Ob vložitvi tožbe o pritožbi zoper izpodbijano odločbo še ni bilo odločeno. Iz upravnega spisa je razvidno, da je bilo o pritožbi odločeno z odločbo Ministrstva za finance z dne 18. 3. 2022, ki je bila tožniku vročena 29. 3. 2022. Tožnik pa je tožbo zoper izpodbijano odločbo vložil 9. 3. 2022, torej še pred dokončnostjo izpodbijane odločbe.
odlog plačila davčnega dolga - pogoji za odlog - instrumenti zavarovanja - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev
Iz obrazložitev ne izhajajo konkretni razlogi, zaradi katerih davčna organa menita, da predlagan instrument zavarovanja v obravnavanem primeru ni ustrezen. Prvostopenjski organ v obrazložitvi glede predmetnih nepremičnin v lasti tožnika za katere tožnik predlaga vknjižbo zastavne pravice navaja: "da so nekatere nepremičnine zavezanca predhodno obremenjene s strani banke A., d.d., ter da so odprte terjatve zavezanca do banke v višini 248.077,81 EUR in 981.770,08 EUR, zato ugotavlja, da je zavarovanje neustrezno". Navedba davčnega organa, da ima zavezanec, torej tožnik, odprte terjatve do navedene banke, ni logična glede na zaključek davčnega organa.
inšpekcijski postopek - ukrep inšpektorja za okolje - ničnost - vračilo - upravna izvršba - izterjava denarne kazni - izvršljivost
Ugovor zavezanca, da izvršilnega naslova ni mogoče izvršiti, je v izvršilnem postopku pomemben. Ugovor, da odločbe objektivno ni mogoče izvršiti, lahko zavezanec uveljavlja zoper uvedbo izvršbe oziroma sklep o izvršbi, prav tako tudi zoper ostale odločitve, ki jih organ sprejema v postopku izvršbe, v tem primeru zoper sklepe, s katerimi izreka denarne kazni. Glede na navedeno je upravni organ dolžan presojati ustrezno substanciran ugovor, da je odločba (postala) neizvršljiva.
Sporno je, ali je tožena stranka v okviru že tretjega odločanja o vlogi tožeče stranke na javni razpis JPR-UM-2018, ki ga je Ministrstvo za kulturo objavilo 16. 2. 2018, upoštevala pravno mnenje tega sodišča v sodbi I U 1375/2020 z dne 8. 6. 2021 glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka, oboje predvsem v zvezi s kriterijem 5 obravnavanega javnega razpisa, na kar je bila v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1, ki je veljal v času izdaje omenjene sodbe, vezana. Poleg navedenega je tudi v zvezi z ostalimi v tožbi izpostavljenimi kriteriji javnega razpisa sporno, ali je strokovna komisija (in posledično tožena stranka v izpodbijani odločbi) projekt tožeče stranke ustrezno ocenila in ovrednotila ter ali je ocena v izpodbijani odločbi ustrezno utemeljena oz. obrazložena.
Glede na ugotovljeno očitno kršitev kriterija 5 javnega razpisa in ugotovljene bistvene kršitve postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z obrazložitvijo ocene po kriterijih 1 in 4, izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita, zato jo je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).
ZDavP-2 člen 111, 111/2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - upravni spor - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe
Sodišče ugotavlja, da si tožnik ob dejstvu, da sporno začasno zavarovanje več ne velja in da v času, ko je veljalo, ni povzročilo drugih posledic za tožnika kot to, da je bila v sodnem registru vpisana zastavna pravica na lastnem deležu, tudi v primeru uspeha v tem postopku svojega pravnega položaja ne bo v ničemer izboljšal. Zgolj moralno zadoščenje ob odločitvi sodišča pa, po presoji sodišča, ne zadošča za potreben pravni interes, ki je po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za dopustnost tožbe. Prav tako pravni interes ne more biti izpolnjen zgolj zaradi pridobitve pravice zahtevati povračilo stroškov davčnega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj so stroški postopka stranska posledica odločanja o glavni stvari in kot takšni manj pomembni del odločitve, zato sami po sebi, po oceni sodišča, ne zadoščajo za obstoj pravnega interesa in s tem procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.
ZUS-1 člen 4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
COVID-19 - kršitev človekovih pravic - pravica do izobraževanja - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - šola - varstvo ustavnih pravic - procesne predpostavke za tožbo - dajatveni tožbeni zahtevek - pravni interes - spremenjene okoliščine - subsidiarni upravni spor
Odlok 22/2022 (niti katerikoli drug predpis) samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa v šolah ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje tožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja. Tožnik, ki lahko od 21. 2. 2022 dalje šolo obiskuje brez izpolnjevanja pogoja PCT oziroma brez samotestiranja, ne izkazuje več pravnega interesa za dajatveni del tožbenega zahtevka.
V času odločanja sodišča v tožbi zatrjevanega posega v človekove pravice (več) ni. Zaradi navedenega sodišče tudi ne more vnaprej (preden do vnovične kršitve pravic sploh pride) toženkama prepovedati morebitnih bodočih ravnanj, katerih obstoj v prihodnosti je negotov.
Ukrep (samo)testiranja, ki je skladen z načelom sorazmernosti, ni nedopusten niti z vidika kršitve drugih v ustavi zagotovljenih pravic, ki jih omenja tožnik v tožbi (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti po 34. členu Ustave RS in pravica do izobraževanja po 57. členu Ustave RS). Koristi navedenega ukrepa, ki pomenijo varovanje javnega zdravja, namreč pretehtajo nad težo posega v pravice posameznika.
Ker je tožnik sam sledil v predpisu določeni obveznosti glede samotestiranja, za tožnika niso nastale neugodne posledice, ki jih je določal Odlok 174/2021 v četrtem odstavku 8. člena (to je začasna prepoved zbiranja v vzgojno-izobraževalnem zavodu ter odreditev izobraževanja na daljavo). Zato drugotoženki ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem dejansko posegla v tožnikove pravice, ki so bile omejene že s samim Odlokom, zahtevam katerega se je tožnik, kot sam navaja, tudi podredil.
ZUS-1 člen 2, 9, 9/4. ZPDI člen 21. ZIntPK člen 37, 38, 40.
pravniški državni izpit (PDI) - izpitna ocena - opravljanje pravniškega državnega izpita - ugovor krajevne nepristojnosti - ocena strokovne komisije - strokovno opravilo - zapisnik - svoboda dela - COVID-19
V obravnavanem primeru tožnik izpraševalcu na ustnem delu PDI očita ravnanje v nasprotju z določbo 37. člena ZIntPK, ker gre za sodnika, predsednika višjega sodišča, ki je sodeloval pri njegovem izobraževanju in pripravništvu. Po presoji sodišča razlogi, na katere se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomenijo okoliščin, ki bi bile v nasprotju s standardi nepristranskosti in bi vzbujale dvom v tako imenovano objektivno nepristranskost člana izpitne komisije. Zatrjevane odklonitvene razloge je namreč treba ocenjevati, ali so ti razlogi takšni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti uradne osebe. Gre za vprašanje, ali so podane okoliščine, ki pri razumnem človeku lahko ustvarijo dvom o nepristranskosti (objektivno merilo), teh okoliščin pa tožnik zgolj z zatrjevanjem, da jih je zaznal zaradi nekorektne obravnave na izpitu in posledično negativne ocene na izpitu, ni izkazal.
