OZ člen 190, 198, 592, 592/2, 593, 593/1, 597. ZPSPP člen 15.
neupravičena obogatitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - neupravičena uporaba - plačilo uporabnine - aktivna legitimacija - najemna pogodba - najem poslovnih prostorov - sklenitev več pogodb - konkurenca - pogodbeno materialno pravo - avtonomno materialno pravo - pravilo volenti non fit iniuria - privolitev posameznika - stvarna napaka - odgovornost za stvarne napake
Po zakonskem besedilu lahko sicer uporabnino uveljavlja vsak imetnik stvari, torej sleherni upravičenec do rabe stvari. Imetnik stvari je lahko tako imetnik stvarne pravice ali stvarne pravice v pričakovanju, kot tudi imetnik obligacijske pravice do rabe stvari. Ob takšnem teoretičnem izhodišču lahko tudi najemnik zahteva plačilo uporabnine, če namesto njega nekdo drug uporablja stvar, do katere rabe je upravičen najemnik. Vendar pa to velja le za primere, ko je najemnik tekom najema prikrajšan v svoji (izključni) pravici do uporabe stvari. V primeru kot je predmetni, ko lastnik za isti poslovni prostor in za isto obdobje (torej za čas po letu 2015) sklene več najemnih pogodb, najemniku aktivne legitimacije za zahtevek za plačilo uporabnine zoper drugega najemnika ni mogoče priznati. Ob drugačni razlagi bi morala toženka za uporabo prostorov plačalti dvakrat. Zoper njo bi lahko izpolnitveni oziroma kondikcijski zahtevek uveljavljal lastnik, hkrati pa bi lahko od nje plačilo uporabnine terjal drugi najemnik istega poslovnega prostora.
Tudi privolitev upravičenca v to, da nekdo drug uporablja njegovo stvar, izključuje naknadni zahtevek za plačilo denarne odmene. Navedeno izraža že splošno pravno načelo volenti non fit inuria. Iz že navedenega tudi izhaja, da tožnica kot najemnica hrambi strojev v poslovnih prostorih ob prevzemu ni aktivno nasprotovala, temveč je prostore prevzela v posest s stroji vred, čeprav je najkasneje ob vselitvi morala ugotoviti, da stroji zasedajo večji del tega poslovnega prostora (73 m2). Ker je tožnica prostore začela uporabljati v letu 2015 taki kot so bili, torej opremljeni s predmetnimi stroji, tudi ta pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka za plačilo uporabnine ni podan.
ugotovitev obstoja prerekane terjatve - solidarno poroštvo - pogodba o finančnem lizingu - pravni interes - res iudicata - plačilo obrokov po pogodbi o leasingu - odstop od pogodbe - odškodninska terjatev - nesklepčnost tožbenega zahtevka - višina zahtevka - vrednost nepremičnin - odločitev o pravdnih stroških
V drugem sporu je že bilo pravnomočno odločeno o obstoju terjatve tožeče stranke do glavnega dolžnika in ne do tožene stranke, ki je solidarni porok. Zato ne gre za že pravnomočno razsojeno stvar. To pa tožeče stranke ne odvezuje obveznosti, da svojo višino zahtevka ustrezno konkretizira. Zaradi različnih poznejših okoliščin, bi se lahko terjatev do glavnega dolžnika zmanjšala ali povečala.
Kadar lizingodajalec odstopi od lizing pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti, lahko bodoče nezapadle obroke uveljavlja le še kot odškodnino. Pri tem pa mora upoštevati, da je dobil predmet lizinga v last. Brez upoštevanja vrednosti predmeta lizinga, ki je ostal lizingodajalcu, je tožbeni zahtevek po višini nesklepčen.
Izpolnitveni zahtevek pogodbena stranka obdrži tudi, če je njena pravica zahtevati pravilno izpolnitev kršena zaradi nepravilne izpolnitve. Izpolnitvena obveznost pogodbene stranke, ki ni pravilno izpolnila tudi po kršitvi pogodbe obstaja vse dokler izpolnitvena obveznost ne preneha.
