ZPP člen 270, 270/1, 270/1-8, 270/3. ZIZ člen 225, 225/3, 225/4.
združitev dveh postopkov v enotno obravnavanje - sklep procesnega vodstva - izvršba zaradi dosege dejanj - dosega nadomestnega dejanja - predujem za stroške za opravo izvršbe
Sklep o zavrnitvi predloga za združitev zadev je sklep procesnega vodstva, zoper tak sklep pa ni pritožbe.
Plačilo predujma ne predstavlja fakultativne izpolnitve, z izpolnitvijo katere bi bila izpolnjena tudi v tej zadevi uveljavljana nedenarna obveznost. Predujem, ki se izterjuje v drugi zadevi, bo potreben za dosego izpolnitve nedenarne terjatve v tej zadevi, ki pa bo izpolnjena šele tedaj, ko bodo opravljena dejanja iz izvršilnega naslova, namesto dolžnika pa jih bo izpolnil nekdo drug. Dolžnik je samo višino določenega predujma, kot je navedlo tudi sodišče prve stopnje, imel možnost izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi. Ker nedenarna obveznost in plačilo predujma tudi nista alternativni obveznosti, z delno izpolnitvijo nedenarne obveznosti dolžnik ni postal prost plačila obveznosti predujma v znesku, kot je bil predviden za sanacijo ventilacije. Določeni predujem je le ocena vrednosti zneska, ki bo potreben za opravo dejanj iz izvršilnega naslova. Znižanja predujma ni mogoče uveljavljati z ugovorom po izteku roka, saj v tej zadevi ne gre za izterjavo denarne terjatve. S tem, ko je sodišče prve stopnje za znesek 250,00 EUR, kolikor je znašal dejanski strošek sanacije ventilacije, znižalo predujem, je delno že ugotovilo obseg dejanskih stroškov sanacije, kar bo potrebno za sprejem dokončnega sklepa o višini stroškov, pri čemer tega konkretnega zneska (250,00 EUR) dolžnik ne bo dolžan kriti. V primeru, ko se naknadno pokaže, da je bilo na podlagi odločitve o položitvi predujma od dolžnika pridobljeno več sredstev, kot je bilo potrebno za pokritje stroškov oprave dejanj iz izvršilnega naslova, sodišče razliko vrne dolžniku. Dokončen sklep o višini stroškov po opravljenih dejanjih sodišče praviloma sprejme na podlagi računov za opravljena dejanja, po potrebi pa tudi na podlagi ocene sodnega izvedenca.
Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je storilec I.K. opravil rehabilitacijski program, kakor je to razvidno iz potrdila Javne agencije Republike Slovenije za varnost prometa z dne 5. 12. 2017, ki so ga pritožniki priložili svoji pritožbi, vendar je mogoče izbris štirih kazenskih točk le na podlagi zakonsko predpisanih izpolnjenih pogojev, le-ti pa v obravnavani zadevi niso podani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00018205
ZPP člen 181, 181/1, 319, 319/1, 328, 328/1, 339, 339/2, 339/2-8, 360, 360/1. ZIZ člen 192, 192/1. URS člen 22.
izvršba na nepremičnine - sklep o izročitvi - sprememba sklepa - določen predmet prodaje - zemljiškoknjižni vložek - nove parcele - faza izvršilnega postopka - pravnomočen sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - učinek pravnomočnosti - res iudicata - predlog za izdajo popravnega sklepa - popravni sklep - napaka, ki je ni mogoče odpraviti - pravno sredstvo - kršitev pravice do sodelovanja v postopku - vročitev vloge
Sklep o izročitvi, četudi je nezakonit oziroma pomanjkljiv, ker ne določa, katere nepremičnine se izročajo kupovalki, je pravnomočen. Ta sklep bi bilo mogoče popraviti le s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom, ga dopolniti ali (tudi po njegovi pravnomočnosti) popraviti očitne pisne napake, kar pa v tem primeru ni mogoče, ker ne gre za tovrstno napako.
