Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve upravičeno oprlo na poročilo stečajnega upravitelja, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da obstaja določena verjetnost, da bodo v stečajno maso pritekla sredstva, v kolikor bo stečajnemu dolžniku uspelo izterjati vsaj nekaj terjatev in prodati premično premoženje.
Sodišče lahko pri odločanju o oprostitvi, odlogu oziroma obročnem plačilu sodne takse upošteva ne le materialno stanje stranke v trenutku odločanja o predlogu, temveč tudi materialno stanje stranke v prihodnje, to je do izteka roka za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse.
Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek delno umaknjen šele na zadnji glavni obravnavi, je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je od vložitve tožbe do vključno zadnje glavne obravnave, kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 5.478,95 EUR (prvotno vrednost) in od te vrednosti tudi odmerilo stroške postopka obeh pravdnih strank.
Pritožbeno sodišče poudarja, da je navkljub sicer širokemu tolmačenju krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP vendarle treba upoštevati, da je načelo krivde dopolnilni, ne pa temeljni kriterij za povračilo stroškov.
V predmetni zadevi niso podane okoliščine primera, ki narekujejo drugačno stroškovno odločitev, to je ločeno obravnavanje uspeha po temelju in po višini. V konkretnem primeru namreč ne gre za pravdo, v kateri bi bila sporna tako temelj, kot tudi višina zahtevka, in v kateri bi ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.
Posestnik ni dobroveren, če je moral ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen Stvarnopravnega zakonika v nadaljevanju: SPZ), vendar se na podlagi določila 9. člena SPZ dobra vera domneva, to pa pomeni, da bi morala tožeča stranka dokazati, da tožena stranka ni bila v dobri veri in ne obratno, kot to zmotno meni pritožba. Nedobrovernosti tožene stranke tožeča stranka ni uspela dokazati.
pogodba o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju – plačilo premij
Ko je toženec prenehal z delovnim razmerjem pri tem delodajalcu, bi v skladu s 30. členom Splošnih pogojev moral o tem obvestiti tožečo stranko. Ker je ni obvestil, neplačil ne more opravičiti z dejstvom, da ni prejemal računov.