Ker ni sporno, da pogodbeno razmerje med sedaj pravdnima strankama ni prenehalo zaradi nepravilne izpolnitve s strani tožene stranke, je smela tožeča stranka zahtevati izpolnitev pogodbene zaveze, ki je bila v tem, da bi tožeči stranki morala ob obračunu stroškov storitev za leto 2017 upoštevati tudi povečani strošek tožeče stranke iz naslova dviga plač njenim zaposlenim. Tožena stranka bi morala namreč na podlagi dogovora avtomatično napraviti novo (zvišano) kalkulacijo cen in na tej (pogodbeni) podlagi tožnici najkasneje ob zapadlosti relevantnega obračunskega računa (1. 3. 2018) višje stroške storitev tudi plačati. Podlaga spornih prisojenih obresti je, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 299. člena OZ (saj je bil dogovorjen najkasnejši rok za toženkino izpolnitev denarne obveznosti) in ne v drugem odstavku 299. člena OZ.
poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev
Samo za terjatev, ki ni v celoti oziroma izrecno zajeta v posodobljenem seznamu terjatev, pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje oziroma se poenostavljena prisilna poravnava po obsegu učinkovanja na terjatve razlikuje od navadne prisilne poravnav.
poslovna goljufija - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - preslepitev - preslepitveni namen - neizpolnitev obveznosti - civilnopravna obveznost
Pritožbeno sodišče zavrača stališče pritožnika, da v obravnavani zadevi že sama neizpolnitev civilnopravne obveznosti kaže na obstoj zakonskega znaka preslepitve, kar pritožnik utemeljuje z navedbami, da je bila izpolnitev obveznosti odvisna zgolj od volje osumljencev in da bi jo lahko izpolnila z vložitvijo enostavne vloge v izvršilnem postopku. Drži, da je šlo v obravnavanem primeru za relativno enostavno izpolnitev dogovorjene obveznosti, kar pa še ne pomeni, da gre njeno neizpolnitev nujno enačiti s preslepitvijo.
Vrhovno sodišče je v svojih odločbah izostrilo kriterije, ki omogočajo razmejitev med kazenskim in civilnopravnim razmerjem, ter poudarilo, da se preslepitev kaže v védenju storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element (differentia specifica), ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj ter jih jasno in določno razmeji od enostavne civilnopravne neizpolnitve obveznosti. Za kazenski postopek se torej zahteva nekaj več, nekaj kar kaže na védenje storilca, ki pa mora biti v opisu dejanja podprto s konkretnimi okoliščinami.
CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00053012
URS člen 26. OZ člen 131, 239, 239/1, 239/2, 240. ZPP člen 8, 212, 214, 214/2, 286, 286/1, 286/3, 313, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8. ZCes člen 95, 100, 100/1, 100/3, 100/3-3.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost lokalne skupnosti - prometna ureditev - postavitev prometnega znaka - podlaga za odgovornost - kvalificirana protipravnost - pogodbena odškodninska odgovornost - kršitev pogodbene obveznosti - trditveno in dokazno breme - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - pravočasnost trditev - strokovno mnenje - dokaz
Poročilo in njegove izsledke je treba brati kot celoto, saj je le tako mogoče pravilno interpretirati njegove zaključke. Opiranje na posamezne zaključke izven konteksta celotnega poročila ni pravilno.
Upoštevajoč ugotovitve v Poročilu ni mogoče zaključiti, da bi bila odstranitev znaka brez izvedbe dodatnih ukrepov (takojšnja sanacija ali pridobitve ugodnih rezultatov dodatnih moritoringov) skladna s pravili stroke in veljavnimi predpisi, ki toženo stranko vežejo pri upravljanju občinskih cest (zagotavljanje varnosti cestne infrastrukture). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da opustitev odstranitve spornega prometnega znaka po prejemu Poročila ne predstavlja protipravnega ravnanja, pravilna.
Kakšno vlogo imajo poročila in mnenja strokovnjakov, ki jih v spis predložijo pravdne stranke, je odvisno od trditev in ravnanj strank v postopku. Takšna listina se namreč lahko šteje kot trditve stranke, ki jo je predložila, lahko pa tudi kot dokaz. V tem primeru sta se obe pravdni stranki sklicevali na predloženo Poročilo in ga predlagali kot dokaz za svoje trditve. Med strankama je bil spor, kaj izhaja iz Poročila, saj je bila od tega odvisna presoja sodišča o obstoju protipravnosti ravnanja tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je Poročilo štelo kot dokaz in ga skladno z določilom 8. člena ZPP dokazno ocenilo.
nadaljevanje prekinjenega izvršilnega postopka - izbris družbe iz sodnega registra po skrajšanem postopku - nujni sosporniki - družbeniki izbrisane družbe
Glede na to, da je zgolj eden od treh družbenikov prvotnega dolžnika predlagal nadaljevanje izvršbe in da vstopi vanjo na dolžnikovi strani, upnik neutemeljeno navaja, da so lahko samo vsi trije družbeniki stranka na pasivni strani kot nujni sosporniki. Če pa upnik meni, da bi morala na pasivni strani kot nova dolžnika nastopati še preostala dva družbenika, je to stvar njegove dispozicije.
Upnik tudi ni z ničemer izkazal, katere poizvedbe je opravil, ob tem pa je tudi pojasniti, da v kolikor bi šlo za stroške poizvedb o dolžnikovem premoženju, teh tudi ne bi bilo mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ, ker skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZIZ te opravi po pravnomočnosti sklepa o izvršbi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, tako da vpogleda v elektronsko dosegljive evidence.
vročanje sodnih pisanj - vročilnica kot javna listina - osebno vročanje - obvestilo o pisanju v hišnem predalčniku - vročitev v hišni predalčnik - fikcija vročitve - nastop fikcije vročitve - rok za vložitev pravnega sredstva - štetje rokov - vročanje stranki, ki ima pooblaščenca - preklic pooblastila
Kdaj je tožena stranka prejela poštno pošiljko v poštni nabiralnik, za odločitev ni bistvenega pomena. Odločilno je namreč, kdaj je bilo obvestilo iz tretjega odstavka 142. člena ZPP puščeno v hišnem predalčniku. V primeru vročitve s t.i. fikcijo po 142. členu ZPP se osebna vročitev opravi tako, da vročevalec naslovniku pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja v 15 dneh ne dvigne, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Vročevalec po poteku tega roka pisanje pusti v predalčniku, vendar pa fikcija vročitve nastopi že s potekom roka, v katerem ima naslovnik pisanje možnost dvigniti, in ne šele takrat, ko vročevalec pusti pisanje v predalčniku.
sodna taksa - plačilni nalog za plačilo sodne takse - predlog za obročno plačilo sodne takse - pravočasnost predloga za obročno plačilo sodne takse - zavrženje predloga za obročno plačilo sodne takse - rok za plačilo sodne takse - začetek teka roka za plačilo sodne takse
Dokler o predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni bilo odločeno, so bili odloženi učinki plačilnega naloga in s tem tudi tek roka za plačilo.
V času vložitve predloga za obročno plačilo sodne takse je imel zasebni tožilec še vedno odprt rok za plačilo sodne takse, kar pomeni, da je bil v skladu s četrtim in petim odstavkom 95. člena ZKP predlog pooblaščencev za obročno plačilo sodne takse vložen pravočasno.
izvršba na podlagi verodostojne listine - obrazloženost ugovora - postopek pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - resničnost navedb v ugovoru
Upnik v pritožbi ne izpodbija pravilnosti ocene sodišča prve stopnje, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor, temveč uveljavlja dejstva, s katerimi izpodbija utemeljenost dolžnikovih ugovornih navedb. Le teh sodišče druge stopnje v konkretnem primeru ne more presojati, saj je takšna presoja prepuščena pravdnemu sodišču v nadaljnjem kontradiktornem postopku.
nagrada in stroški cenilca - odmera nagrade izvedenca - cenitev vrednosti nepremičnine
Dolžnik izraža nestrinjanje z izdelano cenitvijo, navedeno pa ni relevantno za pritožbeni preizkus pravilnosti izpodbijanega sklepa o odmeri nagrade in nadomestila stroškov sodni cenilki, saj je vsebinska presoja cenitvenega poročila v domeni sodišča prve stopnje v nadaljevanju tega izvršilnega postopka.
izpraznitev in izročitev nepremičnin - ugovori zoper sklep o izvršbi - imenovanje izvršitelja
Ob dejstvu, da se izvršba z izpraznitvijo in izročitvijo nepremičnine opravi tako, da izvršitelj izroči nepremičnino v posest upniku, potem ko iz nje odstrani osebe in stvari, kot pravilno obrazloži sodišče prve stopnje, pritožbi neutemeljeno očitata neupravičenost imenovanja izvršitelja.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 38, 38/1, 38/1-2.
izvedenina - izvedensko mnenje
Ne more pa sodišče slediti pritožbenemu razlogovanju o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni navedlo natančnega števila dodatno pridobljene dokumentacije. Res je iz stroškovnika razvidna le opredelitev postavke glede obsega zdravstvenega kartona od 100 do 200 strani v višini 102,00 EUR, ki jo je sodišče povzelo in ta podatek štelo kot pravilen. Glede na tako priglašeno postavko je pravilno priznalo nagrado iz tega naslova. Dejstvo namreč je, da je dodatno dokumentacijo pridobil izvedenski organ, ki je opravil tudi konkretno štetje števila strani dodatno pridobljene medicinske dokumentacije. Sodišče tako samega dejanskega preizkusa niti ne more opraviti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSC00075788
ZPP člen 5, 7, 212, 285. URS člen 2. ZZVZZ člen 25, 25/1, 25/2.
spor majhne vrednosti - kršitev pravice do izjave - predlaganje dokazov - izvedba dokazov - zavrnitev dokaznega predloga
Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo kontradiktornosti, izraženo v 1. odstavku 5. člena ZPP, vključno s pravico do izjave, ki je neposredni izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen URS). Pravica do enakega varstva pravic se nanaša tudi na dokazni postopek. Iz nje izhaja enakopravnost strank v dokaznem postopku, pravica predlagati dokaze ter se izjaviti o dokaznih predlogih nasprotne stranke, pravica do prisotnosti ob izvajanju dokazov, pravica postavljati vprašanja pričam in izvedencem ter pravica izjaviti se o rezultatih dokazovanja. Tožeča stranka je že v pripravljalni vlogi (dopolnitvi tožbe) z dne 3. 3. 2020 kot dokaz za svoje trditve, da je bila tožencu ob pregledu v ambulanti za Internistično nujno pomoč dne 20. 7. 2019 postavljena diagnoza akutni alkoholni opoj, predlagala ambulantni karton toženca. Ta dokazni predlog je nato ponovila še v dopustni pripravljalni vlogi z dne 8. 6. 2020, ki jo je vložila kot odgovor na navedbe toženca v njegovi vlogi z dne 7. 5. 2020.
Ta dokazni predlog tožeče stranke je sodišče prve stopnje očitno povsem spregledalo, saj se o njem v izpodbijani sodbi sploh ni izjavilo, ni mu niti ugodilo niti ga ni zavrnilo, čeprav ga je tožeča stranka predlagala za dokazovanje dejstva, ki ga je sodišče prve stopnje očitno štelo za odločilnega v tej zadevi, saj je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo iz razloga, ker je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da je bila tožencu ob urgentnem obisku internistične ambulante 20. 7. 2019 postavljena diagnoza iztreznitev ob akutnem alkoholnem opoju.
Ker je bil v tem konkretnem primeru dokazni predlog tožeče stranke pravočasen in tudi dovolj konkretiziran, tožeča stranka pa je navajala tudi razloge, zakaj listinskega dokaza (še) ni predložila (ker vsebuje občutljive osebne podatke), je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča naloga sodišča prve stopnje, da bi tožečo stranko v okviru MPV (285. člen ZPP) pozvalo k predložitvi predlaganega dokaza, če je štelo, da s preostalimi predlaganimi in predloženimi dokazi tožeča stranka teh zatrjevanih dejstev ni uspela dokazati.
Z opustitvijo dolžnega MPV (285. člen ZPP)2, pa tudi z opustitvijo izjave o predlaganem dokazu je sodišče prve stopnje tako tožeči stranki kršilo njeno pravico do kontradiktornosti (5. člen ZPP).
