Po 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšnega stanja pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti.
prenos pogodbe - posredniška pogodba - napačna pravna podlaga
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbeni dogovor med tožečo stranko in D. o prenosu posredniških poslov na tožečo stranko ne more imeti učinka proti tretjim, dokler tretji s tem niso seznanjeni in soglašajo, da posredništvo opravlja nov pogodbeni posrednik. Zgolj dejstvo, da je dela posrednika neposredno opravljala N. D. pri pogodbenem partnerju F. d.o.o. in da je potem kot posrednica -izvajalka del -delo posrednice pričela opravljati pri tožeči stranki, še ne more pomeniti, da je pogodbeno posredniško razmerje prešlo na tožečo stranko za vse posle, pri katerih je delovala D., vendar ne kot pogodbena partnerica tožene stranke, ampak zgolj kot izvajalka del pri pogodbenem partnerju tožene stranke, saj bi lahko takšen dogovor sklenili samo sedaj pravdni stranki, kar pa sta storili šele 15. 10. 2018.
postopek osebnega stečaja - prodaja dolžnikovega premoženja - ponovna prodaja nepremičnine - način prodaje - izhodiščna cena
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje kot način prodaje izbralo enak način prodaje kot ga je odobrilo ob prvi, sicer neuspešni prodaji istega premoženja. Upnica bi torej lahko, v kolikor bi menila, da je ob drugi prodaji primernejši kakšen drug način prodaje, to tudi izrecno v pritožbi navedla, česar pa ni storila. Zmotno pa je njeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti tudi za vsakega izmed zakonsko predvidenih načinov prodaje, zakaj se zanj ni odločilo. V kolikor bi upnica izrecno nasprotovala zavezujočemu zbiranju ponudb kot primernemu načinu prodaje dolžnikove nepremičnine, bi bilo na njej trditveno in dokazno breme o tem, zakaj bi bil primernejši način prodaje javna dražba ali nezavezujoče zbiranja ponudb. Pritožnica pa v zvezi z določenim načinom prodaje niti ne predlaga kakšnega drugega načina prodaje.
pogodba o opravljanju računovodskih storitev - kršitev razpravnega načela - odpoved pogodbe - odpovedni rok - pobotni ugovor - načelo ekonomičnosti postopka - forenzična preiskava
Pritožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala in sicer, da naj bi tožeča stranka soglašala z odpovedjo pogodbe z dnem 30. 9. 2016. Niti tožeča stranka niti tožena stranka nista trdili, da je bila pogodba odpovedana sporazumno.
ZPIZ-2 člen 2, 2/1, 27, 39a, 39a/4.. ZPIZ-2G člen 40a, 40a/3, 40a/7, 126, 126/2.. URS člen 33, 50, 50/1.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - sprememba zakona
V zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico ne samo do 40 % starostne pokojnine, temveč pravico do starostne pokojnine v višini 100 %.
V 126. členu je ZPIZ-2G določil, da zavarovanec, ki prejema 20 % predčasne pokojnine, obdrži izplačilo tega dela predčasne pokojnine tudi po uveljavitvi tega zakona, razen če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovancu, ki prejema 20 % predčasne pokojnine in je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine do 31. 12. 2019, in zavarovancu, ki prejema 20 % starostne pokojnine, se izplačuje 40 % starostne pokojnine od uveljavitve tega zakona do prenehanja obveznega zavarovanja za polni delovni ali zavarovalni čas, vendar najdlje za tri leta nadaljnje vključenosti v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Po poteku treh let se zavarovancu izplačuje 20 % starostne pokojnine, če izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka spremenjenega 39.a člena zakona. Zavod za zavarovance iz drugega odstavka 126. člena v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti odloči o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Upoštevaje navedeno določbo je torej tožena stranka po uradni dolžnosti izdala izpodbijano prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do izplačila 40 % starostne pokojnine od 1. 1. 2020 dalje.
Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se obdolžencu vozniško dovoljenje ne sme izdati v obdobju dveh let in šestih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe dalje, saj lahko pravne posledice tega varnostnega ukrepa nastopijo šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in ne prej (tretji odstavek 72. člena KZ-1).
Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 odvzelo vozilo, s katerim je očitano kaznivo dejanje izvršil. Zakon namreč jasno določa, da se motorno vozilo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu odvzame tistemu storilcu, ki nima pravice voziti motornega vozila. Ker obdolženec ni imel dovoljenja za vožnjo, vozilo pa je bilo tudi neregistrirano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so za odvzem vozila izpolnjeni zakonski pogoji po šestem odstavku 324. člena KZ-1, ki je obligatoren varnostni ukrep, kot je to pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.
sklep o stroških - obrazložitev sklepa o stroških - odvetniška tarifa - ugovor zoper plačilni nalog
Prvo sodišče je pravilno uporabilo 1. točko tar. št. 19 OT za odmero nagrade za ugovor zoper plačilni nalog. Kot že rečeno, je prvo sodišče posebej navedlo število priznanih točk le pri tistih postavkah, ki jih ni priznalo v celoti (to je posebej obrazložilo), ostale priznane postavke pa je upoštevalo v priglašeni višini, v skladu z OT in ZST-1.
Predmet tega socialnega spora sta izpodbijani odločbi toženke, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe izven dela s priznano pravico do dela na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 17. 12. 2019 dalje. Tožnica si je ves čas sodnega postopka prizadevala dokazati, da ni več zmožna opravljati nobenega dela, zaradi česar bi morala biti razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, kar je izvedenski organ ovrgel.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00055685
ZPP člen 8, 238, 238/1. Kodeks odvetniške poklicne etike (1994) člen 17.
kupoprodajna pogodba - nakup stanovanja - izročitev kupnine - plačilo v obrokih - vpogled v sodni spis - dokaz z zaslišanjem prič - metodološki napotek - dokazna ocena izpovedbe prič - pogodba o dosmrtnem preživljanju - zastopanje po odvetniku - odvetnik kot priča
Argumentacija sodišča prve stopnje pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev ni le vestna, skrbna in analitično sintetična, marveč tudi vsebinsko prepričljiva, argumenti pa so preverljivi.
zavrnitev obtožbe - kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - prepovedana posledica - protipravno stanje - trajajoče kaznivo dejanje - olajševalne in obteževalne okoliščine - kazenski pregon - kršitev kazenskega zakona - dejanska zmota
Ker ravnanja po opisu niso povzročila ene ali skupne prepovedane posledice in ker iz opisa ni razvidno, da bi obdolženi povzročeno protipravno stanje med navedenimi datumi izvršitev kakorkoli vzdrževal (gl. Korošec D. v Bavcon L. in Šelih A., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2014, str. 198) se je sodišče druge stopnje strinjalo s pritožnikom, ko je v delu pritožbene obrazložitve zatrjeval, da obdolženčevih ravnanj ni mogoče opredeliti kot tako imenovanega trajajočega kaznivega dejanja ali vsaj ne na način, da pravila o nedovoljenosti kazenskega pregona za posamezna izvršitvena ravnanja po določenem času ne bi bila upoštevana.
Okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obtoževalne okoliščine) so določene in primeroma naštete v drugem odstavku 49. člena KZ-1. Praviloma so odvisne od teže kaznivega dejanja in storilčeve krivde. Procesno ravnanje državnega tožilca, odnos do okolja do storilca kaznivega dejanja ter časovna odmaknjenost od dejanj, z njihovo težo in obdolženčevo krivdo niso povezane.
Če je sodišče izdalo sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka brez logičnega zaključka, če je bilo o zadevi predhodno že odločeno, če je bil sklep materialnopravno napačen in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka ter je sodišče storilo napako, kot navaja dolžnik v pritožbi, pa ne drži nadaljnja navedba, da ni dolžan plačati teh stroškov kot potrebnih za izvršbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00053561
OZ člen 247, 247/1, 251, 251/5, 252, 299, 299/1. ZPP člen 353.
pogodba o sofinanciranju izobraževanj - plačilo pogodbene kazni - pravica do pogodbene kazni - pogodbena kazen za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti - uveljavljanje pogodbene kazni - rok za uveljavljanje pogodbene kazni - ugovor zastaranja - ugovor pravice do znižanja plačila - višina tožbenega zahtevka - ugovor materialnega prava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - odsotnost odločilnih razlogov
Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izpolnitvi s strani tožene stranke prevzete obveznosti na podlagi treh sklenjenih pogodb o sofinanciranju treh mladih raziskovalcev.
Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni od trenutka, ko je tožnik v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, pa vse do njene izpolnitve (prvi odstavek 247. člena in prvi odstavek 299. člena OZ). Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev. Tožeča stranka je imela torej čas uveljaviti plačilo pogodbene kazni vse do sprejema izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka pred izpolnitvijo namreč ni imela samostojnega zahtevka za plačilo (do tedaj sicer zapadlega dela pogodbene kazni), temveč bi morala takšen zahtevek nujno kumulirati z izpolnitvenim zahtevkom, od uspeha slednjega pa bi bila odvisna tudi usoda zahtevka za plačilo pogodbene kazni.
Namen petega odstavka 251. člena OZ je v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Upnik mora torej najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, lahko pa jo seveda poda tudi prej, to je takrat, ko dolžnik pride v zamudo. V konkretnem primeru je bilo iz dopisov tožeče stranke jasno razvidno, da bo pogodbeno kazen uveljavljala.
Sodišče prve stopnje bi moralo hkrati z odločitvijo o pogodbeni kazni odločiti tudi o njenem ugovoru sorazmernega znižanja (252. člen OZ). Ker gre po mnenju tega senata za materialnopravni ugovor, ga je trebaobravnavati ob odločitvi o plačilu pogodbene kazni.
V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZArbit, mora tožena stranka ugovor o pristojnosti arbitraže podati najpozneje v odgovoru na tožbo. Ker je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ – v primeru obrazloženega ugovora – izenačen s tožbo v pravdnem postopku, se ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, obravnava kot odgovor na tožbo. Tako je potrebno ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
V ugovoru zoper sklep o izvršbi toženka ni navajala, da ji je terjatev neznana in da upnika ne pozna. Nasprotno, navedla je, da sta z upnikom (tožnico) v poslovnem odnosu, vendar terjatev upnika še ni zapadla v plačilo, saj sta se dogovorila za prolongacijo obveznosti. Toženka je tako lahko identificirala terjatev upnika, ki jo je izterjeval na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to pa pomeni, da bi morala ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
dogovorjena pristojnost - vloga poslana nepristojnemu sodišču - pravočasen odgovor na tožbo - izdaja posebnega sklepa - odgovor na tožbo - postopek za vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za izdajo zamudne sodbe po odgovoru na tožbo - ugovor krajevne pristojnosti - pravočasnost ugovora krajevne pristojnosti
Če tožena stranka vloži prepozen ali neobrazložen odgovor na tožbo, se šteje, da odgovor na tožbo ni vložen. ZPP ne vsebuje nobene določbe o tem, da sodišče o tem izda poseben sklep. Enako velja za primer, če sodišče šteje, da je odgovor na tožbo vložen pravočasno. Če sodišče šteje, da odgovor na tožbo ni pravočasen, ga ne zavrže, pač pa v nadaljevanju presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z določbo 318. člena ZPP. Če pa šteje, da je odgovor na tožbo pravočasen, razpiše pripravljalni narok (279.c člen ZPP).
Tožeča stranka se v pritožbi zavzema k taki presoji, ki bi narekovala izdajo zamudne sodbe. S tem zoper izpodbijano odločitev o tem, da se šteje odgovor na tožbo kot pravočasen, utemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Kot je bilo že pojasnjeno, se o presoji, da se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok (in ne gre za tožbo), v skladu z desetim odstavkom 112. člena ZPP vložena pravočasno, ne izda poseben sklep.
