmetni zadevi oprla tudi na dejstvo, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že 26. 8. 2016 v Republiki Bolgariji. Iz listin upravnega spisa z naslovom „EURODAC SEARCH RESULT“ nesporno izhaja, da je bil datum prejema teh podatkov (Search date) 28. 11. 2016, torej kasneje, kot je toženka tožniku ustno izrekla predmetni ukrep. V času ustnega izreka obravnavanega ukrepa, podanega na zapisnik, o dejstvu, da naj bi tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji toženka še ni bila seznanjena.
Tožnik nesporno ni imel možnosti, da se izjavi o dejstvu, da iz podatkov EURODAC, ki jih je toženka prejela 28. 11. 2016, izhaja, da je 26. 8. 2016 zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji.
Z odpravo izpodbijanega sklepa je prenehala tudi pravna podlaga za izvedbo ukrepa omejitve gibanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce, Postojna.
ZMZ-1 člen 84,84/1, 84/2-5, 84/2. ZUP člen 9. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva 2, 2/1, 2/1-n, 28.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III - podatki iz sistema eurodac - pravica do izjave
Tožniku ustno izdan sklep o izrečenem ukrepu omejitve gibanja bi moral biti utemeljen z (identičnimi kot so nato povzeti v pisni odpravek sklepa) razlogi za izrek ukrepa.
Organ zaključek, da je tožnik izrazito begosumen, opira zgolj na ugotovitev, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo, zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji. Iz zapisnika o ustnem izreku ukrepa pa tak razlog ne izhaja, pač pa je navedeno zgolj, da se tožniku ukrep omejitve gibanja izreka zaradi predaje kot odgovorni državi Hrvaški; kar pa po presoji sodišča ne more šteti kot razlog za izrek ukrepa, saj navedba v zapisniku ni utemeljena z dejstvi, ki kažejo na nevarnost pobega.
Tožena stranka je pri ugotavljanju povprečnih mesečnih dohodkov tožnice pravilno upoštevala tudi prejeti regres ter vračilo davka (dohodnine). Navedena prejemka namreč predstavljata občasni, neperiodični dohodek v smislu 23. člena ZSVarPre. Pri navedenih prejemkih je bistveno, da gre za občasne, neperiodični dohodke, ki jih je upravičenec prejel samo enkrat. Pri presoji, ali takšno enkratno nakazilo pomeni dohodek iz navedene določbe, je pomembna sama pravna narava takšnega nakazila.
tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - nerazumljiva tožba - tožbeni predlog - zavrženje tožbe
S tožbo izpodbijani sklep, s katerim je Državna komisija za splošno maturo zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko odločitev, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj je v skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 upravni spor namenjen zgolj preizkusu zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, za kar pa pri tem upravnem aktu ne gre. V skladu z določbo prvega odstavka 30. člena ZUS-1 je treba v tožbi navesti upravni akt, ki se ga s tožbo lahko izpodbija ter predlagati, kako in v čem naj se ga odpravi, vendar pa takšne vsebine obravnavana tožba v tem delu nima in je tožnik kljub pozivu tudi ni ustrezno popravil, čeprav je bil o relevantnih določbah ZUS-1 s strani sodišča izrecno poučen.
Tožnik sodišču podaja konkreten predlog razrešitve spora in s tem torej določno oblikuje svoj tožbeni zahtevek, ki se glasi na: pisno opravičilo Komisije za zagrešene prekrške, vpis novega pravila v Pravilnik Komisije, izplačilo priložnostne izgube in povrnitev stroškov. Tožnik od sodišča ne zahteva, naj ugotovi nezakonitost izdanega upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi, temveč (med drugim) zahteva pisno opravičilo Komisije in spremembo Pravilnika Komisije, česar z ugotovitveno tožbo ne more doseči. Glede na to, da tožnik s tožbo ne zahteva niti odprave upravnega akta, saj izrecno navaja, da ne more zahtevati ponovnega opravljanja mature ali pripisa točk, ker bo le-ta brezpredmeten, niti ne zahteva spremembe izdanega upravnega akta, tožba zaradi molka organa pa v obravnavanem primeru glede na vsebino upravnega spora ne pride v poštev, po presoji sodišča tožnikov tožbeni zahtevek tudi po dopolnitvi in popravi tožbe ni oblikovan tako, da bi ga bilo mogoče obravnavati.
