davčni dolg - odpis davčnega dolga - vsebinska obravnava vloge - zavrženje vloge
Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ odločal o odpisu več različnih tožničinih obveznosti, tj. različnih vrst prispevkov in akontacije dohodnine ter prekrškovnih obveznosti, pri čemer je navajal različne pravne podlage, ki utemeljujejo, zakaj ni mogoč odpis posamezne vrste obveznosti, v zvezi z nekaterimi pa pravne podlage niti ni navedel (tj. v zvezi s prispevki za starševsko varstvo in za zaposlovanje). O morebitnem zastaranju oz. prenehanju obveznosti zaradi stečaja se je sicer izjasnil drugostopenjski davčni organ, pri čemer glede na kompleksnost tozadevnih vprašanj prav tako ni moč govoriti o očitni materialnopravni neutemeljenosti tožničine zahteve. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru potrebna vsebinska presoja tožničine zahteve, ki se ne more končati s sklepom o zavrženju na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.
ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 45, 45/1. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3, 3/2.
akontacija dohodnine - delo v tujini - znižanje davčne osnove - stroški prevoza na delo - običajno bivališče
Ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 je delojemalec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, ki je davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer tožnik prebiva, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma "običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je namreč v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
davek od dohodkov pravnih oseb - transferne cene - obresti - davčni inšpekcijski nadzor
Z izpodbijano odločbo so bile tožniku od davčnih obveznosti, ugotovljenih v ponovnem postopku davčnega nadzora, ki so že bile plačane pred izdajo odločbe v ponovnem postopku, obračunane obresti po noveliranem 95. členu ZDavP-2, tj. po 7 % letni obrestni meri, ki so bile višje od obresti, ki so bile od istih davčnih obveznosti tožniku obračunane za čas od poteka roka za plačilo davka do plačila davka po pravilih, ki so veljala v navedenem obrestovalnem obdobju, tj. po 12-mesečnem EURIBORju po predhodno veljavnem 95. členu ZDavP-2. Tako je bilo pri odmeri po izpodbijani odločbi materialno pravo napačno uporabljeno. Pri tem pa ni relevantno, kar izpostavlja toženka, da USRS v cit. odločbi ni sprejelo stališča glede namena 7 % obrestne mere, saj v konkretnem primeru, ne glede na njen namen, le-ta sploh ne bi smela biti uporabljena. V ponovnem postopku bi tožniku lahko bile obresti obračunane po višji obrestni meri po noveliranem 95. členu ZDavP-2 le, če davčna obveznost, ki se obrestuje, še ne bi bila plačana in če še ne bi bila plačana ob izdaji odločbe v ponovnem postopku v nasprotnem primeru pa ni dopustno obračunati več obresti, ko bi jih bilo mogoče obračunati po dotedanji obrestni meri; v ponovnem postopku tudi obresti ne morejo biti obračunane za obdobje od plačila davka do izdaje odločbe.
ZDO člen 158. Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (1981) člen 2.
davek od premoženja - odmera davka od premoženja - davčna osnova - stanovanjska stavba - poslovni objekt - preizkus izpodbijane odločbe
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih nepremičnin ugotovljena na opisani način, kot pravilno navaja tožnik. Tožnikov ugovor, da je davčni organ odmeril davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen.
Sodišče se sicer strinja s toženko, da lahko način ugotavljanja vrednosti stavbe določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnik ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno. Zato se izpodbijane odločbe v ključnem delu ne da preizkusiti, kar je tudi očitek tožbe, in gre za bistveno kršitev določb postopka (tretji odstavek 27. člena ZUS-1, v povezavi z 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP).
dohodnina - davek od dohodkov iz premoženja - dohodek iz oddajanja premoženja v najem - vlaganje v najeto nepremičnino
In ravno za to gre v obravnavanem primeru: tožnik se je pogodbeno zavezal in je tudi izvršil vlaganja v najeto nepremičnino, vsled tega pa se je se, ker je šlo za investicije v sestavine najete nepremičnine (v smislu 8. člena Stvarnopravnega zakonika), povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine, kar predstavlja dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2.
