začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - vzročna zveza - sporno pravno razmerje - oskrba z vodo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo, s katero je toženka tožniku naložila odstranitev prizidka in je za ta nedovoljen objekt prepovedala med drugim tudi izvedbo komunalnih priključkov na gospodarsko javno infrastrukturo. Izdaja začasne odredbe v tovrstni zadevi lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te odločbe oziroma v povezavi s to odločbo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Težko popravljiva škoda bi tudi morala pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati, kar pa je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.
Namerna preselitev v objekt, kjer je že prej znano, da nima ustreznih komunalnih priključkov, sodišče ne šteje za resno škodo v smislu pravnega standarda, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene. Navedeno zavestno ravnanje tožnika je nastalo po izdani odločbi in zaradi ravnanja tožnika in ne zaradi izdane odločbe, zato ne gre za težko popravljivo škodo zaradi izdane odločbe.
objekt - ustavitev gradnje objekta - nelegalen objekt - etažnost objekta
Pri obravnavanem objektu gre za dvoetažen objekt. Pod (pretežno) lesenim delom objekta v pritlični etaži (katerega obstoj in dimenzije niso sporni) je namreč betonska konstrukcija, v kateri se nahaja dodaten prostor, z lastnim vhodom, v katerega je mogoče vstopiti (četudi je pri stanju v prostoru treba imeti sklonjeno glavo) in ki ga tožnik uporablja kot shrambo za pridelke, izdelke in orodje, v njem pa občasno tudi počiva (sedi). Po definicijah iz točk 1.1 ter 1.1.3 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 gre pri navedenem prostoru tako za klet, saj gre za del stavbe, katere prostor se nahaja od pritličja navzdol, v katerega je mogoče vstopiti in ki je (ob upoštevanju navedb tožnika glede njegove rabe) namenjen pretežno opravljanju (kmetijske) dejavnosti. Ker ima obravnavani objekt po povedanem tako pritlično kot kletno etažo, ga je tudi po presoji sodišča treba šteti za dvoetažnega.
davčni inšpekcijski postopek - nadzor blagajniškega poslovanja - izrek upravne odločbe
Takšna odločba, kot je izpodbijana, ne zadosti kriteriju po prvem odstavku 2. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2, po katerem je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Po presoji sodišča namreč iz izreka izpodbijane odločbe za tožnika ne izhaja konkretna pravna posledica vsled ugotovljene nepravilnosti (tj. kršitve 31. člena ZDavP-2), tj. niti se mu ne nalaga nobene obveznosti niti se mu ne jemlje oz. daje kakšne pravice. Davčni nadzor posameznega področja poslovanja pa se zaključi, enako kot druge vrste davčnih nadzorov, med drugim z ureditveno odločbo. Glede na navedeno je v izreku izpodbijane odločbe torej umanjkal del, s katerim bi se tožniku denimo naložilo popravo ali odpravo ugotovljenih kršitev.
Sodišče sodi, da je v okoliščinah tega primera, ko je tožnik z ustrezno mero prepričanja uspel izkazati, da so vsebinski pogoji za postavitev panoja tudi po predvideni rekonstrukciji ceste že bili presojani, namenu zakona zadoščeno tudi z milejšim ukrepom, to je ukrepom po 5. alineji prvega odstavka 118. člena ZCes-12, zato ga je po presoji sodišča dopustno uporabiti. V izpodbijani odločbi tako ni ustrezno obrazložena izbira ukrepa, obrazložitev tožene stranke glede možnosti izbire pa je v okoliščinah tega primera materialnopravno zmotna.
