Tožnik, ki je edini kupec in je tudi predkupni upravičenec s statusom kmeta, je edini sprejemnik ponudbe, ki je pravočasno vložil vlogo za odobritev pravnega posla. Ker nihče ne uveljavlja prednosti pri nakupu, ni mogoče govoriti o zlorabi statusa kmeta, saj je ta status v zvezi z pridobivanjem kmetijskega zemljišča odločilen le za uveljavljanje prednosti pri nakupu, če konkurirata dva ali več ponudnikov. Če je ponudnik en sam, pa že po naravi stvari ni mogoče govoriti o kršitvi prednostnega vrstnega reda. Če je torej kupec en sam, ni pomembno, ali bi izpolnjeval pogoje za priznanje predkupne pravice, to je pravice do nakupa pred drugimi ponudniki.
Tako iz izpodbijanega sklepa kot tudi iz listin upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka, pa tudi iz navedb toženke v odgovoru na tožbo, ne izhaja, da bi prvostopenjski organ še pred izdajo sklepa tožniku omogočil predlagati drug instrument zavarovanja, kot je to tožnikova pravica po drugem odstavku 117. členu ZDavP-2, oziroma da bi sam opravil kakršnokoli tehtanje možnih sredstev zavarovanja.
Pri odločanju o dodelitvi sredstev na javnem razpisu bi morala tožena stranka, ki je sama vpogledovala v spletne strani in javne registre, pred odločitvijo o vlogi tožeče stranke z zbranimi dokazi in svojimi ugotovitvami obvestiti tožečo stranko, ker ji to narekuje smiselna uporaba temeljnih načel ZUP. Načelo zaslišanja stranke oziroma pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je namreč eno izmed temeljnih načel upravnega postopka.