Uredba o pospeševanju uporabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv za pogon motornih vozil člen 5, 5/1, 7. ZVO-1 člen 19, 19/2. URS člen 120, 125.
biogorivo - obveznost dajanja biogoriv na trg - v podzakonskem aktu določena obveznost - exceptio illegalis
Zakonska določba 19. člena ZVO-1 izrecno ne določa nobene dolžnosti tožeče stranke, po presoji sodišča pa taka dolžnost na podlagi tega besedila tudi ni določljiva. Morebitni zavezanec namreč iz zakonskega besedila ne more sklepati ne tega, da utegnejo biti na podlagi tega besedila predpisane obveznosti zanj ali za njegovo dejavnost, ne kakšna utegne biti vsebina ali vsaj narava predpisane obveznosti, ne tega, s kakšnimi omejitvami in pogoji mora računati pri svojem poslovanju.
Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati ničesar brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi. Poleg tega tudi tretji odstavek 153. člena Ustave določa, da morajo biti podzakonski predpisi v skladu z Ustavo in zakoni. Uredba, ki je podzakonski akt, torej ne sme na novo določati pravic in obveznosti.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - odškodninska tožba
Glede nematerialne škode v primeru izgube bližnjega je že izoblikovana sodna praksa, tako da pri tem ne gre za zahtevno vprašanje, ki bi ga bilo treba ugotavljati z izvedencem. Prav tako so tožniki v pravdnem postopku glede materialne škode predložili ustrezne račune, zato tudi v tem delu ne gre za zapleteno dejansko in pravno vprašanje. Z ozirom na navedene dejanske okoliščine konkretnega primera tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne bi bilo razumno tožniku dodeliti brezplačne pravne pomoči, s tem pa ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP.
tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke - vročitev odločbe - pooblaščenec za vročanje - vročilnica
Sodišče je presodilo, da je bila vročitev odločbe tožene stranke z dne 15. 7. 2013 pravilna, ker je bila opravljena skladno z določbo drugega odstavka 89. člena ZUP.
državljanstvo RS - ugotavljanje državljanstva - uporaba predpisov
Določbe predpisov o državljanstvu se uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pravno pomemben v določenem primeru, četudi ne veljajo več v času, ko se državljanstvo osebe individualno ugotavlja, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi. Ugotavljanje državljanstva torej ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj, kot zmotno meni tožnica, ampak upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je neka oseba imela tako jugoslovansko, kakor tudi slovensko republiško državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju, ter tudi, ali ji je kadarkoli do njene smrti oziroma do trenutka ugotavljanja njenega državljanskega statusa državljanstvo morebiti prenehalo, oziroma, ali ga je sploh kdaj pridobila.
Za izrek inšpekcijskega ukrepa ima prvostopni organ podlago v 12. členu ZVPNPP in 32. členu ZIN, izrečen pa je na podlagi ugotovitve, da gre za agresivno poslovno prakso v skladu z 8. členom in 8. točko 10. člena ZVPNPP.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da je tožnik skupaj z družino odšel na dopust v avgustu 1991, po končanem dopustu pa se niso mogli več vrniti v Republiko Slovenijo, pravilno pa je tudi ugotovil, da tožnik ni dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v nadaljnjih petih letih poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji, saj je izjavil, da se v Republiko Slovenijo tudi po pridobitvi potnega lista ni poskušal vrniti in ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazal, da se je po preteku petletne dopustne odsotnosti v obdobju nadaljnjih petih let poskušal vrniti v Republiko Slovenijo.