Posledično je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in I. točko izreka sklepa razveljaviti.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da ni krajevno pristojno za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu, oprlo na določbo prvega odstavka 22. člena ZPP.
Ker iz ugotovitve izpodbijanega sklepa izhaja, da v odgovoru na tožbo, ki ga je tožena stranka poslala pravočasno po pošti priporočeno, krajevni pristojnosti sodišča ni ugovarjala, sodišče prve stopnje v določbi prvega odstavka 22. člena ZPP ni imelo podlage za obravnavo ugovora krajevne nepristojnosti, ki ga je tožena stranka podala v vlogi, poslani sodišču po izteku roka za odgovor na tožbo. Podana izjava tožene stranke o tem, da je med pravdnima strankama v družbeni pogodbi dogovorjena pristojnost sodišča v Ljubljani, je prepozna. Ugovor krajevne pristojnosti bi morala v konkretnem primeru tožena stranka podati že v odgovoru na tožbo. Ker tega ni storila, ga tudi sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot pravočasnega in se na njegovi podlagi izreči za krajevno nepristojno za odločanje v sporu.
odločitev o stroških postopka - odmera potrebnih stroškov
Navedeno pravilo o povrnitvi stroškov glede na uspeh v pravdi se uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. Sodišče lahko glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne sorazmerni del stroškov. V tej zadevi je sodišče prve stopnje tudi tako postopalo in na podlagi ocene v bistvu priznalo vsaki od pravdnih strank pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju z ugotovljenim deležem uspeha oziroma je določilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v deležu 55 % in torej ne v celoti.
začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - stiki med starši in otrokom - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - spremenjene okoliščine
Ker je odločba o začasni odredbi pravnomočna, jo je mogoče spremeniti le, če bi se bistveno spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bila izdana, oziroma če bi odpadel razlog, zaradi katerega so bili določeni stiki pod nadzorom centra za socialno delo, ter hkrati ne bi obstajal drug razlog, zaradi katerega stikov brez nadzora še vedno ne bi bilo mogoče izvajati.
URS člen 22. ZIZ člen 57, 57/1, 58, 58/2, 270, 270/2. ZVKSES člen 15, 15/2, 19, 19/2, 20, 20/2, 20/3.
načelo kontradiktornost v postopku zavarovanja - zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba - ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - odgovor na ugovor zoper sklep o začasni odredbi - vročanje odgovora na ugovor v izjavo dolžniku - pravočasno grajanje napak - subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe
Začasna odredba predstavlja sredstvo zavarovanja, katerega namen je zavarovati še neizvršljiv zahtevek. Za njeno izdajo se primarno uporabljajo določila ZIZ, ki zaradi sumarnosti postopka ne predvidevajo nadaljnjega odgovora dolžnika na upnikov odgovor na ugovor. Sodišče prve stopnje toženki zato ni bilo dolžno dati dodatne možnosti, da se do te vloge opredeli, in je pritožbeni očitek kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS neutemeljen. V postopku odločanja o začasni odredbi je poudarjeno načelo hitrosti in predvsem nujnosti zavarovanja terjatve, zato sodišče odloča z nižjim dokaznim standardom, načelo kontradiktornosti pa se vzpostavi naknadno v ugovornem postopku. Pritožnica je odgovor na ugovor prejela, zato bi morala konkretizirano navesti, katere nove trditve iz omenjene vloge, do katerih se ni mogla opredeliti, je sodišče upoštevalo, in na njih odgovoriti v pritožbi ter zgolj s pavšalnim očitkom o neenaki možnosti navajanja dejstev in dokazov ne more biti uspešna.
Ob ugotovitvi, da sta družbenika 17. 4. 2018, torej po pogodbeno dogovorjenem roku za izročitev nepremičnine, ustanovila novo družbo z istovrstno dejavnostjo, ki posluje in pridobiva nove projekte, medtem ko se je poslovanje toženke zaustavilo, pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je z verjetnostjo izkazan tudi subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.