Tožnik z golimi trditvami o namenu opravljanja dejavnosti oddajanja vozil v najem in predložitvijo enega računa, izdanega odvetniku, ki je hkrati njegov zakoniti zastopnik, ni zmogel dokaznega bremena, ki mu ga nalaga zakon. Davčni organ je glede na ugotovljene okoliščine transakcije, ki so med strankama nesporne, utemeljeno podvomil o tem, da tožnik s spornim vozilom opravlja dejavnost iz 66. člena ZDDV-1. Ker tudi po drugem pozivu ni predložil dokazil o kontinuiranem opravljanju dejavnosti, niti kakšnih koli dokazil o zatrjevanih težavah, tožnik po presoji sodišča ni izkazal izpolnjevanja pogoja iz c) točke 66. člena ZDDV-1.
Prvostopenjski organ je s tem ko je odločil o ugodnosti po Konvenciji, čeprav je tožnik zahteval odbitek v tujini plačanega davka po določbah ZDoh-2, odločil mimo tožnikovega zahtevka. Četudi se davek, ki ga je treba napovedati, po uradni dolžnosti odmeri z odmerno odločbo davčnega organa, pa je priznanje pravice do odprave dvojne obdavčitve vezano na tožnikov zahtevek, ki ga poda v sami davčni napovedi. Skladno z drugim odstavkom 207. člena ZUP se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. Z odločbo se ne odloči o drugih zadevah, ki niso predmet postopka, niti odločitve o njih ni zahtevala stranka v postopku. Če organ odloči z odločbo še o drugih vprašanjih, pa gre za zadeve, o katerih se postopek vodi le na zahtevo stranke, gre v tem delu za prekoračitev pristojnosti in ničnostni razlog.
Zastaranje davka od nenapovedanih dohodkov lahko začne teči enotno za celotno davčno obveznost iz 68.a člena ZDavP-2 in je posledično vezano na (celotno) inšpicirano obdobje (enega do desetih let). Zastaranje torej ne teče za posamezno leto, zajeto v okviru obdobja, za katerega se davek ugotavlja, niti ne more začeti teči med inšpiciranim obdobjem, ampak šele po koncu tega obdobja. V obravnavanem primeru, ko se je postopek vodil na obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, je tako zastaranje pravice do odmere davka po presoji sodišča začelo teči prvi naslednji dan po koncu tega obdobja, to je 1. 1. 2011.
Vendar pa je davčni organ spregledal (takrat veljavni) šesti odstavek 126. člena ZDavP-2, ki ureja absolutno zastaranje, na kar je tožnik pravilno opozoril na glavni obravnavi. Po navedeni določbi ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. V obravnavani zadevi, ko je zastaranje začelo teči 1. 1. 2011, je desetletni absolutni zastaralni rok potekel 1. 1. 2021 (do zadržanja zastaranja ni prišlo). Izpodbijana odločba pa je bila izdana 18. 5. 2021, torej po poteku tega roka.
Vpogled v potrdilo o skladnosti za tožnikovo vozilo pokaže, da je sporno vozilo kategorizirano kot osebni avtomobil (ki je bil sicer nadgrajen za potrebe bivanja). Iz 55.a člena ZDDPO-2 in Pojasnila 1 za osebne avtomobile jasno izhaja, da mora njihov pogon biti električni ali hibridni, če naj bo zanje dovoljeno uveljavljanje olajšave. To je izrecno določeno v 2. alineji drugega odstavka 55.a člena ZDDPO, pa tudi iz Pojasnila 1 izhaja možnost uveljavljanja olajšave v primeru bivalnega vozila, ki je po homologaciji osebno vozilo, le če deluje na hibridni ali električni pogon.
Tožnikovo vozilo ni kategorizirano kot nobene druge vrste vozilo, za katera je še možno uveljavljanje olajšave, tj. ne gre niti za avtobus niti za tovorno vozilo. Prav tako pa tudi ni kategorizirano kot "motorno vozilo z motorjem", kot bi utegnilo izhajati iz Pojasnila 1, kjer je bilo to, po besedah toženke, "nekoliko dvoumno" zapisano. O tem, da bi šlo pri tožnikovem vozilu za drugo motorno vozilo, ki ni prvenstveno namenjeno prevozu tovora in potnikov po cesti, pa tožnikove navedbe ostanejo na pavšalni ravni.
Davčni organ je obdavčitev denarnih sredstev, ki jih tožnica zagotovila družbenikovi hčeri na podlagi posojilne pogodbe, oprl na ugotovitev, da gre za zlorabo po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, ker je bila posojilna sklenjena med povezanima osebama, brez zavarovanja in brez točno določenega roka vračila, kar za tožnico ni bilo običajno. Po presoji sodišča teh elementov v posojilnih pogodbah, sklenjenih med tožnico in družinskim članom družbenika, ter s tem povezana ocena davčnega organa, da je takšna pogodba za tožnico škodljiva, ne napolnjuje pravne opredelitve zlorabe iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
Analogija v davčnem pravu po stališču sodne prakse in pravne teorije ni prepovedana, ko je to v korist davčnim zavezancem. V postopku vračila lahko davčni organ ugotovi, da je obračun davčnega odtegljaja napačen in preveč plačan davek zavezancu vrne ali pa zahtevek zavrne z odločbo.
