spor majhne vrednosti - joint venture - plačilo za opravljena dela - podjemna pogodba - sprejem ponudbe - notranje razmerje - razdelitev stroškov - aktivna stvarna legitimacija - pasivna stvarna legitimacija - utemeljenost tožbenega zahtevka
Stranka je stvarno legitimirana, če je nosilec pravic ali obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katerega se nanaša civilni spor. Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če sta podani aktivna in pasivna stvarna legitimacija, je treba tožbenemu zahtevku ugoditi.
Za odločitev v tem postopku je pravno odločilo le, kakšne dogovore so za potrebe vzpostavitve projekta njegovi predstavniki sklenili s tožečo stranko. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da notranja, medsebojna razmerja in dogovori med predstavniki projekta na razmerje med predstavniki projekta in tožečo stranko ne vplivajo. Zato za odločitev ni pravno odločilno, kako so si deležniki projekta z notranjim dogovorom razdelili plačilo stroškov povezanih z njegovo vzpostavitvijo. V kolikor dogovori s tožečo stranko niso bili v skladu z njihovimi notranjimi dogovori, tega posamezni predstavnik projekta ne more uveljavljati nasproti tožeči stranki. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da skladno z dogovorom med predstavniki projekta stroškov povezanih z izdelavo grafično video - animacije tožeči stranki ni dolžna plačati.
Če dokazna ocena ne sledi vsebini listin, temveč je plod vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, to ne predstavlja kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča prve stopnje o obstoju ali neobstoju pravno odločilnih dejstev pa, kot je že bilo pojasnjeno, ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti.
obstoj delovnega razmerja - študentsko delo - elementi delovnega razmerja
Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je za toženo stranko opravljal delo kot študent preko študentske napotnice in v zvezi s tem uveljavljal obstoj elementov delovnega razmerja. Za presojo pravilnosti odločitve je ključno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sodelovanje med tožnikom in toženo stranko ni imelo lastnosti delovnega razmerja.
Glede na to, da obseg in režim tožnikovega dela ni bil enak obsegu in režimu dela redno zaposlenih in da stopnja njegove odvisnosti glede razpolaganja z delovnim časom ni bila enaka stopnji odvisnosti delavca v delovnem razmerju, elementi delovnega razmerja niso bili ugotovljeni.
potrebni pravdni stroški - odvetniški stroški - potni stroški pooblaščenca - potni stroški odvetnika - izbira odvetnika izven kraja sedeža sodišča - sedež odvetnika - delovno območje sodišča - pravica do svobodne izbire odvetnika - kilometrina - nagrada za čas potovanja
Večinska sodna praksa kot potrebne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP priznava le potne stroške pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča, kot pravilno opozarja pritožnica. Tožnica ima sedež v A., njen pooblaščenec pa je odvetnik v Ljubljani. Drži tudi pritožbeno stališče, da 22. člen Ustave daje strankam pravico do svobodne izbire odvetnika, da pa to ne pomeni, da mora nasprotna stranka nositi stroške v pravdi uspešne stranke, če si ta za zastopanje brez tehtnega razloga izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Prav tako drži, da iz v pritožbi citirane sodne prakse izhaja, da bi morala tožnica že med postopkom pred sodiščem prve stopnje utemeljiti, zakaj je ta spor tako zahteven, da je na naroke moral prihajati njen pooblaščenec iz Ljubljane in zakaj ga ne bi mogel nadomestiti odvetnik z območja Krškega. Te okoliščine je tožnica sicer navedla, a šele v odgovoru na pritožbo, kar je prepozno. Glede na določilo 7. točke drugega odstavka 366. člena ZPP pa je odgovor na pritožbo v tem sporu tudi neupoštevna vloga.
ZPP člen 236a, 236a/6, 236a/7, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vnaprejšnja dokazna ocena - zaslišanje priče - pisna izjava priče
V konkretnem primeru ni šlo za nerelevantno pričo, niti sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga za neposredno zaslišanje priče ni obrazložilo na takšen način.
To, da se priča na vabilo ni odzvala, ne pomeni, da dokaza ni možno ali potrebno izvesti. Nerelevantna so pojasnila sodišča, da bi izvedba zaslišanja kršilo načela koncentracije in ekonomičnosti postopka.
Sodišče prve stopnje je izpostavilo del pisne izjave priče, da je izjavila vse, kar ve. Vendar tudi to ne daje podlage za dopustno zavrnitev zaslišanja v skladu z 236.a členom ZPP. Kršitev te določbe je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).
Na podlagi take ugotovitve je prvostopno sodišče izhajajoč iz pravila osebne vročitve (prvi in tretji odstavek 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 140. člena ZPP) pravilno presodilo, da je bila tožba osebno vročena drugo tožencu.
V postopku za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče ne more upoštevati posledic, ki jih bo za storilca imela izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja oziroma na podlagi takih navedb sprejeti drugačno odločitev glede preklica.
Zamudna sodba temelji na neizpodbojni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo (ker ni odgovorila na tožbo) priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično takšne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa zgolj iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb, da je tožnik priznal, da je ukradel radio in protipravno uporabljal službeno vozilo, zaradi česar je bilo porušeno medsebojno zaupanje, ter da je bil tožnik za opravljeno delo pošteno plačan, zato ni mogoče upoštevati, kot bo razvidno iz nadaljevanja, pa tudi sicer ne bi bile relevantne.
Stroški, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tretji nasprotni udeleženki, niso pretirani in so v celoti v skladu z veljavno OT za posamezno opravilo.
Pritožnik ne uveljavlja nobenega od pritožbenih razlogov, saj zgolj pojasnjuje, da takse ni plačal, ker se njegovih trditev ne upošteva, ne izpodbija pa bistvenih ugotovitev sodišča prve stopnje, da v ugovoru, vloženem 24. 5. 2021, ni navedel relevantnih ugovornih razlogov in da je njegov ugovor, vložen 8. 6. 2021, prepozen.
DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00053211
ZD člen 132, 142, 142/1, 142/3.
odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - prenehanje dediščinske skupnosti - solidarna obveznost dedičev
Pritožba zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbe 132. člena ZD, saj je ta določba relevantna le za čas obstoja dediščinske skupnosti, ki pa je v obravnavanem primeru prenehala (s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju) pred obdobjem, na katerega se nanašajo sporni računi. Glede na to, sodišče prve stopnje tudi ni napačno uporabilo 142. člen ZD. Z razdelitvijo zapuščine se podedovano premoženje zlije s premoženjem dediča.