ZKP člen 26, 26/1, 26/3, 28, 28/1, 28/3, 402, 402/3. KZ-1 člen 19, 19/1.
krajevna pristojnost - ubikvitetna teorija - posebna pravila - kazniva dejanja, storjena po tisku
Temeljna določba za določitev krajevne pristojnosti sodišča v kazenskem postopku določena v prvem odstavku 26. člena ZKP, po katerem je krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, pri čemer je v skladu z ubikvitetnim pravilom kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica (prvi odstavek 19. člena KZ-1). Vendar pa veljajo za kazniva dejanja, storjena s tiskom ali z drugim medijem, kot v obravnavani zadevi, določene posebnosti, zaradi česar veljajo posebna pravila za določanje (stvarne in) krajevne pristojnosti za obravnavo teh kaznivih dejanj. Krajevna pristojnost se v teh primerih ne določa po kraju, v katerem je storilec (pisec) napisal spis, temveč prvenstveno po kraju, kjer je bil spis natisnjen, če ta kraj ni znan ali je v tujini, pa je krajevno pristojno sodišče po kraju razširjanja spisa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00054452
ZKP člen 15, 42, 42/1, 42/5, 79, 84, 84/2, 236, 236/1, 236/1-5, 237, 240, 314, 314/3, 500. KZ člen 126, 126/5, 244, 244/3, 252. ZOdv člen 6. KZ-1 člen 7. ZPPDFT člen 1.
zloraba položaja ali pravic - pranje denarja - delictum proprium - zakonski znaki kaznivega dejanja - gospodarska dejavnost - milejši zakon - poklicna skrivnost - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - psihološka okužba
Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dati pravilen pravni pouk po 5. točki prvega odstavka 236. člena ZKP. Šele, če bi se pravilno poučen odvetnik temu privilegiju ne odrekel oziroma bi privilegij uveljavljal, pa bi moralo sodišče, če meni, da obstaja edicijska dolžnost, ki utemeljuje odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti, poskrbeti, da se raziščejo vse okoliščine, ki bi utemeljevale odločitev, da mu privilegij odreče. Pri tem zgolj dejstvo, da so stranke v imenu katerih je ustanavljal družbe preko katerih naj bi opravljali posamezne posle pranja denarja, sedaj obtoženi, ne zadostuje. Ugotovitev okoliščin za ustrezno odločitev in poseg v odvetnikov privilegij je presoja konkretnih okoliščin in ne zgolj zakonska določitev edicijske dolžnosti. V konkretnem primeru se ugotovitve o obstoju edicijske dolžnosti tudi relevantno navezujejo na dejstvo, da gre za odvetnika, ki je odvetniško dejavnost v kritičnem času opravljal v Liechtensteinu, po liechtensteinskem pravu, kar pomeni, da edicijska dolžnost po ZPPDFT zanj ne velja, lahko pa da je enakovredna edicijski dolžnosti po liechtensteinskem pravu, kar vse je predmet ustrezne presoje. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi v primeru, da bi sodišče odvetniku odreklo privilegij, pa bi ga moralo v nadaljevanju poučiti po 240. členu ZKP, t.j. tudi o tem, da lahko odreče odgovore na posamezna vprašanja, če bi sebe ali svoje bližnje spravil v kazenski pregon, kamor edicijska dolžnost, tudi glede kaznivega dejanja pranja denarja, ne poseže.
Razjasnjevalna dolžnost sicer sodišču nalaga, da stranko spodbudi, da dopolni pomanjkljive navedbe o odločilnih dejstvih, vendar le ob predpostavki, da stranki ni mogoče očitati, da bi lahko ob potrebni skrbnosti podala navedbe tudi sama. Sodnik odvetnika ni zavezan poučevati o tistem, kar se sme pričakovati, da odvetnik ve. To pa je gotovo, da mora utemeljiti predlog za stransko intervencijo s pojasnilom o obstoju materialnopravnega razmerja med predlagateljico in stranko postopka, ne pa zgolj predložiti sklep, iz katerega naj sodišče potem samo išče manjkajoče trditve.
ugovor dolžnika zoper novo izvršilno sredstvo - ugovorni razlog prenehanja terjatve - ugovor po izteku roka
Navedbe o poplačilu se nanašajo na samo terjatev, zato predstavljajo razloge za ugovor po izteku roka po 56. členu ZIZ, kar je tudi pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu, ne predstavljajo pa pravnoupoštevnega ugovornega razloga zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom.
spor majhne vrednosti - neupravičena pridobitev - izvedba javne prireditve - razveza pogodbe - učinek razvezane pogodbe - kondikcijski zahtevek - aktivna legitimacija - trditveno in dokazno breme - kršitev razpravnega načela - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dogovor je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje razvezan dne 3. 7. 2020, zato imata stranki v primeru, če je katera popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar sta dali (111. člen OZ). Zaradi razveze Dogovora toženka nima pravne podlage za zadržanje zneskov.
spor majhne vrednosti - upravnik - dogovor - soglasje volj - teorija o realizaciji pogodbe
Skladno z določilom 15. člena OZ je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Če soglasja o tem med pravdnima strankama ni, pogodba sploh nastane ne. Ker toženka novega dogovora ni podpisala in hkrati zavrača plačevanje na 30,00 EUR mesečno povišanih stroškov obdelave podatkov, do soglasja volj glede tega povišanja med pravdnima strankama ni prišlo. Zato je zmotno pravno stališče pritožnice, da je manjkajočo voljo ene od pravdnih strank za sklenitev pogodbe mogoče nadomestiti s teorijo o konvalidaciji pogodbe.