Zapisnik o opravljenem ustnem delu izpita PDI ni zapisnik o upravnem dejanju, ampak o dejanju strokovnega organa, pri delu komisije pa ne gre za procesno dejanje, ampak za strokovno delo, ocenitev strokovnega znanja kandidata.
dohodnina - upravni spor - tožba iste stranke v isti zadevi - litispendenca - zavrženje tožbe
V okviru predhodnega preizkusa obravnavane tožbe je sodišče ugotovilo, da je tožnik po istem pooblaščencu 9. 3. 2022 že vložil enako izpodbojno tožbo zoper isto izpodbijano odločbo in zoper isto toženko, kakor v tej zadevi. Ob vročitvi prve tožbe je torej nastopila visečnost postopka oziroma litispendenca, ki je negativna procesna predpostavka, od katere je odvisna dopustnost tožbe v tem upravnem sporu.
pogoji za opravljanje dejavnosti - odvzem dovoljenja - izbris iz poslovnega registra
Tožnik je bil izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije kot samostojni podjetnik in je vpisan v seznam zavezancev za osebno dopolnilno delo. Sodišče meni, da iz razloga, ker tožnik ni niti gospodarska družba niti ni več samostojni podjetnik, ne izpolnjuje več pogojev iz 36. člena ZOro-1, da bi se lahko ukvarjal s prometom z orožjem, za kar se v skladu s 35. členom ZOro-1 šteje tudi popravilo in predelava orožja.
osebna asistenca - upravni postopek - pravica do izjave - pomanjkljivo obrazložena odločba - obrazloženost odločbe - mnenje komisije
Prvostopenjski organ se v zvezi s svojo odločitvijo sklicuje na določbe ZOA in Pravilnika o osebni asistenci ter na mnenje strokovne komisije z dne 26. 5. 2021, konkretnih razlogov za svojo odločitev v predmetni zadevi pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne navaja. Ker izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov za odločitev je bistveno pomanjkljiva ter je posledično tožbeni ugovor, da izpodbijane odločbe tožnik ne more preizkusiti in da mu ni bila zagotovljena pravica do izjave povsem utemeljen.
Obrazložitev upravnega akta mora v skladu z določbo 214. člena ZUP vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev upravnega akta takšne vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
zdravstvena dokumentacija - vpogled v zdravstveno dokumentacijo
V okoliščinah konkretnega primera tako ni mogoče slediti razlagi tožnice, da je izvedenska dokumentacija že po naravi stvari medicinska dokumentacija (oziroma zdravstvena dokumentacija po ZPacP) in, da pod ta pojem zato sodi tudi komunikacija med ISM in organi pregona. Pod pojem zdravstvena dokumentacija iz 42. člena ZPacP se šteje le dokumentacija, ki je v neposredni zvezi s smrtjo in ki nastane pri izvajanju zdravstvenih storitev s tem v zvezi (priprava zdravniškega poročila o smrti in klinična ter sanitarna obdukcija s spremljajočimi analizami), ali dokumentacija, ki ima temelj v času pred smrtjo, do zapisov pa pride po smrti.
znamka - registracija znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znamkama
Četudi se upošteva pomen predhodnih znamk "WINSTON" kot ime (kar trdi stranka z interesom) ali kot "zmaga kamen" ("win", "stone") oziroma kot asociacijo na državnika Winstona Churchilla, kar navaja tožnik, ter pomen prijavljene znamke "Wisttonblue" v smislu "wi kamen modro", si pomeni tudi po presoji sodišča niso podobni. Sodišče se strinja s presojo toženke, da so primerjani znaki vizualno podobni.
Predhodni znamki stranke z interesom vsebujeta besedo "WINSTON", zelo podoben besedni element ("Wistton") pa se pojavi tudi na začetku tožnikovega prijavljenega znaka. Obe besedi sta sestavljeni iz večine enakih črk, od katerih je kar šest od sedmih črk besede znaka predhodnih znamk stranke z interesom enakih (w, i, s, t, o, n). Enake črke so na začetku obeh besed, pri čemer ne gre prezreti, da že izkustveno velja, da je prvi del oziroma začetek znaka tisti, ki najbolj pritegne pozornost potrošnika, kar temelji na logičnem dejstvu, da se bere od leve proti desni, zaradi česar se potrošnik na začetni del znaka najbolj osredotoči oziroma je nanj najbolj pozoren. Prijavljeni znamk vsebuje še besedo "blue", ki je vsebovana tudi v znaku stranke z interesom št. ... Dodana črka "t" in izpuščena črka "n" v prijavljenem znaku pa tudi po presoji sodišča ne prispevata k temu, da si znaki ne bi bili vizualno podobni.
ZDDV člen 67, 67/1, 76, 76/1, 76/1-9, 85, 85/1. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 178, 178(a).
nepriznanje odbitka ddv - davek na dodano vrednost (DDV) - odmera DDV - vstopni DDV - odbitek vstopnega DDV
Davčni zavezanec, ki zahteva odbitek DDV, je tisti, ki mora dokazati, da izpolnjuje pogoje za upravičenost do odbitka. Predložiti mora objektivne dokaze, da so mu davčni zavezanci dejansko dobavili blago oziroma da so zanj opravili storitve, ki ga je oziroma jih je uporabil pri svojih transakcijah, obdavčenih z DDV. Bistven je pri tem račun, saj brez njega pravice do odbitka DDV ni mogoče uveljavljati. Ustrezen račun je namreč zakonski pogoj za uveljavljanje navedene pravice in ne zgolj dokazno sredstvo, ki bi dokazovalo nastanek pravice do odbitka.
Davčni organ je v postopku nadzora res dolžan ugotavljati vsa dejstva, ki so pomembna za obdavčitev, tako tista, ki povečujejo davčno obveznost, kot tista, ki so davčnemu zavezancu v korist. Vendar to ne pomeni, da v primeru nepredložitve dokumentacije dokazno breme glede zatrjevane izstavitve računov in s tem povezanega prometa blaga oziroma storitev preide na davčni organ.
prisilna izterjava - izvršba na dolžnikova denarna sredstva - sodna taksa - zastaranje - pretrganje zastaranja
Sklep o davčni izvršbi z dne 21. 7. 2015 je bil tožniku vročen 6. 8. 2015, drugi Sklep o davčni izvršbi z dne 23. 6. 2020 na denarna sredstva pri banki B., d.d pa 26. 6. 2020. Prvi navedeni sklep je pretrgal tek relativnega zastaralnega roka in je ta, po določbi četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, začel teči znova. To pa pomeni, da je bil tudi drugi Sklep o davčni izvršbi z dne 23. 6. 2020 izdan znotraj relativnega zastaralnega roka in tudi znotraj absolutnega zastaralnega roka, saj od dneva izvršljivosti plačila sodne takse še ni preteklo deset let.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba - predaja prosilca odgovorni državi Avstriji
Sodišče ne sledi navedbam, da tožnik ni vedel, da v Republiki Avstriji vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, saj je vnesen v centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito in ne bi bilo logično, da bi Republika Avstrija tožnika vnesla kot prosilca, če ne bi izrazil take namere. Poleg tega pa je na zaslišanju na sodišču med drugim tudi povedal, da ko je v Avstriji prišel na letališče, mu je policija dala naslov za azilni kamp in so mu rekli, da če želi, gre lahko tja, dali so mu koordinate. Vse te okoliščine pa dokazujejo, da je bila z njegove strani prošnja za mednarodno zaščito v Avstriji podana.
GZ člen 55. ZUS-1 člen 24, 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-6. ZUP člen 230, 230/2, 240.
gradbeno dovoljenje - udeležba v postopku - stranski udeleženec - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zahteva za vročitev odločbe - zavrženje pritožbe
O vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, mora biti odločeno v času trajanja tega postopka. Samo tako je tej osebi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva zoper izdani upravni akt. ZUS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper vsebinsko odločitev upravnega organa. Ker tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni bil udeležen kot stranka ali stranski udeleženec, sodišče zaključuje, da ne more biti stranka v obravnavanem upravnem sporu, zato je njegovo tožbo zavrglo.
