prekinitev zapuščinskega postopka - napotitev dediča na pravdo - manj verjetna pravica - zapuščina - premoženje zapustnika
Sodna praksa, ki jo pritožnika navajata, potrjuje stališče pritožnikov, da mora tisti, ki trdi, da določeno premoženje, ki ga zapustnica v trenutku smrti ni imela več, kljub temu sodi v zapuščino, to dokazati in je njegova pravica manj verjetna. Vendar pritožba spregleda, da je dejansko stanje v obravnavani zadevi drugačno, ker je dedinja v dokaz svojih trditev predložila pisna dokazila. Trditveno in dokazno breme je zato prešlo na ostale dediče, med njimi tudi na pritožnika, ki zatrjujeta, da je terjatev iz naslova posojila zastarala oziroma da si A. A. dvignjenega zneska ni prisvojil.
Zmotno je zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da tožnica za svoje navedbe o trpinčenju ni predložila svojih zapisov o ravnanjih, ki jih je doživljala kot trpinčenje. Predložitev t. i. dnevnika mobinga ni bistvena, saj z njim tožnica ne more dokazovati dejstev, ki jih sama navaja, tovrsten dnevnik predstavlja namreč le del njene trditvene podlage. Na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila ravnanja direktorja tožene stranke in njegovo obnašanje oziroma komunikacija do tožnice takšna, da so ustrezala definiciji trpinčenja na delovnem mestu, kot je to opredeljeno v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1.
Pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje pri prisoji višine odškodnine ni upoštevalo njene kaznovalne narave, ni utemeljen. Niti 8. člen ZDR-1 niti pravo EU, na katerem temelji, ne dajeta podlage za golo kaznovanje delodajalca oziroma kaznovalno odškodnino.
Zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov 24. skupščine toženke je bil pravnomočno zavrnjen in posledice pravnomočnosti (res iudicata) zadenejo vse tožnike, čeprav je bila v zadevi I Pg 820/2015 na strani tožeče stranke udeležena le prva tožnica. Ker pravnomočnost sanira morebitno zmotno uporabo materialnega prava, so pritožbeni očitki v vsakem primeru neutemeljeni in se zato pritožbeno sodišče z njihovo presojo ni posebej ukvarjalo. Iz 398. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ustaljene sodne prakse1 izhaja, da so (vsi) delničarji v sporih zaradi izpodbijanja sklepov skupščine enotni sosporniki
Sklepi 24. skupščine toženke (iz istih razlogov, kot se uveljavljajo v tem sporu) pravnomočno niso bili ugotovljeni kot nični in torej niso nični. Zato se tožniki, ki jih pravnomočna odločitev zavezuje, v tej pravdi ne morejo uspešno sklicevati na njihovo ničnost in posledično sklepi 26. skupščine toženke iz tega razloga ne morejo biti nični.
Ob ugotovljenih okoliščinah, ko je torej do škodnega dogodka prišlo, ko je pes zavarovanke tožene stranke napadel tožnikovega psa, ki je mirno sedel ob tožniku, in je tožnik takoj po ugrizu, ko se je začel njegov pes braniti in je prišlo med psoma zgolj do manjšega incidenta, kot je menil izvedenec, temu pa očitno sledilo tudi sodišče prve stopnje (saj je ugotovilo, da se psa nista spopadla), izpustil tako povodec kot ovratnico ter stekel proti koči, po oceni pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da je tožnik reagiral narobe in da je s svojim nepravilnim ravnanjem soprispeval k škodi, ki mu je nastala. Tožnik je ob napadu psa zavarovanke tožene stranke, s tem ko je prijel svojega psa še za ovratnico, reagiral tako, kot je v danih okoliščinah pričakovati od povprečno razumnega človeka, soočenega z nevarnostjo, ki grozi njegovemu psu oziroma njemu samemu. Takšnemu hipnemu odzivu v trenutku, ko se njegov pes sploh še ni branil, pa je nato takoj po ugrizu in ko je med psoma prišlo do incidenta (in nesporno ni prišlo do spopada) sledil odziv tožnika z oddaljitvijo iz neposredne bližine psov, ki ga kot pravilnega opisuje izvedenec za primer, ko pride do spopada psov. V situaciji, ko preti napad psa, po prepričanju pritožbenega sodišča ni neobičajno, da človek, ki je na sprehodu s psom in ima svojega psa pravilno na povodcu, odreagira tudi tako, da prime svojega psa še za ovratnico, kot je to storil tožnik. Tožnik je ravnal primerno in ustrezno, saj je ravnal tako, da njegov pes ne bi koga poškodoval. Za potrebno nadzorstvo nad psom je namreč poskrbljeno, kadar je takšno, da je psu onemogočeno, da bi koga poškodoval. Po obrazloženem potek dogodka ne daje podlage za deljeno odgovornost, saj tožniku (ki tudi sicer nesporno psa zavarovanke tožene stranke ni niti izzival niti ščuval niti ni dal kakršnegakoli povoda za napad) ni moč očitati nedopustnega ravnanja. Zgolj opisano instinktivno ravnanje (prijem za ovratnico) kot odziv na pretečo nevarnost ne pomeni protipravnega ali neskrbnega ravnanja, zato ni pogojev za deljeno odgovornost, ampak je tožnik upravičen do popolne odškodnine (169. člen v zvezi s prvim odstavkom 171. člena OZ).
