ZDavP-2 člen 63, 63/1. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-3.
dohodnina - odmera dohodnine - davčna napoved - samoprijava - rok za vložitev napovedi - pravočasnost vloge
Predložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave ni več mogoča, ko prvič nastopi ena izmed okoliščin navedenih v prvem odstavku 63. člena ZDavP-2. Katera izmed okoliščin nastopi najprej, ni pomembno, saj zadostuje nastop že ene od njih. Nastop že ene od okoliščin pa je odločilen za presojo pravočasnosti vložene davčne napovedi na podlagi samoprijave. Brž ko bo namreč nastopila ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 63. člena ZDavP-2, vložitev napovedi na podlagi samoprijave ne bo več mogoča in bo torej takšna vloga prepozna.
Osnovni cilj samoprijave je privabiti davčne zavezance, da prijavijo svojo davčno obveznost, ki je sicer iz kateregakoli razloga niso, v zameno pa sledi med drugim oprostitev na prekrškovni ravni. Z institutom samoprijave daje zakon davčnim zavezancem dodatno možnost, da prijavijo svoje davčne obveznosti, zato logično sledi, da v primeru, ko bo davčni organ npr. začel postopek o (davčnem) prekršku, davčni zavezanec izgubi „ugodnost“, ki jo daje zakon, to je vložitev napovedi na podlagi samoprijave, posledično pa tudi pravico do vsebinske obravnave njegove vloge, saj bo le-ta prepozna in je torej davčno organ vsebinsko več ne more obravnavati.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11. ZDavP-2 člen 5, 5/1.
dohodnina - odmera dohodnine - drugi dohodek - dvig gotovine s transakcijskega računa - z računa pravne osebe dvignjena denarna sredstva - odločitev ustavnega sodišča - načelo materialne resnice
V davčnem postopku je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo (načelo materialne resnice, ki je uzakonjeno v 5. členu ZDavP-2). V ta namen davčni organ tudi zasliši stranke in priče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
plačilo RTV prispevka - zavezanec za plačilo RTV prispevka - preizkus zakonitosti odločbe - obrazloženost odločbe - obrazložitev odločbe - neobrazložena odločba
V konkretnem primeru bi moralo iz izpodbijane odločbe jasno izhajati, zakaj organ šteje in iz katerih dokumentov izhaja, da je tožnica kot zavezanka dolžna plačevati RTV prispevek za meseca maj in junij, da bi sodišče lahko preizkusilo zakonitost izdane odločbe in določenega obdobja za plačilo. Navedeno pomeni, da bi v odločbi morale biti navedene pravno relevantne in konkretizirane okoliščine zraven materialnopravne podlage, zaradi katerih je tožena stranka tožeči stranki naložila plačilo RTV prispevka.
dohodnina - drugi dohodek - kupoprodajna pogodba - pravica do izjave - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Davčni organ je kupoprodajno pogodbo oziroma njeno vsebino ocenil kot neverodostojno, saj med slednjo in samim nakazilom denarja ni najti verodostojne povezave. Takšne ugotovitve davčnega organa so pavšalne in neutemeljene. V kolikor kupec sporne pogodbe ni evidentiral v svojih poslovnih knjigah, to ne pomeni, da kupoprodajna pogodba ni bila sklenjena oziroma, da je njena vsebina neverodostojna.
davek od dohodka iz kapitala - davčni inšpekcijski nadzor - odsvojitev poslovnega deleža - prenos terjatev - prikrito izplačilo dobička - navidezen posel - holding - davčna optimizacija - davčna zloraba - objektivni element - subjektivni element - pravica do izjave
Po presoji sodišča je argumentacija drugostopenjskega davčnega organa glede podanosti objektivnega elementa zlorabe delno preskopa in je ni mogoče preizkusiti. Zgolj ker gre za prenos na povezano osebo ne povzroča davčne nedopustnosti posla, saj ni mogoče reči, da sama pogodba, sklenjena med povezanimi osebami, ne ustvarja opisanih učinkov oz. da gre za zlorabo.
Neupravičena pridobitev davčne ugodnosti mora biti glavni (bistven) cilj strank pravnega posla oz. več njih, kar pomeni, da so drugi, nedavčni cilji pri tem nepomembni oz. zanemarljivi, kot to izhaja iz že zgoraj citirane instančne sodne prakse.
Predmet presoje v davčnem postopku je bila pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na naknadno ugotovljene dohodke in njihovo obdavčitev za leto 2011 tožniku. Z dejanskim stanjem, kot je bilo ugotovljeno v DIN davka od drugih dohodkov pri tožniku, je bil tožnik seznanjen tudi v predhodnem postopku in tudi s sklepom o obnovi postopka, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke. Podrobni razlogi, zakaj je davčni organ štel, je šlo za navidezne pogodbe, pa izhajajo iz odločbe DIN. Okoliščina, da odločba DIN v času izdaje izpodbijane odločbe ni bila pravnomočna, na drugačno odločitev glede odmere dohodnine v obnovljenem postopku ne vpliva. V obravnavanem primeru gre za samostojen postopek, v katerem se presojajo vsa relevantna dejstva in okoliščine, ki vplivajo na odmero dohodnine.