Prvostopenjski organ v skopi obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj navaja posamezne določbe relevantnih predpisov, ne navede pa konkretnega izračuna davčne osnove za vsako od obravnavanih tožnikovih nepremičnin. Izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve odmere davka od premoženja za vsako posamezno nepremičnino tožnika. Prvostopenjski organ ni opravil subsumpcije konkretnega primera pod relevantno določbo predpisa, ki predstavlja pravno podlago za odmero davka od premoženja.
Iz izreka izpodbijane odločbe so razvidni zgolj navedba nepremičnin in namenska raba nepremičnin, višina davčne osnove, davčna stopnja, vrednost m², ni pa razvidno, kako in na osnovi katerih konkretnih določb je bila izračunana upoštevna površina, kako je bila izračunana davčna osnova za vsako konkretno nepremičnino v občini Domžale za leto 2021. Vse to pa so elementi, ki so nujni za izračun sporne davčne obveznosti.
V obrazložitvi izpodbijane odločbe davčni organ na straneh 3 do 4 in 7 do 8 navaja vsebino 32. člena ZDDPO-2 v besedilu, veljavnem v relevantnem obdobju ter, da je tožnik prejel presežek posojil od družbe A., ki je bila v skladu z določbo 17. člena ZDDPO-2 s tožnikom povezana oseba. Iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa ne izhaja ugotovitev relevantnega dejstva, da gre za posojilo, prejeto od tožnikovega delničarja, ki ima kadarkoli v davčnem obdobju neposredno ali posredno v lasti najmanj 25 % delnic ali glasovalnih pravic pri tožniku. Tožnik v tožbi navaja, da sta z družbo A., d.o.o. povezani osebi, kot to določa 17. člen ZDDPO-2, vendar preko fizične osebe A. A., ki ima v obeh navedenih družbah 100 % lastniški delež in od 4. 11. 2024 dalje tudi opravlja funkcijo direktorja. Tožnik in družba A., d.o.o. sta sestrski družbi, ker imata istega lastnika. Družba A., d.o.o., pa s tožnikom ni lastniško povezana oseba in nima vsaj 25 % delnic tožnika ali vsaj 25 % glasovalnih pravic v tožniku. Gre za tožbeni ugovor, ki je relevanten glede na pravilno uporabo 32. člena ZDDPO-2, ki pa ga sodišče ne more preizkusiti, saj glede navedenega dejstva dejansko stanje v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno.
Bolezen ali težko zdravstveno stanje samo po sebi še ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, ampak bolezen predstavlja opravičen vzrok za zamudo zgolj v primeru, če je nepredvidljiva in nenadna, tako da predlagatelju preprečuje, da bi opravil procesno dejanje sam ali po pooblaščencu. Iz predloga niti iz tožbe pa ne izhaja, da je bilo tožnikovo stanje takšne narave. Prav nasprotno, tožnik sam pojasni, da gre za dalj časa trajajoče zdravstvene težave, ki izvirajo iz leta 2020 in so se nadaljevale oziroma trajale tudi v letu 2022. Davčni organ je torej izhajal iz pravilne razlage standarda opravičenega vzroka iz prvega dostavka 103. člena ZUP in ga v okoliščinah konkretnega primera tudi pravilno uporabil.
Davčni organ je sprejel po presoji sodišča pravilni dokazni zaključek, da je A. A. delo opravljal v odvisnem pogodbenem razmerju, saj ga je opravljal neprekinjeno, v tožničinih prostorih (Terme D.), za svoje delo je odgovarjal tožnici, ki je njegovo delo tudi nadzorovala. Davčni organ je v ugotovitvenem postopku ugotovil in argumentirano pojasnil vse relevantne okoliščine za presojo, da gre za odvisno pogodbeno razmerje, saj je pojasnil, kaj je fizična oseba počela, na kakšen način je opravljala delo oziroma vodila destinacijo Term D., komu je poročala in komu je bila za svoje delo odgovorna.
Presoja o nedovoljenem davčnem izogibanju temelji na ugotovitvi, da je tožnica skupaj z drugimi osebami oblikovala pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, to je s ciljem vzpostavitve posebnih okoliščin, ki vodijo do drugačnega obdavčenja od tistega, ki sicer nastopi ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti, z namenom zmanjšanja svoje davčne obremenitve, pri čemer je davčni organ skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča pojasnil tako objektivni kot subjektivni element.