dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Iz tožnikovih izjav je mogoče sklepati, da se v Republiko Slovenijo po njeni zapustitvi ni vrnil zaradi vojnih razmer na območju drugih držav, naslednic SFRJ, saj je 16. 1. 2015 na zapisnik izjavil, da je konec decembra 1991 odšel domov na obisk, a se zaradi vojne ni več mogel vrniti, pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno, da ni priložil nobenega dokazila o tem, da se je v nadaljnjih petih letih po upravičeni odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo, kar pomeni, da v obdobju od leta 1997 do 2002 niti ni imel namena zapuščati matične države, iz priložene zdravniške dokumentacije pa tudi ni razvidno, da se tožnik zaradi zdravstvenih razlogov ne bi mogel vrniti v Republiko Slovenijo.
nepopolna vloga - poziv k dopolnitvi vloge - lastnoročni podpis stranke - dvom v pristnost podpisa
Tretji odstavek 67. člena ZUP v primeru dvoma, ali je vlogo res poslal tisti, ki je naveden kot vložnik, ali če dvomi v pristnost podpisa, zahteva, da stranka tako vlogo potrdi s pisno potrditvijo.
ZZRZI člen 62, 62/3. Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov člen 3.
zaposlovanje invalidov - prispevek za zaposlovanje invalidov - višina prispevka - kriteriji za odmero - kvota
Zakonodajalec je določil, da Vlada na predlog Ekonomsko socialnega sveta, ki je tristranski organ socialnih partnerjev in Vlade, določi različne kvote glede na različne dejavnosti. Določitev različnih višin kvot glede na zakonski okvir od 2 do 6 %, kot to določa ZZRZI, je v prosti presoji Vlade, pri čemer je ta omejena z vlogo Ekonomsko socialnega sveta v postopku sprejemanja Uredbe. Zato je ustreznost oziroma primernost višine kvot posameznih dejavnostih kot podrobnejše opredelitve zakonskega okvira v 3. členu Uredbe strokovno in ne pravno vprašanje. Glede na to 3. člen Uredbe sledi namenu tretjega odstavka 63. člena ZZRZI in tako ne presega zakonsko določenega (minimalnega oziroma maksimalnega) okvira višine kvot.
ZSPJS člen 43b. ZUS-1 člen 1, 2, 7, 7/3, 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-4. URS člen 23.
inšpekcijski postopek - inšpektor za sistem javnih uslužbencev - inšpektor za plače v javnem sektorju - nadzor nad določitvijo plače javnemu uslužbencu - sodno varstvo - zavrženje tožbe
Javna agencija, sedaj tožnica, kot uporabnica proračuna, pri kateri je bil opravljen inšpekcijski nadzor, v obravnavanem upravnem sporu ne varuje kakšne svoje pravice ali obveznosti, za katero bi morala imeti sodno varstvo v smislu tretjega odstavka 7. člena ZUS-1 in 23. člena Ustave RS; noben zakon pa ne določa, da mora v primeru spora med inšpektorjem za sistem javnih uslužbencev in javno agencijo spor razrešiti Upravno sodišče v upravnem sporu.
Ureditev inšpekcijskega nadzora v 43b. členu ZSPJS proračunskemu uporabniku v okviru inšpekcijskega nadzora omogoča vložitev ugovora zoper ugotovitve in ukrepe inšpektorjev za sistem plač, ne pa tudi morebitnih nadaljnjih pravnih sredstev za zagotavljanje sodnega varstva.
V institucionalno razvitih demokracijah, v katerih se pojavlja vse več državnih institucij sui generis in nekaterih niti ni mogoče uvrstiti v nobeno od treh vej oblasti, mora biti po presoji sodišča v zakonu izrecno določeno, pred katerim organom ali sodiščem se razrešujejo t.i. institucionalni spori in pod kakšnimi pogoji, saj razreševanje teh sporov med posameznimi institucijami lahko izrazito vpliva na načelo uravnoteženja in medsebojne kontrole nosilcev oblasti. ZSPJS pa možnosti vložitve upravnega spora v inšpekcijskem postopku nadzora plač v javnem sektorju ne določa.
davčni inšpekcijski postopek - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - priznanje statusa stranskega udeleženca - skupno premoženje zakoncev
Sporne nepremičnine v zemljiški knjigi niso vpisane niti kot skupno premoženje zakoncev, niti ni vpisan lastniški delež tožeče stranke na teh nepremičninah. Zato je davčni organ v postopek zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti utemeljeno pritegnil le davčnega zavezanca, za katerega je po podatkih zemljiške knjige tudi izkazan vpis lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet zavarovanja.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - odločba o prekršku - odločba o vrnitvi
Tožniku je bil v času njegovega zasebnega obiska v Sloveniji, še pred vložitvijo predmetne prošnje, izdan plačilni nalog zaradi storitve dveh prekrškov, za katera je izrečeno globo tudi poravnal. Izdana mu je bila tudi odločba o vrnitvi, iz katere izhaja, da je tožnik na gradbišču opravljal delo, ne da bi pridobil dovoljenje za prebivanje z razlogom zaposlitve, torej je nezakonito prebival na območju RS in da je neprijavljen prebival na naslovu v Ljubljani. Navedeno daje zadostno podlago za domnevo, da se tožnik (v bodoče) ne bo podrejal pravnemu redu RS in da je zato podan razlog iz 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2.
brezplačna pravna pomoč - nepopolna vloga - dokazila k vlogi - vsebinska obravnava vloge
Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožnik navedel, za katero zadevo želi dodelitev brezplačne pravne pomoči in katera odvetniška pisarna naj mu jo nudi. Navedel je opravilno številko zadeve in tudi, zakaj se z oprostilno sodbo ne strinja. Priložil je tudi sodbo, s katero se ne strinja. Sodišče tako meni, da vloga ni bila nepopolna v smislu 67. člena ZUP, pač pa se tožena stranka ni zadovoljila s tem, kar je tožnik navedel kot razlog za to, da bi mu morala biti brezplačna pravna pomoč odobrena, čeprav gre za kazenski postopek na zasebno tožbo zaradi kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, kjer je treba izkazati obstoj pravno priznane škode. S tem v zvezi sodišče opozarja na določilo tretjega odstavka 140. člena ZUP, ki določa, da če stranka v določenem roku ne predloži dokazov, organ samo zaradi tega ne sme zavreči zahteve po drugem odstavku 67. člena tega zakona, temveč mora postopek nadaljevati.
V obravnavani zadevi gre za to, da po mnenju tožene stranke tožnik v določenem roku ni predložil zahtevanih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da mu je zaradi domnevne storitve kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime bila povzročena pravno priznana škoda. Tožena stranka torej vloge ne bi smela zavreči, ampak bi jo morala obravnavati po vsebini.
ZVO-1 člen 157a, 157a/3. Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljaviti nekaterih direktiv člen 3, 3/6, 14. ZG člen 5. ZUP člen 237, 237/1, 237/1-2, 254.
inšpekcijski postopek - ukrep medobčinskega inšpektorja - odstranitev komunalnih odpadkov - inšpekcijski zavezanec - lastnik zemljišča - posestnik zemljišča - koncesionar - imetnik odpadkov - zavezanec za plačilo stroškov odstranitve odpadkov - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Izpodbijana odločitev temelji na določbi tretjega odstavka 157.a člena ZVO-1. le-ta določa, da stroške odstranitve odpadkov nosi lastnik zemljišča; v primeru, da izvaja posest druga oseba, pa oseba, ki izvaja posest. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, katerega od navedenih dveh statusov (lastnik ali posestnik zemljišča) in v kakšnem odnosu (do odpadkov ali do zemljišč) organ pripisuje tožniku in ga zato zgolj na podlagi te določbe določa kot zavezanca za plačilo stroškov.
Prvostopenjski organ tudi v ponovljenem postopku ni dovolj razčistil dejanskega stanja glede odločilne okoliščine, koga je v konkretnem primeru treba šteti za zavezanca za plačilo stroškov odstranitve odpadkov. Sodišče je v pravnomočni sodbi I U 543/2013-8 upravnemu organu naložilo, da mora pri razlagi tretjega odstavka 157.a člena ZVO-1 izhajati tudi iz določb 6. točke 3. člena in 14. člena Direktive Št. 2008/98/ES, torej da mora tudi ob upoštevanju teh določb ugotoviti, ali je koncesionarja (kot posestnika zemljišč) mogoče šteti za imetnika odpadkov v širšem smislu oziroma ali je nastanek odpadkov mogoče pripisati koncesionarju pri izvajanju koncesijske dejavnosti.
denacionalizacija - obnova postopka - nova dejstva in novi dokazi - pravica do odškodnine od tuje države - FIP
FIP je obstajala že v času prvega odločanja organa in ker je pravna podlaga za pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje prejšnje lastnice od tuje države obstajala že tedaj, gre za novo, naknadno odkrito dejstvo, ki je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Temu stališču je prvostopenjski organ sledil tudi v odločitvi, zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno razlago določbe 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP.
nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev - izrek opomina - revidiranje računovodskih izkazov - oblikovanje rezervacij - ocena tveganja - zadostni in ustrezni revizijski dokazi
V konkretnem primeru iz revizijske dokumentacije ni razvidno, na podlagi česa je pooblaščeni revizor zaključil, da je višina oblikovanih rezervacij ustrezna (2% letne prodaje), in da so z njimi povezana razkritja skladno z zahtevami Slovenskih računovodskih standardov oziroma ni bila izvedena ustrezna preveritev ustreznosti zneska oblikovanih rezervacij na dan 31. 12. 2013, kar predstavlja kršitev 8. odstavka MSR 230.
Tožnikovo stališče, da oceno potrebne višine rezervacij lahko določi poslovodstvo naročnika revizije, ni utemeljeno. Sodišče v tej zvezi soglaša s stališčem tožene stranke, da namen revidiranja in glavni revizorji cilji zahtevajo strokovno presojo ter kritično presojo dokazov, kar pomeni, da njegova naloga ni samo zbiranje dokumentacije in pojasnil, ampak mora zbrano dokumentacijo in pojasnila kritično presoditi v okviru računovodskega poročanja, kar iz konkretne revizijske dokumentacije ne izhaja.
odmera nagrade in stroškov odvetniku - višina nagrade - obrazložitev odločbe
Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Iz njegove obrazložitve namreč ne izhaja, za katero pravdno zadevo je bila tožniku dodeljena BPP, niti v kateri zadevi je tožena stranka odvetnici priznala nagrado za vloženo začasno odredbo in druge odmerjene stroške.
Po 76b. členu ZDDV-1, s katerim je v naš pravni red uvedena solidarna odgovornost za plačilo DDV, je vsak davčni zavezanec identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Iz ugotovitev finančnega organa izhaja, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV po računih družbe A. d.o.o., po katerih pa navedena družba ni v celoti plačala izstopnega DDV, in da je v trenutku izdaje izpodbijane odločbe obstajal njen dolg do proračuna v višini, kot je predmet tega spora. Zoper navedeno družbo je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila priznana terjatev finančnega organa do stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju. Vendar slednje po presoji sodišča ne pomeni, da je terjatev do primarnega dolžnika tudi poplačana in da zato finančni organ nima pooblastila uporabiti institut solidarne odgovornosti, kot meni tožnik.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - pooblaščenec - postulacijska sposobnost - prokurist družbe
Tožbo z dne 22. 7. 2016 je vložila prokuristka, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev za pooblaščenca v upravnem sporu, navedene pomanjkljivosti pa tožnica po pozivu sodišča ni odpravila, zato je treba tožbo zavreči ob analogni uporabi tretjega odstavka 88. člena ZPP.
ZKme-1 člen 56, 56/4. Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 v letih 2010–2013 člen 79, 79/4. Uredba Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) člen 71. Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja člen 30.
neposredna plačila v kmetijstvu - upravičeni stroški - po izdaji odločbe o pravici do sredstev nastali stroški - namerna podaja napačne prijave - zavrnitev izplačila v celoti - predhodno odločanje Sodišča EU - razlaga prava EU
Sodišče EU je v sodbi C-111/15 odločilo, da je člen 71 Uredbe 1698/2005/ES treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi /.../, po kateri so upravičeni le izdatki, ki so nastali po izdaji odločbe o pravici do sredstev. Sodišče EU je presodilo, da Republika Slovenija s tako ureditvijo (iz sodbe je razvidno, da je upoštevana ureditev v četrtem odstavku 79. člena Uredbe PRP) ni presegla diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi Uredbe 1698/2005/ES. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da so na nacionalni ravni določena (strožja) pravila o upravičenosti izdatkov izvotlila namen Uredbe 1698/2005/ES, ki je v unifikaciji ureditve.
Kot začetek stroška se po četrtem odstavku 79. člena Uredbe PRP poleg naročila storitve logično šteje tudi opravljanje storitve na račun morebitnih dodeljenih sredstev; če je bila naložba uveljavljana za sofinanciranje vključno s stroški navedenih del, gre v tem delu za neupravičene stroške in za uveljavljanje izplačila stroškov v nasprotju z določbo četrtega odstavka 79. člena Uredbe PRP in 3. točko VI. poglavja javnega razpisa. Dogovor tožnice z izvajalcem del glede pričetka del in stroškov za dela, izvedena pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, pa je za obravnavano zadevo pravno irelevanten ter je stvar zgolj njunega medsebojnega razmerja.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodek iz naslova prenosa premoženjske pravice - povprečenje
Ni spora o tem, da je tožnica v letu 2012 prejela dohodek iz naslova prenosa premoženjske pravice ter njegova višina. Spora tudi ni o tem, da se dohodek nanaša na več preteklih davčnih obdobij. Vendar samo to dejstvo še ne omogoča povprečenja, ki se zahteva s tožbo in pred tem v pritožbi. Navedene davčne ugodnosti so namreč deležni le posebej našteti dohodki, med katerimi pa ni dohodka, ki ga je prejela tožnica. Pri določbi 120. člena ZDoh-2 za davčno ugodnost in s tem za področje urejanja, na katerem ima zakonodajalec kar najširšo možnost proste presoje. Obenem pa ni mogoče mimo dejstva, da gre v tožničinem primeru za drugačno vrsto dohodka od tistih, ki jih vključuje 120. člena ZDoh-2.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - izvor premoženja - gotovina - dokazovanje - obrnjeno dokazno breme
Sodišče se pridružuje stališču davčnega organa, da ob nepredloženih potrdilih o gotovinskem plačilu in zgolj pavšalni navedbi tožnika o času plačila (leto 2008), dvigov gotovine ni mogoče povezati s plačili, ki so bila po navedbah tožnika opravljena na podlagi predloženih ponudb, predračunov in računov, še zlasti v povezavi z ugotovitvami o razpolaganju tožnika z gotovino (gotovinski pologi), katere vir je ostal nepojasnjen.
Stališče tožnika, da bi moral davčni organ resničnost predloženih izjav dodatno preveriti z zaslišanjem prič, ki ga tožnik ni predlagal, ob upoštevanju obrnjenega dokaznega bremena, ne drži. ZDavP-2 v 5. členu davčnemu organu ne nalaga, da mora po uradni dolžnosti iskati dejstva, ki so za zavezanca ugodna, saj je dokazno breme v tem pogledu na zavezancu. Zavezuje ga le, da se z ustrezno obrazložitvijo izreče do navedb, dokaznih predlogov in izvedenih dokazov, kar je, kot že navedeno, davčni organ v obravnavani zadevi tudi storil.
davčna izvršba - izvršilni naslov - zastaranje - pretrganje zastaranja - relativni zastaralni rok - absolutni zastaralni rok
Davčna izvršba se začne na podlagi izvršilnega naslova. V danem primeru so v izreku izpodbijanega sklepa s popravki, ki izhajajo iz odločbe pritožbenega organa, navedeni izvršilni naslovi, in sicer sklepi in plačilni nalogi za izterjavo glob in stroškov postopka, navedeni pa so tudi posamezni datumi izvršljivosti. Po presoji sodišča vsebuje izpodbijani sklep vse sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2. Skladno s citiranimi zakonskimi določili so bili po v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni pogoji za izvršbo, saj so obstajali veljavni izvršilni naslovi, ki so bili opremljeni s potrdilom o izvršljivosti.
Z izdajo izpodbijanega sklepa se je tek relativnega zastaralnega roka za dokončanje postopka davčne izvršbe po ZDavP-2 le pretrgal in je zastaranje izterjave pričelo ponovno teči.
davčna izvršba - izogibanje plačilu davka - prenos dejavnosti - povezane osebe - poroštvo
Iz besedne razlage 148.člena ZDavP-2 izhaja, da se davek v primeru prenesene dejavnosti brez statusnega preoblikovanja lahko izterja tudi od druge osebe, kar pomeni, da se v teh primerih lahko izterja ali od povezane ali od druge osebe. Niti razumnega razloga niti razumne razlage sodišče ne najde za tolmačenje, kot ga ponuja tožnik in po katerem bi se po prvem delu prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 lahko izterjalo davek iz premoženja povezanih oseb, po drugem pa zgolj od drugih oseb, ki niso tudi povezane. Ob takšni tožnikovi razlagi bi bile povezane osebe v ugodnejšem položaju glede možnosti izogiba plačila davkov, brez da bi za to obstajal upravičen razlog.
neposredna plačila v kmetijstvu - dodelitev plačilnih pravic - kontrola površin - zapisnik - zapisnik o kontrolnem pregledu - pripombe na zapisnik
Glede na podane ugotovitve navzkrižne kontrole tožnik ne more uspeti z ugovorom, da je pred vložitvijo zbirne vloge za leto 2007 po prijavi površin uskladil tudi GERK-e in da kontrola površin, opravljena 4. 9. 2006, kot tudi kontrola, opravljena v letu 2009, ni pokazala neskladja med prijavljenimi in upravičenimi površinami.
Zapisnik obsega ugotovitve o petih GERK-ih, in sicer so na devetih straneh za vsak GERK podrobno navedeni vsi posamezni izločeni deli s površinami in ugotovljeno rabo, ki ne ustreza prijavljeni rabi, v primeru treh GERK-ov pa so dodani tudi grafični prikazi izločenih površin. Tako voden zapisnik je po presoji sodišča omogočal podajo konkretnih pripomb v zvezi s posameznim GERK-om oziroma delom zapisnika. Vendar v zvezi z nobenim GERK-om tožnik ni podal konkretnih pripomb, pač pa so vse pripombe splošne ter ne omogočajo vsebinske obravnave in presoje. Takih pripomb zato ni mogoče šteti kot pripomb v smislu določbe prvega odstavka 80. člena ZUP.
ZDoh-2 člen 51, 51/4. ZDavP-2 člen 303. ZGD-1 člen 667-673.
podjetniška dejavnost - prenehanje opravljanja dejavnosti - preoblikovanje v gospodarsko družbo - posebna davčna obravnava - prenos poslovnega premoženja
Ob upoštevanju veljavne davčne zakonodaje in zakonodaje, ki ureja statusno preoblikovanje gospodarskih subjektov (ZGD-1), je davčno ugodnost v obliki davčne nevtralnosti potrebno priznati tistim odvetnikom - zasebnikom, ki izpolnjujejo za takšno obravnavo zakonsko predpisane pogoje iz 303. člena ZDavP-2 in pogoje iz točk 2 a) do 2 d) četrtega odstavka 51. člena ZDoh-2 in ki so se statusno preoblikovali (ob smiselni uporabi določb ZGD-1 glede statusnega preoblikovanja podjetnika v povezavi z določbami ZOdv) s prenosom poslovnega premoženja (podjetja) na novo odvetniško družbo (d.o.o.).