S postavitvijo skrbnika, torej zakonitega zastopnika z odločbo CSD, je odpadel razlog za postavitev začasnega zastopnika tožniku po določbi 1. točke drugega odstavka 82. člena ZPP, zato niti sodišče prve stopnje, niti sodišče druge stopnje tožniku ne moreta postaviti še začasnega zastopnika, ki bi bil odvetnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom.
Zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov 24. skupščine toženke je bil pravnomočno zavrnjen in posledice pravnomočnosti (res iudicata) zadenejo vse tožnike, čeprav je bila v zadevi I Pg 820/2015 na strani tožeče stranke udeležena le prva tožnica. Ker pravnomočnost sanira morebitno zmotno uporabo materialnega prava, so pritožbeni očitki v vsakem primeru neutemeljeni in se zato pritožbeno sodišče z njihovo presojo ni posebej ukvarjalo. Iz 398. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ustaljene sodne prakse1 izhaja, da so (vsi) delničarji v sporih zaradi izpodbijanja sklepov skupščine enotni sosporniki
Sklepi 24. skupščine toženke (iz istih razlogov, kot se uveljavljajo v tem sporu) pravnomočno niso bili ugotovljeni kot nični in torej niso nični. Zato se tožniki, ki jih pravnomočna odločitev zavezuje, v tej pravdi ne morejo uspešno sklicevati na njihovo ničnost in posledično sklepi 26. skupščine toženke iz tega razloga ne morejo biti nični.
razveza zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - nestrinjanje z razvezo
Sodišče prve stopnje je povsem pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določilo 98. člena DZ in določilo 20. člena DZ, ko je zaključilo, da je takšna zakonska zveza, ki evidentno ne temelji več na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, vsaj za predlagatelja nevzdržna, zaradi česar je povsem pravilno sledilo predlogu predlagatelja in kljub nasprotovanju nasprotne udeleženke, zakonsko zvezo razvezalo. Ob tem je pravilno pojasnilo, da njegova odločitev ne more biti drugačna kljub dejstvu, da se nasprotna udeleženka ne strinja z razvezo zakonske zveze, saj za nevzdržnost zakonske zveze zadostuje, da samo eden od zakoncev ne more več prenašati zakonske skupnosti, pri čemer pa niti ni pomembno, kateri od zakoncev je nevzdržnost povzročil.
Določbo prvega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da spričo pripoznave tožbenega, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi – ne gre razlagati v smislu, da mora sodišče nemudoma izdati sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi. Na navedeno nakazuje tudi določba tretjega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da se izdaja sodbe na podlagi pripoznave odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz drugega odstavka 316. člena ZPP poprej dobijo obvestila. Predmetno določbo je tako mogoče razlagati smiselno tudi tako, da se izdaja sodbe na podlagi pripoznave v konkretnem primeru odloži, da sodišče prve stopnje ugotovi oziroma presodi, ali je zahtevek za ugotovitev neobstoja predkupne pravice utemeljen.
ZPIZ-2G člen 9, 39a, 126, 126/3.. ZPIZ-2B člen 39a.. ZPIZ-2 člen 16, 130, 130/3, 130/6, 133, 134, 391, 391/1, 391/4.. ZPIZ-1 člen 36.
delna starostna pokojnina - odmera pokojnine
Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.
Pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje tožena stranka ne more uspešno izpodbiti s pritožbeno navedbo, da tega, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v razlogih dokazne ocene, tožnik ni zatrjeval, da je te razloge sodišče prve stopnje navedlo mimo trditvene podlage pravdnih strank in da je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dokazna ocena sodišča prve stopnje namreč ni vezana na razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP).
Ker je do škodnega dogodka prišlo zaradi ravnanja oziroma opustitve zavarovanca tožene stranke, ki ročnega skobeljnega stroja ni držal dovolj trdno, čeprav je moral računati na to, da zato, ker se stroja ni dalo pričvrstiti, obstaja veliko večja možnost, da pride do zdrsa oziroma premika stroja in da je to moral vzeti v zakup ter stroj bolj trdno držati, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je bil za njenega zavarovanca ta škodni dogodek nenaden in nepričakovan in da zato za njegove posledice ne more odškodninsko odgovarjati.
