inšpekcijski postopek - delo na črno - opravljanje dela - zaposlovanje na črno - prepoved opravljanja dela
Sodišče pritrjuje tožniku, da je pravna kvalifikacija ugotovljenih kršitev do te mere nejasna, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik A.A. omogočil delo /.../, zaradi česar je bilo prepovedano opravljanje dela na črno. Iz te ubeseditve izreka ni jasno, zakaj je to formulirano v pretekliku („je bilo prepovedano“), če pa se je s prvostopenjsko odločbo, ki je bila z izpodbijano drugostopenjsko odločbo spremenjena, prepovedalo opravljanje dela A.A. in ne tožniku. In nadalje, če se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela na črno zaradi ugotovljene kršitve po 3. členu ZPDZC-1, potem ni jasno, komu je bilo prepovedano opravljanje dela, torej ali se to nanaša na tožnika ali na A.A. ali na koga tretjega. Če pa se z izpodbijano odločbo prepoveduje opravljanje dela posamezniku, zaposlenemu na črno, zaradi ugotovljene kršitve po 5. členu ZPDZC-1, potem je to tudi treba jasno navesti, ob ustrezni navedbi pravne podlage.
Tožniki pravnega interesa za udeležbo v gradbenem inšpekcijskem postopku ne morejo uspešno opreti na določbe 75. člena SPZ (prepovedana imisija) in 133. člena OZ (zahteva za odstranitev nevarnosti), saj se spori iz teh pravnih razmerij rešujejo v civilnih sodnih postopkih, ne pa v upravnih postopkih inšpekcijskega nadzora gradenj. Tovrsten inšpekcijski postopek je namreč namenjen varstvu javnega interesa na področju gradenj, njegov obseg pa je začrtan v določbi 145. člena ZGO-1, zato v njem ni mogoče uveljavljati varstva pravic iz sosedskega prava.
inšpekcijski ukrep - ukrep kmetijskega inšpektorja - kmetijsko zemljišče - nedovoljena raba kmetijskega zemljišča - prepoved uporabe kmetijskega zemljišča v drug namen - vzpostavitev prejšnjega stanja - odstranitev objekta - občinski prostorski akti - kmečka lopa
Pogoj za inšpekcijsko ukrepanje je izpolnjen, kolikor investitor na kmetijsko zemljišče poseže na način, ki ga predpisi ne dopuščajo, to je v konkretnem primeru, če na takem zemljišču postavi kmečko lopo, pa ne izpolni vseh pogojev za postavitev takega objekta, kot jih določajo občinski prostorski akti, in s tem zemljišča ne uporablja v skladu z njegovim namenom. Zgolj izpolnitev vseh s predpisi zahtevanih pogojev bi namreč tožnici dopuščala postavitev lope na kmetijskem zemljišču.
GZ člen 3, 3/1, 3/1-18, 4, 4/1, 82, 82/1, 114, 114/1. ZUP člen 146, 146/2, 238, 238/3. ZIN člen 29.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - legalizacija - stanje v času odločanja upravnega organa
Nesporno je, da tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe ni razpolagal s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, kar pomeni, da je njegov objekt nelegalen in da je toženka utemeljeno izrekla izpodbijani ukrep. Prvostopenjski organ namreč odloča tako, da upošteva tista dejstva, ki obstajajo in so mu znana ob obravnavanju zadeve na ustni obravnavi oziroma v trenutku izdaje odločbe.
Sodna praksa je že zavzela stališče, da lahko inšpektor v skladu z 29. členom ZIN opravi nadzor brez predhodnega obvestila in brez navzočnosti zavezanca. V tem primeru mu mora posredovati svoje ugotovitve in mu omogočiti, da se o njih izjavi, kar je bilo v obravnavanem primeru storjeno. Ne gre namreč za ogled v smislu 199. in 200. člena ZUP, ampak gre za inšpekcijski nadzor, ki ga ureja že omenjeno določilo 29. člena ZIN. Prvostopenjski organ je tožniku vročil zapisnik o inšpekcijskem pregledu na kraju samem in mu omogočil izjavo. Očitana bistvena kršitev postopka zato ni podana.