Ta dohodek pa je bil po presoji sodišča s strani najemodajalca tudi prejet, in sicer z vgraditvijo, tako kot to izhaja tudi iz sodbe revizijskega sodišča. Tedaj se je namreč povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine in je to odločilni trenutek z vidika obdavčitve. Ne pa šele trenutek, če oz. ko bo tožnik najemodajalcu najeto nepremičnino vrnil zaradi prenehanja najemnega razmerja.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-9. ZPIZ-2 člen 352, 353.
dohodnina - odmera dohodnine - odkupna vrednost - pokojninska renta - izplačilo sredstev - poklicno zavarovanje - drugi dohodek
Zakon iz obveznosti plačila dohodnine izrecno izključuje le izplačilo odkupne vrednosti v primeru rednega prenehanja prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja zaradi pridobitve pravice do pokojnine, pod pogojem, da sredstva niso izplačana zavarovancu, temveč se v skladu s 352. in 353. členom ZPIZ-2 v enkratnem znesku prenesejo izplačevalcu pokojnine v imenu in za račun zavarovanca, ki sklene zavarovanje, po katerem zavarovanec pridobi pravico do doživljenjske mesečne pokojninske rente (5. točka 107. člena ZDoh-2).
sklep o davčni izvršbi - izvršilni naslov - skrajšani ugotovitveni postopek
Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova (niti njegove izvršljivosti). Zaradi navedenega v davčnem izvršilnem postopku po zakonu ni predvideno zaslišanje dolžnika in tudi ne izvedba ustne obravnave.
sklep o davčni izvršbi - izvršilni naslov - skrajšani ugotovitveni postopek
Po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ in toženka ne smeta presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova. Zaradi navedenega v davčnem izvršilnem postopku po zakonu ni predvideno zaslišanje dolžnika in tudi ne izvedba ustne obravnave.
Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse. Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora davčni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v davčnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov.
davčna izvršba - prisilna izterjava davčnega dolga - izvršilni naslov - spremenjene okoliščine
S pritožbo in posledično tožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Tako je tudi stališče sodne prakse (prim. sodbe Upravnega sodišča I U 973/2021-11 z dne 25. 4. 2023, II U 412/2020-8 z dne 23. 3. 2023, I U 309/2021 z dne 28. 11. 2023, III U 109/2021-20 z dne 24. 4. 2024, in druge). Tožničini tožbeni ugovori, da se ji z odločbo o odmeri dohodnine (ki je izvršilni naslov) nalagajo obveznosti, ki temeljijo na zmotnih ugotovitvah, zato ne morejo biti predmet presoje v tem upravnem sporu (pač pa so lahko predmet drugih postopkov, konkretno postopka III U 70/2020, v katerem se je presojala pravilnost in zakonitost odločbe o odmeri dohodnine), niti ne morejo vplivati na zakonitost izdanega sklepa o davčni izvršbi.
davek od premoženja - poslovni prostor - stanovanje - ugotavljanje davčne osnove - napačna uporaba materialnega prava - pomanjkljiva obrazložitev
Način ugotavljanja vrednosti stavbe lahko določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnica ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno.
dobiček iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - datum pridobitve nepremičnine - prodaja nepremičnin - stroški vzdrževanja - investicija - pohištvo
Sporni stroški se nanašajo na nakup stanovanjske opreme in pohištva. V davčnem postopku oprema predstavlja premično premoženje, ki se v skladu s 1. točko sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 ne upošteva kot strošek investicij, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine. Sodišče se strinja zato z razlogi davčnega organa in toženke, da ne gre za stroške investicij in vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost stanovanja. V konkretnem primeru davčni organ spornih stroškov ni davčno priznal, ker ne povečujejo uporabne vrednosti nepremičnine.
Tožnik pravilno opozarja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na podlagi česa je davčni organ prišel do zaključka, da naj bi tožnik tudi po odsvojitvi družbe A., d. o. o. z dne 15. 10. 2016 ostal edini pooblaščenec za upravljanje s transakcijskim računom te družbe in na podlagi česa je sklepal, da je ravno tožnik tisti, ki je iz transakcijskega računa te družbe v obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 brez pravne podlage dvigoval denarna sredstva.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - subjektivni element - davčna goljufija
Sodišče sodi, da tožnik pri obravnavanih poslih ni bil dobroveren in je vedel pri kakšnih poslih sodeluje, zato davčni organ pravilno ni priznal pravice do odbitka DDV v zvezi s temi posli. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, da utajo davka prepreči.
Sodišče se s tem ne strinja in sodi, da čakanje na pojasnilo FURS-a na vprašanje glede izpolnjevanja REK obrazca, za kar je v zadevi šlo, ni razlog za odstop od splošnega pravila glede roka za plačilo davčnega odtegljaja, kot ga določa prvi odstavek 283. členu ZDavp-2. Takšne posledice na tek roka ne določa nobena določba ZDavP-2, sodišče pa se tudi ne strinja, da bi v okoliščinah konkretnega primera to zahtevalo načelo vestnosti in poštenja ter načelo pomoči po 7. členu ZDavP-2. Davčni odtegljaj se obračunava po sistemu samoobdavčitve, kot tudi pomemben del ostalih davčnih obveznosti (prvi odstavek 49. člena ZDavP-2).
Tožnik se je sam odločil oddati obračun davčnega odtegljaja kot obračun po izteku roka in ne po postopku samoprijave, posledično je tudi na njegovi strani razlog, da so mu bile obresti obračunane po 95.a členu ZDavP-2 v povezavi s 96. členom ZDavP-2.