davek od dohodka iz kapitala - davek od dohodkov pravnih oseb - davčni inšpekcijski nadzor
Glede na izhodišča, sprejeta v sodni praksi v zvezi z razlago četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta (umetne sheme), ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - kmetijsko zemljišče - kozolec - oglasni pano - nenamenska raba
Bistveno po ZKZ je, da se kmetijsko zemljišče in kmetijski objekti, ki stojijo na njem, lahko uporabljajo le za namen kmetovanja. Kozolec se torej lahko uporablja le za spravilo sena oziroma kmetijskih pridelkov. Vsakršno drugačno uporabo, ki ni kmetijska, pa je šteti za nenamensko in s tem za neskladno z zakonom. Oglaševanje nedvomno ni kmetijska dejavnost oziroma dejavnost, ki bi bila sicer dovoljena po določbah ZKZ. Z zakonom je namreč izrecno zapovedana uporaba pomožnih kmetijskih objektov, med katere sodi kozolec, izključno za kmetijske namene. To izhaja iz zakonskega besedila, pa tudi iz namena zakonske ureditve, ki sledi ustavni zahtevi po posebnem varstvu kmetijskih zemljišč.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - gradbeno dovoljenje - drvarnica - gradnja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem
Za uvedbo inšpekcijskega postopka ni potrebna zahteva, morebitna taka vloga pa lahko posredno vpliva na organ, da po uradni dolžnosti uvede inšpekcijski postopek. Ni pa ga dolžan uvesti. Zato prijavitelj (v obravnavanem primeru tožnik) nima nobenega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko izsilil uvedbo konkretnega inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti.
Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa ni mogoče ne začeti in ne voditi.
Tožeča stranka je s svojimi navedbami ugovarjala zaključku organa, da ureditvene inšpekcijske odločbe, s katero je bila stranki odrejena obveznost, da mora urediti ustrezno zaščito pred vremenskimi vplivi nad vrati sprejema mesnice ni izvršila. Iz listin priloženega upravnega spisa izhaja, da je bil prvostopenjskemu organu posredovan dopis, iz katerega smiselno izhaja način izvršitve odločbe, tako, da se je "sistemsko onemogočilo naročanje artiklov, ki so v prometu kot neembalirana živila". Prvostopenjski organ se do vsebine navedenega dopisa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelil, niti se do teh ugovorov ni opredelil pritožbeni organ. S pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni mogoče izpodbijati pravilnosti vsebine izvršilnega naslova, so pa relevantni ugovori, ki se nanašajo na samo izvrševanje ureditvene inšpekcijske odločbe. Izvršba s prisilitvijo, torej z denarno kaznijo, namreč ni potrebna, ker je obveznost izpolnil.
ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZVO-1 člen 20, 20/12.
ukrep inšpektorja za okolje - odpadki - ravnanje z odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - prevzem odpadne embalaže - neobrazložena odločba
Razlaga, ki je v skladu s pravom EU, je tista, po kaeri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - vzpostavitev prejšnjega stanja - investitor ni zaprosil za lokacijsko dovoljenje - gradnja brez lokacijskega dovoljenja
Določba 56. člena ZUN ureja zgolj (ne)izdajo soglasij, predpisanih za izdajo lokacijskega dovoljenja oziroma nastop fikcije, da je soglasje dano, če organ o tem ne odloči v predpisanem roku, ne pa, kot to določbo zmotno razlagata tožnika, da bi se po tej določbi štelo, da je v primeru molka soglasodajalca izdano lokacijsko dovoljenje oziroma odločba o dovolitvi priglašenih del. Tega ta določba (niti katera druga določba) ZUN ne določa.
inšpekcijsko nadzorstvo v gradbeništvu - nelegalna gradnja - gradbeno dovoljenje - navedbe v tožbi
Objekt grajen brez gradbenega dovoljenja je nelegalna gradnja. Kasnejša prizadevanja po pridobitvi gradbenega dovoljenja v tej fazi postopka ne pomenijo pravno pomembne okoliščine.
GZ člen 82. ZUP člen 144, 144/1, 144/1-4, 146, 200.
inšpekcijski ukrep - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - pravica stranke do izjave v postopku - nujni postopek - ogled
Tožeči stranki je sicer bil posredovan prepis zapisnika o inšpekcijskem pregledu, vendar pa s tem - glede na to, da ni bilo pogojev za izvedbo skrajšanega postopka oziroma izdajo nujnega ukrepa v smislu 4. točke prvega odstavka 144. člena ZUP - ni bilo zadoščeno postopkovnemu pravilu iz 3. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, da mora biti stranki omogočeno, da sodeluje pri izvedbi dokazov. Tudi po določbi 200. člena ZUP imajo stranke pravico biti navzoče pri ogledu, ki je evivalent inšpekcijskemu pregledu na kraju samem, s tem pa je strankam omogočeno, da na ugotovitve ogleda podajo vsebinske pripombe.