prepozna pritožba - zavrženje pritožbe kot prepozne - spor majhne vrednosti - rok za vložitev pritožbe - vročanje sodnih pisanj na podlagi fikcije vročitve - štetje rokov - pritožba, vložena po izteku roka
V skladu z drugim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Vloga je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče (prvi odstavek 112. člena ZPP).
nadaljnji izvršilni stroški - terjatve, ki nastanejo med stečajnim postopkom - pravne posledice začetka stečajnega postopka
Upnik utemeljeno navaja, da so njegovi stroški nastali po začetku stečaja dolžnika in zaradi ravnanj dolžnika, ki je vložil (neutemeljeno) pritožbo zoper pravilni sklep z dne 8. 7. 2020, da ostane v veljavi upnikova ločitvena pravica in da se bo o poplačilu terjatve odločalo v stečajnem postopku.
O kasneje nastalih stroških odloča sodišče v postopku, kjer so nastali, le poplačilo se bo opravilo v stečajnem postopku.
ZPIZ-2G člen 9, 39a, 126, 126/3.. ZPIZ-2B člen 39a.. ZPIZ-2 člen 16, 130, 130/3, 130/6, 133, 134, 391, 391/1, 391/4.. ZPIZ-1 člen 36.
delna starostna pokojnina - odmera pokojnine
Po prehodni in končni določbi 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G je moral zavod v šestih mesecih od uveljavitve novele s 1. 1. 2020 po uradni dolžnosti odločiti o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Del starostne pokojnine se je zavarovancu, ki je na dan uveljavitve novele prejemal del starostne pokojnine, odmeril od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi 1. 1. 2020 uveljavljal odstotno povečanje že odmerjene starostne pokojnine (drugi stavek 3. odst. 126. člena ZPIZ-2G). Iz novele ZPIZ-2G torej jasno in določno izhaja, da se v primeru, ko je bil zavarovanec že uživalec 20 % starostne pokojnine, 40 % pokojnine od 1. 1. 2020 dalje odmeri od starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen, če bi uveljavljal odstotno povečanje odmerjene 20 % starostne pokojnine.
S postavitvijo skrbnika, torej zakonitega zastopnika z odločbo CSD, je odpadel razlog za postavitev začasnega zastopnika tožniku po določbi 1. točke drugega odstavka 82. člena ZPP, zato niti sodišče prve stopnje, niti sodišče druge stopnje tožniku ne moreta postaviti še začasnega zastopnika, ki bi bil odvetnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom.
ZKP člen 26, 26/1, 26/3, 28, 28/1, 28/3, 402, 402/3. KZ-1 člen 19, 19/1.
krajevna pristojnost - ubikvitetna teorija - posebna pravila - kazniva dejanja, storjena po tisku
Temeljna določba za določitev krajevne pristojnosti sodišča v kazenskem postopku določena v prvem odstavku 26. člena ZKP, po katerem je krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, pri čemer je v skladu z ubikvitetnim pravilom kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica (prvi odstavek 19. člena KZ-1). Vendar pa veljajo za kazniva dejanja, storjena s tiskom ali z drugim medijem, kot v obravnavani zadevi, določene posebnosti, zaradi česar veljajo posebna pravila za določanje (stvarne in) krajevne pristojnosti za obravnavo teh kaznivih dejanj. Krajevna pristojnost se v teh primerih ne določa po kraju, v katerem je storilec (pisec) napisal spis, temveč prvenstveno po kraju, kjer je bil spis natisnjen, če ta kraj ni znan ali je v tujini, pa je krajevno pristojno sodišče po kraju razširjanja spisa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00054452
ZKP člen 15, 42, 42/1, 42/5, 79, 84, 84/2, 236, 236/1, 236/1-5, 237, 240, 314, 314/3, 500. KZ člen 126, 126/5, 244, 244/3, 252. ZOdv člen 6. KZ-1 člen 7. ZPPDFT člen 1.