Sodišče torej sodi, da je bil tožnikov zahtevek na stornacijo in vračilo obresti upravičen, saj obveznost za plačilo teh obresti (neodvisno od tega, ali jih je bil tožnik dolžan plačati) niso bile izračunane in določene v obračunu davčnega odtegljaja oziroma v odmerni odločbi. Šele odmerna odločba bo predstavljala ustrezen izvršilni naslov, tožnik pa bo imel možnost pritožbe na to odločbo.Odločba bo vsebovala tudi ustrezno obrazložitev glede materialnopravne podlage za obračun obresti, s čimer bo odpravljena tudi nejasnost glede materialnopravne podlage za njihov obračun.
Upoštevanje naknadno predloženih dokazov je tako mogoče zavrniti le, če davčni zavezanec zamude ne pojasni, ali če gre za nedopustno zavlačevanje postopka, ki bi privedla do izgube davčnih prihodkov in če je imel davčni zavezanec v postopku možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja strank).
Namen odprave dvojnega obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega zneska dohodnine na letni ravni.
V Sloveniji priznani davek je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju omejitve iz mednarodne konvencnije, da vsota tako priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska dohodnine.
Glede na v ZDoh-2 uveljavljeno načelo obdavčitve svetovnega dohodka rezidentov Slovenije ter upoštevaje metodo omejenega odbitka za odpravo dvojnega obdavčenja je treba tudi čezmejnim delovnim migrantom v tujini dejansko plačani dokončni davek v celoti (in ne le fiktivno v priznanem deležu od celote vseh dohodkov) odšteti od dohodnine, odmerjene na letni ravni - tako kot se slovenskim rezidentom, ki so dohodek prejeli v Sloveniji, med letom plačana akontacija dohodnina po prvem odstavku 272. člena ZDavP-2 odšteje od odmerjenega zneska dohodnine za posamezno davčno leto.
ZDDV-1 člen 46, 46/1. ZDavP-2 člen 76, 76/3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (2006) člen 79.
davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera DDV - pravica do oprostitve plačila ddv - račun - pomanjkljivi računi - mednarodni tovorni list (CMR) - pomanjkljivi podatki - dokazno breme
V sistemu DDV je načeloma vsaka dobava blaga predmet obdavčitve z DDV, oproščene pa so tiste dobave, za katere zakon izrecno določa oprostitev plačila DDV in pod zakonsko določenimi pogoji. V primeru dobave blaga v drugo državo članico mora davčni zavezanec, ki to dobavo opravlja (torej tožnik), tudi z listinsko dokumentacijo izkazati pogoje za oproščeno dobavo blaga v drugo državo članico, konkretno mora dokazati, da je bilo blago dejansko odposlano ali odpeljano v drugo državo članico drugemu davčnemu zavezancu.
Tožnik je k pripombam na zapisnik predložil popravljene račune, na katerih je navedena ID za DDV hrvaškega kupca, prav tako tudi klavzula o oproščeni dobavi blaga po prvem odstavku 46. člena ZDDV-1. Vendar pa zgolj s tako popravljenim računi tožnik, tudi po presoji sodišča, ni dokazal uvodoma navedenih pogojev za oproščeno dobavo blaga, in sicer ni dokazal, da prenosa blaga iz Slovenije na ozemlje Hrvaške.
Za odločitev sodišča je bistven predvsem drugi del obravnavane sheme, ki glede na dosedanjo sodno prakso ni tipičen in vključuje preoblikovanje terjatve družbenikov iz naslova kupnine za prodajo poslovnih deležev v naknadna vplačila kapitala v obliki stvarnih vložkov in nato njihovo postopno vračilo oziroma izplačilo sredstev družbenikom. Da bi obstajal razumen poslovni razlog za drugi del sheme, preko katere sta družbenika dobila izplačana sredstva družbe, tožnica tudi v postopku pred sodiščem ni uspela dokazati.
Namen odprave dvojnega obdavčenja z metodo omejenega odbitka, ki ga določa Konvencija o izogibanju dvojnega obdavčenja, je v tem, da se slovenskemu rezidentu pri odmeri dohodnine od dohodka, od katerega je bil v tujini dejansko plačan dokončen davek, ta davek v Sloveniji prizna v višini, ki je enaka vsoti v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki pa ne sme presegati v Sloveniji izračunenega zneska dohodnine na letni ravni. V Sloveniji priznani davek pa je enak v tujini plačanemu davku le, če predstavlja vsoto v tujini plačanega davka od posameznih vrst dohodka, ki se v Sloveniji vštevajo v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, ob upoštevanju omejitve, da vsota tako priznanega odbitka ne sme preseči v Sloveniji odmerjenega zneska dohodnine.