ZDavP-2 člen 143, 145, 145/2, 145/2-1, 145/2-9. ZFPPIPP člen 21, 21/2, 408, 408/2.
davčna izvršba - zavrnitev tožbe - glavna obravnava - tožbene novote - odpust obveznosti - pretrganje zastaranja
Napačno je stališče tožnika, da so v tem postopku terjane terjatve iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike, na podlagi izvršljivih obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike, prenehale z odpustom obveznosti v stečajnem postopku. Obveznosti, ki se izterjujejo, imajo naravo prednostnih nezavarovanih terjatev, za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje.
V davčnem postopku imajo listinski dokazi sicer res prednost, vendar je treba upoštevati naravo spora v obravnavanem primeru, in sicer, da gre za obdavčitev fizične osebe, ki med drugim zatrjuje, da je vire za sporne pologe na bančne račune dobila na podlagi ustno sklenjenega posojilnega oziroma darilnega razmerja s svojimi sorodniki. Ustna posojilna oziroma darilna pogodba pa sta po pravilih obligacijskega prava zakoniti. V takih primerih so predlogi za zaslišanje stranke in prič (sorodniki) primeren dokaz in so v skladu s 77. členom ZDavP-2. Poleg tega je predlog za zaslišanje prič potreben, saj tožnica z njim ni dokazovala dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi lahko bila pravno odločilna.
Iz besedila 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi, kot npr. zaslišanje stranke ali priče, niso izključeni, na kar kaže že dikcija navedene določbe, da se trditve ''praviloma'' dokazujejo z listinskimi dokazi. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi pa je predvidena prav za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni ali so nepopolni. V konkretni zadevi je davčni organ zavrnitev dokaznih predlogov utemeljil s sklicevanjem na listine (pisne dokaze) in s tem posameznim vrstam dokazov dal pomen, ki iz ZDavP-2, ZUS-1 in ZPP ne izhaja, s čimer je sprejel vnaprejšnjo dokazno oceno.
Ker tožnica v postopku ni izkazala predaje posojila družbi, tudi posledično ni izkazala, da bi bili zneski, ki so ji bili v letu 2013 nakazani s strani te družbe na njen TRR, vrnitev posojila. Davčni organ je te prejemke obravnaval kot druge dohodke in odmeril dohodnino.
ZDoh-2 člen 105, 105/3. ZDavP-2 člen 74, 74/3, 74/4.
drugi dohodek - davčna osnova - povezane osebe - posojilna pogodba - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel)
Vrhovno sodišče RS je že večkrat izpostavilo, da posamezen pravni posel ne more biti opredeljen kot navidezen in hkrati kot posel, s katerim se doseže zaobid, pri tem pa je tudi že večkrat svoji sodni praksi razmejilo navedena pojma in pojasnilo bistvene razlike med njima. Glede na navedeno sodišče pritrjuje tudi tožbenemu razlogu, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker davčni organ po eni strani ugotavlja, da je imel tožnik težnjo, nakazovati A. A. sredstva, ki niso bila obdavčena, da je imel A. A. interes pridobiti neobdavčen dohodek in da je neobdavčeno prejel sredstva, ki jih je ustvaril tožnik z opravljanjem svoje dejavnosti.
ZDDV-1 člen 39, 39/3, 39/4. ZFPPIPP člen 289, 289/2.
davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek davčne osnove za obračun DDV - stečajni postopek - prijava terjatve - preizkus terjatev v stečajnem postopku - neplačana terjatev - stroški stečajnega postopka
Definicija terjatev po ZFPPIPP, ki razlikuje po vsebini med dvema vrstama terjatev, po katerem se terjatve iz naslova stroškov stečajnega postopka, za kar gre po vsebini neplačanih terjatev v obravnavanem primeru (po ugotovitvi davčnega organa se obravnavane neplačane terjatve obravnavajo po ZFPPIPP kot občasni strošek stečajnega postopka), ki se ne prijavljajo v stečajnem postopku in kjer do njihovega plačila lahko pride tožnik tudi v izvršilnem postopku (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Zaradi takšne narave neplačanih terjatev tožnika, ni izpolnjen pogoj za popravek obračunanega DDV na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, ker ne gre za priznane terjatev v stečajnem postopku.
V zadevi ni sporno, da terjatev velja za prijavljeno v stečajnem postopku in da se nahaja v končnem seznamu preizkušenih terjatev. Sporna je pravna narava navedenih neplačanih terjatev, torej ali gre za upniško terjatev ali pa bo plačana kot strošek stečajnega postopka. Ker gre po ZFPPIPP za slednje in ne za priznane terjatve, ki jih je prijavil tožnik v postopku prisilne poravnave oziroma v stečajnemu postopku in ni priznana v stečajnem postopku kot upniška terjatev, tožnik nima prav, ko meni, da je izpolnjen pogoj iz četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1, in zato tudi ni potrebno, da bi bila tovrstna terjatev, ki ni bila priznana po ZFPPIP, posebej navedena v ZDDV-1 kot izjema.