Ko pride do spremembe dolžnika tekom postopka, skladno z določbo četrtega odstavka 24. člena ZIZ upnik predlaga nadaljevanje zoper novega dolžnika, katerega pasivno legitimacijo mora izkazati s kvalificirano listino. Vendar pa je v primeru, ko pride do prekinitve postopka, torej do procesne pomanjkljivosti v postopku zaradi smrti dolžnika, potrebno uporabiti tudi določbo 37. člena ZIZ.
pogoji za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse - preseganje dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka - obročno plačilo sodne takse - nedovoljene pritožbene novote
Sodišče prve stopnje je na podlagi omenjenih podatkov izračunalo, da tožnika, ki skupaj bivata z mladoletno hčerko (v lastniški nepremičnini) in jo preživljata, prejemata redne mesečne prejemke, ki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča trenutno znaša 804,36 EUR.
Ob ugotovljenih okoliščinah, ko je torej do škodnega dogodka prišlo, ko je pes zavarovanke tožene stranke napadel tožnikovega psa, ki je mirno sedel ob tožniku, in je tožnik takoj po ugrizu, ko se je začel njegov pes braniti in je prišlo med psoma zgolj do manjšega incidenta, kot je menil izvedenec, temu pa očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje (saj je ugotovilo, da se psa nista spopadla), izpustil tako povodec kot ovratnico ter stekel proti koči, po oceni pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da je tožnik reagiral narobe in da je s svojim nepravilnim ravnanjem soprispeval k škodi, ki mu je nastala. Tožnik je ob napadu psa zavarovanke tožene stranke, s tem ko je prijel svojega psa še za ovratnico, reagiral tako, kot je v danih okoliščinah pričakovati od povprečno razumnega človeka, soočenega z nevarnostjo, ki grozi njegovemu psu oziroma njemu samemu. Takšnemu hipnemu odzivu v trenutku, ko se njegov pes sploh še ni branil, pa je nato takoj po ugrizu in ko je med psoma prišlo do incidenta (in nesporno ni prišlo do spopada) sledil odziv tožnika z oddaljitvijo iz neposredne bližine psov, ki ga kot pravilnega opisuje izvedenec za primer, ko pride do spopada psov. V situaciji, ko preti napad psa, po prepričanju pritožbenega sodišča ni neobičajno, da človek, ki je na sprehodu s psom in ima svojega psa pravilno na povodcu, odreagira tudi tako, da prime svojega psa še za ovratnico, kot je to storil tožnik. Tožnik je ravnal primerno in ustrezno, saj je ravnal tako, da njegov pes ne bi koga poškodoval. Za potrebno nadzorstvo nad psom je namreč poskrbljeno, kadar je takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Po obrazloženem potek dogodka ne daje podlage za deljeno odgovornost, saj tožniku (ki tudi sicer nesporno psa zavarovanke tožene stranke ni niti izzival niti ščuval niti ni dal kakršnegakoli povoda za napad) ni moč očitati nedopustnega ravnanja. Zgolj opisano instinktivno ravnanje (prijem za ovratnico) kot odziv na pretečo nevarnost ne pomeni protipravnega ali neskrbnega ravnanja, zato ni pogojev za deljeno odgovornost, ampak je tožnik upravičen do popolne odškodnine (169. člen v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ).
prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne - spor majhne vrednosti - rok za vložitev pritožbe - vročanje sodnih pisanj na podlagi fikcije vročitve - štetje rokov - pritožba, vložena po izteku roka
V skladu z drugim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Vloga je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je pri oceni pridobitnih zmožnosti nasprotnega udeleženca nepravilno upoštevalo zneske enkratne denarne pomoči, (nakazila MDDSZ z dne 20. 11. 2020 v višini 400,00 €, Združenja multiple skleroze dne 17. 12. 2020 v višini 200,00 € in ZPIZ dne 11. 1. 2021 v višini 300,00 €).
začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca - smiselna uporaba določb ZIZ - odtujitev in obremenitev nepremičnine
Konkretne vsebinske navedbe oškodovane družbe, podkrepljene s predloženimi dokazi oziroma sklicevanjem na obstoječe dokaze v spisu, zato po utemeljenih pritožbenih navedbah pooblaščenca terjajo ustrezno vsebinsko odločitev oziroma ugoditev predlogu za začasno zavarovanje, ko sodišče (še) ne odloča s standardom gotovosti, temveč verjetnosti.
Ker pa zakon oziroma peti odstavek 502.a člena ZKP, zoper sklep o odreditvi začasnega zavarovanja obdolžencu zagotavlja kontradiktorni postopek, najprej z vložitvijo ugovora, šele nadalje pa je v devetem odstavku istega člena uzakonjena še pravica do pritožbe, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (tretji odstavek 403. člena ZKP).
Glede na to, da mora sodišča prve stopnje v skladu s 1. in 2. odstavkom 454. člena ZPP takoj ko v sporu majhne vrednosti stranki (ali ena od strank) pravočasno predlaga izvedbo naroka, narok obvezno izvesti, čeprav bi šlo za procesno situacijo, ko bi o sporni zadevi bilo mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, bi moralo tako postopati tudi v tej konkretni zadevi, saj je tožeča stranka zahtevala (predlagala) izvedbo naroka. Ker pa sodišče prve stopnje naroka ni razpisalo, čeprav bi ga moralo, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.