ugovor po izteku roka - dejstva, ki se nanašajo na terjatev - davek na dodano vrednost (DDV)
Ugovor znižanja dolga iz naslova DDV se nanaša na višino terjatve, ta pa izhaja iz izvršilnega naslova sodne poravnave. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za dejstva, ki se nanašajo na terjatev, da so nastala pred sklenitvijo sodne poravnave in bi moral dolžnik uveljavljati dogovor o izdaji dobropisa v pravdnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - STEČAJNO PRAVO
VSL00053092
ZST-1 člen 5, 5/3, 5/4, 5/5, 11, 11/4, 34a, 34a/1, 34a/2, 34a/3, 34a/7. ZST-1 tarifna številka 5122. ZPP člen 11, 11/2. ZFPPIPP člen 121, 121/1.
nastanek taksne obveznosti - ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - rok za ugovor zoper plačilni nalog - zamuda roka za ugovor - prepozen ugovor - predlog pravne osebe za oprostitev plačila sodnih taks - zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - rok za plačilo sodne takse - začetek teka roka za plačilo sodne takse - načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka - zloraba pravic - vlaganje pravnih sredstev - kaznovanje zakonitega zastopnika - denarna kazen - izrek denarne kazni - upravičenec za vložitev pritožbe
Ker je ugovor prepozen, se sodišče prve stopnje v vsebinsko presojo in s tem v utemeljenost ugovora pravilno ni spuščalo.
Iz izrecne določbe četrtega odstavka 11. člena ZST-1 izhaja, da pravna oseba ne more biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44 EUR. Že sam zakon torej ne daje možnosti, da bi sodišče sploh lahko odločalo o oprostitvi sodne takse do višine 44 EUR, saj morajo prave osebe sodno takso do te višine plačati in jim oprostitev niti ni omogočena.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje samo zapisalo, da je v tem postopku A. A. prvič vložil ugovor zoper plačilni nalog in predlog za oprostitev plačila sodne takse, le na podlagi dejstva, da je bilo pritožniku v drugem sodnem postopku s sodnimi odločbami že pojasnjeno, da je ugovor, ki je vložen po poteku 8-dnevnega roka, prepozen in da predloga za oprostitev sodne takse ne more vložiti, če gre za sodno takso do višine 44 EUR, po presoji pritožbenega sodišča to samo po sebi in v takih okoliščinah primera ni mogoče šteti in zaključiti, da z vložitvijo ugovora in predloga za oprostitev sodne takse v tem postopku pritožnik zlorablja pravice.
neplačana sodna taksa - omejitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja - oškodovanec kot tožilec - subsidiarni tožilec - zavrnitev obtožbe - nastanek obveznosti plačila sodne takse - odgovornost dediča za zapustnikov dolg - sodna taksa
Prvo sodišče pravilno povzema 142 ZD, da dedič odgovarja za zapustnikove dolgove (le) do višine vrednosti podedovanega premoženja. Vendar pa je prvo sodišče tako, kot pravilno opozarja pritožnica, sklicujoč se na citirani sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah opr. št. D 122/21, spregledalo, da iz tega zapuščinskega sklepa jasno izhaja, da je zapuščina zapustnika obsegala denarna sredstva pri Delavski hranilnici d.d. na njegovem osebnem TRR v višini 230,88 EUR in pa neizplačano pokojnino pri ZPIZ Slovenije za leto 2021 v višini 279,40 EUR, pri čemer pa so pogrebni stroški z obnovo nagrobnika, kar je pritožnica kot dedinja priglasila v zapuščinskem postopku znašali 1.500,00 EUR in s tem znatno presegali podedovano premoženje, zaradi česar je bila zapuščina pasivna
vrnitev v prejšnje stanje - pravočasnost predloga - razpravno načelo
Preden sodišče o predlogu pravdne stranke odloči vsebinsko, mora vedno preveriti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za tak predlog, ena od njih je tudi pravočasnost predloga. Če ta predpostavka ni izpolnjena, se sodišče z vsebinskim delom, s katerim stranka utemeljuje svoj predlog, sploh ne ukvarja.
Sodišče prve stopnje pa ni smelo ugotavljati, ali je morda pooblaščenec tožene stranke fotokopije iz spisa prejel kasneje, torej šele 24.3.2021. Tako sojenje bi predstavljajo sojenje v korist tožene stranke in v škodo tožeče stranke, ko bi sodišče samo iskalo dejstva, ki bi bila morda v korist vložniku predloga. Kaj takega je seveda nedopustno in pristransko.
ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - sprememba ureditve stikov - ogroženost otroka - nasilje v družini - načelo najmilejšega ukrepa - neizvedba naroka
Konflikti med staršema, kjer prihaja do verbalnih in fizičnih obračunavanj, za otroke nedvomno predstavljajo velik stres in negativno vplivajo na njihov zdrav psihosocialni razvoj ter tako predstavljajo ogrožujoči faktor, ki utemeljuje poseg v dosedanjo ureditev stikov z začasno odredbo.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - najemna pogodba - prenehanje najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe s strani stečajnega upravitelja - sodna odpoved najema - pogodba za določen čas - prenehanje najema s potekom določenega časa - neprimeren dokaz
ZFPPIPP, ki se v tem postopku uporablja kot specialen predpis, ne določa sodne odpovedi najemnega razmerja; za odločitev pa tudi ni relevantno, kdaj je tožena stranka prejela upraviteljevo odpoved najemnega razmerja, saj je pogodba, sklenjena za določen čas, v vsakem primeru prenehala s potekom časa.
Iz sklepa z dne 28. 9. 2021 izhaja, da se tožniku odobri premakljiv začetek delovnega časa med 6.30 in 7.30 uro ter premakljiv konec delovnega časa med 14.30 in 16.00 uro, da začne ta sklep veljati s 30. 9. 2021 in da velja do 29. 9. 2022 ter da pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka tožnika za razveljavitev s tožbo izpodbijanih sklepov in mu za vtoževano obdobje odobrila zahtevan predčasen prihod in odhod z dela, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kot izhaja iz povratnice k l. št. 17, ji je bila tožba vročena v odgovor dne 28. 9. 2021, na dan izdaje sklepa. Ker tožena stranka ni izpolnila zahtevka, ni dolžna na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP tožniku povrniti stroškov postopka, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje, ampak jih krije tožnik sam (prvi odstavek 154. člena ZPP).
Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju tožbe utemeljilo na pomanjkanju pravnega interesa tožnikov. Pojasnilo je, da ugotovitvena tožba ni dopustna, če ima tožnik na voljo močnejše pravno varstvo, ki mu ga nudita oblikovalni oziroma dajatveni zahtevek. Takšno možnost bi tožniki lahko imeli (kazenska, odškodninska ali disciplinska odgovornost toženke), zato nimajo pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.
Ne drži očitek, da zaradi tega, ker sodišče v izreku ni navedlo tožbenega zahtevka, o katerem je odločilo, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Sodišče niti ni (meritorno) odločilo o tožbenem zahtevku, ki bi ga naj navedlo v izreku, temveč je odločilo, da se zavrže tožba, kar je tudi pravilen zapis v izreku.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00052485
ZKP člen 506, 506/4. KZ-1 člen 62, 62/2.
pogojna obsodba - preklic pogojne obsodbe - rok za preklic pogojne obsodbe
Če obsojenec v danem roku ne izpolni obveznosti iz tretjega odstavka 57. člena KZ-1, pa sme sodišče po drugem odstavku 62. člena KZ-1 preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe.
nesklepčnost tožbe - odškodninska odgovornost - pravno priznana škoda
Tožnik tako vtoževane odškodnine zaradi psihičnih bolečin in strahu ni uspel izkazati niti na trditveni ravni, saj ni navajal posledica katerega vzročno s protipravnim ravnanjem toženke povezanega škodnega dogodka so zatrjevane psihične bolečine in strah tožnika, ki utemeljujejo odškodninsko odgovornost toženke. Nikakor pa toženki ni mogoče očitati, da je z vložitvijo tožbe, četudi v postopku ni uspela, zoper tožnika ravnala protipravno.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - pravica do spoštovanja doma - izselitev iz nepremičnine - pobot terjatev
Pravica do doma ni absolutno varovana, kot zmotno meni dolžnik. Kot je bilo dolžniku že pojasnjeno s strani sodišča prve stopnje, je odločilno za presojo utemeljenosti odloga izvršbe, ali si je dolžnik z ustrezno skrbnostjo prizadeval za rešitev svoje bivanjske problematike. Dolžnik mora izkazati, da si bivanjske problematike ni mogel urediti drugače (2. točka drugega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ), pri čemer je tudi pomembno, ali ima dolžnik na voljo ustrezno pomoč socialnih služb.
