ZNB člen 39, 39/1, 39/1-4. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 5, 5-3. URS člen 49, 74, 74/1.
Ob upoštevanju povzetih razlogov odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-155/20-24 z dne 7. 10. 2021 in njene obvezne narave je mogoče ugotoviti, da je tudi Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena Ustave, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.
ukrep gradbenega inšpektorja - inšpekcijski ukrep gradbeništvo - sklep o dovolitvi izvršbe inšpekcijske odločbe gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo - izločitev uradne osebe
Sklep o izvršbi je bil izdan na podlagi veljavnega in izvršljivega izvršilnega naslova, zato različne dejanske okoliščine, ki jih navaja tožnik v zvezi s predmetno nepremičnino, sosednjimi zemljišči in pravnimi predniki na odločitev ne vplivajo. V postopku izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova ni mogoče (prvi odstavek 292. člena ZUP).
Razlog za izločitev ne more biti pravno mnenje uradne osebe, niti nestrinjanje z vodenjem postopka s strani uradne osebe ali njenimi prejšnjimi odločitvami, saj so temu namenjena pravna sredstva zoper upravne akte.
inšpekcijski postopek - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - predlog za obnovo inšpekcijskega postopka - zavrženje predloga za obnovo postopka
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev ter ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti. Zato inšpekcijskega postopka, končanega s sklepom o ustavitvi postopka, ni mogoče obnoviti, saj gre za procesni sklep, zoper katerega obnova ni dovoljena.
Investitor je v trenutku postavitve daljnovoda, ki je predmet presoje, razpolagal z dokončnim gradbenim dovoljenjem tudi za del gradnje na parceli, ne pa tudi s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za ta del trase, saj je bilo delno gradbeno dovoljenje z navedeno sodbo ravno v tem delu odpravljeno. V trenutku odprave delnega gradbenega dovoljenja je postala gradnja daljnovoda v tem delu nelegalna, saj investitor zanjo ni imel več niti dokončnega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo sicer na lastno odgovornost v času začetka gradnje dopustno graditi.
Upravni organ prve stopnje bi moral ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena ZIN pojasniti, v kolikšnem času lahko tožeča stranka, ob upoštevanju morebitnega nastanka škode, javnega interesa in teže kršitve, odstrani nezakonit objekt oziroma natančno najprej ugotoviti potrebne roke za odstranitev (za vsako izmed posameznih postavk), nato pa jih tudi pojasniti v korelaciji z morebitno škodo, ki bi lahko/ali ne bi pri tem nastala. Organ bi moral pojasniti, ali bi odstranitev vodnikov in optičnega kabla brez predhodnega sidranja stebrov na stojnem mestu povzročila škodo ostalemu legalno zgrajenemu delu daljnovoda, in če ne, zakaj ne, ter na kakšni podlagi je to lahko ugotovil oziroma sprejel svojo odločitev.
Tožena stranka pri odločanju ni imela na izbiro različnih ukrepov in tako ni mogla izbrati za tožečo stranko ugodnejšega ukrepa, saj ga materialni predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe, ni predvideval. 82. člen GZ je namreč določal samo en ukrep, in to je odstranitev nelegalne gradnje. Kljub vsemu pa bi moral organ pri določitvi rokov za odstranitev najprej ugotoviti in pojasniti, ali je treba (oziroma če ne, zakaj ne) pred odstranitvijo vodnikov in kablov izvesti nov statični izračun in projekt sidranja stebrov ter samega sidranja in če/ali lahko poseg (izrečen ukrep) brez predhodne stabilizacije stojnih mest povzroči škodo na ostalem legalno zgrajenem daljnovodu.
ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - začasna odredba - težko popravljiva škoda - pasivnost tožene stranke - domneva priznanja neprerekanih dejstev
Obstoj oziroma resničnost podanih navedb obeh strank se presojata oziroma ugotavljata po splošnih pravilih pravdnega postopka, saj glede navedenega ZUS-1 ne določa nič drugače. Tako je tudi v teh primerih treba šteti neprerekana dejstva za dokazana (214. člen ZPP in nasl.). Ker toženka zatrjevanih dejstev o škodi ni prerekala, se štejejo za priznana, na kar je bila toženka v pozivu sodišča izrecno opozorjena. Posledično sodišče ugotavlja, da obstoj težko popravljive škode ob izvršitvi inšpekcijske odločbe kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe med strankama ni sporen.
O utemeljenosti predloga za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1 in 104. členu GZ-1 ne odloča sodišče, ampak inšpekcijski organ. V upravnem sporu je mogoče na podlagi 32. člena ZUS-1 začasno urediti sporno razmerje le do pravnomočnosti konkretnega upravnega spora.
