Nenazadnje je sama tožnica izpovedala, da očetovega dogovarjanja s tožencem ni preklicala, ker je bilo takrat že vse narejeno in je s slednjim nenazadnje odobrila očetovo dogovarjanje s tožencem (prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Glede na obstoj samega dogovora, ki je nesporno obstajal, glede zasaditve dreves in postavitve panelne ograje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi glede same vsebine dogovora, torej, da se ciprese postavijo na mejo, na nepremičnino tožnice pa postavi panelna ograja.
NEPRAVDNO PRAVO - SODNE TAKSE - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00053108
ZVEtL-1 člen 3, 15, 18, 24, 35. ZZK-1 člen 79. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 196. ZST-1 člen 3, 3/1, 3/10.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - razveljavitev sklepa - sodna taksa za pritožbo - sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - fikcija umika pritožbe - enotno sosporništvo - prekluzija v nepravdnem postopku - prekluzija v pritožbenem postopku - veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - nesporno dejstvo - standard verjetnosti - izvedene stvarne pravice - zaznamba postopka vzpostavljanja etažne lastnine v zemljiški knjigi
Pritožnika sta vložila skupno pritožbo, zato je zanju nastala enotna taksna obveznost. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko jima je poslalo ločena plačilna naloga (vsakemu za polovico takse), pri čemer ju ni opozorilo na višino celotne taksne obveznosti in da sta jo dolžna poravnati nerazdelno. Udeleženca sta enotna sospornika, torej predstavljata enotno stranko (196. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) in se dejanje enega od sospornikov razteza tudi na drugega, če z njim zamudi. Ker je pritožnik E. E. naloženo sodno takso v celoti poravnal, sodišče ni imelo podlage, da bi zanj uporabilo fikcijo umika pritožbe. S tem pa pritožbe zaradi enotnega sosporništva ne bi smelo šteti za umaknjene niti za udeleženko D. D., saj se učinek vložene pritožbe razteza tudi nanjo.
Oblikovanje etažne lastnine ima enake pravne posledice za lastninsko pravico tudi, kadar je imetnikov lastninske pravice na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji, več. Zato splošno pravilo o pravnih posledicah oblikovanja etažne lastnine velja tudi, če je lastninska pravica omejena z izvedeno pravico, ki omejuje razpolagalno upravičenje samo do določenega idealnega (solastniškega) deleža in ne do celote. Pri takem položaju z oblikovanjem etažne lastnine izvedena pravica preide na enak idealni solastniški delež na vsakem prostorskem delu s položajem posameznega dela v etažni lastnini in ne na posamezni del v celoti.
podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve
Sodišče prve stopnje je pri izdaji izpodbijanega sklepa povsem pravilno izhajalo iz pravnomočnega sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da so bili ob sprejemu zadržanega na zdravljenje na varovani oddelek psihiatrične bolnišnice brez njegove privolitve izpolnjeni vsi z ZDZdr določeni pogoji in v nadaljevanju povsem pravilno ugotavljalo, ali so tudi v času odločanja o predlogu za podaljšanje zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ti pogoji, določeni v 39. členu ZDZdr, še vedno izpolnjeni.
Četudi je pritrditi pritožniku, da tokrat zadržani ni samovoljno opustil terapije, da se je zdravstveno stanje pri njem poslabšalo šele po ukinitvi in zamenjavi terapije, da do poslabšanja ni prišlo zaradi ravnanja zadržanega, temveč zaradi spremembe terapije - načina zdravljenja, ki mu je bila predpisana in se jo je v celoti držal, pa navedena dejstva, še ne omogočajo zaključka, da zaradi spremembe terapije, ki je povzročila trenutno poslabšanje stanja zadržanega, ni potrebno podaljšanje pridržanja, temveč le sprememba terapije, ki se lahko izvaja tudi z drugimi oblikami pomoči.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje da intenzivno zdravljenje zadržanega, za katerega je s sklepom z dne 23. 11. 2021 odločilo, da je nujno potrebno zaradi odvrnitve nevarnosti zase in druge, še vedno ni zaključeno in da bi odpust zadržanega pomenil tveganje za poslabšanje duševne motnje, četudi bi zadržani po navodilih zdravnikov poskušal dokončno terapijo vzpostaviti v domačem okolju, saj bi zaradi narave bolezni in učinkov zdravil lahko pri zadržanem prišlo bodisi do vnovičnega maničnega pomika bodisi do depresivne epizode. Pri tem se je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilno oprlo tudi na strokovno mnenje sodne izvedenke, ki je pojasnila, da zadržani v strukturiranem okolju ob rednem jemanju terapije in avtoriteti osebja uspe obvladovati svoje ravnanje, realnost pa je motena, a različno glede na področja življenja in izpostavila, da je duševna motnja pri zadržanem trenutno še izjemno nestabilna in bi v domačem okolju že ob manjših frustracijah lahko prišlo do hudega ogrožanja zdravja sebe in drugih. To pa pomeni, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa še vedno podan prvi pogoj, t.j. pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr, za zadržanje osebe na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe je pravilna že iz razloga, ker tožeča stranka s predlogom za začasno odredbo zahteva večji obseg varstva kot s tožbenim zahtevkom v glavni zadevi. Z drugimi besedami, če bi sodišče prve stopnje predlagani začasni odredbi ugodilo, bi odredba presegla namen zavarovanja, saj bi tožeča stranka dosegla pravno varstvo, ki ga ne bi dosegla niti po morebitni ugoditvi glavnemu zahtevku.
odločitev o stroških pravdnega postopka - končni uspeh stranke v pravdi - (ne)upoštevanje uspeha po temelju in po višini - okoliščine konkretnega primera - odškodninski spor
Novejša sodna praksa je drobljenju pravdnega uspeha na temelj in višino vse manj naklonjena, saj ima vsak denarni zahtevek svojo podlago (temelj), uspeh s temeljem pa je nujen predpogoj, da tožeča stranka (v celoti ali delno) uspe z zahtevkom po višini.
Okoliščine v obravnavani zadevi ne odstopajo od običajnih okoliščin v odškodninskih sporih do te mere, da bi zahtevale uporabo metode izračuna aritmetične sredine uspeha po temelju in višini.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00053233
KZ-1 člen 7, 45, 45/2, 71, 91, 91/3, 99, 99/10, 99/11, 99/11-1, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2, 285, 285/3. KZ člen 126, 126/5, 126/5-2, 247, 247/2. ZKP člen 32, 41, 41/2, 219a, 244a, 244a/6, 257, 311, 311/3, 326, 326/1, 334, 334/1, 355, 371, 371/2, 372, 372-5. ZODPol člen 19. ZS člen 83, 83a, 83a/4. ZZUSUDJZ člen 3, 3/2. Sodni red (2016) člen 77, 77/2.
nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - opravljanje gospodarske dejavnosti - zdravstvena dejavnost - enovito kaznivo dejanje - pravna opredelitev - zastaranje kazenskega pregona - začetek teka zastaranja - zadržanje zastaranja - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19) - nujne zadeve - sprememba statusa - načelo neposrednosti izvajanja dokazov - preložitev glavne obravnave - ponovni začetek glavne obravnave - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe - glavna obravnava - sedežni red - pravica do obrambe - pravica do zagovornika - komunikacija z zagovornikom - zaslišanje priče - zaslišanje preko videokonference - navzočnost zagovornika - zaslišanje obremenilne priče - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - izvajanje dokazov v korist obdolženca - izjave soobtoženih - zaslišanje soobtožencev - privilegij zoper samoobtožbo - postavljanje vprašanj priči - vrstni red - soočenje prič - zavrnitev dokaznega predloga - izločitev sodnika iz razloga nepristranskosti - pravočasnost zahteve za izločitev sodnika - zahteva za izločitev dokazov - nedovoljen dokaz - preiskava elektronske naprave - izvedenstvo - izvedensko mnenje - izvedenec, zaposlen pri Nacionalnem forenzičnem laboratoriju (NFL) - postavitev drugega izvedenca - sprememba obtožnice - primeren ča
Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP.
Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe.
Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki.
Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, ni samo po sebi nedovoljen dokaz, saj za izvedenca ni mogoče vnaprej trditi, da bo pri opravljanju izvedenskega dela deloval v okviru nalog, ki jih opravlja v delovnem razmerju pri državnem organu.
Iz določb prvega in drugega odstavka 19. člena ZODPol izhaja, da je naloga NFL tudi neodvisno podajanje izvedenskih mnenj s področja forenzičnih znanosti za potrebe sodišč. V tretjem in četrtem odstavku je zagotovljena avtonomnost in neodvisnost dela NFL.
Bolnišnična dejavnost, ki jo opravljajo bolnišnice, kjer so zaposleni obtoženi D. D., Č. Č., C. C., je gospodarska dejavnost v smislu 2. točke desetega odstavka 99. člena KZ-1, saj gre za opravljanje dejavnosti, ki se za dogovorjeno plačilo opravlja poklicno in organizirano.
Za položaj obtoženih D. D., Č. Č., C. C. je bistveno, da ima oseba, ki je nedovoljeno nagrado prejela, pri organizaciji takšno vlogo, da ima realno možnost, da doseže sklenitev (oziroma ohranitev) posla, kar izhaja iz zakonskega znaka "kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti", ne pa da to možnost tudi dejansko izkoristi. S pojmom izvajanja gospodarske dejavnosti po 1. točki enajstega odstavka 99. člena KZ-1 pa so zaobsežena malodane vsa ravnanja, povezana z gospodarsko dejavnostjo, saj vključuje izvajanje, upravljanje, odločanje, zastopanje, vodenje ali nadziranje. Pritožniki tako brezuspešno izpostavljajo, da je bila odločitev za nabavo v pristojnosti določenih organov oziroma oseb znotraj bolnišnic, saj so imeli odločilno vlogo prav obtoženci kot vodilni zdravniki specialisti oziroma predstojniki oddelkov ali klinik, ki uporabljajo tak material in se nanj najbolj spoznajo in lahko s strokovnimi utemeljitvami oziroma s potrjevanjem takih utemeljitev dosežejo nabavo točno določenega materiala, za nabavo katerega so prejeli nedovoljene denarne nagrade.
Presojo, da gre za enovito kaznivo dejanje, je sodišče oprlo na okoliščine, da je vsak od obtožencev v daljšem časovnem obdobju in na enak način izvršil več ravnanj, ki so vsa zasledovala cilj pridobitve nedovoljenih denarnih nagrad, ter da je zahteval kontinuirano nagrado za ves čas dobave medicinskega materiala v določenem odstotku od skupne vrednosti dobav v določenem obdobju kot protiuslugo za ohranitev posla, takšno ravnanje posameznega obtoženca pa je bilo v breme vedno iste družbe B. d.o.o. Z vidika subjektivnega odnosa obtožencev do dejanja, se enoten psihičen odnos kaže v zahtevi, da bo od začetka in nato ves čas trajanja enotnega posla v obliki sukcesivnih dobav, od družbe B. d.o.o. zahteval periodično in kontinuirano plačilo nedovoljenih nagrad.
V korist obtoženca je treba šteti, da so bile nagrade, dane pred 1. 11. 2008, dane zaradi ohranitve posla, kar pa takrat še ni bilo inkriminirano. Sodišče druge stopnje je zato iz opisa dejanja izpustilo ravnanja, ki ne izpolnjujejo znakov kaznivega dejanja po takrat veljavnem drugem odstavku 247. člena KZ.
Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 241. člena KZ-1, to je zahteva ali sprejem nedovoljene nagrade šele po sklenitvi posla, se navezuje na prvi odstavek 241. člena KZ-1, ki določa zahtevanje ali sprejem nedovoljene nagrade pri opravljanju gospodarske koristi zato, da bi prejemnik nagrade zaradi pridobitve ali ohranitve posla zanemaril koristi svoje organizacije ali ji povzročil škodo. Slednje se obtoženim zdravnikom ne očita. Čeprav so bile nedovoljene denarne nagrade izplačane že v času, ko je bil posel sklenjen, je kaznivo dejanje pravilno opredeljeno po drugem odstavku 241. člena KZ-1, ker ni šlo za zahtevo in izplačilo denarne nagrade zaradi zanemarjanja koristi ali povzročitve škode bolnišnicam, pač pa zahtevanje in sprejem nedovoljene denarne nagrade kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla.
Za izrek varnostnega ukrepa po 71. členu KZ-1 morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja. Prvi je zloraba svojega poklica. Preozka je definicija zdravniške službe, da gre zgolj za zdravljenje pacientov. Drugi pogoj je ugotovljena nevarnost za nadaljnje opravljanje poklica iz razloga, ker je bil ta poklic predhodno zlorabljen za izvršitev obravnavanega kaznivega dejanja. Ob izpolnjenem pogoju zlorabe poklica, ni izpolnjen pogoj obstoja nevarnosti, da bi še naprej opravljali svoj zdravniški poklic.
Kvalificirane oblike kaznivega dejanja preprečevanja dokazovanja po tretjem odstavku 285. člena KZ-1 ni mogoče storiti le v kazenskem postopku, temveč tudi še pred njegovim pričetkom.
nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine - uporabnina za nepremičnino - višina uporabnine - tržna najemnina - solastnina - stanovanje - uporaba solastnega stanovanja - izročitev ključev - nedopustna pritožbena novota - imenovanje novega izvedenca - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem
Ne drži pritožbeni očitek, da iz zahteve za izročitev ključev ne izhaja zahteva po uporabi stanovanja, kot zmotno navaja pritožba. Na podlagi dopisa z dne 3. 6. 2016 o izročitvi ključev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni soglašala, da toženka sama uporablja stanovanje oz. ga uporablja v večjem delu, kot ji iz naslova solastne stvari pripada, s čimer je tožnica svoje nestrinjanje z načinom toženkine uporabe nedvomno izrazila.
Ker je izvedensko mnenje jasno, brez nasprotij in pomanjkljivosti, pogoji za postavitev novega izvedenca na podlagi določila tretjega odstavka 254. člena ZPP niso podani. Zgolj nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca.
Tožnika uveljavljata nepravo priposestvovanje stvarne služnosti. Zanjo zadošča, da se stvarna služnost dejansko izvršuje daljše obdobje in da način izvrševanja ni nepošten.
Lastniki služečih nepremičnin niso nujni sosporniki. Le v primeru, da bi bila služeča zemljišča v solasti tožencev, bi bili slednji enotni in nujni sosporniki.
V okviru spoštovanja načela kontradiktornosti se je sodišče dolžno opredeliti zgolj do odločilnih dejstev in dokazov, ne pa tudi do dejstev, ki za odločitev niso relevantna in so pravno nepomembna.
Ker uporaba dostopne poti s strani lastnikov gospodujočega zemljišča ni bila dovoljena do preklica, je sodišče materialnopravno pravilno zaključilo, da je od leta 1973 do leta 1993, torej po preteku 20 let, ko so pravni predniki tožnika uporabljali dostopno pot, v letu 1993 nastopilo priposestvovanje stvarne služnosti poti in vožnje z vsemi vozili v korist lastnika gospodujočega zemljišča (prvi odstavek 54. člena ZTLR).