Med kupovalko in dolžnikoma je v teku spor, v katerem se razrešuje vprašanje, ali je kupovalka postala lastnica nepremičnin, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa. V primeru, ko je sklep o izročitvi neprimeren za vknjižbo lastninske pravice oziroma obremenjen z napako, da ne določa natančno predmeta izročitve, pa je hkrati tudi že pravnomočen, je to edina pravilna in dopustna pot. Gre za smiselno enako situacijo, kot je situacija v primeru dopolnitve izvršilnega naslova, ko predmet izpolnitve ni zadosti določen.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00019703
ZDR člen 184.. OZ člen 150, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - pravična denarna odškodnina - nevarna dejavnost - vojak
Zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval zaradi opravljanja nevarne dejavnosti, temelji na ugotovitvah, da je bila pot po stopnicah pravzaprav edina pot na stražarsko mesto, saj prevoza vojaki za stražo niso imeli, pot po cesti ponoči pa je bila zanje nevarna. Tako so vojaki v teren naredili improvizirane strme stopnice iz blata in desk. Tožnik je kritičnega dne po teh stopnicah v temi zapuščal stražarsko mesto, z vso opremo težko najmanj 20 kg, verjetno pa med 25 in 30 kg, v eni roki je imel svetilko v drugi pa neprebojni jopič, na eni rami puško in na hrbtu nahrbtnik. Tako tožnik ni imel proste nobene roke, da bi se, v kolikor bi zaščitna vrv ob stopnicah dejansko obstajala, zanjo lahko prijel. Tožnik je bil tudi utrujen. Spuščanje po improviziranih stopnicah v opisanih razmerah pomeni nevarno dejavnost ne glede na usposobljenost vojakov.
Tožena stranka je krivdno odgovorna za poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, saj tožniku ni zagotovila ustrezne oskrbe oziroma ni spoštovala priporočila zdravnikov, da se tožnik vrne v Slovenijo.
ZDSS-1 v prvem odstavku 73. člena določa, da je potrebno k tožbi priložiti tudi upravni akt, ki se izpodbija s tožbo. Ker tožnica kljub pozivu sodišča dokončne odločbe, ki jo izpodbija s tožbo ni predložila, to pomeni, da je bila vloga oziroma tožba nepopolna in jo je zato sodišče utemeljeno kot nepopolno zavrglo. Popolna tožba je namreč procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da se zadeva lahko obravnava po vsebini.
DRUŠTVA - LOVSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00018281
URS člen 15, 15/4, 42. OZ člen 179.
lovska družina - članstvo v lovski družini - odklonitev sprejema v članstvo - neposlovna odškodninska odgovornost - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - pravica do združevanja - nedopusten poseg v čast in dobro ime
Pravica do združevanja ne sodi med osebnostne pravice.
stvarne napake vozila - jamčevanje prodajalca za stvarne napake stvari - odstop kupca od pogodbe - vrnitev kupnine - obvestilo o stvarni napaki - klavzula videno - kupljeno - navidezna (simulirana) pogodba - informativni dokaz
Če stranka pristane na določilo videno-kupljeno, potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal.
Nesporno je bilo ugotovljeno, da je imelo vozilo v trenutku nakupa vozila s strani tožeče stranke, prevoženih najmanj 240.000 km. Gre torej za stvarno napako. Tožeča stranka je bila z njo seznanjena ob pregledu vozila v zvezi z okvaro motorja, v oktobru 2014. Nesporno o tej napaki toženca ni obvestila, zato je izgubila pravico sklicevati se na to napako (prvi odstavek 462. člena OZ), razen, če bi izkazala, da je bila prodajalcu (tožencu) ta napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana (drugi odstavek 465. člena OZ) oziroma ob upoštevanju klavzule videno – kupljeno, le v primeru, da je toženec zanjo vedel, a jo je kupcu (tožeči stranki) zamolčal. Tega pa tožeči stranki s stopnjo prepričanja ni uspelo izkazati.
