izjemno napredovanje - soglasje uradnika - prerazporeditev javnega uslužbenca
Ker gre za izjemno napredovanje po določilu 5. odstavka 120. člena ZJU in ne za premestitev po določbi 147. člena ZJU, po katerem se javni uslužbenec lahko premesti na drugo delno mesto zaradi delovni potreb "brez soglasja" ali "s soglasjem" oziroma "na lastno željo", delodajalcu pred imenovanjem v uradniški naziv ni treba pridobiti soglasja uradnika.
ZJU člen 163/3, 91, 91/1, 163. ZUS-1 člen 63, 63/1, 63, 63/1.
razrešitev naziva - prevedba v uradniški naziv - nova sistematizacija delovnih mest - razporeditev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec
Ker je tožena stranka ugotovila, da ni možna razporeditev tožnice na delovno mesto višjega svetovalca, je pravilna njena ugotovitev, da je treba pri prvi razporeditvi tožnico najprej razrešiti naziva in jo nato imenovati v najvišji naziv.
Ocena uradnika, ki jo je izdelal nadrejeni, in sklep o potrditvi ocene ne štejeta med akte, ki se jih lahko izpodbija v upravnem sporu. Ocena ni akt o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja, učinkovala bi šele tedaj, ko bi vplivala na napredovanje uradnice v višji naziv oziroma ko bi bila uporabljena kot podlaga za ugotovitev njene nesposobnosti.
ZUS člen 25, 25. ZJU člen 147, 24, 39, 84, 147, 24, 39, 84. ZUS-1 člen 59, 59.
bistvena kršitev določb postopka - glavna obravnava v upravnem sporu - nesposobnost za uradniško delovno mesto - možnost udeležbe v postopku - zaslišanje v upravnem postopku po ZJU - javni uslužbenec
Za ugotovitev razloga nesposobnosti za uradniško mesto ni potrebno, da je odločba o ugotovitvi dejstva o nesposobnosti za določeno delovno mesto pravnomočna. Določilo 3. točke 3. odstavka 25. člena ZUS, ki ureja "možnost stranke, da se izjavi o pomembnih dejstvih in okoliščinah", ne pomeni, da je ta možnost omejena na procesno dejanje zaslišanja stranke, ampak zajema tudi možnost podajanja pisnih navedb stranke, možnost pisnega ugovarjanja na določena dejstva ali argumente, s katerimi mora biti stranka seznanjena. Vendar pa je treba pri vprašanju, ali gre za bistveno kršitev določb postopka, upoštevati tudi specialne določbe o udeležbi stranke v postopku po ZJU. Tudi v primeru, če je zakonodajalec pojem "odločba" iz 3. odstavka 84. člena ZJU štel za "upravni akt" v smislu 1. odstavka 39. člena ZJU, so pravila ZUP izrecno določena samo za pritožbeni postopek, ne pa tudi za prvostopenjski postopek. Za presojo izpodbijane odločbe z vidika obravnavanega tožbenega ugovora je ključnega pomena, da določbe, ki urejajo postopek na prvi stopnji o imenovanju v naziv oziroma pridobitev naziva (4. oddelek XI. poglavja ZJU) ne določajo, da bi moral biti javni uslužbenec zaslišan pred izdajo odločbe o imenovanju v uradniški naziv oziroma da se tudi na prvi stopnji odločanja uporabljajo pravila ZUP, pa tudi temeljna načela ZJU ne vsebujejo načela zaslišanja stranke. Ker je zakonodajalec tako očitno za določene zadeve na drugi stopnji postopka določil uporabo ZUP, za odločanje na prvi stopnji pa ne, v predmetni zadevi tudi ni možno šteti, da bi moral prvostopenjski organ pred izdajo odločbe tožnika zaslišati v skladu s pravili ZUP na podlagi 2. odstavka 2. člena ZUP.
napredovanje socialnega delavca - upravni spor - aktivna legitimacija za vložitev tožbe v upravnem sporu
V obravnavanem primeru se v postopku ni odločalo o kakšni pravici ali pravni koristi tožeče stranke, niti le-ta ni na podlagi okoliščine, da je podala predlog za napredovanje kandidatke v naziv, pridobila statusa stranke v postopku. Takšen status ima le delavec, o pravicah katerega se odloča v konkretnem postopku, ne pa tudi njegov delodajalec. Zaradi navedenega tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper odločitev tožene stranke.
Tožena stranka je s tem, ko je odpravila sklep, ki ga je tožnica izpodbijala s pritožbo, tožnici zagotovila, da bo v ponovljenem postopku lahko uveljavljala vse pravice, ki jih prijavljenim kandidatom v postopku izbire zagotavlja ZJU. Ker je predmet tega upravnega spora le presoja zakonitosti odločbe, s katero je bilo odločeno o tožničini pritožbi zoper sklep o neizbiri tožnice, za odločanje tudi niso pravno pomembna dejstva, ki se nanašajo na vloge ostalih kandidatov v izbirnem postopku.
razpis za delovno mesto - pritožba - javni uslužbenec
Ker določba ZJU izrecno govori o obvestilu o neuspelem javnem natečaju (in ne o sklepu oziroma upravni odločbi), sodišče pritrjuje toženi stranki, da zoper takšno obvestilo ni pravnega sredstva. Tudi po oceni sodišča v takšnem primeru, ko nihče od kandidatov ni bil izbran, v pravice oziroma pravne koristi kandidata za razpisano uradniško delovno mesto še ni bilo poseženo.
Za prevedbo nazivov po določbi 194. člena ZJU je edini kriterij višina izhodiščnega količnika delovnega mesta brez napredovanj v višje plačilne razrede pred opravljeno prevedbo. Na pravilnost odločitve o prevedbi naziva po 194. členu ZJU zato ne morejo vplivati navedbe o različnih opisih del in nalog po Uredbi glede na naziv, ki ga je tožeča stranka dosegla pred prevedbo naziva po ZJU in po njej, kakor tudi ne okoliščine glede izobrazbe, posebnih pogojev dela oziroma okoliščine zaradi katerih je bila pred prevedbo upravičena do 60% dodatka na izhodiščni količnik.
Še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-294/04-15 z dne 16.6.2005 v 1. odstavku 193. člena Zakona o javnih uslužbencih, razveljavilo besede "sicer jim preneha delovno razmerje"., kar pomeni, da ni več pravne podlage, na kateri temelji odločitev tožene stranke.
rok - stroški postopka - javni uslužbenec - obrazložitev odločbe
Ureditev pravnih sredstev v ZJU zoper odločitve pristojnih organov v postopku izbire in imenovanja kandidata za razpisano delovno mesto je na specifičen način predpisana možnost uresničevanja ustavne pravice do dostopa do delovnega mesta pod enakimi pogoji. Zoper odločbo oziroma sklep posebne natečajne komisije ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor, v katerem lahko neizbrani kandidat vloži tožbo iz razlogov, taksativno navedenih v 1., 2. in 4. točki 1. odstavka 65. člena ZJU, pa tudi v primeru, če je natečajna komisija ugotovila, da kandidat po strokovni usposobljenosti ni primeren za položaj, sam pa meni, da je. Ta razlog uveljavlja tožnik s tem, da kot neutemeljene ocenjuje navedbe tožene stranke o njegovem neustreznem poznavanju problematike področja. Izpodbijani akt v tem delu ni ustrezno obrazložen v skladu z določbo 1. odstavka 214. člena ZUP, zlasti glede na podatke in listine v predloženem upravnem spisu, ki se nanašajo na skupno časovno dolžino tožnikovega preteklega službovanja na delovnih mestih, ki so razvidna iz tožnikovega življenjepisa in fotokopije delovne knjižice. V obrazložitvi manjka del, v katerem so po vsebini s smiselno uporabo določil 214. člena ZUP utemeljene ugotovitve glede tistih razpisnih pogojev, ki so hkrati vsebovani v Standardih kot samostojni elementi, ki po naravi stvari zahtevajo določeno utemeljitev in tudi natančno navedbo, na podlagi katerih dejanskih okoliščin (z njihovo določno in konkretno opredelitvijo) ali listin ter pravnih določb je tožena stranka opravila presojo. Navedenih pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka s pojasnili, podanimi v odgovoru na tožbo ne more uspešno odpraviti. Prepozno vloženo dopolnitev tožbe po preteku tridesetdnevnega zakonskega roka je sodišče moralo zavreči. Stroške postopka je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v 30-dnevnem roku za prostovoljno izpolnitev, ki ga je sodišče določilo ob upoštevanju okoliščine, da se tožena stranka uvršča med proračunske porabnike, za katere veljavni predpisi določajo posebne roke za plačila obveznosti.
Po 1. odstavku 194. člena ZJU se nazivi višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti najkasneje do 1. 1. 2004 prevedejo v nove nazive glede na izhodiščne količnike za določitev osnovne plače. Definicija izhodiščnega količnika je opredeljena z določbo 2. odstavka 194. člena ZJU, po kateri se za izhodiščni količnik šteje količnik, ki je v zakonu ali podzakonskem predpisu ali v skladu z njima izdanem ustreznem aktu določen kot količnik za določitev osnovne plače oziroma količnik delovnega mesta brez napredovanj v višje plačilne razrede. Za prevedbo nazivov višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev je po določbah ZJU edini kriterij višina izhodiščnega količnika delovnega mesta brez napredovanj v višje plačilne razrede. Ugovori o predhodni nepravilni razporeditvi na delovno mesto ob prezaposlitvi delavcev Agencije za plačilni promet in iz tega razloga sprožen delovnopravni spor na pravilnost odločitve ne morejo vplivati.
Na podlagi pozitivno-pravne ureditve po 1. odstavku 48. člena ZUstS stališča Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 in prakse Vrhovnega sodišča RS v zadevah Ur 42/96 z dne 2. 2. 1996 in Ru 30/96 z dne 5. 11. 1996 sodišče izpeljuje, da je od okoliščin vsakega konkretnega primera odvisno, ali je posamičen akt, izdan na podlagi zakonske odločbe, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neustavna, nezakonit ali ne. V vsakem takem primeru je ključna relevantna okoliščina za presojo tega vprašanja razlog, zaradi katerega Ustavno sodišče določbe ni razveljavilo, ampak je le ugotovilo njeno neskladje z Ustavo, in vprašanje, v katerem delu oziroma v katerem smislu je Ustavno sodišče ugotovilo neustavnost določbe. Iz tega stališča Ustavnega sodišča nedvoumno izhaja, da bi morala odločba o razrešitvi vsebovati t.i. nekrivdne razloge, ki so v zagotavljanju teamskega dela in izogibanju konceptualnih neskladij med ministrom in položajnim uradnikom ter v vzpostavljanju odgovornosti ministra za stanje na predmetnem področju.
ZUS člen 34, 34/1, 34/1-5, 34, 34/1, 34/1-5. ZUP člen 215, 215/4, 215/6. ZJU člen 35, 83, 83/1, 35, 83, 83/1.
pritožba
Po 35. členu ZJU o pritožbah zoper odločitve o pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, zoper kršitve pravic iz delovnega razmerja in o drugih vprašanjih, kadar zakon tako določa, odloča pristojna komisija za pritožbe. Iz navedenih zakonskih določb izhaja, da je tudi zoper odločbo, ki jo na podlagi ZJU izda župan, dopustna pritožba.
Odločitev o združitvi stvari v en postopek je sprejel drugostopni organ med pritožbenim postopkom in da upravni postopek ni tristopenjski, pač pa le dvostopenjski. Pomeni, da je odločitev organa druge stopnje dokončna oziroma da pritožba zoper (dokončno) odločbo ali sklep organa druge stopnje ni dopustna. Pač pa je zoper dokončne upravne akte, tako procesne kot meritorne, zagotovljeno (učinkovito) sodno varstvo v upravnem sporu, zato je neutemeljen ugovor kršitve tožničine pravice do pritožbe, ker je bilo hkrati odločeno tudi o združitvi navedenih stvari v en postopek. Za prevedbo nazivov višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev po določbah ZJU je edini kriterij višina izhodiščnega količnika delovnega mesta brez napredovanj v višje plačilne razrede. To dejstvo je odločilno. Zato na pravilnost odločitve tožene stranke ne morejo vplivati tožbene navedbe o različnih opisih del in nalog po Uredbi glede na naziv pred prevedbo nazivov po ZJU in po njej, saj po Uredbi naziv davčni inšpektor III namreč sploh ni predviden kot tudi ne naziv inšpektor za hitre preglede.
Predmet tega upravnega spora je namreč le presoja zakonitosti odločbe o prevedbi v nov uradniški naziv, ki je bila opravljena po 194. členu ZJU. Brez pravne podlage pa je tudi tožnikova trditev, da bi morala biti prevedba v nov uradniški naziv opravljena šele po vzpostavitvi nove sistematizacije.
Tudi ob prevedbi se zahteva strokovni izpit, prenehanje delovnega razmerja pa je zakonska posledica za primer, če se strokovni izpit v predpisanem roku ne opravi.
Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da mora tožnica opraviti strokovni izpit za inšpektorja (3. odstavek 12. člena ZIN), ker tožnica v tožbi potrjuje, da tega izpita še ni opravila.
Ker je tožena stranka ob prejemu vloge (pritožbe) ugotovila, da je za odločanje o tej zadevi pristojno sodišče bi morala v skladu z določbo 4. odstavka 65. člena ZUP vlogo brez odlašanja poslati pristojnemu sodišču in to sporočiti stranki.
Pojem "neizbrani kandidat" iz drugega stavka 6. odstavka 65. člena ZJU je treba razlagati v tem smislu, da lahko upravni spor zoper odločbo posebne natečajne komisije o izbiri določenega kandidata sproži tudi tisti, ki je sicer bil izbran s strani posebne natečajne komisije, ni pa bil v nadaljnjem postopku izbran s strani pristojnega funkcionarja. Odločba o izbiri kandidatov se mora vročiti vsem izbranim kandidatom in tistim, ki niso bili izbrani, kateri pa morajo poleg sklepa prejeti tudi odločbo iz 6. odstavka 65. člena ZJU. Stranka, ki izkaže pravni interes v smislu ZJU, ima možnost vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju iz določila 2. odstavka 82. člena ZJU in na podlagi določila 1. odstavka 157. člena Ustave RS. Učinkovitega pravnega sredstva za stranko tudi ni v X. poglavju ZJU. Pojem "vročitve" iz določila 1. odstavka 26. člena ZUS je treba v tovrstnih sporih razlagati širše, kot to velja za upravne akte. Zavrženje tožbe zoper odločbo o imenovanju na položaj kot prepozno pa ne pomeni, da je tožnik s tem tudi izgubil pravni interes za vložitev tožbe zoper odločbo o izbiri. V zadevah, kjer gre za odločanje o izbiri najboljših ponudnikov na podlagi javnega razpisa za opravljanje določenega dela, je sodišče že postavilo pravilo, da sodišče opravlja strogo presojo izpodbijanega akta z vidika spoštovanja procesnih in materialno-pravnih pravil, medtem ko je sodišče v presoji izpolnjevanja dejanskih (razpisnih) pogojev s strani kandidatov strogo le v tistem delu, v katerem razpisani pogoji izvirajo iz zakona ali splošno sprejetih standardov in so objektivizirani. Zadržana presoja pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna. V obrazložitvi manjka del, v katerem tožena stranka po vsebini (s smiselno uporabo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000) utemelji ugotovitve glede tistih razpisnih pogojev, ki po naravi stvari to zahtevajo, saj njihova narava zahteva določeno utemeljitev in natančno navedbo, na podlagi, katerih listin ali pravnih določb je tožena stranka opravila presojo.
Z izpodbijano odločbo, ki se nanaša na zavrnitev predloga za napredovanje AA, strokovne delavke pri tožeči stranki, se po presoji sodišča ne posega v pravice in na zakon oprte neposredne koristi tožeče stranke. Zgolj dejstvo, da ima tožeča stranka po Pravilniku o napredovanju strokovnih delavcev in strokovnih delavcev na področju socialnega varstva v nazive, za izkazovanje legitimacije za sprožitev upravnega spora ni dovolj.