spor o pristojnosti - stvarna pristojnost - ustalitev pristojnosti
Ker se Okrožno sodišče v Celju ob predhodnem preizkusu tožbe ni izreklo za stvarno nepristojno, toženka pa v odgovoru na tožbo njegovi pristojnosti ni ugovarjala, je prišlo do ustalitve pristojnosti in Okrožno sodišče v Celju ni imelo podlage, da se je izreklo za stvarno nepristojno.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089074
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - zdravstvene težave - poslabšanje zdravstvenega stanja prosilca za azil zaradi predaje drugi državi - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna ocena Upravnega sodišča, da v obravnavani zadevi pri pritožniku niso prisotne hujše zdravstvene težave, ki bi se lahko poslabšale z njegovo predajo Republiki Hrvaški. Upravno sodišče se je namreč oprlo na (1) zdravniški izvid Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana z dne 10. 6. 2025, iz katerega izhaja, da pri njem prihaja do zaskoka TMS z repozicijo, da je na splošno zdrav, da redno ne jemlje zdravil, da ne navaja alergij, da ni videti zlomov čeljusti, da so mu bile svetovane razbremenilne vaje in izogibanje določenim kretnjam in da če ne bo prišlo do izboljšanja, mu je svetovana artrocenteza levega TMS, ter (2) obrazložitev te diagnoze, iz katere je razvidno, da je artrocenteza TMS manjši, minimalno invaziven ambulantni poseg, ki ju je predložil pritožnik. Navedeno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne daje podlage za sklepanje, da je pri pritožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožujoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja ter s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.
dopuščena revizija - razlika v plači - napredovanje - plačilo za dejansko delo
Bistvo plačila po dejanskem delu je v tem, da je delavec upravičen do plačila glede na vrednost dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu, kot je delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi. Vrednost tega dela opredeljuje izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta. Ta vrednost se v primeru plačila za dejansko delo, ki je po svoji naravi plačilo za že opravljeno višje vrednoteno delo, ne spreminja še z napredovanji. Upoštevanje plačnih razredov napredovanja, doseženih na delovnem mestu po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kot napredovanja na višje vrednotenem delovnem mestu, zato sega izven možnega plačila za dejansko opravljeno delo.
ZDR-1 člen 59, 59/1, 62, 62/2, 62/6, 63. ZUTD člen 163, 163/1, 166, 166/2.
dopuščena revizija - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - agencija - napoteni delavec - uporabnik - neizpolnjevanje zakonskih pogojev - prikrajšanje pri plači - enaka obravnava
Ugotovitve sodišč ustrezajo opredelitvi dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku po prvem odstavku 163. člena ZUTD in ureditvi obveznosti delavca in uporabnika v smislu 62. in 63. člena ZDR‑1. Revizijsko sodišče zato soglaša z zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da je tretja toženka v razmerju do tožnika nastopala kot (dejanski) uporabnik in da s strani prve oziroma druge toženke ni šlo za zagotavljanje storitev tretji toženki kot naročniku.
Tudi v primeru, da pravni subjekt dejavnost zagotavljanja dela delavcev opravlja izven zakonskih okvirov (in je posledično nezakonito tudi ravnanje subjekta, ki napotene delavce sprejme), je treba te delavce z vidika pravice do plačila za delo obravnavati enako kot delavce delodajalca, ki to dejavnost opravlja zakonito, vključno z možnostjo vzpostavitve subsidiarne odgovornosti dejanskega uporabnika za morebitna prikrajšanja. Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela po ZUTD, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab, ne pa obratno (da bi delavec zaradi neizpolnjevanja formalnih zahtev v zvezi z opravljanjem agencijskega dela ostal brez zaščite oziroma brez plačila prikrajšanj).
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00088858
ZP-1 člen 169. ZUS-1 člen 4.
prekrškovni organ - obvestilo - molk organa druge stopnje - zahteva - vložitev obdolžilnega predloga - zahteva za varstvo zakonitosti - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - drugo primarno sodno varstvo - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je v upravnem sporu zahtevala sodno presojo zakonitosti odločitev s področja prekrškov, to je področja kaznovalnega prava, ki ga ureja ZP-1. Ta zakon pa za oškodovanca ne določa posebej, da lahko zoper odločitev policijske uprave, na kar se nanaša tožbeni predlog, vloži tožbo, niti da to lahko stori pred upravnim ali rednim sodiščem (pritožbeno sodišče zato obravnavane tožbe ni moglo odstopiti drugemu sodišču kot pristojnemu za njeno obravnavo). Navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 36/2020, v kateri je razložilo, da gre pri odločitvi policijske uprave o nevložitvi obdolžilnega predloga, na katero zakon veže učinek dokončnosti, za odločbo, izdano na drugi stopnji, zoper katero je po 169. členu ZP-1 dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. S tem je zagotovljena sodna kontrola zoper odločitev organa izvršne veje oblasti, zoper katero predlagatelj ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva.
Glede na navedeno pritožnica ne more utemeljiti dopustnosti obravnavane tožbe s trditvijo, da je za izvajanje nalog iz ZP-1 pooblaščen prekrškovni organ, ki je upravni organ in ki odloča tudi v upravnih postopkih ter izdaja upravne odločbe. Pomembno je, da se sodni nadzor nad dokončno odločbo policijske uprave zagotavlja v skladu z določbami ZP-1 pred rednim sodiščem, pri čemer je v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi te ureditve v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča sprejeto stališče, da v upravnem sporu niti s tožbo po 4. členu ZUS-1 ni mogoče odpravljati morebitnih pomanjkljivosti zakonske ureditve na matičnem pravnem področju. Naloga zakonodajalca namreč je, da zakonsko uredi sodno varstvo pravic na posameznih pravnih področjih, tako da določi pristojnost in pooblastila sodišča za odločanje o določeni vrsti zadev in da na posameznih pravnih področjih oblikuje ustrezne procesne rešitve.
dopuščena revizija - sistemizacija delovnih mest - plačilo za dejansko delo
Pojem plačila za dejansko delo izhaja iz sodne prakse v primerih, ko delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, po navodilih delodajalca dejansko opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta, ki je vrednoteno višje, kot je vrednoteno delovno mesto, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Do plačila za dejansko delo je delavec upravičen ob pogoju, da ne opravlja svojega dela, temveč delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta.
upravni spor - pritožba zoper sodbo - tek roka - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZPP je pritožbeni rok pričel teči prvi naslednji dan po vročitvi izpodbijane sodbe pritožnici, to je 21. 9. 2025, in je upoštevajoč dela proste dneve potekel 6. 10. 2025. Iz poštnega žiga na ovojnici je razvidno, da je pritožničina pooblaščenka pritožbo zoper izpodbijano sodbo vložila priporočeno po pošti dne 7. 10. 2025, torej po izteku pritožbenega roka, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo kot prepozno.