Bolezen je sicer do neke mere nepredvidljiv dogodek, vendar pa je sama možnost nastanka bolezni predvidljiva, zato bi moral odvetnik predvideti možnost, da lahko zboli oziroma mu je odrejena izolacija in posledično organizirati svoje delo na način, da bi poslovanje odvetniške družbe potekalo nemoteno.
Drži, da je bil odvetnik 25. 4. 2022 še v karanteni, vendar bi po prepričanju sodišča, lahko uredil, da bi pritožbo na pošto odnesel kdo drug. Ni res, da bi bil pri tem nujen stik s to osebo, zaradi česar bi kršil karanteno, saj je izročitev pripravljene pošiljke mogoča tudi brez osebnega stika.
Zakonitost sklepa o davčni izvršbi bi lahko bila predmet samostojnostih pravnih sredstev, ki jih tožnik ni vložil. Zaradi njegove neaktivnosti je tako sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018 postal pravnomočen.
Ker je sklep o izvršbi po stališču sodne prakse upravni akt, s katerim je bilo odločeno o posameznikovi obveznosti, kot tak postane ne le formalno, ampak tudi materialno pravnomočen. Materialna pravnomočnost pa veže organ tudi če gre za nezakonit upravni akt. V konkretnem primeru je davčni organ s sklepom o davčni izvršbi odločil, da tožnikova davčna obveznost še obstoji in je zato potrebna njena izvršitev na dolžnikovo denarno terjatev.
Tožnik je zoper izpodbijani sklep imel možnost vložiti pritožbo, pa je ni vložil. Zato je sodišče na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 obravnavano tožbo zavrglo. Stranka v upravnem sporu ne more neposredno uveljavljati sodnega varstva zoper upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ampak mora najprej izčrpati pravno sredstvo v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče. Če stranka tega ne stori ali pa če je to storila prepozno, nastopi pravna posledica, ki je v tem, da se vložena tožba s sklepom zavrže.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke temelji na stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV, ki je bila v slovenski pravni red prenesena z ZDDV-1. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja. Zato je napačno toženkino stališče, da standard očitnosti kršitve materialnega prava v konkretni zadevi ni podan, ker kršitev ni neposredno razvidna iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v odmerni odločbi.
Toženka je pravilno odločila, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih pogojev za ustavitev izvršbe. Sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018 se glasi na tožnika, njemu je bil tudi vročen, tožnik pa zoper njega ni vložil pravnega sredstva. Tako se davčna izvršba ni opravila proti komu, ki ni davčni dolžnik, in tudi ne gre za izvršbo, ki ni dovoljena.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV, ki je bila v slovenski pravni red prenesena z ZDDV-1. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
Davčni organ je s tem, ko je z izpodbijano odločbo odločil o ugodnosti po Konvenciji, čeprav je tožnik zahteval odbitek v tujini plačanega davka po določbah ZDoh-2, odločil mimo njegovega zahtevka. To nenazadnje izhaja tudi iz obrazca za napoved za odmero akontacije dohodnine od pokojnine, ki v dveh ločenih poljih napeljuje na izbiro ene od obeh možnosti. Četudi se davek, ki ga je treba napovedati, po uradni dolžnosti odmeri z odmerno odločbo, pa je priznanje pravice do odprave dvojne obdavčitve vezano na zahtevek, ki ga davčni zavezanec poda v sami davčni napovedi. Skladno z drugim odstavkom 207. člena ZUP se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke, tudi če je postopek začet po uradni dolžnosti. Z odločbo se ne odloči o drugih zadevah, ki niso predmet postopka, niti odločitve o njih ni zahtevala stranka v postopku. Če organ odloči z odločbo še o drugih vprašanjih, pa gre za zadeve, o katerih se postopek vodi le na zahtevo stranke, gre v tem delu za prekoračitev pristojnosti in s tem za ničnostni razlog.
Glede na to, da je sodišče odločbo z dne 3. 5. 2022 izreklo za nično, kar je rezultat, za katerega si prizadeva tožnik, si s tožbo, vloženo zoper 1. točko izreka odločbe Ministrstva za finance, s katero je bil zavržen njegov predlog za izrek ničnosti iste odločbe, ne more dodatno izboljšati pravnega položaja.
Poseg v pravnomočno odmerno odločbo je po nadzorstveni pravici utemeljen le, če bi temeljil na okoliščinah pravne narave, ki so nastale izven sfere davčnega organa in bi bile zanj zavezujoče tako, da bi jih bil dolžan upoštevati tudi v zvezi s presojo pravnih razmerij, ki so nastala in bila oblikovana pred nastopom teh okoliščin. Takšen primer predstavlja odločitev Ustavnega sodišča RS o razveljavitvi zakona zaradi materialnopravnega neskladja, ki se je odrazilo v kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine davčnega zavezanca. Enako pa velja tudi za odločitev Sodišča Evropske unije o pravilni razlagi in uporabi prava Evropske unije, ko je ta sprejeta v postopkih predhodnega odločanja in ima učinek erga omnes in ex tunc.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke v obravnavani zadevi namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
Tožnik v postopku ni dokazal, da je bilo predmetno dobavljeno blago in storitve uporabljeno za namene njegove obdavčljive dejavnosti, kar je eden od pogojev iz 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Tožnik kljub pozivu davčnemu organu ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajalo, da je blago in storitve, ki so ga dobavile slovenske družbe in navedene družbe iz Evropske Unije uporabil za namen svoje obdavčljive dejavnosti.
Davčni organ ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnik dejansko dosegel s svojo aktivnostjo in ali je bila tožnikova aktivnost opravljena z namenom povečanja tožnikovega premoženja s pridobitvijo predmetnih prejemkov. Davčni organ tudi ni ugotavljal, ali sporni prejemki ne sodijo v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka, tj. da se da ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter ne za dohodek iz kapitala in ne za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 oz., da ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po ZDoh-2.
Brez pravne kvalifikacije podlage za obdavčenje, zgolj z ugotovitvijo nastale ekonomske koristi s prejemom dohodka, obdavčenje z dohodnino ni mogoče.
Pri presoji zakonitosti vročitve ob odsotnosti vročilnice kot javne listine je treba upoštevati in po načelu proste presoje dokazov vrednotiti vse dokaze, ki so jih predložile stranke glede na okoliščine posameznega primera, pri čemer je na upravnem organu odgovornost za pravilno in zakonito izvedbo postopka vročanja, s tem pa tudi dokazno breme o tem, nasprotno pa za stranko zadošča, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito. Tako za to, da vročitev ni bila opravljena skladno z zakonom, zadošča prepričljivo in z dokazi podprto utemeljevanje, ki vzbudi resen dvom v to, da je bilo sporočilo o prispelem pismu puščeno v hišnem predalčniku, kar pa je mogoče le z dokazovanjem različnih okoliščin, ki posredno kažejo na temu nasprotna dejstva, saj bi bilo dokazovanje tega negativnega dejstva sicer nesorazmerno in pretežko procesno breme.