ZVZD-1 člen 17, 71, 73. PZ člen 24, 78, 78/1, 90, 90/1, 181. Pravilnik o ravnanju s tankerji in oskrbo ladij s pogonskim gorivom v tovornem pristanišču Koper (2009) člen 1, 15.
inšpekcijski ukrep - oprema za delo - kršitev predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu - pomorsko pravo
Tožeča stranka v tožbi kot prvi ugovor uveljavlja, da je v obravnavani zadevi, v kateri se tožeči stranki očitajo kršitve določb ZVZD-1, odločala Pomorska inšpekcija, ki pa po njenem mnenju za to ni stvarno pristojna. Sodišče s tem stališčem tožeče stranke ne soglaša. Nadzor nad izvajanjem ZVZD-1, predpisov, izdanih na njegovi podlagi, in drugih predpisov o varnosti in zdravju pri delu, ter nad varnostnimi ukrepi, določenimi s splošnimi akti delodajalca in kolektivnimi pogodbami, opravlja inšpekcija dela. Izjema pa velja za ta nadzor na morskih plovilih za gospodarske namene, vpisanih v slovenski ladijski register, razen nadzora na ribiških ladjah, saj ta nadzor opravlja inšpekcija, pristojna za pomorstvo. Inšpekcija, ki je pristojna za pomorstvo, je po določbi 181. člena PZ pomorska inšpekcija pri ministrstvu, pristojnem za pomorstvo.
Tožeča stranka oporeka tudi zahtevi tožene stranke, da mora pridobiti osebno varovalno delovno opremo za zaposlene delavce (pomorske pilote), in sicer ATEX VHF prenosne radijske postaje ter zaščitne antistatične delovne obleke za delovanje v eksplozivnih območjih na tankerjih in na terminalih za nafto ter terminalu "A." za kemične snovi. Tožeča stranka trdi, da takih zahtev ne določa noben predpis in da je zato taka zahteva tožene stranke po njenem mnenju neutemeljena. Sodišče je pri odločanju o tem ugovoru tožeče stranke izhajalo iz Pravilnika o ravnanju s tankerji in oskrbo ladij s pogonskim gorivom v tovornem pristanišču Koper. Ob upoštevanju opisanih določb Pravilnika, sodišče soglaša s toženo stranko, da so zaradi nevarnosti tovora, ki ga prevažajo tankerji (nafta, njeni derivati, kemikalije) in s tem možnosti, da te snovi onesnažijo okolje ter povzročijo nevarnost za ljudi in plovila, zahtevani posebni varnostni ukrepi. Ker ni dvoma, da zaposleni pri tožeči stranki glede na naravo dela dostopajo do tankerjev in terminalov, kjer so ti tankerji privezani, je razumljivo, da morajo imeti obutev in opremo, ki ne povzroča iskrenja, torej antistatično delovno obleko (oblačila, ki ne ustvarjajo statične električne energije in ne povzročajo iskrenja, s tem pa se zmanjša možnost povzročitve požara ali eksplozije).
ukrep gradbenega inšpektorja - oporni zid - javna cesta - objekt - nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine
Oporni zid je lahko cestni objekt in s tem sestavni del javne ceste ne glede na to, kdo je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, na kateri stoji, tj. ne glede na to, ali je bila izvedena formalna razlastitev lastnika (dela) nepremičnine, na kateri je del cestnega sveta. Za odločitev je torej relevantno, ali je navedeni oporni zid konstrukcijsko povezan s cesto tako, da je bistven za obstoj ceste in je s tem njen del, ali pa gre za gradbeno samostojen objekt zemljišča parc. št. A. k.o. ..., tj. utrjuje to nepremičnino zato, da lahko tožnika nepremičnino uporabljata za namen, za katerega ga uporabljata. Tega dejstva toženka ni ugotavljala.