neupravičen pripor - odškodnina zaradi neupravičenega pripora - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo - enotna odškodnina
V sodni praksi je sicer res utrjeno stališče, da se odškodnina zaradi neutemeljenega odvzema prostosti praviloma določa kot enotna odškodnina, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, vendar pa obstajajo tudi izjeme. Če oškodovancu namreč nastane dodatna škoda, ki se kaže v obliki intenzivnejših duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostih, lahko sodišče takšni osebi prisodi odškodnino za to obliko škode.
skupščinski sklepi - ničnost sklepa skupščine d.d. - nezdružljivost z bistvom družbe - nemoralnost - izpodbijanje sklepa skupščine d. d. - pridobitev posebne ugodnosti na škodo družbe ali drugih delničarjev
Ni izpodbojen sklep, če je na njegovem temelju družbenik presegel 90 odstotni prag udeležbe v kapitalu, tako da lahko izključi manjšinske družbenike, če niso podane še dodatne okoliščine. Takšen sklep tudi ni ničen.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.. URS člen 39, 39/1.. ZDR-1 člen 37, 83, 83/2, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 118.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - voznik avtobusa - svoboda izražanja - pisni opomin
Tožnik z izjavami v člankoma, da avtobus nima prevoženih zgolj sporno število km, temveč milijon, da sam letno prevozi 130.000 km in da sumi, da so avtobusu pri toženki stranki naredili nove profile ni storil očitane kršitve iz 37. člena ZDR-1, ki prepoveduje zaposlenim škodovanje poslovnim interesom delodajalca. Tožena stranka je s pisnim opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nesorazmerno posegla v tožnikovo svobodo izražanja.
Tožnik z izjavo, ki jo je podal spornega dne na seji odbora, da delodajalci lahko ogromno manipulirajo z delovnim časom, da morajo vozniki delati do 240 ur, da jim delodajalci ukradejo ure do redne delovne obveznosti 174 ur in jih še prikrajšajo za efektivo, ker ure obračunavajo po nekih svojih zakonih, ni kršil 37. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 257, 257/1, 259, 314.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - povzročitev splošne nevarnosti
Tožnik je s podpisom prirejenega zapisnika o ogledu izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, ki določa, da se kaznuje z zaporom do treh let uradna oseba, ki v uradno listino, knjigo, ali spis vpiše lažne podatke ali ne vpiše kakšnega pomembnega podatka ali s svojim podpisom oziroma pečatom potrdi uradno listino, knjigo ali spis z lažno vsebino ali s svojim podpisom oziroma uradnim pečatom omogoči sestavo uradne listine, knjige ali spisa z lažno vsebino.
Za razliko od kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1 pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ni zakonski znak kaznivega dejanja storilčev namen nekomu pridobiti nepremoženjsko korist. Tožnikov namen pridobiti nepremoženjsko korist pri presoji te kršitve ni pravno relevanten. Tožnikovo ravnanje torej predstavlja vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve listine iz prvega odstavka 259. člena KZ-1, ter po svoji teži, glede na to, da gre za policista, od katerega se zahteva zakonitost pri opravljanju delovnih nalog, utemeljuje izrek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot najstrožje sankcije v primeru kršenja pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Čeprav tožnik s svojim ravnanjem oz. kršitvijo delovnih obveznosti ni izpolnil vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena KZ-1, je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj je dokazana kršitev z znaki kaznivega dejanja po 259. členu KZ-1, oziroma odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZJU člen 23, 84, 84/1, 147.. ZSPJS člen 3, 3/2, 3/3, 3/4, 3/5, 16, 20, 20/1.
razvrstitev v plačni razred - javni uslužbenec - plačilo razlike plače - uradnik - uradniško delovno mesto - premestitev - sistem plač v javnem sektorju
Tožena stranka s spremembo sistemizacije tožničinega prejšnjega delovnega mesta ni obdržala, ampak ga je nadomestila z novim delovnim mestom, ki pa je sicer novo le v nazivu, šifri in plačnem razredu. Tožnica je tako s spornim dnem začela opravljati delo na drugem delovnem mestu, pri čemer torej ni bistveno, da se dela na novem delovnem mestu niso spremenila.
Imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto je bistvenega pomena in je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge.
ZSDP-1 člen 79, 79/1, 79/2, 79/3.. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (2014) člen 6, 6/1, 6/2.
dodatek za nego otroka - posebna nega in varstvo - seznam hudih bolezni
Otroci, ki potrebujejo posebno nego in varstvo so opredeljeni v Pravilniku o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Pravilnik). Po 1. odstavku 6. člena Pravilnika se za dolgotrajno hudo bolne otroke štejejo kronično bolni otroci, pri katerih je kljub zdravljenju pričakovati trajne posledice bolezni oziroma otroke s takimi boleznimi, ki zahtevajo zdravljenje, nego in rehabilitacijo, ki traja dlje kot 6 mesecev. Pod naslovom I "Kriteriji za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo" so ti določeni od 2. do 7. člena, torej gre tudi za otroke iz 6. člena Pravilnika. Skladno z 2. odstavkom 6. člena Pravilnika je Seznam hudih bolezni sestavni del Pravilnika. Po 21. točki Seznama gre za rak - za dobo še 3 let po končanem zdravljenju.
Po sodni praksi pritožbenega sodišča so starši za otroka z določeno boleznijo iz seznama hudih bolezni, ki potrebuje posebno nego in varstvo po 6. členu Pravilnika, upravičeni do dodatka za nego in varstvo otroka v višjem znesku. Prav takšno stanje je podano v obravnavani zadevi. Zdravniški komisiji prve in druge stopnje sta namreč že v predsodnem upravnem postopku podali skladno mnenje, da gre za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo po 6. členu Pravilnika, točka 21 Seznama hudih bolezni. Navedeno je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino relevantno. Pomeni namreč, da gre za otroka z določeno boleznijo iz Seznama hudih bolezni, kot je določeno v 3. odstavku 79. člena ZSDP-1, ki potrebuje posebno nego in varstvo, zato so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za nego v višjem znesku.
ZFPPIPP člen 97, 97/1, 402, 403, 405, 405/2. ZPP člen 87, 87/3, 88, 88/1, 90, 90/1.
osebni stečaj - postopek odpusta obveznosti - postopek ugovora proti odpustu obveznosti - narok za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti - upraviteljeva procesna legitimacija - ugovor stečajnega upravitelja - organ postopka zaradi insolventnosti - dodatne naloge in pristojnosti upravitelja med preizkusnim obdobjem - postopkovna pravila - pooblastilo stečajnega upravitelja - pooblastilo za zastopanje v pravdnem postopku - nepravilno zastopanje - okrožno sodišče - subsidiarna uporaba ZPP v stečajnem postopku
Narok za obravnavo ugovora sodišče razpiše in izvede po postopkovnih pravilih ZPP, razen tistih, ki subsidiarno uporabo določil ZPP s pravili 405. člena ZFPPIPP izrecno izključujejo oziroma določajo drugače, prilagojeno specifiki postopka osebnega stečaja. Med pravili 405. člena ZFPPIPP ni določbe o možnih drugačnih kriterijih za pooblaščenca upravitelja, kot jih določa tretji odstavek 87. člena ZFPPIPP.
