Zakon o dopolnitvi zakona o pravdnem postopku (1980) člen 274. ZFPPIPP-UPB8 člen 376, 376/1, 396, 396/1, 396/2, 396/3.
delno zavrženje tožbe - postopek osebnega stečaja - končanje postopka osebnega stečaja - sklep o končanju stečajnega postopka
Kot izhaja iz 3. odstavka 396. člena ZFPPIPP pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja ni izvršilni naslov za izterjavo prav vseh prijavljenih in neplačanih terjatev v postopku osebnega stečaja, temveč zgolj za izterjavo tistih prijavljenih in neplačanih terjatev upnika iz seznama neplačanih terjatev, ki so bile v stečajnem postopku tudi priznane.
Tožeča stranka sodišču prve stopnje v pritožbi utemeljeno očita, da je v zvezi s tem odločilnim dejstvom nepopolno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj zgolj na podlagi Sklepa o končanju stečajnega postopka v povezavi s Seznamom neplačanih terjatev, še ni mogoče ugotoviti oziroma zaključiti, da je bila vtoževana terjatev tožeče stranke, ki je vsebovana v točki 27 tega seznama, v stečajnem postopku tudi priznana.
Ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odločilnega dejstva, ali je bila vtoževana terjatev tožeče stranke, ki je bila, kar pritožbeno ni sporno, v stečajnem postopku sicer prijavljena in je neplačana, tudi priznana, sploh ni ugotavljalo oziroma pri ugotavljanju tega dejstva ni upoštevalo vseh v stečajnem postopku uradno objavljenih podatkov in procesnih dejanj stečajnega sodišča, je vsaj preuranjeno, če ne že napačno, zaključilo, da je bila v stečajnem postopku, ki je nad tožencem tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. St 104/..., prijavljena in neplačana vtoževana terjatev tožeče stranke tudi priznana. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno, verjetno pa tudi napačno, napravilo tudi materialno pravni zaključek, da je Sklep o končanju stečajnega postopka v skladu s 3. odstavkom 396. člena ZFPPIPP izvršilni naslov za izterjavo v tem pravdnem postopku vtoževane terjatve tožeče stranke in da zato tožeča stranka skladno z 274. členom ZPP nima več pravne koristi za nadaljevanje tega predmetnega pravdnega postopka.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - ugovor upravitelja proti odpustu obveznosti - dosegljivost dolžnika sodišču in upravitelju - mesečno poročanje dolžnika stečajnemu upravitelju - brezposelnost - iskanje zaposlitve - premoženjsko stanje dolžnika
Zmotno je dolžnikovo stališče, da upraviteljici ni dolžan poročati, če se njegovo premoženjsko stanje ne spreminja. Za takšno stališče v zakonu ni nobene opore. Stečajni dolžnik ni tisti, ki bi se lahko sam odločal, kdaj in o čem bo upraviteljici poročal. Za dolžnika veljajo v času osebnega stečaja določene obveznosti in omejitve, hkrati pa je njegova dolžnost tudi aktivno sodelovanje z upraviteljem.
ugovor tretjega v izvršilnem postopku - napotitev na pravdo zaradi nedopustnosti izvršbe
Neuspešno si tretji v pritožbi prizadeva, da se iz izvršbe izločijo zarubljeni predmeti s ponovnimi trditvami o njegovem lastništvu le teh in s predložitvijo dokazov o lastništvu. Pozitivna zakonodaja tudi v primeru, ko so k ugovornim trditvam o lastništvu predmetov izvršbe predloženi dokazi (tretji je to storil že v ugovoru), ki izkazujejo verjetnost obstoja pravice, ki jo zatrjuje tretji, upnik pa ugovoru nasprotuje, izvršilnemu sodišču ne omogoča vsebinske presoje in odločitve, da je izvršba na predmete nedopustna. Zakonodaja predpisuje prenos vsebinskega odločanja o ugovornih navedbah tretjega in navedbah upnika v odgovoru na ugovor v poznejšo pravdo.
nedovoljena pritožba - napačen pravni pouk - zastaranje kazenskega pregona - tek rokov v času veljavnosti posebnih ukrepov zaradi epidemije SARS-Cov-2 (COVID-19)
Sodišče prve stopnje glede na fazo kazenskega postopka omejeno glede procesnega postopanja o posameznih vprašanjih (tudi o morebitnem zastaranju kazenskega pregona). Odločitev o vprašanjih, relevantnih za presojo dovoljenosti kazenskega pregona (o teku zastaralnih rokov in posledično (ne)zastaranju kazenskega pregona zoper obdolženca), bo namreč upoštevaje fazo kazenskega postopka, lahko podalo šele v odločbi o glavni stvari.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. SPZ člen 99.
prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - dogovor o uporabi solastne nepremičnine - parkirno mesto - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - težko nadomestljiva škoda
Škode, ki naj bi tožnici nastajala zaradi tega, ker ji toženka onemogoča dostop in parkiranje na parceli, ni izkazala za verjetno že zato, ker se je po izvedenem dokaznem postopku izkazalo za bolj verjetno, da tožnica na tem zemljišču že več mesecev parkira in da ji toženka tega ni nikoli preprečevala. Škoda, ki naj bi ji nastala v zvezi s popravilom avtomobila zaradi odbitega ogledala (če bi bilo ugotovljeno, da je za to odgovorna toženka), pa je brez dvoma nadomestljiva. Škode, ki naj bi ji nastajala s tem, ko avtomobil najde zaparkiran in ga ne more uporabljati, pa tožnica tudi ni konkretizirala do te mere, da bi bila možna ocena, ali je res težko nenadomestljiva. Nenazadnje za težko nadomestljivo škodo po naravi stvari praviloma šteje le nepremoženjska škoda.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - najemna pogodba - prenehanje najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe s strani stečajnega upravitelja - sodna odpoved najema - pogodba za določen čas - prenehanje najema s potekom določenega časa - neprimeren dokaz
ZFPPIPP, ki se v tem postopku uporablja kot specialen predpis, ne določa sodne odpovedi najemnega razmerja; za odločitev pa tudi ni relevantno, kdaj je tožena stranka prejela upraviteljevo odpoved najemnega razmerja, saj je pogodba, sklenjena za določen čas, v vsakem primeru prenehala s potekom časa.
začasna ureditev stikov - začasna odredba, izdana po uradni dolžnosti - sporno dejansko stanje - prešolanje učenca na drugo šolo - prešolanje učenca osnovne šole - uporaba predpisov - kogentna določila ZZZDR - Družinski zakonik (DZ)
Glede uporabe določb DZ in posledično ZNP-1 oziroma ZZZDR, ZIZ in ZPP pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na sodni praksi, da je postopek z izdajo začasne odredbe poseben postopek znotraj (rednega) postopka, ki terja uporabo procesnih pravil, veljavnih v času vložitve predloga za izdajo začasne odredbe oziroma odločitve o začasni odredbi po uradni dolžnosti.
Namen instituta ločitve zapuščine je preprečiti zlitje zapuščine z dedičevim premoženjem, saj bi se sicer lahko zgodilo, da terjatve upnikov, ki so jih imeli do zapustnika in so ob njegovi smrti prešle na dediča, ne bodo poplačane, ker jim bodo pri tem konkurirale terjatve dedičevih upnikov.
Sodišče prve stopnje je sicer ob izdaji izpodbijanega sklepa po podatkih, s katerimi je razpolagalo, pritožnici utemeljeno upoštevalo kot zakoniti dedinji, vendar pa sta pritožnici ob vložitvi pritožbe podali dedno izjavo, s katero sta se dedovanju odpovedali. Takšna izjava je v pritožbi dopustna in pravočasna, saj tretji odstavek 205. člena ZD določa, da lahko prizadete osebe do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - sprememba ureditve stikov - ogroženost otroka - nasilje v družini - načelo najmilejšega ukrepa - neizvedba naroka
Konflikti med staršema, kjer prihaja do verbalnih in fizičnih obračunavanj, za otroke nedvomno predstavljajo velik stres in negativno vplivajo na njihov zdrav psihosocialni razvoj ter tako predstavljajo ogrožujoči faktor, ki utemeljuje poseg v dosedanjo ureditev stikov z začasno odredbo.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - nenavzočnost obtoženca na glavni obravnavi - predstavitev obtožbe - seznanitev z obtožbo - vročitev obtožnega predloga obdolžencu
Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 321. člena in 443. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, s čemer uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razpisalo tri naroke za glavno obravnavo. Dne 16. 5. 2021 se zaradi odsotnosti državnega tožilca narok ni opravil, izven glavne obravnave pa je sodišče zaslišalo priči. Na naroku dne 9. 6. 2021 je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, na njej pa je obdolženec podal svoj zagovor. Na naroku dne 30. 6. 2021 je sodišče prve stopnje saniralo procesno pomanjkljivost, in sicer izostali začetek naroka z branjem obtožnega predloga ter po modifikaciji obtožnega predloga v korist obdolženca, v nenavzočnosti obdolženca izreklo predmetno sodbo. Pritožnik ima sicer prav, da se glavna obravnava v skrajšanem postopku začne s predstavitvijo obtožnega predloga ali zasebne tožbe, ki jo prebere tožilec, kot tudi, da narok dne 9. 6. 2021, ko je sodišče "nadaljevalo z dokazovanjem" namesto začelo z glavno obravnavo, ni bil izveden v skladu s prvim odstavkom 443. člena ZKP, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obdolžencu je bil namreč na predobravnavnem naroku dne 5. 5. 