Posestnik ni dobroveren, če je moral ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen Stvarnopravnega zakonika v nadaljevanju: SPZ), vendar se na podlagi določila 9. člena SPZ dobra vera domneva, to pa pomeni, da bi morala tožeča stranka dokazati, da tožena stranka ni bila v dobri veri in ne obratno, kot to zmotno meni pritožba. Nedobrovernosti tožene stranke tožeča stranka ni uspela dokazati.
odškodnina – zakon o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – zamudne obresti
Postopek je v celoti trajal 10 let, 11 mesecev in 19 dni. Drugih okoliščin ni ugotovilo. Glede na trajanje postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice tožnik lahko dobil odškodnino v višini 6.400,00 EUR. Prisojeno mu je le 45% tega zneska.
Toženec in njegova žena bi lahko veljaven sporazum iz 110. člena SZ-1, ki bi zavezoval tudi tožečo stranko, sklenila le, če v času sklepanja sporazuma ne bi obstajale okoliščine, ki opravičujejo odpoved najemne pogodbe.
Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek delno umaknjen šele na zadnji glavni obravnavi, je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je od vložitve tožbe do vključno zadnje glavne obravnave, kot vrednost spornega predmeta upoštevalo 5.478,95 EUR (prvotno vrednost) in od te vrednosti tudi odmerilo stroške postopka obeh pravdnih strank.
Pritožbeno sodišče poudarja, da je navkljub sicer širokemu tolmačenju krivde iz prvega odstavka 156. člena ZPP vendarle treba upoštevati, da je načelo krivde dopolnilni, ne pa temeljni kriterij za povračilo stroškov.
V predmetni zadevi niso podane okoliščine primera, ki narekujejo drugačno stroškovno odločitev, to je ločeno obravnavanje uspeha po temelju in po višini. V konkretnem primeru namreč ne gre za pravdo, v kateri bi bila sporna tako temelj, kot tudi višina zahtevka, in v kateri bi ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov.