Pravna teorija zastopa stališče, da ni utemeljenega razloga za prepoved dogovora o pogodbeni kazni za primer neizpolnitve denarne obveznosti oziroma za takšno razlago tretjega odstavka 247. člena OZ, ki bi navedeni dogovor o pogodbeni kazni prepovedovala. Vendar pa argument, da ni mogoče na ta način razlagati povsem jasne zakonske določbe, ne drži. Navedena določba v tretjem odstavku ne ločuje pogodbene kazni za zamudo z izpolnitvijo denarne obveznosti ter pogodbene kazni za neizpolnitev nedenarne obveznosti. Dogovor o pogodbeni kazni prepoveduje na splošno za vse denarne obveznosti. Z argumentom, da v primeru neizpolnitve denarne obveznosti upnik nima pravice do zamudnih obresti, zaradi česar naj bi bil dogovor o pogodbeni kazni v takšnem primeru dopusten, tožeča stranka ne more uspeti. Sporna določba je jasna in je ni mogoče razlagati drugače, kot se glasi: dogovor o pogodbeni kazni je prepovedan za vse vrste denarnih obveznosti. Namenska razlaga zakona, za katero se zavzema tožeča stranka, pa ne mora biti takšna, da bi iz zakona izhajala drugačna posledica, kot izhaja neposredno iz njegovega besedila.
Vrhovno sodišče pritrjuje stališču revidenta, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri presoji utemeljenosti zahtevka ni upoštevalo vprašanja, ali je o delavkini nezmožnosti za delo za sporno obdobje odločeno s strani imenovanega zdravnika tožene stranke skladno z 81. členom ZZVZZ. Glede na določbo 3. alineje četrtega odstavka 229. člena Pravila o obveznem zdravstvenem zavarovanju se kot predpostavka za utemeljenost zahtevka delodajalca do tožene stranke na refundacijo plačanih nadomestil plače delavke ne pojavlja zgolj dejansko vprašanje dela zmožnosti delavke v spornem obdobju, temveč tudi na kakšen način se je nezmožnost za delo ugotavljala.
Valutno razmerje po pogodbi o zavarovanju na tuj račun, ki ima značilnosti pogodbe v korist tretjega, določa tudi takšno delitev rizika med zavarovancem in zavarovalcem, po kateri premoženjske posledice nastalega zavarovalnega primera ne bremenijo zavarovanca, pač pa zavarovalca. V takšnem primeru obveznosti zavarovalnice, da zavarovanca obvešča o neplačilu zavarovalne premije, ni mogoče utemeljevati s tem, da bi zavarovalnica morala upoštevati tudi njegove (očitne) interese.
Vsebino obvestila po četrtem odstavku 937. člena OZ je treba razumeti za primer, ko želi zavarovalnica po izteku roka iz tretjega odstavka 937. člena OZ razdreti pogodbo. V tem primeru mora zavarovalca opozoriti na razdrtje pogodbe in ga hkrati seznaniti z zapadlostjo premije in s (predhodnim) prenehanjem zavarovalnega kritja.