eventualna maksima – prekluzija – navajanje dejstev in dokazov - načelo vestnosti in poštenja
Merilo za določanje „krivde“ stranke v smislu 4. odstavka 286. čl. ZPP je ustrezna procesna skrbnost, ki je abstraktni pravni standard. Njegova konkretna vsebina je odvisna od vseh konkretnih okoliščin posamičnega primera.
Zahtevano skrbnost stranke v postopku je treba ocenjevati po bistveno bolj blagih in ohlapnih merilih, kot bi bilo to običajno, če okoliščine, ki so povzročile oz. prispevale k njeni „nepravočasnosti“, izvirajo iz sfere druge stranke ali celo sodišča.
Pravdne stranke so svoje procesne pravice dolžne uporabljati pošteno in korektno. Pošteno in korektno pravdanje terja od vsake stranke, da nasprotni stranki omogoči pravočasno seznanitev s vsemi pravnorelevantnimi dejstvi, ugovori in stališči, da ta nanje odgovori.
Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve upravičeno oprlo na poročilo stečajnega upravitelja, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da obstaja določena verjetnost, da bodo v stečajno maso pritekla sredstva, v kolikor bo stečajnemu dolžniku uspelo izterjati vsaj nekaj terjatev in prodati premično premoženje.
Sodišče lahko pri odločanju o oprostitvi, odlogu oziroma obročnem plačilu sodne takse upošteva ne le materialno stanje stranke v trenutku odločanja o predlogu, temveč tudi materialno stanje stranke v prihodnje, to je do izteka roka za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse.
vštetje že plačane sodne takse – upoštevanje že plačane sodne takse
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o odmeri sodne takse za pritožbo pravilno oprlo na 33. člen ZST, ki določa, da če višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča, se taksa, plačana za prvo odločbo, všteje v takso za novo odločbo. Navedeno določilo je jasno in ne dopušča različnih možnih tolmačenj. Všteva se le že plačana sodna taksa za odločbo, ne pa tudi taksa za (ponovno vloženo) pravno sredstvo.
Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek delno umaknjen šele na zadnji glavni obravnavi, je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je od vložitve tožbe do vključno zadnje glavne obravnave, kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 5.478,95 EUR (prvotno vrednost) in od te vrednosti tudi odmerilo stroške postopka obeh pravdnih strank.
Pritožbeno sodišče poudarja, da je navkljub sicer širokemu tolmačenju krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP vendarle treba upoštevati, da je načelo krivde dopolnilni, ne pa temeljni kriterij za povračilo stroškov.
V predmetni zadevi niso podane okoliščine primera, ki narekujejo drugačno stroškovno odločitev, to je ločeno obravnavanje uspeha po temelju in po višini. V konkretnem primeru namreč ne gre za pravdo, v kateri bi bila sporna tako temelj, kot tudi višina zahtevka, in v kateri bi ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.