Kot kaže je tožečo stranko zlasti zmotilo to, da je bil zadnji ogled opravljen 18. 12. 2015, izpodbijana odločba pa izdana 16. 12. 2019. Toda s tem v zvezi ni podala nobenih trditev, ki bi vodile do sklepa, da je Inšpektor ravnal v nasprotju s predpisi. Izostalo je tudi pojasnilo, ali in na kakšen način naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Golo dejstvo, da se je postopek zavlekel, samo po sebi ne more voditi do zaključka, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.
Organ ni pojasnil kako je ugotovil oziroma niti ne ali je sploh ugotavljal ali se kemične lastnosti predelanih materialov razlikujejo (ali morda ne) od lastnosti, ki so v predpisu, ki ureja odlaganje odpadkov na odlagališčih, določene za inertne odpadke. Odpadki namreč tudi po določilu 8. člena Uredbe o odpadkih prenehajo biti odpadki s predelavo (in ne šele s pridobitvijo harmoniziranega standarda).
V predmetni zadevi je bistveno, ali gre za v tla vnesene odpadke ali pa za predelan material po metodi R5, ki je s predelavo izgubil status odpadka. Sama lastnost materiala se je namreč po predelavi po metodi R5 nedvomno spremenila, kakšna pa je ta lastnost, pa bi bilo treba ugotoviti v okviru ugotovitvenega inšpekcijskega postopka, saj ni nujno, da je material tudi po predelavi še mogoče šteti za odpadek, kar je kot ključno navedel tudi organ II. stopnje v svoji odločbi, pri tem pa spregledal, da bi moral to bistveno okoliščino inšpekcijski organ ugotoviti še pred izdajo ukrepa odstranitve v tla vnesenega materiala. V kolikor je namreč predelan material s predelavo izgubil status odpadka, pa več ne gre za vnos odpadka v okolje, kar je očitek tožene stranke tožeči stranki in tudi razlog za inšpekcijsko ukrepanje.
Tožeči stranki ni bila kršena pravica do izjave (22. člen URS in 9. člen ZUP). Prvenstveno se v gradbeno inšpekcijskih zadevah postopek vodi v skrajšani obliki, brez zaslišanja strank (skrajšani ugotovitveni postopek; prvi odstavek 146. člena ZGO-1 in 4. točka prvega odstavka 144. člena ZUP).
Dokazni predlog zaslišanja prič, ki ga je tožnica predlagala v dokaz svojim trditvam v postopku, ni bil izveden in ne zavrnitev obrazložena, kar pomeni, da stranki ni bila dana možnost, da se v celoti izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
ukrep inšpektorja - padavinska odpadna voda - odvajanje komunalnih odpadnih voda
Iz ZVO-1, ZGJS ter Odlokov ne izhaja prepoved odvajanja padavinske vode v kanalizacijo. Tožnik je ves čas postopka poudarjal, da ni tehnično izvedljivega drugačnega sistema kot je obstoječ, prav tako pa, da takšen kanalizacijski sistem namreč obstaja ves čas, torej od priključitve naprej in se tekom let ni spreminjal.
Ker se toženka ni ukvarjala z ugovorom tožnika o tehnični izvedljivosti odvajanja padavinske vode glede na obstoječe stanje, dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno.
ukrep gradbenega inšpektorja - obnova postopka - rok za vložitev predloga za obnovo postopka - začetek teka roka za obnovo postopka - seznanitev
Ustrezna razlaga pete točke prvega odstavka 263. člena ZUP je, da je v vsaki konkretni zadevi treba ugotoviti, ali je s tem, ko je predlagatelj izvedel za izdajo odločbe, lahko razbral tudi, ali se vsebina te odločbe nanaša na njegov pravni interes. Besedilo „izvedel za izdajo odločbe“, torej ne vsebuje le vedenja o tem, da je bila odločba izdana, pač pa tudi, da je stranka seznanjena z vsebino, ki jo lahko poveže s svojim pravnim interesom.
Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke (prvi odstavek 229. člena ZUP), ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno (prvi odstavek 258. člena ZUP). Zoper zapisnik, ki ni nič od zgoraj navedenega, pritožba oziroma ugovor ni dovoljen. Z zapisnikom o inšpekcijskem ogledu se ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, zato je odločitev, da se ugovor kot neutemeljen zavrže, pravilna in zakonita.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev nelegalne gradnje - sklep o dovolitvi izvršbe - možnost legalizacije objekta
Sodišče se v tej sodbi ne opredeljuje do tožbenih navedb o postopku lokacijske preveritve ter v zvezi s tem zatrjevane možnosti legalizacije, saj te okoliščine za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe niso pravno pomembne.
oglaševanje na območju državnih cest - objekt za obveščanje in oglaševanje - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - soglasje za poseg v varovalni pas - varovalni pas ceste - načelo sorazmernosti
Prvostopenjski organ je ugotovil, da objekti ne ustrezajo več zahtevam, kot jih je vseboval elaborat. Zato je napačen zaključek, da objekti na kovinski konstrukciji soglasja sploh nimajo. Prvostopenjski organ, če meni, da kovinske konstrukcije niso ustrezne, bi lahko tožeči stranki kvečjemu očital, da so objekti postavljeni v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja, ali da se uporabljajo v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.
Ni ustrezno obrazloženo načelo sorazmernosti. V kolikor je prvostopenjski organ menil, da kovinska konstrukcija, na katerih so objekti za oglaševanje, niso v skladu s soglasjem zato, ker objekti niso na betonski nogi, bi lahko uporabil milejši ukrep, to je odreditev, da se odpravijo nepravilnosti, če kovinska konstrukcija po njegovem mnenju ni ustrezna. V odločbi pa ni navedeno, zakaj se je odločil prav za najstrožji ukrep.
ZUP člen 8, 9, 9/1, 164, 164/1, 164/2, 154, 154/1.
ukrep občinskega inšpektorja - objekt za oglaševanje - odstranitev objekta - načelo zaslišanja strank
Tožbenemu očitku, da tožniku ni bila dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, ker zakoniti zastopnik ni bil zaslišan v postopku, sodišče ne sledi. Ni namreč mogoče trditi, da bi bilo načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP spoštovano le z izvedbo ustnega, neposrednega zaslišanja stranke, temveč je temu načelu zadoščeno s pisnim pozivom stranki, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe (in ki jih mora organ v tem pozivu tudi navesti), izjavi.
Izpolnjena obveznost v pritožbenem roku ne pomeni relevantnega zakonskega pritožbenega razloga, zaradi katerega bi drugostopenjski organ lahko izpodbijani sklep odpravil, in tudi ne relevantnega tožbenega razloga, ki bi utemeljeval dejansko ali pravno odpravo izpodbijanega sklepa.
Med strankama postopka je sporna določba dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1, po kateri morajo DROE v svojem imenu zagotavljati ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, ki pa jo je treba razlagati v skladu z zahtevami Direktive o odpadkih. Če pa to ob uporabi uveljavljenih metod razlage prava ne bi bilo mogoče in bi bila zato z njimi v nasprotju, bi bilo naslovno sodišče v skladu s stališčem Sodišča Evropske unije (EU), da pristojno sodišče po potrebi zakonskega akta, ki je v nasprotju s pravom EU, ne uporabi, dolžno uporabo dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 odkloniti.
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
ukrep socialne inšpekcije - inšpekcijski postopek - stranski udeleženec - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik je vložil zahtevo za stransko udeležbo po tem, ko se je inšpekcijski postopek 16. 7. 2020 končal s sklepom o ustavitvi. To pomeni, da tudi morebitna ugoditev njegovi zahtevi, ki se nanaša na udeležbo v tem postopku, ne more več vplivati na njegov pravni položaj. Pravni interes stranskega udeleženca v prvostopenjskem postopku se namreč lahko izkazuje samo, dokler postopek po volji aktivne stranke ali po uradni dolžnosti zaradi varstva javnega interesa še traja.
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne posega v tožnikov pravni položaj. Tak sklep že po svoji pravni naravi ne oblikuje in ne spreminja tožnikovega pravnega položaja, niti ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Stranski udeleženec nima pravnega interesa, da bi v zvezi s tem sklepom utemeljeval, da bi se moral javni interes ugotoviti drugače, saj inšpekcijski postopek ni namenjen reševanju sporov med strankama.
inšpekcijski ukrep tržnega inšpektorja - ukrep tržnega inšpektorja na področju cen - nepoštena poslovna praksa
Potrošnik je fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene, ki niso povezani z njeno poklicno ali pridobitno dejavnostjo. Kateri potrošniki dejansko predstavljajo povprečne potrošnike, pa je treba presoditi v vsakem primeru posebej glede na ciljno skupino, kateri je blago namenjeno oziroma, ki kupuje izdelke pri tožeči stranki. Zaradi zahteve po enakopravnem obravnavanju vseh potrošnikov je merilo pri presoji, ali je bila označitev cen nedvoumna, lahko prepoznavna in tudi čitljiva, standard povprečnega potrošnika.