Toženka je pravilno pojasnila način vročanja tožniku. Davčni organ vloži dokument, ki ga je treba vročiti, v portal eDdavki in prek njega obvesti zavezanca za davek, da je prejel dokument, ki mu ga je treba vročiti. Informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumentu zavezanec za davek prejme tudi na elektronski naslov, če ga je sporočil organu.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11. ZDavP-2 člen 74, 74/3. ZDavP-2J člen 71, 71/3.
dohodnina - akontacija dohodnine - drugi dohodek - navidezni posel - ustanovitev družbe - vplačilo osnovnega kapitala - družbeni kapital - dokazovanje - dokazno breme - zastaranje - pretrganje zastaranja
Iz listine promemoria, ki se nanaša na vlagatelje, ni mogoče odgovoriti na vprašanje, kdo so bili udeleženci v kapitalu te družbe. Sodišče tožniku pritrjuje tudi v njegovem naziranju, da za samo imetništvo deleža v kapitalu, ob odsotnosti izrecnih kogentnih pravil o nasprotnem, ni bistveno, ali se kapital pridobi z lastnimi, tujimi, izposojenimi ali kakšnimi drugačnimi sredstvi. Vendar pa, glede na to, da tožnik svoje udeležbe v kapitalu sploh ni izkazal, to niti ni bistveno za odločitev v tej zadevi, posledično pa tudi niso relevantni tožbeni ugovori, da naj se drugostopenjski davčni organ ne bi izjasnil o tem, da ni podlage, da bi tožnik moral hraniti potrdila o vplačilu kapitala, oz. da ni drugih razlogov, da bi se hranila več let stara potrdila v tej zvezi.
Odmera davka tožniku v obravnavanem primeru ni zastarala, saj tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka, o katerem je zavezanec za davek obeščen. Da je bil tožniku poziv za predložitev podatkov z dne 6. 6. 2012 vročen, med strankama ni sporno; nenazadnje je tožnik nanj tudi odgovoril, kot to izpostavlja toženka. Prav tako ni dvoma niti spora, da ta poziv predstavlja uradno dejanje davčnega organa.
ZDDPO-2 člen 29, 29/1, 29/2, 30, 30/1, 30/1-3, 31. ZDavPR člen 7, 7/5.
davek od dohodka iz dejavnosti - davčno nepriznani dohodki - akontacija davka - stroški reprezentance - prevozni stroški - akontacija dohodnine od dohodka iz dejavnosti
Po povedanem stroški reprezentance lahko nastanejo le ob poslovnih stikih davčnega zavezanca s poslovnimi partnerji, sicer imajo takšni stroški značaj privatnosti in niso davčno priznani odhodki. Tudi po presoji sodišča tožnica ni dokazala, da bi stroški reprezentance, ki jih je uveljavljala, nastali ob njenih poslovnih stikih s poslovnimi partnerji. Tožnica bi namreč, tako kot pravilno pojasni davčni organ, morala utemeljiti in dokazati, kakšni stroški reprezentance konkretno so nastali in s katerimi poslovnimi partnerji je do njih prišlo.
ZUP člen 43, 43/1, 43/2, 43/3. ZDavP-2 člen 59, 59/4.
davek od dohodka iz kapitala - plačnik davka - stranski udeleženec - pravni interes
Tožnik utemeljeno opozarja, da gre v obravnavanem primeru za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 (131. a in 132. člen) ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnika glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi o pravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnika kot zavezanca za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnik, drugače kot v že omenjeni zadevi X Ips 298/2015, ne bo imel možnosti, da se udeležuje postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja. V primeru, ko odmeri akontacije dohodnine pri družbi izplačevalki sledi postopek odmere dohodnine, pa se z vidika pravnega interesa zavezancev za dohodnino v drugačni luči pokaže tudi določba četrtega odstavka 59. člena ZDavP-2.
dohodnina - davčni inšpekcijski nadzor - dohodek - davek od drugih dohodkov - glavna obravnava v upravnem sporu - zavrnitev dokaznih predlogov
Z dohodnino so obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, dohodek pa je pridobljen oziroma dosežen v davčnem letu, v katerem je prejet. Šteje se, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Tožnik kljub pozivom ni izkazal, da prejeta sredstva na njegov TRR v Avstriji v letu 2012 niso obdavčljiva, njegovi ugovori o zastaranju terjatve in o tem, da bi morala tožena stranka (in sodišče) ne upoštevati pravil o prepoznih novotah, pa niso utemeljeni.
Če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZUP, ki se v skladu z 2. členom ZDavP-2 uporablja tudi v davčnem postopku, organ na ta posamični akt vezan. To pa za konkreten primer obenem pomeni, da se v postopku obnove o teh vprašanjih več ne odloča in da ima tožena stranka prav, ko navaja, da tožnica v tem postopku ne more uspeti z navedbami, ki se nanašajo na vrsto prejemka, tj. da ne gre za drug dohodek, ampak za darilo oziroma, podrejeno, da gre za volilo. Iz istega razloga tožnica tudi ne more uspeti s tozadevnimi navedbami in dokaznimi predlogi, ki jih vsebuje tožba, in ki jih zato sodišče zavrača kot neupoštevne.
dohodnina - dokazovanje v upravnem postopku - davek od drugih dohodkov - zavrnitev tožbe
Tožnik kot fizična oseba za sodelovanje z investitorji in agenti ni predložil ustreznih dokumentov, ki bi dokazovali vir denarnih sredstev, ki so bila nakazana na njegov TRR račun. Tožnik - kot zavezanec, bi moral za svoje navedbe in trditve predložiti dokaze, vendar tega ni storil. Šele v pritožbi predloženi dve posojilni pogodbi štejeta za novoto.