dohodnina - odmera dohodnine - olajšava za vzdrževane družinske člane - uveljavljanje davčne olajšave - rok za uveljavljanje davčne olajšave - davčna olajšava kršitev pravil postopka
Sodišče meni, da v določbah 271. člena ZDavP-2, na katere se sklicuje drugostopenjski organ v svoji odločbi, ni ovire, da bi v konkretnem primeru davčni organ pri odmeri dohodnine za leto 2016 upošteval vlogo tožnice z dne 9. 1. 2017, ki se nanaša na uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane. Navedena vloga je bila davčnemu organu poslana v roku iz drugega odstavka 270. člena ZDavP-21 in vsebuje podatke, ki omogočajo tako identifikacijo tožnice kot davčne zavezanke kot tudi podatke, ki omogočajo identifikacijo (njenega) vzdrževanega družinskega člana. Drugostopenjski organ v svoji odločbi ocenjuje, da vloga tožnice z dne 9. 1. 2017 ni bila vložena v smislu uveljavljanja posebne olajšave za vzdrževane družinske člane pri izračunu dohodnine za leto 2016, kot to zatrjuje tožnica v pritožbi in v tožbi, pač pa gre za uveljavljanje olajšave za vzdrževane družinske člane pri izračunu akontacije dohodnine za leto 2017. V zvezi s tem sodišče izpostavlja, da bi, če bi glede na opisane okoliščine konkretnega primera, davčni organ pred izdajo izpodbijane odločbe postopal po drugem odstavku 7. člena ZDavP-22, oziroma če bi tožnici pred izdajo odločbe dal možnost, da se izjasni o ugotovitvah davčnega organa, to prispevalo k ugotovitvi vseh za zadevo relevantnih okoliščin v smislu 5. člena ZDavP-2 (načelo materialne resnice v davčnih zadevah), vključno z namenom vloge z dne 9. 1. 2017, ob dejstvu, da je tožnica vlogo poslala davčnemu organu in ne glavnemu delodajalcu, kateremu se po določbi prvega odstavka 287. člena ZDavP-2 pošlje obvestilo, če se olajšava za vzdrževane družinske člane uveljavlja pri izračunu akontacije dohodnine.
prisilna izterjava davčnega dolga - osebni stečaj - odpust obveznosti - nastanek davčne obveznosti - pravne posledice začetka stečaja
Na terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale po začetku postopka osebnega stečaja, odpust obveznosti ne vpliva. V obravnavanem primeru se izterjuje obveznost iz naslova preveč izplačane družinske pokojnine tožniku za obdobje od 3. 2. 2014 do 28. 2. 2014, ki je bila tožniku naložena v plačilo z odločbo ZPIZ, izdano 23. 4. 2014, ki je postala izvršljiva 13. 8. 2014. Šele z odločbo ZPIZ, izdano 23. 4. 2014, izvršljivo 13. 8. 2014, je bilo ugotovljeno, da je tožnik prejel preveč plačano družinsko pokojnino za mesec februar 2014, kar pa je po uvedbi osebnega stečaja tožnika (2. 4. 2014). Glede na navedeno, je imel davčni organ pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa in je ta pravilen in zakonit.
Tožnica utemeljeno opozarja, da se toženka ni opredelila do vseh navedb in dokazov, ki jih je tožnica podala v upravnem postopku, in sicer v zvezi z razlago prvega odstavka 416. člena ZPIZ-2, obveznostjo lojalne razlage pravil EU, obveznostjo uporabe aktuarskih načel pri določanju vrednosti faktorjev za izračun rent, obveznostjo odprave diskriminacije, neenake obravnave zavarovancev in učinkovanja spremembe brez retroaktivnega poseganja v pridobljene pravice, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj tožena stranka teh tožničinih argumentov ni upoštevala. Ob takem stanju stvari izpodbijana odločitev ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj nima sestavin, ki so predpisane v 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Po presoji sodišča bi se morala toženka konkretno opredeliti tudi do tožničinih stališč glede razlage 416. člena ZPIZ-2 in s tem povezanih predloženih dokazov.
Ker izpodbijana odločitev ne ustreza standardu obrazloženosti po ZUP, tudi ni možen preizkus zakonitosti izpodbijane odločitve in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.