Zahteva po enakem varstvu pravic, ki izhaja iz 22. člena URS in se mora odražati tudi v dokaznem postopku, še ne pomeni, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe prav vseh dokazov, ki jih predlaga.
Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek delno umaknjen šele na zadnji glavni obravnavi, je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je od vložitve tožbe do vključno zadnje glavne obravnave, kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 5.478,95 EUR (prvotno vrednost) in od te vrednosti tudi odmerilo stroške postopka obeh pravdnih strank.
Pritožbeno sodišče poudarja, da je navkljub sicer širokemu tolmačenju krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP vendarle treba upoštevati, da je načelo krivde dopolnilni, ne pa temeljni kriterij za povračilo stroškov.
V predmetni zadevi niso podane okoliščine primera, ki narekujejo drugačno stroškovno odločitev, to je ločeno obravnavanje uspeha po temelju in po višini. V konkretnem primeru namreč ne gre za pravdo, v kateri bi bila sporna tako temelj, kot tudi višina zahtevka, in v kateri bi ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.
Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve upravičeno oprlo na poročilo stečajnega upravitelja, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da obstaja določena verjetnost, da bodo v stečajno maso pritekla sredstva, v kolikor bo stečajnemu dolžniku uspelo izterjati vsaj nekaj terjatev in prodati premično premoženje.
Sodišče lahko pri odločanju o oprostitvi, odlogu oziroma obročnem plačilu sodne takse upošteva ne le materialno stanje stranke v trenutku odločanja o predlogu, temveč tudi materialno stanje stranke v prihodnje, to je do izteka roka za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse.
odškodnina – zakon o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – zamudne obresti
Postopek je v celoti trajal 10 let, 11 mesecev in 19 dni. Drugih okoliščin ni ugotovilo. Glede na trajanje postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice tožnik lahko dobil odškodnino v višini 6.400,00 EUR. Prisojeno mu je le 45% tega zneska.