S prvostopnim sklepom je bil po uradni dolžnosti v skladu z zakonom podaljšan odlog izvršbe. Prvostopna odločitev je torej tožnikoma v korist, zato za pritožbo nimata pravnega interesa, saj si z njo svojega pravnega položaja ne moreta izboljšati. Glede na to je bila njuna pritožba pravilno zavržena.
DDV - obračun DDV - prirejeni podatki - verodostojna knjigovodska listina - poslovanje s povezano osebo
V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik davčnemu organu predlagal obračune DDV s prirejenimi podatki. Ti se nanašajo na poslovanje s povezano osebo, pri čemer je ugotovljeno, da je šlo za neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS, zaradi česar ni vodil poslovnih knjig v skladu s SRS 21 in 31. členom ZDavP-2 ter ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 10. člena ZDavP-2.
Trgovec je dolžan voditi (tudi) evidenco o spremembi prodajne cene blaga in jo je dolžan voditi oziroma poslovne dogodke v tej zvezi evidentirati v skladu s SRS oziroma mednarodnimi računovodskimi standardi.
Dejansko stanje, ki se ugotavlja v konkretnem primeru, je zagotavljanje podatkov o spremembi prodajne cene blaga, kar velja in mora biti zagotovljeno ves čas opravljanja trgovinske dejavnosti za vse blago oziroma za vse artikle, pri katerih so bile spremenjene prodajne cene. To pa pomeni, da je že posamezna ugotovljena nepravilnost pri vodenju zahtevanih podatkov oziroma evidenc o spremembi prodajne cene, in to pri kateremkoli artiklu, dovolj, da je podana kršitev zakona in s tem dejanska podlaga za odpravo nepravilnosti, ki se nalaga z odločbo in ki se izvršuje z izpodbijanim sklepom.
davek na motorna vozila - odmera davka na motorna vozila - uvrstitev vozila v tarifno številko
V predmetni zadevi je davčni organ na podlagi 3. člena, 4. člena in 6.aa člena ZDMV in na podlagi tožnikove napovedi z dne 18. 3. 2014 tožniku za motorno vozilo odmeril DMV. Pritožbeni organ je tožniku pravilno pojasnil, da je za uvrstitev izdelkov v posamezne tarifne številka KN pristojen carinski organ in da bi lahko v primeru, če bi bila uvrstitev motornega vozila v posamezno tarifno številko KN sporna, zahteval od carinskega organa pojasnilo oziroma informacijo o uvrstitvi predmetnega motornega vozila v ustrezno tarifno številko KN. Tožnik pa od pristojnega carinskega organa ni zahteval pojasnila oziroma informacije o uvrstitvi v tarifno številko KN. Davčni organ je v odmernem postopku glede na svoje zakonsko določene pristojnosti po presoji sodišča pravilno pridobil mnenje Carinske uprave RS o uvrstitvi obravnavanega motornega vozila v tarifno številko KN z dne 19. 3. 2014.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - davčna osnova - pravica do zmanjševanja pozitivne davčne osnove
V primeru odmere davka od dobička iz kapitala so predmet obdavčitve dobički, doseženi z odsvojitvijo kapitala v enem koledarskemu letu, pri čemer je davčna osnova v skladu z 97. členom ZDoh-2 opredeljena kot razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - vložitev revizije
Tožena stranka je odločila na podlagi določb prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP in ju tudi pravilno uporabila. Pri presoji glede dodelitve BPP je utemeljeno upoštevala okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je prosilka vložila prošnjo za odobritev BPP in pri tem pravilno presodila, da prosilka nima verjetnega izgleda za uspeh v revizijskem postopku. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev BPP zahteva obstoj okoliščin, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet BPP, imelo končni uspeh. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, verjetni izgled za uspeh ni izkazan.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - kazenski postopek - tožnik kot subsidiarni tožilec
Določbe 24. člena ZBPP v skladu z ustaljeno sodno prakso organu za BPP ne dajejo podlage oziroma pooblastila za podrobno vsebinsko presojo dokazov, kot jo opravi kazensko sodišče, ampak je njegova presoja omejena na predpisani standard očitnosti. Navedena zakonska določba organu nalaga, da sprejme oceno o možnem rezultatu oziroma smiselnosti sprožitve določenega sodnega postopka, pri čemer so po 24. členu ZBPP določeni kriteriji, ki organu omogočajo sprejem takšne ocene. Glavni razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za dodelitev BPP je v oceni, da glede na ugotovljene okoliščine ni verjetno, da bi tožnik v kazenskem postopku dosegel obsodilno sodbo. Glede na ugotovitve državnega tožilca, s katerimi se tožena stranka kot tudi sodišče strinja, naznanjeno dejanje namreč ni kaznivo, ker nima vseh znakov kaznivega dejanja krive izpovedbe.
davek od dohodkov pravnih oseb - DDV - posli med povezanimi osebami - objektivne okoliščine - subjektivni element - zloraba sistema - DDV
Ker je DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, med drugim tudi stališče, da se prejemniki računa, ki je podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi (subjektivni element). Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela, posamične objektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prejemnik računov vedel oz. mogel vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo, pa so v pozitivni zakonodaji nedoločene. Subjektivni element kot razlog zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV je oblika pravnega standarda, kar pomeni, da se na tej podlagi prejemniku računa lahko pripiše odgovornost za zlorabo sistema DDV že v primeru, če ta objektivno gledano ravna neskrbno glede morebitne zlorabe sistema DDV, torej neodvisno od njegovega resničnega vedenja o zlorabi sistema DDV. Kot velja za vse pravne standarde, se natančna vsebina tega standarda določi glede na konkretne okoliščine primera.
ZDDV-1 člen 33. ZDDPO-2 člen 12. ZDavP-2 člen 76, 77, 135.
davek od dohodkov iz dejavnosti - DDV - pridobitna dejavnost - ocena davčne osnove - davčno priznani odhodki - napoved dohodkov
Če zakon ne določa drugače, se za ugotavljanje dobička priznajo ugotovljeni prihodki in odhodki na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. V zadevi ni sporno, da je tožnik preprodajal prehranska dopolnila, kar v konkretnem primeru pomeni, da davčni zavezanec prihodkov z dejavnostjo, ki jo opravlja, ne more ustvariti brez s temi prihodki povezanimi odhodki. V zadevi bi bilo torej treba po presoji sodišča upoštevati ne le 76. in 77. člen ZDavP-2, pač pa tudi načela davčnega postopka, zlasti načelo zakonitosti, materialne resnice in sorazmernosti, ki jih določajo 4., 5. in 6. člen ZDavP-2 ter v kolikor se ugotovi, da so podani pogoji za oceno davčne osnove, le-to opraviti v smislu 12. člena ZDDPO-2 tako za prihodke kot tudi za odhodke.
Davčni organ je odločil na pravni podlagi 97. ZDavP-2. Po navedeni določbi se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožniku z izvršljivo odločbo naloženo plačilo DDV, da je rok za plačilo potekel, in da tožnik tega zneska do izdaje izpodbijane odločbe tudi ni plačal. Po presoji sodišča v času izdaje izpodbijane odločbe oz. v času, ko je davčni organ odločal, je imel podlago v določbi šestega odstavka ZDavP-2 za pobotanje oz. je zahtevani DDV tožniku vrnil na način, kot to določa navedena določba ZDavP-2, tako, da se je pobotala tožnikova obveznost, ki je zapadla v plačilo 3. 5. 2014 z obstoječim dolgom oz. s tožnikovo terjatvijo do davčnega organa iz naslova presežka iz obračuna DDV-O, ki ga je tožnik zahteval z obračunom DDV-O 9. 6. 2009.