kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - nenavzočnost obtoženca na glavni obravnavi - predstavitev obtožbe - seznanitev z obtožbo - vročitev obtožnega predloga obdolžencu
Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 321. člena in 443. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, s čemer uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razpisalo tri naroke za glavno obravnavo. Dne 16. 5. 2021 se zaradi odsotnosti državnega tožilca narok ni opravil, izven glavne obravnave pa je sodišče zaslišalo priči. Na naroku dne 9. 6. 2021 je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, na njej pa je obdolženec podal svoj zagovor. Na naroku dne 30. 6. 2021 je sodišče prve stopnje saniralo procesno pomanjkljivost, in sicer izostali začetek naroka z branjem obtožnega predloga ter po modifikaciji obtožnega predloga v korist obdolženca, v nenavzočnosti obdolženca izreklo predmetno sodbo. Pritožnik ima sicer prav, da se glavna obravnava v skrajšanem postopku začne s predstavitvijo obtožnega predloga ali zasebne tožbe, ki jo prebere tožilec, kot tudi, da narok dne 9. 6. 2021, ko je sodišče "nadaljevalo z dokazovanjem" namesto začelo z glavno obravnavo, ni bil izveden v skladu s prvim odstavkom 443. člena ZKP, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obdolžencu je bil namreč na predobravnavnem naroku dne 5. 5. 2021, v navzočnosti njegovega zagovornika vročen obtožni predlog, obdolženec pa je izjavil, da dodatnega roka za pripravo obrambe ne potrebuje in se je odpovedal tridnevnemu roku iz tretjega odstavka 439. člena ZKP, iz česar je zaključiti, da je bil obdolženec z vsebino obtožnega predloga seznanjen, kar nenazadnje izhaja tudi iz vsebine njegovega zagovora, podanega na naroku dne 9. 6. 2021. Po povedanem zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Neutemeljena je pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico obdolženca do sojenja v njegovi navzočnosti (29. člena Ustave RS) in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Po prvem odstavku 442. člena ZKP sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca, če ta ne pride kljub temu, da je bil v redu povabljen, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V obravnavani zadevi je bil obdolženec z datumi narokov za glavno obravnavo seznanjen na predobravnavnem naroku dne dne 5. 5. 2021, kar je tudi potrdil s svojim podpisom, kar pomeni, da je bil pravilno vabljen. Svojega izostanka z naroka dne 30. 6. 2021 ni opravičil, na naroku je bil navzoč njegov zagovornik, ki je celo navedel, da se obdolženec strinja s sojenjem v nenavzočnosti. Obdolženec je bil pred tem že zaslišan, in sicer na naroku za glavno obravnavo z dne 9. 6. 2021, ko je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, sodnica pa je ocenila, da obdolženčeva navzočnost na naroku ni nujna. Glede na navedeno so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca, zato v pritožbi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
izvrševanje služnostne pravice - preprečevanje in motenje izvrševanja stvarne služnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložena zavrnitev - ogled na kraju samem - video posnetek kot dokaz - nedovoljeni dokazi - varstvo služnosti - poseg v pravico do zasebnosti
Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ne gre za nedovoljeno omejitev služnosti, če mora služnostni upravičenec, da lahko gre preko služnostne nepremičnine, odpirati ali zapirati vrata in da se za vznemirjanje služnosti ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti a nanj ne vpliva bistveno.
ugovor proti odpustu obveznosti - nepoštenost - poročanje upravitelju - podatki o dolžnikovem premoženju - oddajanje premoženja v najem
Dolžnica vse opisano utemeljuje s svojo „laičnostjo“, čemur pa upraviteljica (in tudi višje sodišče) ne sledi. Predložene pogodbe in izvedene operacije (pridobitev subvencije za družinske člane z „ustvarjanjem“ najemnih razmerij zanje, Temeljna in Posojilna pogodba, Izjava o pobotu...) ne kažejo na „laičnost“ dolžnice, temveč na (dokaj) spretno prilagajanje nastali situaciji in njenim spremembam.
Jasno je, da nekaj od tega, kar je tekom postopka trdila stečajna dolžnica, ne drži: ali v resnici ni bilo najema (in potem tudi ne bi smelo biti subvencij najemnine), ali pa je najem bil (to pa bi pomenilo, da stečajna dolžnica ni poročala upraviteljici o premoženju, ki spada v stečajno maso). Obe opciji (kakšne tretje pa nihče ne zatrjuje) kažeta na nepoštenost stečajne dolžnice, ne pa na njeno „laičnost“.
Namen instituta ločitve zapuščine je preprečiti zlitje zapuščine z dedičevim premoženjem, saj bi se sicer lahko zgodilo, da terjatve upnikov, ki so jih imeli do zapustnika in so ob njegovi smrti prešle na dediča, ne bodo poplačane, ker jim bodo pri tem konkurirale terjatve dedičevih upnikov.
Sodišče prve stopnje je sicer ob izdaji izpodbijanega sklepa po podatkih, s katerimi je razpolagalo, pritožnici utemeljeno upoštevalo kot zakoniti dedinji, vendar pa sta pritožnici ob vložitvi pritožbe podali dedno izjavo, s katero sta se dedovanju odpovedali. Takšna izjava je v pritožbi dopustna in pravočasna, saj tretji odstavek 205. člena ZD določa, da lahko prizadete osebe do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo.
neplačana sodna taksa - omejitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja - oškodovanec kot tožilec - subsidiarni tožilec - zavrnitev obtožbe - nastanek obveznosti plačila sodne takse - odgovornost dediča za zapustnikov dolg - sodna taksa
Prvo sodišče pravilno povzema 142 ZD, da dedič odgovarja za zapustnikove dolgove (le) do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vendar pa je prvo sodišče tako, kot pravilno opozarja pritožnica, sklicujoč se na citirani sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 122/21, spregledalo, da iz tega zapuščinskega sklepa jasno izhaja, da je zapuščina zapustnika obsegala denarna sredstva pri Delavski hranilnici d.d. na njegovem osebnem TRR v višini 230,88 EUR in pa neizplačano pokojnino pri ZPIZ Slovenije za leto 2021 v višini 279,40 EUR, pri čemer pa so pogrebni stroški z obnovo nagrobnika, kar je pritožnica kot dedinja priglasila v zapuščinskem postopku znašali 1.500,00 EUR in s tem znatno presegali podedovano premoženje, zaradi česar je bila zapuščina pasivna
Zaradi preklica pooblastila zagovorniku je Višje sodišče v Ljubljani skladno s četrtim odstavkom 70. člena ZKP, ki določa, da predsednik sodišča, pred katerim poteka postopek, postavi zagovornika po uradni dolžnosti, če ostane obdolženec brez zagovornika v primeru obvezne obrambe, obtoženki postavilo zagovornico po uradni dolžnosti.
NEPRAVDNO PRAVO - SODNE TAKSE - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00053108
ZVEtL-1 člen 3, 15, 18, 24, 35. ZZK-1 člen 79. ZNP-1 člen 42. ZPP člen 196. ZST-1 člen 3, 3/1, 3/10.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - razveljavitev sklepa - sodna taksa za pritožbo - sklep o umiku pritožbe zaradi neplačila takse - fikcija umika pritožbe - enotno sosporništvo - prekluzija v nepravdnem postopku - prekluzija v pritožbenem postopku - veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - nesporno dejstvo - standard verjetnosti - izvedene stvarne pravice - zaznamba postopka vzpostavljanja etažne lastnine v zemljiški knjigi
Pritožnika sta vložila skupno pritožbo, zato je zanju nastala enotna taksna obveznost. Sodišče prve stopnje je ravnalo napačno, ko jima je poslalo ločena plačilna naloga (vsakemu za polovico takse), pri čemer ju ni opozorilo na višino celotne taksne obveznosti in da sta jo dolžna poravnati nerazdelno. Udeleženca sta enotna sospornika, torej predstavljata enotno stranko (196. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) in se dejanje enega od sospornikov razteza tudi na drugega, če z njim zamudi. Ker je pritožnik E. E. naloženo sodno takso v celoti poravnal, sodišče ni imelo podlage, da bi zanj uporabilo fikcijo umika pritožbe. S tem pa pritožbe zaradi enotnega sosporništva ne bi smelo šteti za umaknjene niti za udeleženko D. D., saj se učinek vložene pritožbe razteza tudi nanjo.
Oblikovanje etažne lastnine ima enake pravne posledice za lastninsko pravico tudi, kadar je imetnikov lastninske pravice na zemljiški parceli, na kateri stavba stoji, več. Zato splošno pravilo o pravnih posledicah oblikovanja etažne lastnine velja tudi, če je lastninska pravica omejena z izvedeno pravico, ki omejuje razpolagalno upravičenje samo do določenega idealnega (solastniškega) deleža in ne do celote. Pri takem položaju z oblikovanjem etažne lastnine izvedena pravica preide na enak idealni solastniški delež na vsakem prostorskem delu s položajem posameznega dela v etažni lastnini in ne na posamezni del v celoti.
nesklepčnost tožbe - odškodninska odgovornost - pravno priznana škoda
Tožnik tako vtoževane odškodnine zaradi psihičnih bolečin in strahu ni uspel izkazati niti na trditveni ravni, saj ni navajal posledica katerega vzročno s protipravnim ravnanjem toženke povezanega škodnega dogodka so zatrjevane psihične bolečine in strah tožnika, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost toženke. Nikakor pa toženki ni mogoče očitati, da je z vložitvijo tožbe, četudi v postopku ni uspela, zoper tožnika ravnala protipravno.
neprava stvarna služnost - vknjižba neprave stvarne služnosti - vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve - učinki vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve - ustanovitev služnosti v javno korist - pogodba o ustanovitvi služnosti
Zakon o dpolnitvah Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. št. 161/2021 z dne 6.10.2021) v 2. členu določa, da je sklenjena pogodba o ustanovitvi služnosti v javno korist podlaga za njeno vknjižbo v zemljmiško knjigo ne glede na vknjižene prepovedi odtujitve ali obremenitve na zemljišču, na katerem se ustanovi služnost v javno korist.
ZFPPIPP člen 22, 309, 309/1, 309/1-2, 310, 310/1. ZPP člen 181, 181/2, 185, 185/1, 339, 339/2, 339/2-14, 483.
materialno procesno vodstvo - odprava nesklepčnosti tožbe - oblikovanje tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - odločitev o spremembi tožbe - pravni interes - ugotovitvena tožba - zavrženje tožbe - spor v zvezi s stečajnim postopkom - napotitveni sklep - vezanost na vsebino napotitvenega sklepa - odločanje po pravilih v gospodarskih sporih - pravno varstvo - druga pravna podlaga
Ugotovitvena tožba se lahko vloži ne le, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, pač pa tudi, če je tako določeno s posebnimi predpisi (drugi odstavek 181. člena ZPP). Tak predpis je ZFPPIPP.
ZPP člen 4, 4/1, 212, 243, 286, 302, 302/3.. ZDR-1 člen 13, 13/1, 34, 87, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2.. OZ člen 135, 136, 136/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovne obveznosti
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da gre pri sporočilu, ki ga je poslal tožnik B. fakulteti in uporabil zmerljivke (prasica in umobolno osebje) nedvomno za žaljivo sporočilo, ki bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke, saj je B. fakulteta ena izmed večjih odjemalcev tožene stranke.
prometna nesreča - škodni dogodek - nova škoda - izvedensko mnenje - sporno dejansko stanje - obstoj nove škode - vzročna zveza med poškodbo in obsegom škode - naključna škoda - degenerativne spremembe - metodološki napotek - dokaz s sodnim izvedencem - izvedenec medicinske stroke
Pritožba neutemeljeno očita, da je neprepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je do pojava težav zaradi degenerativnih sprememb prišlo povsem spontano in naključno, predvsem pa neodvisno od poškodb, ki jih je tožnik utrpel v obravnavani prometni nesreči.
hišna preiskava - hišna preiskava brez navzočnosti prič - vstop v stanovanje - nezakoniti dokazi - odvzem prostosti
Policisti naj bi po stanovanju hodili brez prisotnosti obtoženca (takrat sicer osumljenca) in potrebnih prič, preden se je preiskava uradno sploh začela, kajti po določbi tretjega odstavka 216 ZKP morata biti obe priči ves čas hišne preiskave navzoči, pričama pa mora biti dejansko omogočen stalni nadzor nad preiskavo. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo izjasniti o dveh očitkih glede pridobljenih dokazov ob hišni preiskavi na naslovu ..., A. in sicer (-) ali so vodja hišne preiskave in ostali navzoči policisti bili seznanjeni s tem, da je obtoženec (takrat osumljenec) v tem času že bil prijet in mu je torej bila odvzeta prostost, zaradi česar mu bi tudi moralo biti omogočeno, da je pri hišni preiskavi navzoč in (-) ali je s tem, ko so policisti opravili vizualni pregled obtoženčevega stanovanja po tistem, ko je policist vodnik službenih psov umiril obtoženčevega psa in zaprl v kopalnico, že bila začeta hišna preiskava, ki bi sicer morala biti izvedena skladno z določbami člena 216 ZKP.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - sprememba ureditve stikov - ogroženost otroka - nasilje v družini - načelo najmilejšega ukrepa - neizvedba naroka
Konflikti med staršema, kjer prihaja do verbalnih in fizičnih obračunavanj, za otroke nedvomno predstavljajo velik stres in negativno vplivajo na njihov zdrav psihosocialni razvoj ter tako predstavljajo ogrožujoči faktor, ki utemeljuje poseg v dosedanjo ureditev stikov z začasno odredbo.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - pravica do spoštovanja doma - izselitev iz nepremičnine - pobot terjatev
Pravica do doma ni absolutno varovana, kot zmotno meni dolžnik. Kot je bilo dolžniku že pojasnjeno s strani sodišča prve stopnje, je odločilno za presojo utemeljenosti odloga izvršbe, ali si je dolžnik z ustrezno skrbnostjo prizadeval za rešitev svoje bivanjske problematike. Dolžnik mora izkazati, da si bivanjske problematike ni mogel urediti drugače (2. točka drugega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), pri čemer je tudi pomembno, ali ima dolžnik na voljo ustrezno pomoč socialnih služb.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je sporno plavanje pomenilo tudi odhod tožnika iz kraja njegovega bivanja. Sodišče prve stopnje je tudi s tem v zvezi napačno presodilo, da je tožniku specialist kirurg na kontrolnem pregledu 30. 1. 2020 s podajo dovoljenja za plavanje dovolil tudi že odhod iz kraja bivanja. Kot pravilno poudarja pritožba, iz izpovedi specialista izhaja, da se s tem, ali lahko tožnik odide iz kraja bivanja ali ne, sploh ni ukvarjal. Sploh pa je po drugem odstavku 233. člena Pravil OZZ za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika.
Iz sklepa z dne 28. 9. 2021 izhaja, da se tožniku odobri premakljiv začetek delovnega časa med 6.30 in 7.30 uro ter premakljiv konec delovnega časa med 14.30 in 16.00 uro, da začne ta sklep veljati s 30. 9. 2021 in da velja do 29. 9. 2022 ter da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka tožnika za razveljavitev s tožbo izpodbijanih sklepov in mu za vtoževano obdobje odobrila zahtevan predčasen prihod in odhod z dela, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz povratnice k l. št. 17, ji je bila tožba vročena v odgovor dne 28. 9. 2021, na dan izdaje sklepa. Ker tožena stranka ni izpolnila zahtevka, ni dolžna na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP tožniku povrniti stroškov postopka, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje, ampak jih krije tožnik sam (prvi odstavek 154. člena ZPP).
vrnitev v prejšnje stanje - pravočasnost predloga - razpravno načelo
Preden sodišče o predlogu pravdne stranke odloči vsebinsko, mora vedno preveriti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za tak predlog, ena od njih je tudi pravočasnost predloga. Če ta predpostavka ni izpolnjena, se sodišče z vsebinskim delom, s katerim stranka utemeljuje svoj predlog, sploh ne ukvarja.
Sodišče prve stopnje pa ni smelo ugotavljati, ali je morda pooblaščenec tožene stranke fotokopije iz spisa prejel kasneje, torej šele 24.3.2021. Tako sojenje bi predstavljajo sojenje v korist tožene stranke in v škodo tožeče stranke, ko bi sodišče samo iskalo dejstva, ki bi bila morda v korist vložniku predloga. Kaj takega je seveda nedopustno in pristransko.