zloraba položaja ali pravic - pranje denarja - delictum proprium - zakonski znaki kaznivega dejanja - gospodarska dejavnost - milejši zakon - poklicna skrivnost - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - psihološka okužba
Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dati pravilen pravni pouk po 5. točki prvega odstavka 236. člena ZKP. Šele, če bi se pravilno poučen odvetnik temu privilegiju ne odrekel oziroma bi privilegij uveljavljal, pa bi moralo sodišče, če meni, da obstaja edicijska dolžnost, ki utemeljuje odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti, poskrbeti, da se raziščejo vse okoliščine, ki bi utemeljevale odločitev, da mu privilegij odreče. Pri tem zgolj dejstvo, da so stranke v imenu katerih je ustanavljal družbe preko katerih naj bi opravljali posamezne posle pranja denarja, sedaj obtoženi, ne zadostuje. Ugotovitev okoliščin za ustrezno odločitev in poseg v odvetnikov privilegij je presoja konkretnih okoliščin in ne zgolj zakonska določitev edicijske dolžnosti. V konkretnem primeru se ugotovitve o obstoju edicijske dolžnosti tudi relevantno navezujejo na dejstvo, da gre za odvetnika, ki je odvetniško dejavnost v kritičnem času opravljal v Liechtensteinu, po liechtensteinskem pravu, kar pomeni, da edicijska dolžnost po ZPPDFT zanj ne velja, lahko pa da je enakovredna edicijski dolžnosti po liechtensteinskem pravu, kar vse je predmet ustrezne presoje. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da bi v primeru, da bi sodišče odvetniku odreklo privilegij, pa bi ga moralo v nadaljevanju poučiti po 240. členu ZKP, t.j. tudi o tem, da lahko odreče odgovore na posamezna vprašanja, če bi sebe ali svoje bližnje spravil v kazenski pregon, kamor edicijska dolžnost, tudi glede kaznivega dejanja pranja denarja, ne poseže.
Pritrditi je toženki o neutemeljenem priznanju 50 točk za obvestilo stranki o končanem postopku in 50 točk za ugotovitev pravnomočnosti po 3. točki tar. št. 39 OT. Neutemeljeno je razlogovanje toženke, da se sklep Psp 253/2017 z dne 21. 9. 2017 nanaša samo na za posvet s stranko in pregled spisa. Tovrstno pravno naziranje se nanaša tudi na potrditev pravnomočnosti in končnega poročila, saj ne obstoji utemeljen razlog za nasprotno tolmačenje. Gre za storitve, ki niso samostojne in so neločljivo povezane z drugimi samostojnimi storitvami. Pridobitev potrdila o pravnomočnosti sodbe in končno poročilo sta logična posledica dejstva, da je tožnik sprožil postopek, ki se konča s pravnomočnostjo.
spor majhne vrednosti - neupravičena pridobitev - izvedba javne prireditve - razveza pogodbe - učinek razvezane pogodbe - kondikcijski zahtevek - aktivna legitimacija - trditveno in dokazno breme - kršitev razpravnega načela - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dogovor je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje razvezan dne 3. 7. 2020, zato imata stranki v primeru, če je katera popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar sta dali (111. člen OZ). Zaradi razveze Dogovora toženka nima pravne podlage za zadržanje zneskov.
ZUPJS člen 28.. SZ-1 člen 121, 121/3, 121/4.. Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (2004) člen 14, 14/1, 14/5.
subvencija tržne najemnine
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri izračunu subvencije pravilno upoštevalo velikost stanovanja 30 m², ker je tožnica samska oseba. Za upoštevanje dejanske površine, ki je večja od 30 m², zato ni nobene podlage, kakor tudi ne za upoštevanje še drugih okoliščin pri izračunu subvencije. Tako ni mogoče upoštevati dejanske površine v izmeri 80 m² niti razlogov, zaradi katerih ima tožnica v najemu večje stanovanje, kakor tudi ne drugih okoliščin, na katere se sklicuje pritožba.
V pisnem izvedenskem mnenju prof. dr. A.A. z dne 4. 10. 2020, dopolnilnem z dne 8. 12. 2020 in ustni izpovedi je strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je bil tožnik od 1. 12. 2019 dalje iz zdravstvenih razlogov zmožen za delo receptorja, na katero je bil razporejen po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti. Torej v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 25. 9. 2018 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi omejitvami pri delu, povzetimi v 5. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe.
Pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je namreč ključna preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določa oškodovancu zamolčana storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena, česar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obdolžencu v obravnavanem primeru ni mogoče očitati.
Poleg tega je namen inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, da storilec svoje obveznosti sploh ne izpolni, kar v obravnavani zadevi ni primer.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - solidarne obveznosti - druga vrsta postopka - gospodarski spor - razdružitev postopka - ločeno obravnavanje zahtevkov iz iste tožbe - nastanek taksne obveznosti
Ker je za zahtevek zoper prvo toženo in drugo toženo stranko predpisana druga vrsta postopka, bi morala tožeča stranka glede na pravila ZPP že na začetku vložiti dve ločeni tožbi. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, če bi navedeno upoštevala, skladno s 5. členom ZST-1, plačati sodno takso za vsako tožbo posebej. Četudi je do razdružitve prišlo na podlagi sklepa sodišča, pa zato tožeča stranka ne more biti v ugodnejšem položaju kot stranka, ki bi že v začetku pravilno vložila dve tožbi. Pritožbene navedbe, da kljub razdružitvi postopka ni razloga za nastanek nove taksne obveznosti, se tako izkažejo kot neutemeljene.
predlog za izvršbo - izvršitev odločbe o osebnih stikih - vrednost storitve po Odvetniški tarifi - izvršilni stroški
Ker je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo za izvršitev odločbe o osebnih stikih, se pri odmeri odvetniških stroškov za predlog za izvršbo uporablja 1. točka tar. št. 27 OT v zvezi z osmo alinejo 2. točke tar. št. 18 OT.