ZIZ člen 15, 134. ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 142/6, 224, 224/1, 224/4. Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (2008) člen 19, 19/1, 19/2, 19/4.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi - vrnitev v prejšnje stopnje - pravna oseba - stopnja skrbnosti - obvestilo o prispelem pisanju - registriran sedež pravne osebe - fikcija vročitve - zavrnitev predloga
Čeprav v obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi ni navedena tudi vsebina pravnega pouka, podanega v obvestilu o prispelem pismu, takšno obvestilo sodišču predstavlja javno listino tudi glede teh opozoril.
Drži, da je v besedilu obvestila sodišču o opravljeni vročitvi navedeno tudi prednatisnjeno besedilo, da je vročevalec obvestilo pustil "na vratih njegovega stanovanja". Vendar pa je v konkretnem primeru na obvestilu sodišču o opravljeni vročitvi obkroženo le besedilo "na vratih", ne pa tudi besedilo "njegovega stanovanja". Že na podlagi takšne vsebine vročilnice, iz katere jasno izhaja, da se nanaša na vročanje naslovniku A., d.o.o., ulica X., Ljubljana, kar je nesporno v sodnem registru vpisan naslov drugodolžnika, ni mogoče zaključiti, da bi bilo obvestilo 10. 11. 2020 na tem naslovu puščeno na vratih stanovanja.
Ni mogoče slediti stališču pritožbe, da drugodolžnik dokazov o tem, da obvestila o prispelem pismu ni prejel, ker gre za negativno dejstvo, sploh ne more predložiti. Kot je to v sodni praksi v tovrstnih primerih tudi sicer običajno1, bi drugodolžnik v zvezi s tem, ali je bilo 10. 11. 2020 na vratih njegovega poslovnega prostora dejansko puščeno obvestilo o prispelem pismu oziroma da to ni bilo puščeno, lahko predlagal vsaj zaslišanje poštarja, ki je opravljal vročitev in je bil tako osebno seznanjen z načinom vročitve obvestila o prispeli pošti, pa tega ni predlagal. Prav tako bi lahko v zvezi s tem predlagal zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, prokuristke oziroma drugih oseb (npr. zaposlenih), ki bi se na sedežu drugodolžnika lahko seznanile s puščenim obvestilom. Morebitna okoliščina, da nihče od drugodolžnikovih odgovornih oseb oziroma zaposlenih v relevantnem času zaradi zaprtja trgovine ni prihajal v trgovino in se posledično tudi ni mogel seznaniti s puščenim obvestilom o prispelem pismu, drugodolžnika ne razbremenjuje njegovega dokaznega bremena.
Od drugodolžnika kot pravne osebe se namreč tudi v zvezi z organizacijo sprejemanja pošte in ravnanja s poštnimi pošiljkami pričakuje večja stopnja skrbnosti kot od fizičnih oseb. Še zlasti glede na to, da ni imel hišnega predalčnika in tudi ni poskrbel za drug (varen) način vročanja sodnih pisanj (npr. z odprtjem poštnega predala na pošti, kamor bi se mu pisanja lahko vročala na podlagi 139.b člena ZPP, ali z vročanjem v varen elektronski predal na podlagi 132. člena ZPP), prav tako pa se je očitno zavedal, da lahko obvestilo, pritrjeno na vrata poslovnega prostora v centru L. odstrani tudi kdo od naključnih mimoidočih, je bilo od njega utemeljeno in razumno pričakovati, da bo tudi v času zaprtja trgovine ustrezno poskrbel za redno prevzemanje poštnih pošiljk na svojem registriranem sedežu oziroma za redno preverjanje morebitne prispele pošte ter s tem za nemoten poštni promet.
Drugodolžnik, ki tudi pred začetkom veljavnosti ukrepov zaradi omejevanja epidemije COVID-19 ni redno sprejemal pošte (npr. konkretno urgence z dne 16. 7. 2020), za ustrezno varno vročanje ni poskrbel niti po tem, ko mu je bilo nedvomno znano, da bo zaradi epidemije trgovina, kjer je imel svoj registriran sedež, zaprta in da se v njej ne bo mogla opravljati siceršnja dejavnost ponujanja blaga potrošnikom, in je torej lahko predvidel, da bo to pomenilo tudi odsotnost oseb, ki bi jim bilo mogoče izročiti prispelo pošto.
