vštetje že plačane sodne takse – upoštevanje že plačane sodne takse
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o odmeri sodne takse za pritožbo pravilno oprlo na 33. člen ZST, ki določa, da če višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča, se taksa, plačana za prvo odločbo, všteje v takso za novo odločbo. Navedeno določilo je jasno in ne dopušča različnih možnih tolmačenj. Všteva se le že plačana sodna taksa za odločbo, ne pa tudi taksa za (ponovno vloženo) pravno sredstvo.
Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve upravičeno oprlo na poročilo stečajnega upravitelja, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da obstaja določena verjetnost, da bodo v stečajno maso pritekla sredstva, v kolikor bo stečajnemu dolžniku uspelo izterjati vsaj nekaj terjatev in prodati premično premoženje.
Sodišče lahko pri odločanju o oprostitvi, odlogu oziroma obročnem plačilu sodne takse upošteva ne le materialno stanje stranke v trenutku odločanja o predlogu, temveč tudi materialno stanje stranke v prihodnje, to je do izteka roka za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse.
Posestnik ni dobroveren, če je moral ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen Stvarnopravnega zakonika v nadaljevanju: SPZ), vendar se na podlagi določila 9. člena SPZ dobra vera domneva, to pa pomeni, da bi morala tožeča stranka dokazati, da tožena stranka ni bila v dobri veri in ne obratno, kot to zmotno meni pritožba. Nedobrovernosti tožene stranke tožeča stranka ni uspela dokazati.