ZD člen 142, 142/1, 142/3. ZPP člen 87, 87/3. OZ člen 393, 393/1, 393/2.
pooblastilo za zastopanje - opravljen pravniški državni izpit
Drugi toženec ni izkazal, da bi ga prvi toženec in tretja toženka po zakoniti zastopnici pooblastila za zastopanje, hkrati pa tudi ne, da ima opravljen pravniški državni izpit.
V posledici navedenega njegova pritožba v navedenem obsegu ni dovoljena, saj jo je vložila oseba, ki te pravice ni imela (četrti odstavek 343. člena ZPP). Sodišče druge stopnje jo je s sklepom zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP).
protipravno dejanje - lahka telesna poškodba - nasilje v družini - grožnja - duševna motnja - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - kršitev kazenskega zakona - trajanje varnostnega ukrepa - vštevanje časa pridržanja - odločilna dejstva
Po določbi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se v izrečeno kazen zapora, mladoletniškega zapora in denarno kazen všteje poleg pripora "kakršenkoli odvzem prostosti v zvezo s kaznivim dejanjem". V obravnavanem primeru pogoj za vštevanje ni bi izpolnjen, saj ni šlo za odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bil storilec kaznovan s kaznijo. Kazni se lahko uporabljajo za polnoletne in kazensko odgovorne storilce kaznivih dejanj. Izrečen varnostni ukrep ni kazen, temveč je kazenska sankcija, ki se navezuje na ukrepanje zaradi preprečevanja bodočih kaznivih dejanj, njihova vsebina pa se kaže v odpravljanju storilčeve nevarnosti za družbo. Sodišče prve stopnje je določbo 56. člena KZ-1 napačno uporabilo, ko je čas, prestan v pridržanju in v priporu, obdolžencu vštelo v čas izvrševanja varnostnega ukrep. Ugotovljeno predstavlja kršitev 4. točke 372. člena ZKP, ki jo je sodišče druge stopnje odpravilo na način, kot izhaja iz točke I. izreka drugostopenjskega sklepa.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - nenavzočnost obtoženca na glavni obravnavi - predstavitev obtožbe - seznanitev z obtožbo - vročitev obtožnega predloga obdolžencu
Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo 321. člena in 443. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, s čemer uveljavljajo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi razpisalo tri naroke za glavno obravnavo. Dne 16. 5. 2021 se zaradi odsotnosti državnega tožilca narok ni opravil, izven glavne obravnave pa je sodišče zaslišalo priči. Na naroku dne 9. 6. 2021 je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, na njej pa je obdolženec podal svoj zagovor. Na naroku dne 30. 6. 2021 je sodišče prve stopnje saniralo procesno pomanjkljivost, in sicer izostali začetek naroka z branjem obtožnega predloga ter po modifikaciji obtožnega predloga v korist obdolženca, v nenavzočnosti obdolženca izreklo predmetno sodbo. Pritožnik ima sicer prav, da se glavna obravnava v skrajšanem postopku začne s predstavitvijo obtožnega predloga ali zasebne tožbe, ki jo prebere tožilec, kot tudi, da narok dne 9. 6. 2021, ko je sodišče "nadaljevalo z dokazovanjem" namesto začelo z glavno obravnavo, ni bil izveden v skladu s prvim odstavkom 443. člena ZKP, kar pa po presoji pritožbenega sodišča ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Obdolžencu je bil namreč na predobravnavnem naroku dne 5. 5. 2021, v navzočnosti njegovega zagovornika vročen obtožni predlog, obdolženec pa je izjavil, da dodatnega roka za pripravo obrambe ne potrebuje in se je odpovedal tridnevnemu roku iz tretjega odstavka 439. člena ZKP, iz česar je zaključiti, da je bil obdolženec z vsebino obtožnega predloga seznanjen, kar nenazadnje izhaja tudi iz vsebine njegovega zagovora, podanega na naroku dne 9. 6. 2021. Po povedanem zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
Neutemeljena je pritožbena graja, da je prvostopenjsko sodišče kršilo pravico obdolženca do sojenja v njegovi navzočnosti (29. člena Ustave RS) in s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP. Po prvem odstavku 442. člena ZKP sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženca, če ta ne pride kljub temu, da je bil v redu povabljen, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V obravnavani zadevi je bil obdolženec z datumi narokov za glavno obravnavo seznanjen na predobravnavnem naroku dne dne 5. 5. 2021, kar je tudi potrdil s svojim podpisom, kar pomeni, da je bil pravilno vabljen. Svojega izostanka z naroka dne 30. 6. 2021 ni opravičil, na naroku je bil navzoč njegov zagovornik, ki je celo navedel, da se obdolženec strinja s sojenjem v nenavzočnosti. Obdolženec je bil pred tem že zaslišan, in sicer na naroku za glavno obravnavo z dne 9. 6. 2021, ko je sodišče pomotoma zapisalo, da se glavna obravnava nadaljuje z dokazovanjem, sodnica pa je ocenila, da obdolženčeva navzočnost na naroku ni nujna. Glede na navedeno so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca, zato v pritožbi zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
izvrševanje služnostne pravice - preprečevanje in motenje izvrševanja stvarne služnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložena zavrnitev - ogled na kraju samem - video posnetek kot dokaz - nedovoljeni dokazi - varstvo služnosti - poseg v pravico do zasebnosti
Kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, ne gre za nedovoljeno omejitev služnosti, če mora služnostni upravičenec, da lahko gre preko služnostne nepremičnine, odpirati ali zapirati vrata in da se za vznemirjanje služnosti ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti a nanj ne vpliva bistveno.