Upravitelj ni stranka postopka zaradi insolventnosti. Procesno legitimacijo za vložitev ugovora pa mu v postopku odpusta obveznosti znotraj postopka osebnega stečaja podeljuje že sam zakon v 402. in 403. členu ZFPPIPP. Kot upravičenemu vlagatelju ugovora pa mu s tem v procesnem smislu daje položaj stranke (oziroma udeleženca postopka), saj z vložitvijo ugovora sproži postopek ugovora proti odpustu obveznosti, v katerem se na naroku izvede kontradiktoren postopek za ugotovitev obstoja ugovornih razlogov po postopkovnih pravilih ZPP, ker posebnih pravil razen v določilih 405. člena, ZFPPIPP nima. V tem smislu ima postopek ugovora proti odpustu obveznosti, čeprav izveden v okviru stečajnega postopka, več postopkovnih podobnosti z ZPP. Na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti lahko pride tudi do problemov ali kršitev postopkovne narave, na katere je treba opozoriti že na samem naroku. V okvir usposabljanja in zahtevanega strokovnega znanja upraviteljev pa ne sodijo poznavanje postopkovnih pravil pravdnega postopka. Zato upravitelja kot pooblaščenca stranke (oziroma udeleženca) v postopku po ugovoru proti odpustu obveznosti po zahtevani strokovnosti, ni mogoče enačiti z osebo, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Zakonodajalec je torej že v tretjem odstavku 87. člena ZPP opredelil strokovno usposobljene osebe, ki kot pooblaščenci lahko nudijo strankam kvalitetno zastopanje in nobenega razloga ni, da bi bilo v postopku obravnave ugovora proti odpustu obveznosti, sicer v okviru stečajnega postopka, drugače.
Upraviteljica na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, zastopana po upravitelju kot njenem pooblaščencu, ni bila pravilno zastopana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00017999
KZ-1 člen 211, 211/1.
dokazna ocena - verodostojnost podpisa - kaznivo dejanje goljufije - popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje - dokazovanje z izvedencem
Enako nerazumljiva je tudi pritožbena navedba, da izvedensko mnenje ne daje podlage za argumentiranje obdolženčeve krivde ter da bi lahko bilo kvečjemu dokaz, da obdolženi ni kriv. Izvedenec dr. B.R. je namreč s stopnjo popolne gotovosti ugotovil, da so vsi podpisi "S.M." na dokumentu Potrdilo o prejemu plačila originalni, torej napisani s strani iste osebe, pri čemer obdolženi po prejemu tega mnenja ni več osporaval, da so podpisi njegovi, Nacionalni forenzični laboratorij pa je ovrgel zagovor obdolženca, da so posamezni deli Potrdila o prejemu plačila bili izpisani naknadno, ker ni zaznati sledi tiskanja v več korakih. Zato ni jasno, kako bi naj ti izvedenski mnenji ne dali podlage za argumentiranje obdolženčeve krivde, kot to navaja zagovornik v pritožbi.
padec na mokrih tleh - odškodninska odgovornost zavarovanca - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - nedopustno ravnanje - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - nedokazanost - nezatrjevana dejstva - odsotnost trditev o odločilnih dejstvih - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Golo zatrjevano in dokazano dejstvo, da je tožnica padla na mokrih tleh, za zaključek, da je bilo ravnanje zavarovanca tožene stranke nedopustno oz. protipravno, ne zadošča.
plača - razvrstitev v plačni razred - sistem plač v javnem sektorju
Z aneksom h kolektivni pogodbi se je sicer določila oziroma spremenila uvrstitev delovnih mest in nazivov plačne podskupine C3 v plačne razrede, ni pa bila s tem spremenjena že tožnikova plača. Tožnik je bil tudi v naziv imenovan šele 6. 9. 2016. Sprememba plače je bila posledica spremembe akta o sistematizaciji, torej akta, izdanega na podlagi aneksa h kolektivni pogodbi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka skladno s četrtim odstavkom 3. člena ZSPJS v 15 dneh po uveljavitvi aneksa tožniku poslati obvestilo o spremembi plačnega razreda in naziva ter predlog novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Ta obveznost, ki jo je tožena stranka tudi izpolnila, je namreč nastopila šele po spremembi akta o sistematizaciji.
Neposredna uporaba določb zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, je skladno s petim odstavkom 3. člena ZSPJS predvidena le v primeru nepravilne določitve plače javnemu uslužbencu s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom v drugačni višini, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.
Po stališču pritožbenega sodišča po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 inštitut zajamčene plače dejansko ne obstaja več, čeprav ZZOD, ki je urejal institut zajamčene plače, kot je v VIII Ips 60/2017 opozorilo revizijsko sodišče, res ni bil z izrecno derogacijsko klavzulo v ZDMP, ZMinP, ZZVZZ niti v Zakonu o usklajevanju transferjev posameznikom in gospodinjstvom v Republiki Sloveniji (ZUTPG) razveljavljen. Če zakonodajalec ne uporabi izrecne derogacijske klavzule, da bi razrešil vprašanje veljavnosti prej sprejetih splošnih aktov ali celo prezre, da na področju, ki ga ureja, že obstajajo splošni pravni akti, nastopi enak pravni položaj, kot da bi bila splošna derogacijska klavzula uporabljena. Torej velja, da mlajši zakon razveljavlja starejšega (lex posterior derogat legi priori). Gre za uporabo meril argumenta a cohaerentia, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje usklajena celota in da v njem ne sme biti antinomij, da se odpravijo neusklajenosti ali nasprotja med pravnimi pravili.
Zaradi nekonsistentnosti zakonske ureditve, ko torej zakonodajalec 7. odstavka 31. člena ZZVZZ, ki kot spodnjo mejo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela še vedno določa zajamčeno plačo, ki več ne obstaja, torej znesek 237,73 EUR, kot je bil nazadnje določen v letu 2006, ni uredil tako, da bi bil pravni sistem notranje usklajena celota, je po stališču pritožbenega sodišča mogoče namesto inštituta zajamčene plače uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejeno z veljavnim ZMinP. Stališče, kot je bilo zavzeto v predsodnem pa tudi sodnem postopku, torej da je minimalni znesek nadomestila med začasno zadržanostjo z dela zajamčena plača v znesku 237,73 EUR, ni sprejemljivo niti z vidika načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS. Posega pa tudi v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave RS in celo človekovo dostojanstvo iz 34. člena Ustave RS. Nikakor namreč ne more biti sprejemljivo, da bi delavec v delovnem razmerju v času začasne zadržanosti z dela zaradi bolezenskega ali poškodbenega stanja, prejel nadomestilo iz obveznega zavarovanja, ki bi bilo nižje celo od osnovnega zneska minimalnega dohodka za upravičenost do socialno varstvenih dajatev oziroma celo od zneska denarne socialne pomoči. Ni sprejemljivo niti, da bi delavec v delovnem razmerju, ki sam ne more sprožiti davčne izvršbe za plačilo prispevkov za socialna zavarovanja, zaradi popolne pasivnosti pristojnih organov, vključno s toženim zavodom, trpel negativne posledice še na področju pravic iz zdravstvenega zavarovanja.
V predmetni zadevi se spor nanaša na to ali je tožena stranka pravilno odločila o zahtevku tožnika, da se mu dodeli republiška priznavalnina v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojencu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino, po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada. Vlada je na podlagi navedenega pooblastila sprejela Uredbo o republiški priznavalninah na področju kulture, ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznano po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev.
Pravice in obveznosti iz razmerij v zvezi z javno pravnimi dajatvami pa se presojajo po predpisih, ki urejajo posamezno področje. Po določbi drugega odstavka 224. člena ZUP postane odločba prve stopnje v primeru, ko pritožba ne zadrži njene izvršitve, izvršljiva ko se vroči stranki. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve, zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav je neka dajatev priznana za nazaj. Šele z odločbo sodišča prve stopnje je bila tožniku priznana dajatev - republiška priznavalnina. O odmeri republiške priznavalnine pa bo tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdala upravni akt. In šele na podlagi odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve.