pogodba o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju – plačilo premij
Ko je toženec prenehal z delovnim razmerjem pri tem delodajalcu, bi v skladu s 30. členom Splošnih pogojev moral o tem obvestiti tožečo stranko. Ker je ni obvestil, neplačil ne more opravičiti z dejstvom, da ni prejemal računov.
Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve upravičeno oprlo na poročilo stečajnega upravitelja, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da obstaja določena verjetnost, da bodo v stečajno maso pritekla sredstva, v kolikor bo stečajnemu dolžniku uspelo izterjati vsaj nekaj terjatev in prodati premično premoženje.
Sodišče lahko pri odločanju o oprostitvi, odlogu oziroma obročnem plačilu sodne takse upošteva ne le materialno stanje stranke v trenutku odločanja o predlogu, temveč tudi materialno stanje stranke v prihodnje, to je do izteka roka za odlog oziroma obročno plačilo sodne takse.
Pogoj za taksno oprostitev je izpolnjen, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka z ZSV.
Prvi odstavek 27. člena ZSV določa, da se v lastni dohodek štejejo dediščine, darila, dohodki in prejemki, ki so viri dohodnine, ter vsi drugi dohodki in prejemki, čeprav niso obdavčljivi, prejeti doma oziroma v tujini, razen: dodatka za pomoč in postrežbo in drugih prejemkov za nego in pomoč, otroškega dodatka, dodatka za nego otroka, pomoči za opremo novorojenca, stroškov za prevoz na delo in prehrano med delom, štipendij in drugih prejemkov, ki so namenjeni ali omogočajo usposabljanje ali izobraževanje, sredstev, namenjenih odpravi posledic elementarne nesreče, denarne socialne pomoči po tem zakonu in po predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti. Upoštevaje, da invalidnine ni med taksativno naštetimi prejemki, ki se ne šteje v lastni dohodek, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je invalidnino pri mesečnem prihodku vlagateljice upoštevalo, pravilna.
Posestnik ni dobroveren, če je moral ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen Stvarnopravnega zakonika v nadaljevanju: SPZ), vendar se na podlagi določila 9. člena SPZ dobra vera domneva, to pa pomeni, da bi morala tožeča stranka dokazati, da tožena stranka ni bila v dobri veri in ne obratno, kot to zmotno meni pritožba. Nedobrovernosti tožene stranke tožeča stranka ni uspela dokazati.