2021, v navzočnosti njegovega zagovornika vročen obtožni predlog, obdolženec pa je izjavil, da dodatnega roka za pripravo obrambe ne potrebuje in se je odpovedal tridnevnemu roku iz tretjega odstavka 439. člena ZKP, iz česar je zaključiti, da je bil obdolženec z vsebino obtožnega predloga seznanjen, kar nenazadnje izhaja tudi iz vsebine njegovega zagovora, podanega na naroku dne 9. 6. 2021. Po povedanem zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Neutemeljena je pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico obdolženca do sojenja v njegovi navzočnosti (29. člena Ustave RS) in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Po prvem odstavku 442. člena ZKP sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca, če ta ne pride kljub temu, da je bil v redu povabljen, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V obravnavani zadevi je bil obdolženec z datumi narokov za glavno obravnavo seznanjen na predobravnavnem naroku dne dne 5. 5. 2021, kar je tudi potrdil s svojim podpisom, kar pomeni, da je bil pravilno vabljen. Svojega izostanka z naroka dne 30. 6. 2021 ni opravičil, na naroku je bil navzoč njegov zagovornik, ki je celo navedel, da se obdolženec strinja s sojenjem v nenavzočnosti. Obdolženec je bil pred tem že zaslišan, in sicer na naroku za glavno obravnavo z dne 9. 6. 2021, ko je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, sodnica pa je ocenila, da obdolženčeva navzočnost na naroku ni nujna. Glede na navedeno so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca, zato v pritožbi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe utemeljilo na pomanjkanju pravnega interesa tožnikov. Pojasnilo je, da ugotovitvena tožba ni dopustna, če ima tožnik na voljo močnejše pravno varstvo, ki mu ga nudita oblikovalni oziroma dajatveni zahtevek. Takšno možnost bi tožniki lahko imeli (kazenska, odškodninska ali disciplinska odgovornost toženke), zato nimajo pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.
Ne drži očitek, da zaradi tega, ker sodišče v izreku ni navedlo tožbenega zahtevka, o katerem je odločilo, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče niti ni (meritorno) odločilo o tožbenem zahtevku, ki bi ga naj navedlo v izreku, temveč je odločilo, da se zavrže tožba, kar je tudi pravilen zapis v izreku.
SPZ člen 213, 213/1, 217, 217/1, 217/2, 217/3. ZTLR člen 54.
priposestvovanje stvarne služnosti - način izvrševanja stvarne služnosti - vsebina stvarne služnosti - obseg stvarne služnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji - načelo najmanjše obremenitve služeče nepremičnine
Glede na pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso pritožba tožencev pravilno opozarja, da se stvarna služnost priposestvuje s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju v celotni priposestvovalni dobi, v presežku namreč ne more veljati domneva molčečega pristanka lastnika služeče nepremičnine na kateri temelji priposestvovanje. Vsebino služnosti določa način njenega izvrševanja, ki je odvisen od sredstev, s katerimi se je izvrševala, od trase poti, ki se je uporabljala, prav tako pa tudi od namena gospodarske izrabe in posledično potreb gospodujoče nepremičnine, kar vse vpliva na obremenitev služeče nepremičnine.
neplačana sodna taksa - omejitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja - oškodovanec kot tožilec - subsidiarni tožilec - zavrnitev obtožbe - nastanek obveznosti plačila sodne takse - odgovornost dediča za zapustnikov dolg - sodna taksa
Prvo sodišče pravilno povzema 142 ZD, da dedič odgovarja za zapustnikove dolgove (le) do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vendar pa je prvo sodišče tako, kot pravilno opozarja pritožnica, sklicujoč se na citirani sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 122/21, spregledalo, da iz tega zapuščinskega sklepa jasno izhaja, da je zapuščina zapustnika obsegala denarna sredstva pri Delavski hranilnici d.d. na njegovem osebnem TRR v višini 230,88 EUR in pa neizplačano pokojnino pri ZPIZ Slovenije za leto 2021 v višini 279,40 EUR, pri čemer pa so pogrebni stroški z obnovo nagrobnika, kar je pritožnica kot dedinja priglasila v zapuščinskem postopku znašali 1.500,00 EUR in s tem znatno presegali podedovano premoženje, zaradi česar je bila zapuščina pasivna
nesklepčnost tožbe - odškodninska odgovornost - pravno priznana škoda
Tožnik tako vtoževane odškodnine zaradi psihičnih bolečin in strahu ni uspel izkazati niti na trditveni ravni, saj ni navajal posledica katerega vzročno s protipravnim ravnanjem toženke povezanega škodnega dogodka so zatrjevane psihične bolečine in strah tožnika, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost toženke. Nikakor pa toženki ni mogoče očitati, da je z vložitvijo tožbe, četudi v postopku ni uspela, zoper tožnika ravnala protipravno.
ogroženost otroka - začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - stiki otroka s staršem - vikend
Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da stiki čez vikend in z nočitvijo trenutno ne bi bili v korist otroka, ker je potreben določen čas, da se bo znova vzpostavil primeren odnos med predlagateljem in otrokom. Ker predlagatelj in otrok nista imela nekaj časa stikov, je treba najprej, da se predlagatelj izkaže, s tem, da bo skupaj s svojima staršema prihajal na stike k otroku v N., šele za tem pa je treba razmišljati o odobritvi stikov čez vikend.
ugovor proti odpustu obveznosti - nepoštenost - poročanje upravitelju - podatki o dolžnikovem premoženju - oddajanje premoženja v najem
Dolžnica vse opisano utemeljuje s svojo „laičnostjo“, čemur pa upraviteljica (in tudi višje sodišče) ne sledi. Predložene pogodbe in izvedene operacije (pridobitev subvencije za družinske člane z „ustvarjanjem“ najemnih razmerij zanje, Temeljna in Posojilna pogodba, Izjava o pobotu...) ne kažejo na „laičnost“ dolžnice, temveč na (dokaj) spretno prilagajanje nastali situaciji in njenim spremembam.
Jasno je, da nekaj od tega, kar je tekom postopka trdila stečajna dolžnica, ne drži: ali v resnici ni bilo najema (in potem tudi ne bi smelo biti subvencij najemnine), ali pa je najem bil (to pa bi pomenilo, da stečajna dolžnica ni poročala upraviteljici o premoženju, ki spada v stečajno maso). Obe opciji (kakšne tretje pa nihče ne zatrjuje) kažeta na nepoštenost stečajne dolžnice, ne pa na njeno „laičnost“.
ZPP člen 4, 4/1, 212, 243, 286, 302, 302/3.. ZDR-1 člen 13, 13/1, 34, 87, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2.. OZ člen 135, 136, 136/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovne obveznosti
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da gre pri sporočilu, ki ga je poslal tožnik B. fakulteti in uporabil zmerljivke (prasica in umobolno osebje) nedvomno za žaljivo sporočilo, ki bi lahko škodovalo poslovnim interesom tožene stranke, saj je B. fakulteta ena izmed večjih odjemalcev tožene stranke.
spor majhne vrednosti - dopolnitev nepopolne tožbe - prepozna dopolnitev tožbe - zavrženje tožbe - povrnitev stroškov postopka - konec postopka zunaj glavne obravnave
Sklep, s katerim je sodišče tožnico pozvalo k dopolnitvi tožbe, je bil tožnici vročen 4. 6. 2021. V tem sklepu ji je bil določen 15-dnevni rok za dopolnitev tožbe. Ta rok se je iztekel 19. 6. 2021, ki pa je bil sobota, zato se je rok iztekel na naslednji delovni dan, kar je bilo v ponedeljek 21. 6. 2021. Tožnica je dopolnitev tožbe podala 24. 6. 2021. Nobenega dvoma torej ni, da je tožnica rok zamudila in dopolnitev tožbe podala prepozno.
Tožnik sporazuma o prenehanju delovnega razmerja ni izpodbijal. Sicer pa sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi ni ugotovilo nikakršne prisile, groženj ali šikaniranja tožnika ali drugega protipravnega ravnanja tožene stranke, zaradi katerega bi bil tožnik primoran ta sporazum podpisati. Iz tega razloga je pravilen zaključek, da tožniku premoženjska škoda zaradi ravnanja tožene stranke ni nastala, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da število obračunanih ur na tožnikovi plačilni listi v mesecu aprilu 2013 ni enako številu ur po elektronski evidenci zaposlenih, ki jo je vodila tožena stranka. Neskladje med obračunanimi urami bolniške odsotnosti oziroma tožnikove odsotnosti zaradi dopusta je bilo ugotovljeno tudi za mesec julij 2014, september 2014 in januar 2012. Prav tako se z evidenco tožene stranke o prisotnosti na delu ne skladajo tožniku obračunane ure dopusta. Pravilno je ugotovilo, da evidence tožene stranke niso verodostojne in pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku plačala vse, kar je oddelal, prav tako pa tudi ni dokazala, da bi tožniku omogočila, da bi opravljene nadure koristil kot proste ure.