DRUŠTVA - LOVSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00018281
URS člen 15, 15/4, 42. OZ člen 179.
lovska družina - članstvo v lovski družini - odklonitev sprejema v članstvo - neposlovna odškodninska odgovornost - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - pravica do združevanja - nedopusten poseg v čast in dobro ime
Pravica do združevanja ne sodi med osebnostne pravice.
izvedba naroka v nenavzočnosti - preložitev naroka na predlog stranke - neenaka obravnava strank - pravočasen predlog - obvestilo o preložitvi - materialno procesno vodstvo
V konkretnem primeru ne gre za situacijo, ki bi sodišču nalagala uporabo materialno procesnega vodstva. Toženec je predlagal preložitev naroka, kar je po zakonu mogoče le iz upravičenih razlogov. Upravičeni pa so lahko le razlogi, katerih obstoj predlagatelj izkaže. Če tega ne stori, predlog ni nepopoln, temveč neutemeljen. Ker toženec za svoje trditve v predlogu ni predložil nobenega dokaza, upravičenih razlogov ni izkazal.
Sodišče prve stopnje ni dolžno strank obveščati o tem, da predlogu za preložitev naroka ni ugodilo. Če stranka ne prejme obvestila sodišča o preložitvi naroka, se šteje, da bo narok opravljen.
Med pravdnima strankama je sporno, ali pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika učinkuje tudi zoper toženca kot poroka (tretji odstavek 1034. člen OZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Za pretrganje zastaranja namreč ni pomembno, ali je tožeča stranka izvršilni predlog zoper glavnega dolžnika oprla na pogodbo o medsebojnem sodelovanju ali pa na neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe o pristopu k dolgu, temveč je ključno, ali je v izvršilnem postopku izterjevala iste terjatve kot jih vtožuje v tem postopku. Ta pogoj je izpolnjen, saj so bili predmet dogovora v pogodbi o pristopu k dolgu in s tem predmet izterjave v izvršilnih postopkih zoper glavnega dolžnika prav računi, ki so razvidni iz seznama računov na dan 18. 2. 2016, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila obravnavano tožbo zoper toženca.
ZPIZ-2 člen 111, 111/1, 116, 116/1, 194.. OZ člen 190, 190/3.
preplačilo pokojnine - neupravičena obogatitev
Po stališču Vrhovnega sodišča RS v primeru, da so nove dejanske okoliščine nastale po izdaji odločbe o priznani pravici in so ta nova dejstva z vidika uporabe relevantnega prava taka, da zakon uživanja pravice na podlagi teh novih dejstev ne dopušča več, zavarovanec ne sme več uživati teh pravic. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila s skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
ZDSS-1 člen 63, 75.. ZZVZZ-UPB3 člen 82, 85.. ZUP člen 7.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - bolezen - pravnomočna odločitev
Odločba z dne 8. 6. 2017 in torej odločitev, da je tožnik v spornem obdobju zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po štiri ure dnevno, čeprav je toženec o začasni nezmožnosti odločal z več odločbami, je postala pravnomočna. O delazmožnosti v spornem obdobju je torej že bilo pravnomočno odločeno. V tem socialnem sporu zato ob presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 14. 6. 2017 v delu glede zmožnosti za delo v spornem obdobju ni več dopustno odločati. To bi namreč lahko bilo le predmet drugega najprej predsodnega pritožbenega in nato sodnega postopka.
Banka je bila seznanjena s tem, da T. d.o.o. ni nastopal kot samostojni ponudnik, temveč je bila ponudba, o kateri govorita bančni garanciji, pravzaprav skupna ponudba treh gospodarskih subjektov. Zaključek sodišča prve stopnje, da umik ponudbe s strani drugih dveh partnerjev pomeni umik oziroma spremembo skupne ponudbe, torej tudi ponudbe T. d.o.o., je zato pravilen. Vsak umik posameznega ponudnika znotraj skupne ponudbe, pomeni hkrati tako spremembo le-te, da skupna ponudba ne more več obstati, da je torej le-ta v celoti umaknjena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00018589
ZVEtL-1 člen 19, 19/2, 20, 21, 21/2, 25, 25/4, 31, 57. Zakon o lastnini na delih stavb (1959) člen 2, 6, 53. SPZ člen 105, 105/1, 105/2. SZ-1 člen 3, 3/3, 5, 5/2, 196, 196/2. SZ člen 116.