neprava stvarna služnost - vknjižba neprave stvarne služnosti - vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve - učinki vknjižbe prepovedi odtujitve in obremenitve - ustanovitev služnosti v javno korist - pogodba o ustanovitvi služnosti
Zakon o dpolnitvah Zakona o nadzoru državne meje (Ur. l. št. 161/2021 z dne 6.10.2021) v 2. členu določa, da je sklenjena pogodba o ustanovitvi služnosti v javno korist podlaga za njeno vknjižbo v zemljmiško knjigo ne glede na vknjižene prepovedi odtujitve ali obremenitve na zemljišču, na katerem se ustanovi služnost v javno korist.
dovolitev izvršbe - odlog izvršbe - pogajanja o poravnavi
Sodišče prve stopnje je smelo izdati sklep o dovolitvi izvršbe na novo izvršilno sredstvo. Sklep ni posegel v fazo opravljanja izvršbe, ampak je bil izdan v dovolitveni fazi postopka, zato odlog izvršbe (četudi po samem zakonu), ni preprečeval njegove izdaje, saj se odlog nanaša le na fazo opravljanja izvršbe. Pravilno dovoljena izvršba pa v nadaljevanju zaradi odloga nato ni tekla in se niso opravljala neposredna izvršilna dejanja.
Namen instituta ločitve zapuščine je preprečiti zlitje zapuščine z dedičevim premoženjem, saj bi se sicer lahko zgodilo, da terjatve upnikov, ki so jih imeli do zapustnika in so ob njegovi smrti prešle na dediča, ne bodo poplačane, ker jim bodo pri tem konkurirale terjatve dedičevih upnikov.
Sodišče prve stopnje je sicer ob izdaji izpodbijanega sklepa po podatkih, s katerimi je razpolagalo, pritožnici utemeljeno upoštevalo kot zakoniti dedinji, vendar pa sta pritožnici ob vložitvi pritožbe podali dedno izjavo, s katero sta se dedovanju odpovedali. Takšna izjava je v pritožbi dopustna in pravočasna, saj tretji odstavek 205. člena ZD določa, da lahko prizadete osebe do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo.
ugovor proti odpustu obveznosti - nepoštenost - poročanje upravitelju - podatki o dolžnikovem premoženju - oddajanje premoženja v najem
Dolžnica vse opisano utemeljuje s svojo „laičnostjo“, čemur pa upraviteljica (in tudi višje sodišče) ne sledi. Predložene pogodbe in izvedene operacije (pridobitev subvencije za družinske člane z „ustvarjanjem“ najemnih razmerij zanje, Temeljna in Posojilna pogodba, Izjava o pobotu...) ne kažejo na „laičnost“ dolžnice, temveč na (dokaj) spretno prilagajanje nastali situaciji in njenim spremembam.
Jasno je, da nekaj od tega, kar je tekom postopka trdila stečajna dolžnica, ne drži: ali v resnici ni bilo najema (in potem tudi ne bi smelo biti subvencij najemnine), ali pa je najem bil (to pa bi pomenilo, da stečajna dolžnica ni poročala upraviteljici o premoženju, ki spada v stečajno maso). Obe opciji (kakšne tretje pa nihče ne zatrjuje) kažeta na nepoštenost stečajne dolžnice, ne pa na njeno „laičnost“.