Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se obdolžencu vozniško dovoljenje ne sme izdati v obdobju dveh let in šestih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe dalje, saj lahko pravne posledice tega varnostnega ukrepa nastopijo šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in ne prej (tretji odstavek 72. člena KZ-1).
Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 odvzelo vozilo, s katerim je očitano kaznivo dejanje izvršil. Zakon namreč jasno določa, da se motorno vozilo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu odvzame tistemu storilcu, ki nima pravice voziti motornega vozila. Ker obdolženec ni imel dovoljenja za vožnjo, vozilo pa je bilo tudi neregistrirano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so za odvzem vozila izpolnjeni zakonski pogoji po šestem odstavku 324. člena KZ-1, ki je obligatoren varnostni ukrep, kot je to pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.
Bistvene so ugotovitve sodišča prve stopnje, da znaša povprečni mesečni dohodek drugotoženca in njegove zakonske partnerice 3.410,00 EUR oziroma samo drugotoženca 1.705,00 EUR, kar je več kot je pogoj za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč.
zadržanje na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda - podaljšanje zadržanja na varovanem oddelku - zadržanje brez privolitve - trajanje prisilnega ukrepa - plačilo stroškov iz proračuna - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa
V primeru sprejema osebe na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom je že ob prvem zadržanju določen maksimalen rok 6 mesecev (prvi odstavek 48. člena ZDZdr), prav tako je na 6 mesecev omejen tudi čas morebitnega podaljšanja takšnega zadržanja (tretji odstavek 70. člena ZDZdr). Pri podaljšanju zadržanja osebe v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda pa ni določen čas, za koliko se lahko zadržanje podaljša, zato je pravilna razlaga, da je maksimalen čas podaljšanja enak času prvega zadržanja iz prvega odstavka 77. člena ZDZdr, kar pomeni eno leto. In tako je odločilo tudi sodišče prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi izhajalo tudi iz predloga izvedenca psihiatra.
odločitev o stroških postopka - odmera potrebnih stroškov
Navedeno pravilo o povrnitvi stroškov glede na uspeh v pravdi se uporablja tudi, če stranka v pravdi deloma uspe. Sodišče lahko glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, naj drugi stranki povrne sorazmerni del stroškov. V tej zadevi je sodišče prve stopnje tudi tako postopalo in na podlagi ocene v bistvu priznalo vsaki od pravdnih strank pravico do povračila pravdnih stroškov v sorazmerju z ugotovljenim deležem uspeha oziroma je določilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti njegove stroške postopka v deležu 55 % in torej ne v celoti.
začasna odredba o določitvi stikov med otrokom in staršem - stiki med starši in otrokom - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - spremenjene okoliščine
Ker je odločba o začasni odredbi pravnomočna, jo je mogoče spremeniti le, če bi se bistveno spremenile okoliščine, na podlagi katerih je bila izdana, oziroma če bi odpadel razlog, zaradi katerega so bili določeni stiki pod nadzorom centra za socialno delo, ter hkrati ne bi obstajal drug razlog, zaradi katerega stikov brez nadzora še vedno ne bi bilo mogoče izvajati.
stroški postopka - povrnitev pravdnih stroškov - zavrženje predloga - prepozna vloga - stroškovni zahtevek - rok za vložitev stroškovnika - zakonski prekluzivni rok - nepodaljšljiv rok
Vsi roki, ki jih v zvezi s povrnitvijo stroškov določa ZPP, so zakonski, zaradi česar jih sodišče ne more podaljševati. Posledica poteka prekluzivnega roka pa je izguba pravice stranke, ki zahteva povračilo stroškov. Prepozno zahtevo mora sodišče zavreči kot nedovoljeno.
Ko je sodišče prve stopnje sklepalo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost, je imelo v mislih, da obtoženec doslej še ni bil spoznan za krivega kakšnega kaznivega dejanja, zaradi česar pritožbena razprava o tem, da obtoženec ni povratnik, ko pa je sodišče prve stopnje nanizalo druge subjektivne okoliščine, ki so relevantne za ponovitveno nevarnost, ne more biti produktivna pri izpodbijanju zaključka sodišča prve stopnje o obtoženčevi ponovitveni nevarnosti.
Po 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Takšnega stanja pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti.
prenos pogodbe - posredniška pogodba - napačna pravna podlaga
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbeni dogovor med tožečo stranko in D. o prenosu posredniških poslov na tožečo stranko ne more imeti učinka proti tretjim, dokler tretji s tem niso seznanjeni in soglašajo, da posredništvo opravlja nov pogodbeni posrednik. Zgolj dejstvo, da je dela posrednika neposredno opravljala N. D. pri pogodbenem partnerju F. d.o.o. in da je potem kot posrednica -izvajalka del -delo posrednice pričela opravljati pri tožeči stranki, še ne more pomeniti, da je pogodbeno posredniško razmerje prešlo na tožečo stranko za vse posle, pri katerih je delovala D., vendar ne kot pogodbena partnerica tožene stranke, ampak zgolj kot izvajalka del pri pogodbenem partnerju tožene stranke, saj bi lahko takšen dogovor sklenili samo sedaj pravdni stranki, kar pa sta storili šele 15. 10. 2018.
stroški zdravljenja v tujini - sprememba sodbe - zmotna uporaba materialnega prava
V takem primeru kot je predmetni, torej ni mogoče od zavarovanca zahtevati, da se takoj po operativnem posegu vrne v Slovenijo ter nadaljuje z obsevanjem in kemoterapijo, temveč je ključnega pomena, da se le-ta opravi takoj, torej po operativnem posegu. Zdravljenje v tujini je tako trajalo do 12. 1. 2016, ko tudi sodni izvedenec ugotavlja, da je bilo v Nemčiji zaključeno onkološko zdravljenje. Po navedenem datumu pa je zavarovanec zdravljenje nadaljeval v Sloveniji.
Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpolnjen dejanski stan, kot je določen v 44.a členu ZZVZZ tudi za odobritev oziroma plačilo stroškov zdravljenja v tujini in sicer tako za stroške radioterapije in pa stroške nabave zdravil (kemoterapije).
KORPORACIJSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSC00053296
ZFPPIPP člen 151a, 151a/1, 151a/2.
odpoklic člana nadzornega sveta - skupščina delniške družbe - soglasje stečajnega sodišča - imenovanje člana nadzornega sveta
Če bi skupščina delničarjev želela sama odpoklicati in imenovati člana nadzornega sveta, bi potrebovala soglasje sodišča, ki odloča v postopku prisilne poravnave. Če pa bi večinski delničar vložil predlog, kot ga je v tej zadevi, in za sodno imenovanje ne bi bilo potrebno isto soglasje sodišča, ki odloča v postopku prisilne poravnave, bi to pomenilo obid kogentne zakonske določbe.
Če sodišče v postopku prisilne poravnave ne bi menilo enako, se ne bi vsebinsko ukvarjalo s predlogom predlagatelja in izdalo sklepa o soglasju k imenovanju člana nadzornega sveta.
ZDSS-1 v 75. členu sodišču izrecno nalaga, da v fazi predhodnega preizkusa s sklepom tožbo zavrže, če je vložena prezgodaj, ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, bila mogoča pritožba, pa ta bodisi ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Slednje procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. S tem, ko je tožničina pritožba v predsodnem upravnem postopku pravnomočno zavržena, ne izpolnjuje predpostavke za sodno varstvo pravic zoper drugostopenjsko odločbo, izdano v zvezi s pritožbo delodajalca. Dejstvo, da je pravno sredstvo v predsodnem postopku pravočasno uveljavljal delodajalec, tožnici zaradi pravnomočno zavržene pritožbe, ne zagotavlja pogojev za meritorno sojenje.
pogodba o opravljanju računovodskih storitev - kršitev razpravnega načela - odpoved pogodbe - odpovedni rok - pobotni ugovor - načelo ekonomičnosti postopka - forenzična preiskava
Pritožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v nasprotju s 7. členom ZPP svojo odločitev oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala in sicer, da naj bi tožeča stranka soglašala z odpovedjo pogodbe z dnem 30. 9. 2016. Niti tožeča stranka niti tožena stranka nista trdili, da je bila pogodba odpovedana sporazumno.
Ustavno skladna je razlaga sodišča prve stopnje, da določba 57. člena ZIUOOPE širi in ne oži pogojev za pridobitev Zoisove štipendije. Pri tem je sodišče pravilno upoštevalo, da je bil namen tega zakona v tem, da se pridobitev Zoisove štipendije omogoči tudi tistim dijakom oziroma študentom, ki zaradi nastalih posledic epidemije niso mogli izpolniti zakonsko določenih pogojev v ZŠtip-1, ne pa nasprotno, da se tistim, ki so kljub epidemiji dosegli izjemne dosežke, le-ti ne upoštevajo. Kot izhaja že iz naziva zakona je namen tega ravno v tem, da se zmanjšajo oziroma odpravijo posledice epidemije, ne pa da bi z njegovim sprejetjem določenim kategorijam dijakov oziroma študentov onemogočil uveljavljanje izjemnih dosežkov, ki so jih dosegli v šolskem oziroma študijskem letu 2019/2020.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00053561
OZ člen 247, 247/1, 251, 251/5, 252, 299, 299/1. ZPP člen 353.
pogodba o sofinanciranju izobraževanj - plačilo pogodbene kazni - pravica do pogodbene kazni - pogodbena kazen za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti - uveljavljanje pogodbene kazni - rok za uveljavljanje pogodbene kazni - ugovor zastaranja - ugovor pravice do znižanja plačila - višina tožbenega zahtevka - ugovor materialnega prava - razveljavitev prvostopenjske sodbe - odsotnost odločilnih razlogov
Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo pogodbene kazni zaradi zamude pri izpolnitvi s strani tožene stranke prevzete obveznosti na podlagi treh sklenjenih pogodb o sofinanciranju treh mladih raziskovalcev.
Upnik lahko zahteva plačilo pogodbene kazni od trenutka, ko je tožnik v zamudi z izpolnitvijo pogodbene obveznosti, pa vse do njene izpolnitve (prvi odstavek 247. člena in prvi odstavek 299. člena OZ). Najkasneje z izpolnitvijo pogodbene obveznosti tako pogodbena kazen zapade v plačilo in ima upnik pravico terjati njeno izpolnitev. Tožeča stranka je imela torej čas uveljaviti plačilo pogodbene kazni vse do sprejema izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka pred izpolnitvijo namreč ni imela samostojnega zahtevka za plačilo (do tedaj sicer zapadlega dela pogodbene kazni), temveč bi morala takšen zahtevek nujno kumulirati z izpolnitvenim zahtevkom, od uspeha slednjega pa bi bila odvisna tudi usoda zahtevka za plačilo pogodbene kazni.
Namen petega odstavka 251. člena OZ je v odpravi negotovosti, ali bo stranka, ki je z izpolnitvijo zamudila, morala plačati tudi pogodbeno kazen. Upnik mora torej najkasneje ob sprejemu izpolnitve podati izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, lahko pa jo seveda poda tudi prej, to je takrat, ko dolžnik pride v zamudo. V konkretnem primeru je bilo iz dopisov tožeče stranke jasno razvidno, da bo pogodbeno kazen uveljavljala.
Sodišče prve stopnje bi moralo hkrati z odločitvijo o pogodbeni kazni odločiti tudi o njenem ugovoru sorazmernega znižanja (252. člen OZ). Ker gre po mnenju tega senata za materialnopravni ugovor, ga je trebaobravnavati ob odločitvi o plačilu pogodbene kazni.
V skladu z drugim odstavkom 11. člena ZArbit, mora tožena stranka ugovor o pristojnosti arbitraže podati najpozneje v odgovoru na tožbo. Ker je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ – v primeru obrazloženega ugovora – izenačen s tožbo v pravdnem postopku, se ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, obravnava kot odgovor na tožbo. Tako je potrebno ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
V ugovoru zoper sklep o izvršbi toženka ni navajala, da ji je terjatev neznana in da upnika ne pozna. Nasprotno, navedla je, da sta z upnikom (tožnico) v poslovnem odnosu, vendar terjatev upnika še ni zapadla v plačilo, saj sta se dogovorila za prolongacijo obveznosti. Toženka je tako lahko identificirala terjatev upnika, ki jo je izterjeval na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, to pa pomeni, da bi morala ugovor o pristojnosti arbitraže podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.
dogovorjena pristojnost - vloga poslana nepristojnemu sodišču - pravočasen odgovor na tožbo - izdaja posebnega sklepa - odgovor na tožbo - postopek za vrnitev v prejšnje stanje - pogoji za izdajo zamudne sodbe po odgovoru na tožbo - ugovor krajevne pristojnosti - pravočasnost ugovora krajevne pristojnosti
Če tožena stranka vloži prepozen ali neobrazložen odgovor na tožbo, se šteje, da odgovor na tožbo ni vložen. ZPP ne vsebuje nobene določbe o tem, da sodišče o tem izda poseben sklep. Enako velja za primer, če sodišče šteje, da je odgovor na tožbo vložen pravočasno. Če sodišče šteje, da odgovor na tožbo ni pravočasen, ga ne zavrže, pač pa v nadaljevanju presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe v skladu z določbo 318. člena ZPP. Če pa šteje, da je odgovor na tožbo pravočasen, razpiše pripravljalni narok (279.c člen ZPP).
Tožeča stranka se v pritožbi zavzema k taki presoji, ki bi narekovala izdajo zamudne sodbe. S tem zoper izpodbijano odločitev o tem, da se šteje odgovor na tožbo kot pravočasen, utemeljeno uveljavlja kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Kot je bilo že pojasnjeno, se o presoji, da se šteje, da je vloga, ki je vezana na rok (in ne gre za tožbo), v skladu z desetim odstavkom 112. člena ZPP vložena pravočasno, ne izda poseben sklep.
Posledično je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in I. točko izreka sklepa razveljaviti.
Sodišče prve stopnje je odločitev, da ni krajevno pristojno za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu, oprlo na določbo prvega odstavka 22. člena ZPP.
Ker iz ugotovitve izpodbijanega sklepa izhaja, da v odgovoru na tožbo, ki ga je tožena stranka poslala pravočasno po pošti priporočeno, krajevni pristojnosti sodišča ni ugovarjala, sodišče prve stopnje v določbi prvega odstavka 22. člena ZPP ni imelo podlage za obravnavo ugovora krajevne nepristojnosti, ki ga je tožena stranka podala v vlogi, poslani sodišču po izteku roka za odgovor na tožbo. Podana izjava tožene stranke o tem, da je med pravdnima strankama v družbeni pogodbi dogovorjena pristojnost sodišča v Ljubljani, je prepozna. Ugovor krajevne pristojnosti bi morala v konkretnem primeru tožena stranka podati že v odgovoru na tožbo. Ker tega ni storila, ga tudi sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot pravočasnega in se na njegovi podlagi izreči za krajevno nepristojno za odločanje v sporu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00069032
ZPP člen 190, 190/1, 190/2.. ZLS člen 51b, 51c.. ZGD-1 člen 623, 623/4.
spor o lastništvu nepremičnine - lastninjenje družbene lastnine - ugovor pasivne legitimacije - presoja utemeljenosti ugovora - ustanovitev nove občine - odtujitev nepremičnine med pravdo - oddelitev - delitev kapitalskih družb - odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda
Ker sta občini (toženka in stranska intervenientka) 18. 6. 2018 sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja, po katerem so sporne nepremičnine prešle v last stranske intervenientke, bi morala tožnica vložiti tožbo zoper njo. Občini nista več skupni lastnici, zato razlaga v smislu 190. člena ZPP ni (več) ustrezna. Ustrezna ne bi bila niti, če bi šlo za skupna lastnika, saj toženka ne bi bila pasivno legitimirana, ampak bi morali biti v tem stvarnopravnem sporu toženi vsi enotni in nujni sosporniki skupaj.
postopek osebnega stečaja - prodaja dolžnikovega premoženja - ponovna prodaja nepremičnine - način prodaje - izhodiščna cena
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje kot način prodaje izbralo enak način prodaje kot ga je odobrilo ob prvi, sicer neuspešni prodaji istega premoženja. Upnica bi torej lahko, v kolikor bi menila, da je ob drugi prodaji primernejši kakšen drug način prodaje, to tudi izrecno v pritožbi navedla, česar pa ni storila. Zmotno pa je njeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti tudi za vsakega izmed zakonsko predvidenih načinov prodaje, zakaj se zanj ni odločilo. V kolikor bi upnica izrecno nasprotovala zavezujočemu zbiranju ponudb kot primernemu načinu prodaje dolžnikove nepremičnine, bi bilo na njej trditveno in dokazno breme o tem, zakaj bi bil primernejši način prodaje javna dražba ali nezavezujoče zbiranja ponudb. Pritožnica pa v zvezi z določenim načinom prodaje niti ne predlaga kakšnega drugega načina prodaje.