vzpostavitev etažne lastnine - postopek za vzpostavitev etažne lastnine - prehodne in končne določbe ZVEtL-1 - nacionalizacija dela nepremičnine - izvzem stanovanj iz nacionalizacije - pravica uporabe na skupnih delih stavbe in zemljišču - prenos pravice uporabe - posamezen del stavbe - splošni skupni del - posebni skupni del - solastnina na skupnih delih v etažni lastnini - pridobitev lastninske pravice na stanovanju s preureditvijo skupnih prostorov - preureditev podstrešnih prostorov v lasti etažnih lastnikov - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na posameznem delu stavbe - zemljiškoknjižno stanje - priposestvovanje lastninske pravice na posameznem delu stavbe - prekluzija - pravica do izjave
Praviloma velja, da mora posamezni del zgradbe predstavljati samostojno funkcionalno celoto, primerno za samostojno uporabo, kot so zlasti stanovanje, poslovni prostor ali drug samostojni prostor (drugi odstavek 105. člena SPZ). Drži sicer, da v postopkih vzpostavitve etažne lastnine po določbah ZVEtL-1 sodna praksa dopušča odstopanje od tega pravila, vendar le v primeru, ko gre za sporne dele v naravi obstoječih posameznih delov stavbe, ko takšno evidentiranje udeležencem omogoči lažje (pravno) urejanje medsebojnih lastninskih razmerij, je pa ob tem na dlani, da bo tak del, ko bo vprašanje lastninske pravice rešeno, postal sestavni del enega od ostalih posameznih delov stavbe. V primeru "konstrukcijskega dela nad podstrešjem" očitno ne gre za tak položaj. Tega pritožniki niti ne trdijo. Pri tem delu (ki je sestavni del ostrešja stavbe) gre zato za skupni gradbeni element (drugi odstavek 5. člena SZ-1) in s tem za skupni del, ki je v solastnini vseh etažnih lastnikov (tretji odstavek 3. člena SZ-1 in prvi odstavek 105. člena SPZ).
V položaju, ko zahtevanih predpostavk za pridobitev lastninske pravice ne izkaže nihče, sodišče na podlagi 31. člena ZVEtL-1 ugotovi lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika. To je sodišče prve stopnje tudi storilo. Upoštevajoč takšno zasnovo postopka so nepomembne vse pritožbene navedbe pete nasprotne udeleženke, s katerimi ta utemeljuje, da ni lastnica spornih posameznih delov. Bistveno je namreč le to, da glede njih ni izkazan pravni temelj pridobitve ali prenosa lastninske pravice v korist nobene druge osebe in s tem podlaga, da bi sodišče v postopku za vzpostavitev etažne lastnine spremenilo obstoječe zemljiškoknjižno lastninsko stanje.
povrnitev škode - nesreča pri delu - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - delo na terenu - nadzor državne meje - nočno delo - gibanje po terenu
Poleg objektivnih meril (neosvetljen) jarek globine en meter, neosvetljen s travo pokrit kamen in dolžnost tožnika, da pregleduje v širini cca 1 kilometer državno mejo ponoči in to v čepe položaju so podana tudi subjektivna merila nevarne dejavnosti (hoja čepe ponoči), kar nudi zadostno podlago zato, da gre za posebne okoliščine, ki pripeljejo do objektivne odgovornosti za nevarno dejavnost delodajalca tožnika, ki je policist. Pri tem ni odločilno, da je to delo delal šest let.
dodatek za povečan obseg dela - delovna uspešnost - javni uslužbenec - sistem plač v javnem sektorju
Po določbi prvega odstavka 22.e člena ZSPJS se lahko javnemu uslužbencu izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna.
V spornem času je bila vodja oddelka za upravno notranje zadeve odsotna z dela. V času njene odsotnosti formalno nadomeščanje ni bilo urejeno, kljub temu pa je bilo delo vodje oddelka opravljeno. Navedene ugotovitve same po sebi še ne pomenijo, da je tožnica opravila dodatno delo oziroma delo, ki je presegalo pričakovane rezultate dela.