Davčni organ in posledično tudi sodišče v postopku davčne izvršbe ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnih naslovov niti preverjati postopka do njegove izdaje. Izvršilni naslovi so bili izdani v drugem postopku, naloga davčnega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne in vodi davčno izvršbo za obveznost, ki ni bila plačana.
Ker tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do njega kot dolžnikovega dolžnika, je prvostopenjski organ pravilno izdal odločbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.
Ker tožnica obstoja posojilnega razmerja v konkretnem postopku ni uspela dokazati, tudi zneskov, ki so bili v letu 2011 s strani pravne osebe nakazani na njen račun, s posojilom ni mogoče povezati. Te dohodke je davčni organ pravilno obdavčil.
ZDavP-2 člen 74, 74/3. ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11.
dohodnina - odmera dohodnine - davek od drugih dohodkov - dodatna odmera davka - posojilna pogodba - namen pogodbe - navidezen pravni posel
Glede na to, da, ni spora o tem, da je tožnik od družbe A. prejel 123.246,43 EUR, tožnik pa tudi v upravnem sporu ni uspel izpodbiti ugotovitev davčnega organa o navideznosti pogodb med družbama B. in C. ter A., obenem pa tožnik tudi ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu, tožnik pa prav tako ni v tožbi zatrjeval, da bi bil z družbo A. v razmerju, ki bi utemeljevalo, da bi se prejeta sredstva obravnavala kot dohodek iz kapitala, zato se te tožbene navedbe zavrnejo, posledično pa ta sredstva zapadejo pod prej cit. določbo 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
Sodišče pa tožbo zavrže s sklepom tudi v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja (5. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Prav za takšen primer pa gre po presoji sodišča v (preostalem) delu tožbe, v katerem se ugovarja odločitvi davčnih organov o stroških davčne izvršbe. Le-ti namreč znašajo 10,00 EUR in gre torej za znesek, ki za tožnico očitno ne more imeti resnih posledic in jih je zato mogoče šteti za zanemarljive.
davek od drugih dohodkov - namenska poraba sredstev - dvig gotovine - dokazno breme
Ni spora o tem, da je A. A. s tožnikovega bančnega računa dvignila 528.662,00 EUR gotovine, tožnik pa tudi v upravnem sporu ni uspel izpodbiti ugotovitev davčnega organa, da ni dokazal svoje lastne porabe teh gotovinskih sredstev, obenem pa tožnik tudi ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu, to po presoji sodišča pomeni, da je glede teh gotovinskih sredstev jasno le, da je A. A. tista, ki je z njimi zadnja razpolagala, torej tega ni mogoče opredeliti drugače kot njen drugi dohodek v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh‑2.
davčna izvršba - davčna izvršba na premičnine - davčni dolg - obstoj terjatve
Sodišče ne ugotavlja, da bi bil zaradi samih razlik v omenjenih zneskih tožnik oškodovan oz. da bi bilo dejansko stanje narobe ocenjeno. Sodna presoja o tem je bila možna že brez izvajanja kakršnihkoli dokazov, tj. s samim branjem obeh izpodbijanih sklepov, saj le-ta v kombinaciji tudi z razlogi obeh drugostopenjskih odločb vsebujeta vsa pojasnila in utemeljitve o spornih zneskih. Bolj konkretnih navedb (denimo v čem točno naj bi bili ti zneski nepravilni, koliko naj bi potemtakem znašali pravilni zneski, itd.) pa tožba ne vsebuje.
ZUreP-1 člen 180. ZGO-1 člen 218, 218č. ZSZ člen 61.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - pogoji za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - površina stavbnega zemljišča
Za opredelitev zemljišča kot stavbnega ni bistveno stanje v naravi oziroma dejanska raba, temveč namenska, to je s prostorskimi akti določena raba.
Če bi tožnik izvedensko mnenje geodeta o drugačni površini zemljiške parcele predložil, bi ga tožena stranka v okviru proste presoje dokazov morala upoštevati in se do njega tudi opredeliti. Dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina, in jih posreduje davčnemu organu za potrebe odmere nadomestila, so namreč lahko predmet preizkusa v postopku odločanja o pravnih sredstvih, vloženih zoper odmerno odločbo.
dohodnina - odmera dohodnine - obnova postopka odmere dohodnine po uradni dolžnosti - dokazovanje v davčnem postopku - dokazna ocena - dokazno sredstvo - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - načelo zaslišanja - bistvena kršitev določb postopka v upravnem postopku
Do vprašanja, na katere dokaze se v davčnem postopku lahko opira odločitev davčnega organa, se je opredelilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. Izhajalo je iz načela proste presoje dokazov in 73. člen ZDavP-2, po katerem uradna oseba, pooblaščena za vodnje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva je šteti za dokazana. Tudi za davčni (upravni) postopek zato velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojani.