Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve upravičeno oprlo na poročilo stečajnega upravitelja, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da obstaja določena verjetnost, da bodo v stečajno maso pritekla sredstva, v kolikor bo stečajnemu dolžniku uspelo izterjati vsaj nekaj terjatev in prodati premično premoženje.
Sodišče lahko pri odločanju o oprostitvi, odlogu oziroma obročnem plačilu sodne takse upošteva ne le materialno stanje stranke v trenutku odločanja o predlogu, temveč tudi materialno stanje stranke v prihodnje, to je do izteka roka za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse.
Pogoj za taksno oprostitev je izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka z ZSV.
Prvi odstavek 27. člena ZSV določa, da se v lastni dohodek štejejo dediščine, darila, dohodki in prejemki, ki so viri dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini, razen: dodatka za pomoč in postrežbo in drugih prejemkov za nego in pomoč, otroškega dodatka, dodatka za nego otroka, pomoči za opremo novorojenca, stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom, štipendij in drugih prejemkov, ki so namenjeni ali omogočajo usposabljanje ali izobraževanje, sredstev, namenjenih odpravi posledic elementarne nesreče, denarne socialne pomoči po tem zakonu in po predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti. Upoštevaje, da invalidnine ni med taksativno naštetimi prejemki, ki se ne šteje v lastni dohodek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je invalidnino pri mesečnem prihodku vlagateljice upoštevalo, pravilna.
eventualna maksima – prekluzija – navajanje dejstev in dokazov - načelo vestnosti in poštenja
Merilo za določanje „krivde“ stranke v smislu 4. odstavka 286. čl. ZPP je ustrezna procesna skrbnost, ki je abstraktni pravni standard. Njegova konkretna vsebina je odvisna od vseh konkretnih okoliščin posamičnega primera.
Zahtevano skrbnost stranke v postopku je treba ocenjevati po bistveno bolj blagih in ohlapnih merilih, kot bi bilo to običajno, če okoliščine, ki so povzročile oz. prispevale k njeni „nepravočasnosti“, izvirajo iz sfere druge stranke ali celo sodišča.
Pravdne stranke so svoje procesne pravice dolžne uporabljati pošteno in korektno. Pošteno in korektno pravdanje terja od vsake stranke, da nasprotni stranki omogoči pravočasno seznanitev s vsemi pravnorelevantnimi dejstvi, ugovori in stališči, da ta nanje odgovori.
Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek delno umaknjen šele na zadnji glavni obravnavi, je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je od vložitve tožbe do vključno zadnje glavne obravnave, kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 5.478,95 EUR (prvotno vrednost) in od te vrednosti tudi odmerilo stroške postopka obeh pravdnih strank.
Pritožbeno sodišče poudarja, da je navkljub sicer širokemu tolmačenju krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP vendarle treba upoštevati, da je načelo krivde dopolnilni, ne pa temeljni kriterij za povračilo stroškov.
V predmetni zadevi niso podane okoliščine primera, ki narekujejo drugačno stroškovno odločitev, to je ločeno obravnavanje uspeha po temelju in po višini. V konkretnem primeru namreč ne gre za pravdo, v kateri bi bila sporna tako temelj, kot tudi višina zahtevka, in v kateri bi ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.