Pravilnik o minimalnih standardih in normativih za izvajanje pogrebne dejavnosti (2017) člen 4, 4/1, 5, 5/3.
inšpekcijski postopek - inšpekcijski ukrep - pogrebna dejavnost - pokopališka in pogrebna dejavnost - pogoji za opravljanje dejavnosti
Glede na obrazložitev tožene stranke in ugotovitve inšpekcijskega pregleda, da prostor za urejanje pokojnikov ni ločen od stanovanjskega objekta, hladilni prostor za trupla pa je ločen od stanovanjskega objekta in ob nespornih ugotovitvah, da se navedena prostora nahajata v istem stanovanjsko poslovnem objektu, bo tožena stranka morala v ponovnem postopku obrazložiti navedene nejasnosti in protislovja v izpodbijani odločbi v zvezi z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda.
inšpekcijski ukrep - gradbeništvo in urbanizem - gradbeno dovoljenje
Ukrep odstranitve nelegalnega objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja je bil predpisan že v času, ko je stranka izvedla gradnjo (brez gradbenega dovoljenja) in se je tako mogla in morala zavedati posledic svojega ravnanja.
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - nevaren pes - ugriz psa - vpis v centralni register psov
Tožnik ne prereka ugotovitve, da je njegov pes poškodoval drugega psa, da je bila poškodba storjena z zobmi in da je bila koža poškodovanega psa na dveh mestih predrta v velikosti zoba. ZZiv v 9. točki 5. člena določno opredeljuje vse situacije, v katerih se pes zaradi ugriza ne šteje za nevarnega, v vseh drugih primerih pa bi bila opustitev opredelitve kot nevarnega psa v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo. V obravnavanem primeru nedvomno ne gre za nobeno od situacij, ki pomenijo izjemo od opredelitve psa kot nevarnega, niti tožnik obstoja katere od teh izjem ne zatrjuje.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalen objekt - gradnja brez gradbenega dovoljenja - pravna podlaga - načelo zakonitosti - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Do tožnikovih navedb o tem, kdaj sta bila nadstreška postavljena, se upravni organ v izpodbijani odločbi ni vsebinsko opredelil, niti ni tega v pritožbeni odločbi storil drugostopenjski organ. Očitno je sicer, da sta oba štela, da sta bila nadstreška postavljena v času veljavnosti GZ, saj sta se oprla le na ta zakon, nista pa pojasnila, zakaj tako menita kljub spremenjenim tožnikovim trditvam. Sodišče zato glede časa gradnje izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti. Prav tako sodišče na podlagi listin v upravnem spisu ni moglo samo ugotoviti, kdaj je bila izvedena obravnavana gradnja nadstreškov, saj za to v njem ni zadostnih podatkov. To pomeni, da je dejansko stanje v tem pogledu nepopolno ugotovljeno.
Pri presoji nelegalnosti gradnje je bil inšpektor dolžan upoštevati tako predpise, ki so veljali v času gradnje, kakor tudi predpise, ki so veljali v času izdaje odločbe. Povedano drugače: preizkusiti je moral, ali je tožnik takrat, ko je nadstreška postavil, to lahko storil brez gradbenega dovoljenja, in ali bi to lahko brez gradbenega dovoljenja storil v času izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe, to je, ali je objekt ob odločanju še vedno nelegalen.
Bistveno vprašanje zaračunavanja za papirnati izvod računa, ki v škodo potrošnika povzroča znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in nasprotujeta načelu vestnosti in poštenja, v izpodbijani odločbi, po presoji sodišča ni v zadostni meri raziskano in pojasnjeno, saj tožena stranka tega, v čem zaradi spornega pogoja (morda) pride do znatnega neravnotežja med pogodbenimi pravicami in obveznostmi ni ugotavljala, saj je zavzela stališče, da po zadevnih določbah ZVPot zadostuje že, če se papirnati izvod (ali kakršna koli druga oblika računa, tudi v elektronski obliki) računa potrošniku zaračuna, in sicer ne glede na druge okoliščine posla oziroma ostalo vsebino konkretne pogodbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo argumenti, ki bi utemeljevali zaključek, da gre v obravnavani zadevi za povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank oziroma kakšno je to ravnotežje.