Povečanje števila rešenih upravnih postopkov, zlasti s področja registracije in izbrisa društev, ne pomeni povečanega obsega dela, saj je treba upoštevati trajanje in zapletenost različnih upravnih postopkov. Zato tožnica v spornem obdobju, razen za mesece maj, julij in oktober v letu 2014, ni opravljala dodatnega dela nad svojo redno delovno obremenitvijo oziroma pričakovanimi delovnimi rezultati.
odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - višina denarne odškodnine - načelo objektivne pogojenosti - načelo individualizacije višine odškodnine - poškodba roke - zlom desne nadlahti - hud primer po Fischerjevi lestvici - obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu osebno zavarovanje voznika (AOplus) - izključitev kritja - premoženjska škoda - zavarovalna pogodba - splošni pogoji kot del zavarovalne pogodbe
Odškodnina se po ustaljeni sodni praksi določi upoštevaje objektivno načelo, korigirano z načelom individualizacije. Prvo narekuje umeščanje odškodnine v konkretnem primeru med odškodnine, dosojene v podobnih, hujših in blažjih primerih, drugo pa upoštevanje osebnih lastnosti oškodovanca, zlasti starost in poklic.
Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti.
Tožničina poškodba predstavlja hud primer, ki se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča v IV. kategorijo.
Po stališču pritožbenega sodišča po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 inštitut zajamčene plače dejansko ne obstaja več, čeprav ZZOD, ki je urejal institut zajamčene plače, kot je v VIII Ips 60/2017 opozorilo revizijsko sodišče, res ni bil z izrecno derogacijsko klavzulo v ZDMP, ZMinP, ZZVZZ niti v Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG) razveljavljen. Če zakonodajalec ne uporabi izrecne derogacijske klavzule, da bi razrešil vprašanje veljavnosti prej sprejetih splošnih aktov ali celo prezre, da na področju, ki ga ureja, že obstajajo splošni pravni akti, nastopi enak pravni položaj, kot da bi bila splošna derogacijska klavzula uporabljena. Torej velja, da mlajši zakon razveljavlja starejšega (lex posterior derogat legi priori). Gre za uporabo meril argumenta a cohaerentia, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje usklajena celota in da v njem ne sme biti antinomij, da se odpravijo neusklajenosti ali nasprotja med pravnimi pravili.
Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko torej zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, ki več ne obstaja, torej znesek 237,73 EUR, kot je bil nazadnje določen v letu 2006, ni uredil tako, da bi bil pravni sistem notranje usklajena celota, je po stališču pritožbenega sodišča mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejeno z veljavnim ZMinP. Stališče, kot je bilo zavzeto v predsodnem pa tudi sodnem postopku, torej da je minimalni znesek nadomestila med začasno zadržanostjo z dela zajamčena plača v znesku 237,73 EUR, ni sprejemljivo niti z vidika načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS. Posega pa tudi v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS in celo človekovo dostojanstvo iz 34. člena Ustave RS. Nikakor namreč ne more biti sprejemljivo, da bi delavec v delovnem razmerju v času začasne zadržanosti z dela zaradi bolezenskega ali poškodbenega stanja, prejel nadomestilo iz obveznega zavarovanja, ki bi bilo nižje celo od osnovnega zneska minimalnega dohodka za upravičenost do socialno varstvenih dajatev oziroma celo od zneska denarne socialne pomoči. Ni sprejemljivo niti, da bi delavec v delovnem razmerju, ki sam ne more sprožiti davčne izvršbe za plačilo prispevkov za socialna zavarovanja, zaradi popolne pasivnosti pristojnih organov, vključno s toženim zavodom, trpel negativne posledice še na področju pravic iz zdravstvenega zavarovanja.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 257, 257/1, 259, 314.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - povzročitev splošne nevarnosti
Tožnik je s podpisom prirejenega zapisnika o ogledu izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, ki določa, da se kaznuje z zaporom do treh let uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo, ali spis vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom oziroma pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino ali s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino.
Za razliko od kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ni zakonski znak kaznivega dejanja storilčev namen nekomu pridobiti nepremoženjsko korist. Tožnikov namen pridobiti nepremoženjsko korist pri presoji te kršitve ni pravno relevanten. Tožnikovo ravnanje torej predstavlja vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve listine iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, ter po svoji teži, glede na to, da gre za policista, od katerega se zahteva zakonitost pri opravljanju delovnih nalog, utemeljuje izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot najstrožje sankcije v primeru kršenja pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Čeprav tožnik s svojim ravnanjem oz. kršitvijo delovnih obveznosti ni izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1, je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je dokazana kršitev z znaki kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1, oziroma odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
V predmetni zadevi se spor nanaša na to ali je tožena stranka pravilno odločila o zahtevku tožnika, da se mu dodeli republiška priznavalnina v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojencu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino, po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada. Vlada je na podlagi navedenega pooblastila sprejela Uredbo o republiški priznavalninah na področju kulture, ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznano po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev.
Pravice in obveznosti iz razmerij v zvezi z javno pravnimi dajatvami pa se presojajo po predpisih, ki urejajo posamezno področje. Po določbi drugega odstavka 224. člena ZUP postane odločba prve stopnje v primeru, ko pritožba ne zadrži njene izvršitve, izvršljiva ko se vroči stranki. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve, zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav je neka dajatev priznana za nazaj. Šele z odločbo sodišča prve stopnje je bila tožniku priznana dajatev - republiška priznavalnina. O odmeri republiške priznavalnine pa bo tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdala upravni akt. In šele na podlagi odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve.
Pritožbo je mogoče vložiti le zoper sklep sodišča prve stopnje. Izpodbijani sklep je pritožbeno sodišče izdalo kot sodišče druge stopnje. Zoper sklep sodišča druge stopnje pa lahko stranka vloži le revizijo, vendar samo v primeru, če izpodbija sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).
ZDR-1 člen 43, 137, 137/2, 138, 200.. ZPP člen 154, 154/1.
sklenitev pogodbe o zaposlitvi - sodno varstvo - nadomestilo plače - odločitev o pravdnih stroških - napotitev na čakanje na delo doma
Po določbi 43. člena ZDR-1 je bistvena obveznosti delodajalca, da delavcu zagotavlja delo, za katerega sta se dogovorila v pogodbi o zaposlitvi. Glede na to lahko delavcu čakanje na delo odredi le v izjemnih primerih, delavcu pa ni mogoče odreči pravnega varstva v primeru, ko delodajalec ne izpolnjuje svoje temeljne obveznosti zagotavljanja dela, tudi če mu delodajalec izplačuje nadomestilo plače v polni višini.
Tudi če delodajalec delavcu ne izplačuje nižjega nadomestila plače od 100 %, in tako delavec finančno ni prikrajšan, lahko delavec uveljavlja sodno varstvo zoper kršitev obveznosti delodajalca, da mu ne zagotavlja dela, kakršno je bilo med njima dogovorjeno. Sodišče prve stopnje je pravilno vsebinsko presojalo, ali je tožena stranka tožniku upravičeno odredila čakanje na delo, saj neupravičena odreditev čakanja na delo pomeni kršitev delodajalčevih obveznosti iz delovnega razmerja.
Ni mogoče zakonito odreči delavcu opravljanja dela z odreditvijo opravljanja istega dela drugemu, novozaposlenemu delavcu.
poslovanje s plačilno kartico - kršitev pogodbe - splošni pogoji pogodbe - seznanjenost s splošnimi pogoji - neskrbno ravnanje
Povprečno skrbna pogodbena stranka bi se z navodili, ki so sestavni del pogodbe in dodatka, seznanila in se o njih poučila, preden bi pogodbo in dodatek podpisala. Če tega ni storila in je pogodbo z dodatkom podpisala ter nato tudi poslovala s plačilnimi karticami, ne da bi se seznanila z vsebino navodil, mora sama nositi posledice svojega neskrbnega ravnanja, saj je tožeča stranka nanje ni bila dolžna opozoriti, kot zmotno uveljavlja pritožnica. Zadevna navodila so po presoji pritožbenega sodišča v točki 5.2 tudi dovolj jasna, da jih lahko razume povprečen uporabnik kartičnega poslovanja, zato v obravnavanem primeru niso relevantna pritožbena izvajanja o tem, da naj bi bila toženka šibkejša stranka pogodbe.
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da tudi v primeru, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov za tožbo glede na njen uspeh, saj ti stroški niso bili povzročeni po njegovi krivdi, povrniti pa ji mora vse stroške, ki so ji nastali po izpolnitvi zahtevka, ker ni takoj umaknil tožbe.
Tudi sicer je pri presoji pravočasnosti umika tožbe po izpolnitvi zahtevka pomembno, da med izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje in da nobeni stranki niso nastali kakršnikoli stroški, povezani s postopkom. V takšnih primerih je treba šteti, da je tožba umaknjena takoj po izpolnitvi, tudi če med samim izplačilom in umikom preteče nekaj mesecev. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo v več istovrstnih podobnih zadevah.