denarne terjatve - stroški prevoza - javni prevoz - odpoved zahtevkom - pritožbene novote - voznik tovornega vozila - plačilo za nadurno delo
Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožnik z javnim prevozom, ki traja med tri do štiri ure v eno smer, ne bi mogel priti pravočasno na delo. Povračilo stroškov je oprlo na pravilno pravno podlago: v pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili za uporabo Kolektivne pogodbe za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu RS, ta glede stroškov prevoza napotuje na Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, po Uredbi pa se v primeru, če delavec iz utemeljenih razlogov ne more uporabljati javnega prevoza, v davčno osnovo ne všteva povračilo stroškov prevoza do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer. V tej višini je priznalo stroške prevoza od kraja prebivališča, iz katerega se je tožnik vozil na delo, do sedeža toženca, ter mu utemeljeno prisodilo razliko med tako izračunanimi in že izplačanimi stroški.
Zmotno je zavzemanje tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da tožnica za svoje navedbe o trpinčenju ni predložila svojih zapisov o ravnanjih, ki jih je doživljala kot trpinčenje. Predložitev t. i. dnevnika mobinga ni bistvena, saj z njim tožnica ne more dokazovati dejstev, ki jih sama navaja, tovrsten dnevnik predstavlja namreč le del njene trditvene podlage. Na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila ravnanja direktorja tožene stranke in njegovo obnašanje oziroma komunikacija do tožnice takšna, da so ustrezala definiciji trpinčenja na delovnem mestu, kot je to opredeljeno v četrtem odstavku 7. člena ZDR-1.
Pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje pri prisoji višine odškodnine ni upoštevalo njene kaznovalne narave, ni utemeljen. Niti 8. člen ZDR-1 niti pravo EU, na katerem temelji, ne dajeta podlage za golo kaznovanje delodajalca oziroma kaznovalno odškodnino.
Tožena stranka je ravnala pravilno in strokovno, izdrtje obeh zob pa je bilo nujno potrebno in skladno s pravili medicinske stroke.
Tožnica ni dokazala, da je tožena stranki nastala škoda zaradi nestrokovnih posegov v njeni ustni votlini. Posegi so bili opravljeni z njeno privolitvjo in soglasjem, pred samimi posegi pa je bila izpolnjena pojasnilna dolžnost.
S strani tožene stranke je bila pred posegi opravljena tudi potrebna pojasnilna dolžnost skladno z 20. členom ZPacP, tožnica pa je svobodno privolila v vse opravljene posege v njeni ustni votlini. ZPacP v petem odstavku 26. člena sicer določa, da mora biti pacientova privolitev za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, dokumentirana na obrazcu iz 27. člena tega zakona. Po presoji pritožbenega sodišča gre tudi pri izdrtju zoba za mali operativni poseg, ki je lahko povezan z večjimi tveganji in obremenitvami. Vendar odsotnost takšnega pisnega obrazca ne odreka veljavnosti tožničine privolitve, ki je bila izražena ustno in konkludentno z večkratnim obiskom zdravstvene ustanove, kjer je bilo opravljenih več kontinuiranih posegov, in plačilom računov po vsaki opravljeni storitvi, brez ugovarjanja v zvezi z vrsto opravljene storitve.
S postavitvijo skrbnika, torej zakonitega zastopnika z odločbo CSD, je odpadel razlog za postavitev začasnega zastopnika tožniku po določbi 1. točke drugega odstavka 82. člena ZPP, zato niti sodišče prve stopnje, niti sodišče druge stopnje tožniku ne moreta postaviti še začasnega zastopnika, ki bi bil odvetnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom.
spor majhne vrednosti - neupravičena pridobitev - izvedba javne prireditve - razveza pogodbe - učinek razvezane pogodbe - kondikcijski zahtevek - aktivna legitimacija - trditveno in dokazno breme - kršitev razpravnega načela - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dogovor je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje razvezan dne 3. 7. 2020, zato imata stranki v primeru, če je katera popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar sta dali (111. člen OZ). Zaradi razveze Dogovora toženka nima pravne podlage za zadržanje zneskov.
pogoji za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za delno oprostitev plačila sodne takse - preseganje dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka - obročno plačilo sodne takse - nedovoljene pritožbene novote
Sodišče prve stopnje je na podlagi omenjenih podatkov izračunalo, da tožnika, ki skupaj bivata z mladoletno hčerko (v lastniški nepremičnini) in jo preživljata, prejemata redne mesečne prejemke, ki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča trenutno znaša 804,36 EUR.
začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca - smiselna uporaba določb ZIZ - odtujitev in obremenitev nepremičnine
Konkretne vsebinske navedbe oškodovane družbe, podkrepljene s predloženimi dokazi oziroma sklicevanjem na obstoječe dokaze v spisu, zato po utemeljenih pritožbenih navedbah pooblaščenca terjajo ustrezno vsebinsko odločitev oziroma ugoditev predlogu za začasno zavarovanje, ko sodišče (še) ne odloča s standardom gotovosti, temveč verjetnosti.