ZUP člen 87, 87/3, 87/4, 96, 96/1.. ZDSS-1 člen 72, 72/1.. ZPP člen 274.
zavrženje tožbe - zamuda roka - rok za vložitev tožbe
Glede na datum vročitve izpodbijane odločbe in sicer 29. 5. 2021 je 30-dnevni zakonski rok za vložitev tožbe iztekel 28. 6. 2021. Tožba je bila priporočeno na pošto oddana 29. 6. 2021, torej po izteku zakonsko določenega roka. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno, na podlagi 274. člena ZPP, tožbo kot prepozno vloženo zavrglo.
Plačilo "po pavšalu" je znesek, ki se določi kot približna vrednost za plačilo česa, sinonim zanj je povprečnina.
Limitiranje cene v katerikoli smeri (ne več kot XXX; ne manj kot XXX) ni pavšal, pač pa zgolj to, kar izhaja iz logične in slovnične razlage pojma navzgor ali navzdol limitirane cene (cena ne sme biti več kot XXX, lahko pa je manj; ne sme biti manj kot XXX, lahko pa je več). Pavšal je, tehnično gledano, hkratni dvojni limit, pri njem je cena limitirana navzgor in navzdol v enotno postavko.
Temeljno pravilo je, da postanejo pravnomočni le izreki sodnih odločb, ugotovljena dejstva in razlogi sodb pa le omejeno, v kolikor so nujno potrebni za identifikacijo zahtevka, vsebovanega v izreku (glej VSL I Cpg 675/2017, II Cp 857/2010, II Ips/85/2009). Seveda le pod pogojem, da je podana identiteta zahtevkov. Če ni identitete, potem učinkov pravnomočnosti ni. Učinkov pravnomočnosti zato v nobenem primeru ne morejo imeti le ugotovitve in razlogi sodišč v pravnomočnih sodbah, v katerih so se (ob drugačnem zahtevku) presojala ista dejanska in pravna vprašanja.
Obravnavi (vedno) enakih spornih dejanskih in pravnih vprašanj v sporih, ki se opirajo na isto ali podobno dejansko in pravno podlago, se je mogoče izogniti z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom iz tretjega odstavka 181. člena ZPP. Dodatne in širše možnosti ponuja novejša pravna ureditev z izvedbo vzorčnega postopka po 279.b členu ZPP.
določitev deležev na skupnem premoženju - vlaganje posebnega premoženja v skupno premoženje - višji dohodki enega od zakoncev - skrb za dom in družino - prispevek zakoncev
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel toženec bistveno višje dohodke kot tožnica celotno življenjsko ekonomsko skupnost (razmerje 67 % v korist toženca in 33 % v korist tožnice), zaradi česar je njegov prispevek v finančnem smislu bistveno večji od tožničinega. Zaključilo je, da je toženec v celotnem obdobju ekonomske skupnosti nosil večje breme pri plačevanju skupnih družinskih stroškov in večje breme pri plačevanju stroškov dograditve in opreme hiše. Hkrati je ugotovilo, da je tožnica, ki je bila tri leta in pol brezposelna, v bistveno večji meri skrbela za vzgojo in varstvo otrok ter da je njen prispevek pri opravljanju domačih - gospodinjskih delih in pri organizaciji dokončanja nepremičnine bistveno večji od toženčevega.
Ko je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožnica bistveno več prispevala k nastanku skupnega premoženja kot pa toženec in da je tožničin delež ob upoštevanju njenega vložka s posebnim premoženjem 75 % (ne pa 79,5%), toženčev delež na skupnem premoženju pa 25 %, je torej pravilno v določeni in minimalni meri upoštevalo tudi toženčeve višje dohodke, ki jih sicer tožnica priznava. Glede na navedeno in upoštevajoč, da se sodišče pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju ne osredotoča zgolj na računski seštevek denarnih vložkov v konkretno stvar, ki sodi v skupno premoženje, v določenem časovnem izseku, ampak upošteva finančne prispevke zakoncev za kritje vseh skupnih družinskih stroškov ves čas trajanja življenjsko/ekonomske skupnosti, in druge pravno relevantne okoliščine, ki jih izpostavlja drugi odstavek 59. člena ZZZDR, se izkaže izpodbijana odločitev kot pravilna.