URS člen 33, 125.. ZD člen 8, 63.. ZPP člen 8, 302, 347, 347/2, 349.
odgovor na pritožbo - dokazna ocena - pritožbena obravnava - zaslišanje priče - branje izpovedbe priče - dokazno breme - indično sklepanje - načelo proste presoje dokazov - razveljavitev oporoke - pravica do dedovanja - lastnoročna oporoka - oblika oporoke - pogoji za veljavnost oporoke
Zapis oporoke pomeni, da je zapustnica realizirala ustavno pravico do dedovanja (33. člen ustave RS), ki je podrobneje urejena v Zakonu o dedovanju (ZD). Eno izmed upravičenj, ki izhaja iz te pravice je tudi svoboda oporočnega razpolaganja, ki za zapustnico pomeni pravico, da sama odloči o usodi svojega premoženja za primer smrti, kar pomeni, da ima oporočno dedovanje prednost pred zakonitim dedovanjem (8. člen ZD).
Ugotovljeno dejansko stanje ne daje opore za zaključek, da je zapustnica kršila določbo prvega odst. 63. člena ZD. Povzeta najpomembnejša dejstva - nedvomen podpis oporoke oporočiteljice; izrecna izjava oporočiteljice notarki, da je to njena oporoka; preprost tekst oporoke, napisan z okornimi velikimi tiskanimi črkami, ki ga je sposobna napisati oseba, ki je hodila štiri leta v prvi razred osnovne šole, so prepričali sodišče druge stopnje, da je zaključek sodišča prve stopnje, sprejet v obliki ugodilne sodbe in razveljavitvi oporoke, napačen.
uveljavljanje pravnega varstva pred vznemirjanjem lastninske pravice - protipravno vznemirjanje - uporaba nepremičnine - ravnanje čez dopustno mero - krajevne razmere - prepovedana imisija - prekomeren hrup in umazanija - krajevno običajne meje - odstranitev ovire - sprememba stanja
V skladu z določbo 73. člena SPZ morajo lastniki nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode. V skladu z določbo 75. člena SPZ pa mora lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Sodišče prve stopnje je torej moralo ugotoviti: - kakšna sta narava in namen nepremičnin pravdnih strank, - kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba teh, - ali sporna dejavnost tožene stranke uporabo nepremičnin tožeče stranke otežkoča preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali ne, oziroma, - ali dejavnost tožene stranke tožeči stranki povzroča znatnejšo škodo.
Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bilo krajevno običajno, da poleg stanovanjskih hiš, nekaj metrov od spalnice, ob 4.50 zjutraj, zaganjajo težki tovornjaki oziroma se opravljajo dejavnosti, ki povzročajo hrup in tresljaje, ki bi ob odprtem oknu (to je tako, kot je v spalnicah pretežni del leta), prebudili vsakega človeka. Nasprotno – ugotovilo je, da so se po letu 2012 moteče proizvodne dejavnosti preselile v obrtne ali industrijske cone, v tem okolišu pa so ostale le že obstoječe nemoteče obrti.
Pri izvrševanju lastninske pravice na dveh sosednjih nepremičninah je praktično nemogoče izključiti vsakršne imisije. Prepoved vsakršnega poseganja bi lahko predstavljala hude omejitve za tistega, ki povzroča vznemirjanje s povsem običajnimi dejanji. Vsakodnevno zaganjanje in ogrevanje težkih tovornjakov v zgodnjih jutranjih urah ter občasno glasno vzdrževanje tekom dneva in vsako soboto, pa niso povsem običajna dejanja, gre za dejanja, ki močno presegajo tolerančni prag.