Ker pa zakon oziroma peti odstavek 502.a člena ZKP, zoper sklep o odreditvi začasnega zavarovanja obdolžencu zagotavlja kontradiktorni postopek, najprej z vložitvijo ugovora, šele nadalje pa je v devetem odstavku istega člena uzakonjena še pravica do pritožbe, je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev (tretji odstavek 403. člena ZKP).
Zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov 24. skupščine toženke je bil pravnomočno zavrnjen in posledice pravnomočnosti (res iudicata) zadenejo vse tožnike, čeprav je bila v zadevi I Pg 820/2015 na strani tožeče stranke udeležena le prva tožnica. Ker pravnomočnost sanira morebitno zmotno uporabo materialnega prava, so pritožbeni očitki v vsakem primeru neutemeljeni in se zato pritožbeno sodišče z njihovo presojo ni posebej ukvarjalo. Iz 398. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ustaljene sodne prakse1 izhaja, da so (vsi) delničarji v sporih zaradi izpodbijanja sklepov skupščine enotni sosporniki
Sklepi 24. skupščine toženke (iz istih razlogov, kot se uveljavljajo v tem sporu) pravnomočno niso bili ugotovljeni kot nični in torej niso nični. Zato se tožniki, ki jih pravnomočna odločitev zavezuje, v tej pravdi ne morejo uspešno sklicevati na njihovo ničnost in posledično sklepi 26. skupščine toženke iz tega razloga ne morejo biti nični.
ZDSS-1 člen 63, 339, 339/2, 339/2-8.. ZPP člen 254, 254/3.
II. kategorija invalidnosti - imenovanje novega izvedenca - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - dokazovanje z izvedencem - priznanje novih pravic
Neutemeljeno je pritožnikovo razlogovanje, da izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda ne more predstavljati objektivizirane podlage za zaključek sodišča, da pri tožniku v spornem obdobju ni prišlo do poslabšanja delazmožnosti, ki bi pogojevala priznanje zahtevanih razbremenitev. Upoštevajoč vsebino pritožbenih ugovorov je razvidno, da pritožnik sprejema izvedensko mnenje sodnega izvedenca MDPŠ in sodnega izvedenca ortopeda v tistih delih, ki sledijo njegovemu zahtevku, nasprotuje pa ugotovitvam izvedencev, ko le-te ne potrjujejo njegovih trditev. Nestrinjanje in nezadovoljstvo tožnika s podanim izvedenskim mnenjem ne odvzame veljave per se ter ne vzpostavi vsebinskega razloga za imenovanje drugega izvedenca.
izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora - postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine
V postopku pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim dolžnik sklep izpodbija v celoti ali v delu, v katerem mu je naloženo, naj terjatev plača, sodišče na podlagi 62. člena ZIZ – poleg pravočasnosti, popolnosti in dovoljenosti ugovora – preizkuša le, ali je ugovor obrazložen v skladu s kriteriji iz drugega odstavka 61. člena ZIZ. Kakor hitro nato sodišče ugotovi, da je ugovor dolžnika obrazložen, razveljavi sklep o izvršbi, postopek pa se nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred pristojnim sodiščem.
razveza zakonske zveze - nevzdržnost zakonske zveze - nestrinjanje z razvezo
Sodišče prve stopnje je povsem pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določilo 98. člena DZ in določilo 20. člena DZ, ko je zaključilo, da je takšna zakonska zveza, ki evidentno ne temelji več na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, vsaj za predlagatelja nevzdržna, zaradi česar je povsem pravilno sledilo predlogu predlagatelja in kljub nasprotovanju nasprotne udeleženke, zakonsko zvezo razvezalo. Ob tem je pravilno pojasnilo, da njegova odločitev ne more biti drugačna kljub dejstvu, da se nasprotna udeleženka ne strinja z razvezo zakonske zveze, saj za nevzdržnost zakonske zveze zadostuje, da samo eden od zakoncev ne more več prenašati zakonske skupnosti, pri čemer pa niti ni pomembno, kateri od zakoncev je nevzdržnost povzročil.
Določbo prvega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da spričo pripoznave tožbenega, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi – ne gre razlagati v smislu, da mora sodišče nemudoma izdati sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi. Na navedeno nakazuje tudi določba tretjega odstavka 316. člena ZPP, ki določa, da se izdaja sodbe na podlagi pripoznave odloži, če je treba, da se o okoliščinah iz drugega odstavka 316. člena ZPP poprej dobijo obvestila. Predmetno določbo je tako mogoče razlagati smiselno tudi tako, da se izdaja sodbe na podlagi pripoznave v konkretnem primeru odloži, da sodišče prve stopnje ugotovi oziroma presodi, ali je zahtevek za ugotovitev neobstoja predkupne pravice utemeljen.
padec na poledenelem pločniku - nevarna stvar - posipanje proti poledici - opozorilne table
Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je šlo za povsem običajno pohodno površino, ki za povprečnega posameznika ni mogla predstavljati nevarne stvari, in šteje za zmotno pritožbeno stališče, da je površina, na kateri se nahaja led, neobičajna pohodna površina. Pravilno je tudi obrazložilo, da je o tem, da poledenela tla v zimskem času niso nevarna stvar, hoja po njih pa ni nevarna dejavnost, že zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče, sledi mu tudi prevladujoča praksa višjih sodišč.
Sodišče prve stopnje, ki je zaradi umika predloga za izvršbo izvršilni postopek na podlagi 43. člena ZIZ ustavilo, v določbi drugega odstavka 76. člena ZIZ, skladno s katero je treba v takem primeru razveljaviti tudi opravljena izvršilna dejanja, ni imelo podlage za odreditev izbrisa hipoteke, saj ta ni bila pridobljena v okviru izvršbe in vknjižba hipoteke ne pomeni v tem postopku opravljenega izvršilnega dejanja. Takšno dejanje je bila namreč le zaznamba izvršbe, ki je bila skladno z določbami 170. člena ZIZ in tretjega odstavka 87. člena Zakona o zemljiški knjigi pod ID pravice/zaznambe X vpisana pri že predhodno vknjiženi hipoteki. Sodišče prve stopnje je bilo zato na podlagi drugega odstavka 76. člena ZIZ hkrati s sklepom o ustavitvi postopka upravičeno odrediti zgolj izbris te zaznambe, ne pa tudi izbrisa hipoteke.
nadaljnji izvršilni stroški - terjatve, ki nastanejo med stečajnim postopkom - pravne posledice začetka stečajnega postopka
Upnik utemeljeno navaja, da so njegovi stroški nastali po začetku stečaja dolžnika in zaradi ravnanj dolžnika, ki je vložil (neutemeljeno) pritožbo zoper pravilni sklep z dne 8. 7. 2020, da ostane v veljavi upnikova ločitvena pravica in da se bo o poplačilu terjatve odločalo v stečajnem postopku.
O kasneje nastalih stroških odloča sodišče v postopku, kjer so nastali, le poplačilo se bo opravilo v stečajnem postopku.
Pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je namreč ključna preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določa oškodovancu zamolčana storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena, česar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obdolžencu v obravnavanem primeru ni mogoče očitati.
Poleg tega je namen inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, da storilec svoje obveznosti sploh ne izpolni, kar v obravnavani zadevi ni primer.
Razjasnjevalna dolžnost sicer sodišču nalaga, da stranko spodbudi, da dopolni pomanjkljive navedbe o odločilnih dejstvih, vendar le ob predpostavki, da stranki ni mogoče očitati, da bi lahko ob potrebni skrbnosti podala navedbe tudi sama. Sodnik odvetnika ni zavezan poučevati o tistem, kar se sme pričakovati, da odvetnik ve. To pa je gotovo, da mora utemeljiti predlog za stransko intervencijo s pojasnilom o obstoju materialnopravnega razmerja med predlagateljico in stranko postopka, ne pa zgolj predložiti sklep, iz katerega naj sodišče potem samo išče manjkajoče trditve.
ZKP člen 26, 26/1, 26/3, 28, 28/1, 28/3, 402, 402/3. KZ-1 člen 19, 19/1.
krajevna pristojnost - ubikvitetna teorija - posebna pravila - kazniva dejanja, storjena po tisku
Temeljna določba za določitev krajevne pristojnosti sodišča v kazenskem postopku določena v prvem odstavku 26. člena ZKP, po katerem je krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, pri čemer je v skladu z ubikvitetnim pravilom kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica (prvi odstavek 19. člena KZ-1). Vendar pa veljajo za kazniva dejanja, storjena s tiskom ali z drugim medijem, kot v obravnavani zadevi, določene posebnosti, zaradi česar veljajo posebna pravila za določanje (stvarne in) krajevne pristojnosti za obravnavo teh kaznivih dejanj. Krajevna pristojnost se v teh primerih ne določa po kraju, v katerem je storilec (pisec) napisal spis, temveč prvenstveno po kraju, kjer je bil spis natisnjen, če ta kraj ni znan ali je v tujini, pa je krajevno pristojno sodišče po kraju razširjanja spisa.