ZUJIK-UPB1 člen 85, 85/1, 85/2, 85/3, 86.. ZUP-UPB2 člen 7, 7/1, 9.. Uredba o samozaposlenih v kulturi (2010) člen 12.
samozaposleni v kulturi - prispevki za socialno varnost - dohodkovni cenzus - dohodek iz dejavnosti
Po 1. odstavku 7. člena ZUP morajo organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice ter skrbeti, da jih ne uveljavljajo v škodo pravic drugih ali ne v nasprotju z javno koristjo. Če so torej podani pogoji za uveljavitev določene pravice, pa je upravičenec ne uveljavlja, ga je treba na to opozoriti in sočasno tudi na pravne posledice opustitve uveljavljanja določene pravice. Načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP pa organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Stranki mora torej biti dana možnost seznanitve z rezultatom ugotovitvenega postopka in izjave o relevantnih dejstvih in okoliščinah.
Po stališču pritožbenega sodišča se za dohodek za izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa za samozaposlene v kulturi, ki imajo dohodek iz dejavnosti, lahko šteje le dohodek iz dejavnosti, od katerega se odšteje zakonsko predpisane dajatve in prejemke iz 3. odstavka 85. člena ZUJIK. Samozaposleni v kulturi s priznano pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna po ZUJIK pravico v tekočem letu uveljavlja med drugim pod pogojem, da mu njegov dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo. Torej, da povprečje dohodkov iz preteklih zadnjih treh let ne presega vsote 12 bruto plač javnih uslužbencev v preteklem koledarskem letu, v obsegu osnovne plače, določene za 35. plačni razred. Po ZUJIK se izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa ugotavlja za vsako tekoče leto, in sicer na podlagi povprečja dohodkov iz preteklih zadnjih treh let. Zakon izpolnjevanje dohodkovnega cenzusa veže na dohodek upravičenca. Za samozaposlenega v kulturi, ki ima dohodek iz dejavnosti, torej na dohodek iz dejavnosti.
V predmetni zadevi se spor nanaša na to ali je tožena stranka pravilno odločila o zahtevku tožnika, da se mu dodeli republiška priznavalnina v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojencu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino, po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada. Vlada je na podlagi navedenega pooblastila sprejela Uredbo o republiški priznavalninah na področju kulture, ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznano po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev.
Pravice in obveznosti iz razmerij v zvezi z javno pravnimi dajatvami pa se presojajo po predpisih, ki urejajo posamezno področje. Po določbi drugega odstavka 224. člena ZUP postane odločba prve stopnje v primeru, ko pritožba ne zadrži njene izvršitve, izvršljiva ko se vroči stranki. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve, zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav je neka dajatev priznana za nazaj. Šele z odločbo sodišča prve stopnje je bila tožniku priznana dajatev - republiška priznavalnina. O odmeri republiške priznavalnine pa bo tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdala upravni akt. In šele na podlagi odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve.
ZUJIK člen 90. ZUP člen 210, 214. ZDSS-1 člen 81, 81/2, 82. Uredba o republiških priznavalninah na področju kulture člen 3.
republiška priznavalnina - socialni spor - obrazložitev odločbe - odločanje v socialnem sporu
Pri načinu odločanja sodišča se socialni spor še najbolj loči od upravnega. Sodišče v upravnem sporu samo izjemoma odloča meritorno, medtem ko je pravilo odločanja v socialnem sporu, da se o zadevi odloči meritorno. Kakor je določeno v 1. alineji 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ne glede na določbo 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 (torej da v celoti ali delno odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi) izpodbijani upravni akt samo odpravi in toženki naloži izdajo novega upravnega akta. Vendar lahko to naredi ob nadaljnjem pogoju, da dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Sodišče prve stopnje je o republiški priznavalnini odločalo v socialnem sporu. Štelo je, da izpodbijana zavrnilna odločba tožene stranke ne vsebuje obveznih sestavin, ki jih določa 210. člen ZUP, in ni obrazložena, kot je predpisano v 214. členu ZUP, ter se je tako ne da preizkusiti, zato jo je odpravilo in zadevo vrnilo v novo upravno odločanje. Ker ni obrazložilo, v čem bi bilo ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami, tako da tudi ni izpolnjen pogoj, ki sodišču omogoča, da bi upravni akt zgolj odpravilo in naložilo toženi stranki izdajo novega upravnega akta, kakor je ta določen za takšen primer, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo (meritorno) sojenje.
kulturnovarstveni pogoji – nedovoljen poseg v kulturni spomenik – iz polnitev pogodbe – predmet obveznosti – ničnost pogodbe zaradi predmeta – delna ničnost – odstop od pogodbe
Tožnik od toženke zahteva vgraditev (zamenjavo) oken, za kar pa ni pravnoposlovne podlage, saj je pogodba o izvajanju gradbeno-obrtniških del v tem delu nična, ker predmet naročila (vgraditev PVC oken) nasprotuje kogentnim kulturnovarstvenim pogojem.
Odstopiti je možno le od pogodbe, ki je veljavna oziroma ki je veljavno nastala, kar pa predmetna, glede naročila za okna, ni.
izvrševanje javnega interesa na področju kulture - sofinanciranje države pri gradnji knjižnice - obveznost države glede na vrednost projekta sofinanciranja - razmerje med odločbo države in pogodbo - poseg v pridobljeno pravico
Tožena stranka (zanjo Ministrstvo za kulturo) je sprejela individualni enostranski pravni akt, ki je dokončen, in kot tak ustvarja pravice in obveznosti za pravdni stranki. Na njegovi podlagi so bila tožeči stranki v letu 2004 za investicijo izgradnje knjižnice odobrena sredstva. Dejstvo, da tožena stranka ni hotela skleniti pogodbe pod pogoji iz Sklepa, ne more iti v breme tožeče stranke, ki uveljavlja že pridobljene pravice iz navedenega Sklepa.