ZPDZC-1 člen 5, 19, 19/2. ZUS-1 člen 52. ZUP člen 238.
inšpekcijski nadzor - delo na črno - dokazna ocena - dokazni predlog - prekluzija - prepozen dokazni predlog
Sodišče ne vidi razloga, zakaj ne bi verjelo izjavi delavke, ki jo je na dan nadzora dala prvostopenjskemu organu. Ta je tedaj izjavila, da je pri tožeči stranki delala neprekinjeno od 18. 11. 2016 do dneva nadzora in je to izjavo tudi lastnoročno podpisala. Ni razumljivo, da bi dala delavka prvostopenjskemu organu neresnično izjavo. Pri izjavi, ki jo je pa naknadno predložila tožeča stranka, pa je treba upoštevati, da je v razmerju do nje delavka v odvisnem položaju.
Po 238. členu ZUP ne more več navajati dejstev in dokazov, ki bi jih lahko navajala do izdaje odločbe, pa tega ni storila. Posledično pa je prekludirana tudi po 52. členu ZUS-1, saj tudi po izrecnem pozivu, zakaj teh dokaznih predlogov ni podala pravočasno (na naroku za glavno obravnavo), za to ni podala dovolj utemeljenih razlogov.
ZNB člen 8, 9, 47, 47/8. ZVU člen 1, 1/1, 5, 26, 26/5, 26/5-4, 27, 27/1, 27/1-1, 28. Pravilnik o pitni vodi (2004) člen 3, 3/1, 6, 7, 9. Pravilnik o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih (2003) člen 1.
inšpekcijski postopek - ukrep zdravstvenega inšpektorja - kopališče - kazen - izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti - vodovodno omrežje - strokovno mnenje
Tožnica prezre, da se tretji odstavek 1. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih ne nanaša na dejavnost lastnika bazena, ampak na bazen kot objekt oziroma prostor. Prvi del stavka namreč govori o bazenih do 30 m2, drugi del stavka pa o podobnih prostorih, katerih osnovni namen ni plavanje oziroma kopanje. Pravilnik torej ne izvzema bazenov v sklopu savn, ampak se nanaša na vse bazene s površino vode nad 30 m2 ne glede na namen bazena in ne glede na to, v katerem prostoru se nahaja. Ker za uporabo pravilnika tudi ni pomembno, koliko ljudi se v bazenu lahko nahaja, so tožničine navedbe o tem, kdo bazen uporablja, irelevantne.
Tožnica meni, da strokovno mnenje NIJZ ni predpis, vendar s tem v obravnavanem primeru ne more uspeti, ker je dal navodilom NIJZ značaj predpisa pravilnik. V tretjem odstavku 4. člena Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah je namreč določeno, da upravljavec pripravi načrt iz prvega odstavka tega člena v skladu z navodili za izdelavo načrta zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oziroma bazenskega kopališča, ki jih pripravi NIJZ in so objavljena na njegovi spletni strani. Glede na navedeno je tožnica dolžna upoštevati navodila NIJZ, ker ji to nalaga predpis, toženka pa je imela pravno podlago, po kateri ji je to naložila.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - odstranitev odloženih odpadkov - zemljišče v lasti republike slovenije - inšpekcijski zavezanec
Prvostopenjski organ je bil še pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjen z okoliščinam, ki kažejo na to, da je povzročitelja odpadkov mogoče ugotoviti.
Ne glede na to, da je bilo treba tožbi ugoditi že iz navedenega razloga, pa sodišče za primer, da v ponovljenem postopku plačila stroškov ne bo mogoče naložiti povzročitelju, dodaja, da bo moral upravni organ v takšnem primeru podrobneje raziskati tudi položaj tožnice v razmerju do nepremičnin, na katerih so bili odloženi odpadki.
V tem pogledu je zato pomembna tudi razmejitev med položajem, ki bi ga tožnica imela kot posestnica, od položaja, ki bi ga imela kot „pojavna oblika države“, to je kot subjekt, na katerega so prenesena zakonska pooblastila v zvezi z opravljanjem nalog gospodarjenja z obravnavanimi zemljišči v lasti države in v tem okviru tudi pooblastila za izvrševanje nalog glede zagotavljanja njihove pravne in dejanske urejenosti, zaradi česar mora prevzeti bremena, ki jih zakon nalaga lastniku.
ZV-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/4, 150, 150/1, 150/2, 150/2-1.
poseg na vodnem in priobalnem zemljišču - inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - vodno soglasje
Kolikšna je razdalja obravnavane parcele od prodišča ali običajne struge reke Soče, je v tem primeru pravno nepomembno, saj je, kot rečeno, za presojo bistvena določitev zunanje meje priobalnega zemljišča na podlagi meritve razdalje od meje vodnega zemljišča. Tožnik namreč niti ne zatrjuje, da bi bil sporen poseg v prostor izveden izven pravno relevantne zunanje meje priobalnega zemljišča reke Soče.
inšpekcijski ukrep - delo na črno - opravljanje dejavnosti - upravni postopek - kontradiktornost - pravica do izjave - dokaz
V upravnem postopku ne zadostuje le pisna seznanitev stranke z vsebino pričine izpovedi. Če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da postavlja vprašanja drugim strankam in pričam, gre za absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.
Šele z odločitvijo o tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za opustitev rudarskih del pri pristojnem ministrstvu bo jasno, pod kakšnimi pogoji in na kakšen način se bo izvedla sanacija gramoznice A., pri čemer bo predmet te odločbe in/ali nadaljevanja tega inšpekcijskega postopka lahko tudi neobstoj rudarske pravice tožnika. Kot je tožniku pojasnil že drugostopni organ in s čemer se sodišče strinja, 95. člen ZRud-1 določa postopek v vseh primerih opustitve izvajanja rudarskih del in se tožnik ne more z uspehom sklicevati na ugasnitev rudarske pravice.
Razmerje, ki je nastalo po ZRud-1 in se je nanašalo na izkoriščanje rudarske pravice, se ne zaključi s potekom koncesijske pogodbe oziroma z ugasnitvijo rudarske pravice, temveč z izdajo odločbe o prenehanju pravic in obveznosti za izkoriščanje. Slednjo pa je mogoče izdati le po zaključeni dokončni sanaciji okolja.
Zakonodajalec je s celotnim 6. poglavjem ZRud-1, v katerem je natančno predpisal postopek opuščanja rudarskih del in razdelal posamezne faze zapiralnih del, zasledoval očiten cilj, da se posege v okolje zaradi izkoriščanja naravnih surovin (ki so na podlagi izdane koncesijske pogodbe sicer legalni) po opustitvi del tudi sanira.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - ustavitev inšpekcijskega postopka - stranka v postopku - prijavitelj - stranski udeleženec
Tožnica v postopku inšpekcijskega nadzora ni imela položaja stranskega udeleženca, iz spisnih podatkov pa tudi ne izhaja, da bi tožnica zahtevo za udeležbo v postopku (kot stranska udeleženka) med samim tekom inšpekcijskega postopka (torej pred njegovim končanjem) sploh vložila. Iz izpodbijanega akta in podatkov spisa pa je še razvidno, da je bila tožnica, pisno obveščena o ustavitvi inšpekcijskega postopka, vendar ne kot stranka oziroma stranski udeleženec tega inšpekcijskega postopka, temveč na podlagi in v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZIN.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da jo je tržni inšpektor izdal na podlagi 23. člena ZVPot, kar upoštevaje citirane določbe prepisov po presoji sodišča pomeni, da jo je izdal v okviru svoje stvarne pristojnosti. Tega ne spremeni dejstvo, da po prvem odstavku 421. člena EZ-1 Agencija nadzira izvajanje določb tega zakona s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom ter na njegovi podlagi izdanih predpisov in splošnih aktov, razen v primerih, ki po tem zakonu spadajo v pristojnost posameznih pristojnih inšpekcij. V obravnavani zadevi namreč ne gre za nadzor nad izvajanjem določb EZ-1 s področja trga z elektriko in zemeljskim plinom, poleg tega pa tožnica zmotno meni, da določbi desetega odstavka 48. in 172. člena EZ-1 izključujeta pristojnost tržnega inšpektorata, da nadzira izvajanje predpisov s področja trgovine in varstva potrošnikov, v tem primeru ZVPot.
Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljen tožbeni ugovor, da se pogodbeni pogoj lahko opredeli kot nepošten do potrošnika, če je nepoštena sama vsebina tega pogoja, ki se izraža v neravnotežju med pogodbenimi pravicami in obveznostmi. Toženka pa tega, v čem zaradi spornega pogoja (morda) pride do znatnega neravnotežja ni ugotavljala, saj je zavzela stališče, da po zadevnih določbah ZVPot zadostuje že, če se papirnati izvod računa potrošniku zaračuna (četudi se je strinjal s tem, da bo prejel račun v elektronski obliki), in sicer ne glede na druge okoliščine posla oziroma ostalo vsebino konkretne pogodbe.
Z institutom ničnosti zato ni mogoče sanirati katerekoli pomanjkljivosti odločbe, ki bi lahko bila razlog za njeno nezakonitost in bi jo stranka lahko uveljavljala z uporabo drugih pravnih sredstev, pa tega iz kateregakoli razloga ni storila. Za nično se torej odločba lahko izreče izključno iz razlogov, ki so taksativno določeni v prvem odstavku 279. člena ZUP, in ki jih je treba, kot rečeno, razlagati zožujoče.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 260. ZIN člen 28.
upravni spor - stranka postopka - smrt tožnika - upravni postopek - obnova upravnega postopka - inšpekcijski postopek - ustavitev postopka - stranski udeleženec
Tudi univerzalno pravno nasledstvo ne more nadomestiti pomanjkanja pravne subjektivitete kot stranke označene osebe v času vložitve tožbe.
Zapis o ustavitvi postopka na zapisniku, ki ima po svojem bistvu naravo sklepa o ustavitvi, ni odločba v smislu ZUP, saj se z njim ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, še posebej pa ne zgolj pobudnika (prijavitelja) takega postopka. Tak sklep namreč po zakonski ureditvi ZUP (135. člen) in ZIN (28. člen) temelji na oceni uradne osebe, da nadaljevanje inšpekcijskega postopka, ki se začne in vodi v javnem interesu, prav zaradi odsotnosti tega javnega interesa ni potrebno. Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato v skladu z zakonsko ureditvijo ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti. Iz 260. člena ZUP jasno izhaja, da je obnova upravnega postopka mogoča samo zoper dokončno odločbo, obnove zoper sklep pa ni mogoče dovoliti.
Kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, je prvostopenjski organ opravil pregled z ogledom obravnavane gradnje na kraju samem, na katerega tožnika ni povabil. Ta zato pri ogledu ni sodeloval, v posledici česar tudi ni mogel podpisati o tem napravljenega zapisnika. Obenem je res, da v zadevnem upravnem postopku ni bila razpisana ustna obravnava. Vendar pa vse kršitve določb ZUP same po sebi ne sodijo med t.i. absolutne bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ampak je (kot izhaja tudi iz stališč pravne teorije in sodne prakse) v vsakem takšnem primeru posebej treba preizkusiti, ali je morebitna kršitev po svoji vsebini taka, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Podlage za zaključek, da bi šlo v obravnavani zadevi za takšen primer, ni. Tožniku je bila namreč, ne glede na navedeno, zagotovljena možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za sprejeto odločitev, saj ga je prvostopenjski organ seznanil z ugotovitvami inšpekcijskega postopka, na katere je oprta izpodbijana odločba in tožniku dal možnost izjave o tem.