Zahtevek na povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je možen tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo prav slednje – glede na velikost oziroma dolžino tovornjaka s priklopnikom Volvo namreč opravljanje dejavnosti na bolj oddaljenem, jugovzhodnem delu dvorišča tožene stranke ne pride v poštev, pranje in vzdrževanje pa se sploh vselej opravlja tik ob posestni meji. Kako drugače kot z odstranitvijo tovornih vozil s priklopniki oz. z opustitvijo njihovega zaganjanja, vzdrževanja, popravljanja in parkiranja neposredno ob stanovanjski hiši oziroma spalnici tožeče stranke bi tožena stranka odpravila moteče tresljaje in smrad, ni nikdar pojasnila. Pritožbeno sodišče drugega načina za odpravo tresljajev in smradu zaradi izpuhov ne najde. Hrup je v abstraktnem smislu mogoče omejiti tudi na drugačen način (tožena stranka v pritožbi prvič ponuja postavitev protihrupne ograje oziroma trdi, da je ponujala njeno postavitev), a glede na majhno oddaljenost prostora, kjer tožena stranka parkira, zaganja, vzdržuje in pere tovorna vozila od spalnih prostorov tožeče stranke (v prvem nadstropju) si višje sodišče ograje, ki bi preprečila zbujanje, ne zna zamisliti. Ograje, v višini tistih ob avtocestah, v strnjeno naselje in ob stanovanjsko hišo ne sodijo.
skupno starševstvo - vzgoja in varstvo otrok po razvezi zakonske zveze - skupno varstvo in vzgoja otroka - največja korist otroka - preživljanje skupnih otrok - določitev preživnine - porazdelitev preživninskega bremena - pridobitne zmožnosti staršev
Izhodišče za presojo koristi otrok je v tem, da naj varstvo in vzgoja otrok potekata tako, da življenjska skupnost staršev še vedno obstaja. Starša sta enako odgovorna za vzgojo in razvoj njunih otrok. Kot je pravilno povzelo tudi prvo sodišče, naj bo prvenstvena rešitev skupno varstvo in vzgoja otrok. Odločitev o skupnem varstvu in vzgoji ni na mestu le v primeru, da bi bila ogrožena korist otrok.
Pritožba utemeljeno graja odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena. Dejanske ugotovitve prvega sodišča kažejo, da so preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca občutno boljše od predlagateljičinih. Za oceno njunih preživninskih zmožnosti ni odločilna matematična analiza njunih prihodkov, ampak njune pridobitne zmožnosti
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00052812
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 451, 452, 453, 458, 458/1. OZ člen 190, 190/3. DZ člen 82. Odvetniška tarifa (2015) člen 12, 12/3.
sprememba tožbe - neprerekane trditve - nove trditve in dokazi - prepozne trditve - solidarno (nerazdelno) plačilo - spor majhne vrednosti - delo v gozdu - sekanje v tujem gozdu - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje - odpadla pravna podlaga - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - povzemanje vsebine listine - ponovljen postopek
V kolikor bi sodišče prve stopnje nove trditve in dokaze dopustilo, bi to pomenilo nedopustno širjenje trditvene podlage, ki sta jo stranki ponudili in s tem izigravanje pravil, ki so v sporu majhne vrednosti namenjena zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitvi postopka.
Ugotovitev, da sta toženca zakonca oziroma zunajzakonska partnerja ni narobe povzeta iz listine, ki bi bila predložena in vpogledana kot dokaz, ampak gre za navedbo tožnika, ki je toženca nista pravočasno prerekala.
Toženca sta trditvam začela ugovarjati šele v ponovljenem postopku. To pa je prepozno.
napoved pritožbe - sodna taksa za napoved pritožbe - določitev sodne takse glede na vrednost zahtevka - osnova za odmero - označena vrednost spornega predmeta - pripadki
Ker sta toženca vložila napovedi pritožb zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti, je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo sodno takso za napoved pritožb glede na celotno vrednost spornega predmeta, saj bo pritožbeno sodišče presojalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka v znesku 25.670,30 EUR s pripadki. Obresti in pravdnih stroškov (pripadkov) pri tem ni upoštevalo.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 91, 336, 343, 343/4, 392.
tožba za razveljavitev sodne poravnave - izredno pravno sredstvo - obvezno zastopanje po odvetniku - procesna dejanja - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Tožba za razveljavitev sodne poravnave skladno s 392. členom ZPP predstavlja izredno pravno sredstvo. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi je obvezno zastopanje po odvetniku (tretji odstavek 86. člena ZPP). Ta zahteva velja za vsa procesna dejanja v okviru postopka z izrednimi pravnimi sredstvi, ne le za vložitev izrednega pravnega sredstva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - dolžnost obveščanja - nezakonitost odpovedi - zmotna uporaba materialnega prava
Obveznost odzivanja na pozive delodajalca v času bolniškega staleža in v tem okviru pojasnjevanja ravnanj (v roku 24 ur) delavca, ki je začasno nezmožen za delo, ni obveznost, ki bi bila vsebovana v prvem odstavku 36. člena ZDR-1. Ne gre za bistveno okoliščino, ki vpliva oziroma bi lahko vplivala na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja vpliva okoliščina, da je delavec v bolniškem staležu, in o tem je delavec delodajalca dolžan obvestiti. Ni pa ga dolžan obvestiti o tem, kakšen je njegov režim zdravljenja oziroma gibanja, kot ni dolžan pojasnjevati svojih ravnanj oziroma se odzivati na s tem povezane pozive delodajalca, podane po zasebnem detektivu.
Toženka je tožnici v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega ravnanja očitala ravnanje, ki ne predstavlja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica ni imela obveznosti odzvati se na pozive iz zapisnikov o kontroli bolniškega staleža, kot utemeljeno navaja v pritožbi.
Tožnik v pritožbi utemeljeno graja materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da se (tudi) pri linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 kilometrov, upošteva vrednotenje razpoložljivosti v višini 40 % po Podjetniški kolektivni pogodbi. Ker se pri teh prevozih ves čas od začetka do zaključka dela šteje v delovni čas, ni mogoče govoriti o razpoložljivosti in določen čas, ki se šteje v delovni čas, vrednotiti manj, kot je urna postavka (100 %). V posledici takšnega zmotnega materialnopravnega stališča je sodišče prve stopnje upoštevalo izračun sodnega izvedenca, ki je opravil poračun za ves čas, ko je tožnik opravljal delo, s čimer je neutemeljeno znižalo pripadajoče plačilo za delo preko polnega delovnega časa (nadure). V vsakem primeru za poračun ni nobene podlage. Za ure preko polnega delovnega časa je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, kako je toženka obračunavala ure do polnega delovnega časa, pa ni predmet tega spora. Če je te ure obračunala v previsokih zneskih, bi morala morebitno preplačilo posebej uveljavljati.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ure preko polnega delovnega časa oziroma nadure, ki jih je v posameznem referenčnem obdobju opravil tožnik. Za te ure je tožnik upravičen do plačila skupaj z dodatkom, ki ga zahteva v višini 30 %.
spor majhne vrednosti - odškodninska odgovornost države - odškodnina za premoženjsko škodo - elementi odškodninske odgovornosti - obstoj škode - kumulativno določeni pogoji
Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP).
razdružitev solastnega premoženja - vzpostavitev etažne lastnine - služnostna pravica hoje in vožnje - odvajanje komunalnih odpadnih voda - fizična delitev solastne nepremičnine - prekluzivni rok za vložitev tožbe - prekinitev zaradi postopka mediacije - prekluzija - strokovno mnenje, ki ni izvedensko mnenje
Ker je bilo strokovno mnenje pridobljeno izvensodno, bi se lahko upoštevalo le kot del trditvene podlage nasprotnega udeleženca in ne kot dokaz v postopku, vendar pa je (bil) nasprotni udeleženec s temi trditvami prekludiran. Te trditve bi moral in mogel postaviti že prej v postopku (v pripombah na izvedeniško mnenje), tako pa jih je navedel v vlogi po zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo.
Pritožbenih navedb, da je tožnik kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki so mu bile očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (odtujitev radia, protipravna uporaba službenih vozil), da je to porušilo medsebojno zaupanje strank in da je za opravljeno delo dobil plačilo, razen dela regresa, ni mogoče upoštevati. Predstavljajo uveljavljanje zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa v skladu z drugim odstavkom 338. člena ZPP zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati.