V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja. Tudi če je v celoti izpolnjena, se lahko presoja nepoštenost kateregakoli pogodbenega pogoja. Pravna posledica kršitve te predpostavke je razlaga v korist potrošnika, ne pa ničnost pogodbenega pogoja. Tudi v primerih, ko je bila torej pojasnilna dolžnost v celoti opravljena in celo izpolnjena predpostavka dobre vere, se lahko zaradi okoliščin, ki nastanejo v fazi izpolnjevanja, ugotavlja nepoštenost pogodbenega pogoja. Vrednotno izhodišče presoje, vsebinsko napolnjevanje predpostavke "vestnosti in poštenja" ne more za nepoštenega razglasiti pogodbeni pogoj, ki bi bil zgolj nedobroveren, če ob tem potrošnik ni utrpel takšnih ekonomskih, finančnih (tudi socialnih) prikrajšanj, ki se lahko podrejajo katerikoli izmed predpostavk iz prvih treh alinej. V skladu z razlago Sodišča se poudarja, da za izdajo začasne odredbe zadostuje, da:"...mora nacionalno sodišče razpolagati z zadostnimi indici o nepoštenosti enega ali več pogodbenih pogojev, tako da je verjetno, da je zadevna kreditna pogodba nična ali da je treba zadevnemu potrošniku vsaj ugoditi vračilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te pogodbe.". Ta razlaga je v skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ, ki za obstoj terjatve dopušča izkaz "verjetnosti", torej milejši dokazni standard. Presoja, ali je v konkretnem primeru ta dokazni standard dosežen, je pridržana izključno nacionalnemu sodišču. Sodišče druge stopnje je presodilo, da v okoliščinah konkretnega primera povečan obseg odplačila obveznosti iz kreditne pogodbe še ni takšen, da bi ustrezal citiranim materialnopravnim predpostavkam"znatno neravnotežje" ali :"da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval.".