Obveznost iz 2. točke izreka inšpekcijske odločbe prvostopenjskega organa z dne 7. 2. 2017 je treba šteti za izpolnjeno zgolj, če sta zavezanca odrejeno začasno zaščito zagotavljala v celoti (tj. tako na južni kot na vzhodni strani objekta) in ves čas do izvedbe odrejene (delne) obnove objekta. Povsem jasno je namreč, da nevarnost za uporabnike javnih površin ob nevarni gradnji ni odpravljena, če je začasna zaščita zagotovljena zgolj v določenem obdobju (ali pa na posamezne dni), v preostalem obdobju (ali pa na posamezne dni) do obnove objekta pa takšna zaščita ni zagotovljena, ravno tako pa tudi ne, če je zagotovljena zgolj delno (v konkretnem primeru na dan 30. 10. 2018 zgolj v zvezi z južno, ne pa tudi v zvezi z vzhodno stranjo objekta).
inšpekcijski postopek - postopek, uveden po uradni dolžnosti - ustavitev postopka - pravni interes
Inšpekcijski organ prve stopnje z odločitvijo o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni posegel v nobeno materialnopravno pravico ali pravno korist tožeče stranke, izpodbijani akt pa v tem smislu za tožečo stranko nima nobenih posledic.
inšpekcijski postopek - ukrep stanovanjskega inšpektorja - vzdrževanje skupnih delov večstanovanjske stavbe - pohodna terasa - vzrok za nastanek škode - sodelovanje upravnika v postopku
Glede na namen in naravo etažne lastnine je edina možna razlaga drugega in tretjega odstavka 125. člena ZUS-1 ta, da je upravnik po zakonu pooblaščen, da zastopa etažne lastnike v tem postopku.
V nasprotju z načelom pravičnosti bi bilo, da bi bila pri prodaji terasa obravnavana kot zasebna lastnina, pri vzdrževanju pa bi ista terasa pomenila skupni del in s tem strošek vseh etažnih lastnikov. Navedeno pa po mnenju Vrhovnega sodišča vendarle ne pomeni, da je vzdrževanje pohodne terase, ki istočasno služi kot streha objekta, samo po sebi in neodvisno od okoliščin posameznega primera, dolžnost lastnika posameznega dela (terase). Gradbeni element, ki hkrati pomeni streho objekta in pohodno teraso, sestavljajo tudi skupni deli, ki so v solastnini vseh etažnih lastnikov (hidro in toplotna izolacija).
Glede na to, da je bil sklep št. 06122-162/2015-66 z dne 30. 10. 2018 stranki z interesom vročen 2. 11. 2018, tožniku pa 19. 11. 2018, se je novo postavljeni dodatni rok za sanacijo strešnega napušča in kritine iz tega sklepa iztekel 19. 2. 2019. Med strankami ni sporno, da sanacija na ta dan ni bila izvedena. To je ugotovil inšpektor z ogledom, ki ga je opravil 1. 3. 2019, tožnik in stranka z interesom pa tej ugotovitvi ne oporekata. Iz njunih navedb namreč izhaja, da je bila sanacija izvedena šele po izdaji izpodbijanega sklepa z dne 4. 4. 2019. To pa pomeni, da je inšpektor imel dejansko in pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je tožniku in stranki z interesom izrekel denarno kazen zaradi neizvršitve ukrepa v postavljenem roku iz sklepa z dne 30. 10. 2018 ter jima zagrozil z novo kaznijo za primer, da sanacije ne bosta izvedla niti v novo postavljenem roku.