Davčni organ je izdal izpodbijani sklep o začasnem zavarovanju davčne obveznosti poroku davčnega dolžnika, kar izhaja iz navedb v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, ki se sklicuje na prvi odstavek 148. člena ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo, se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma, po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Glede na navedeno zakonsko opredelitev pa mora v konkretnem primeru davčni organ pred izdajo začasnega sklepa o zavarovanju davčne obveznosti ugotoviti ali so v konkretni zadevi izpolnjeni zakonsko določeni pogoji za tožnikovo poroštveno odgovornost. Presoja okoliščin konkretnega primera mora izhajati tudi iz obrazložitve upravne odločbe z navedbo dejstev in dokazov ter navedbo njihove presoje, kot tudi z navedbo odločilnih razlogov za odločitev ter pravne podlage zanjo. Kot to pravilno ugovarja tožnik pa izpodbijani sklep, kljub dopolnitvi obrazložitve, ki jo je podal pritožbeni organ takšne obrazložitve ne vsebuje in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Posledično je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit.
dobiček iz kapitala - napoved za odmero dohodnine - odsvojitev nepremičnine - nabavna vrednost kapitala - davčna osnova - stroški investicij - dokazovanje - dokazno breme - dokazni predlogi
Sodišče pritrjuje toženki, da se stroški praviloma dokazujejo z računi, ki se glasijo na zavezančevo ime, plačilo pa s potrdilom o plačilu. Kot je že večkrat poudarila upravno sodna praksa, pa dokazovanje z listinami v davčnem postopku ni izključno, ima pa zaradi ekonomičnosti postopka prednost, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Navedeno pomeni, da je pomanjkanje dejstev, v konkretnem primeru potrdila o plačilu citiranega računa načeloma mogoče nadomestiti tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, če je predlagani dokaz v konkretnem primeru ustrezen in primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, dokazni predlog pa ustrezno substanciran. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi je namreč predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni.
Davčni organ je ugotovil, da družba A. ni poravnavala obveznosti iz sklenjenih pogodb, kar pomeni, da se pogodbe niso izpolnjevale. Tudi okoliščine teh posojil (s kom je tožnik sklepal posle, kdaj, kje, kako je izkazal kreditno sposobnost, zakaj se je tožnik kot direktor družb B. in C. sploh odločil skleniti posojilne pogodbe s A., ne da bi predhodno pridobil podatke o poslovanju in se dogovoril za zavarovanje) s strani tožnika niso bile pojasnjene. Šlo je za posle med povezanimi osebami, posojila tudi niso bila zavarovana, posojilodajalki B. in C.s sta bili likvidirani po skrajšanem postopku pred vračilom posojila. Tožnik ni pojasnil ekonomskih razlogov za posle, katere je davčni organ opredelil za navidezne. Zato po vsebini ni šlo za posojilo temveč za druge dohodke.
Gre za dva ločena postopka z identičnim dejanskim stanjem in istim pravnim vprašanjem, in sicer postopek, v katerem je bila deloma tožniku dodatno odmerjena akontacija dohodnine od drugih dohodkov in postopek obnove odmere letne dohodnine zaradi ugotovljenih novih dejstev. V obeh postopkih se je samostojno ugotavljalo dejansko stanje, pri čemer sklicevanje davčnega organa na ugotovitve DIN ni kršitev postopka.
davek na dodano vrednost (DDV) - vstopni DDV - odbitek DDV - izpolnjevanje pogojev za odbitek ddv
Še neuveljavljena pravica do odbitka se uveljavlja v tekočem davčnem obračunu za DDV in ne s popravkom davčnega obračuna iz obdobja, ko naj bi ta pravica nastala. To izhaja iz drugega stavka drugega odstavka 67. člena ZZDV-1, ki določa, da če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v davčnem obdobju, ko mu pravica nastane, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV. Navedeno pa pomeni, da tožnik neodvisno od vprašanja, kdaj je nastala pravica do odbitka po spornih treh pogodbah, avgusta 2018 te svoje pravice ne more uveljavljati s popravkom enega od davčnih obračunov za DDV iz inšpiciranega obdobja. To svojo pravico bi lahko uveljavljal sam v tekočem obračunu za DDV, v kolikor pravica ni bila zamujena glede na rok iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1. Šele v tem postopku pa bi postalo relevantno med strankama sporno vprašanje trenutka pridobitve pravice do razpolaganja na kupljenih treh nepremičninah.
dohodnina - davčni inšpekcijski nadzor - dokazovanje v davčnem postopku - zavrnitev tožbe - razlogi za zavrnitev dokaznega predloga
V davčnem postopku je procesno dokazno breme porazdeljeno tako, da mora zavezanec za davek predlagati dokaze za svoje trditve in če je mogoče te dokaze tudi predložiti. Ta zahteva ne velja le za dejstva, na katera zavezanec opira svoj zahtevek, temveč tudi za dejstva na katera v postopku opira svoje ugovore proti ugotovitvam davčnega organa.
Glede na dokazno breme v davčnem postopku bi moral tožnik za svoje navedbe podati konkretne trditve in v zvezi s tem predložiti tudi dokazila.
ZDoh-2 člen 76, 77, 105, 105/3, 105/3-11, 125, 125/1, 126.
dohodnina - davek od drugih dohodkov - dokazno breme - zastaranje davčnih obveznosti - glavna obravnava - zavrnitev tožbe
Tožniku so bila v kontroliranem obdobju na bančni račun nakazana denarna sredstva, ki jih davčnemu organu ni napovedal. Sporna v upravnem sporu ostaja pravna narava prejemkov, za katere tožnik trdi, da niso njegova sredstva, temveč so sredstva vlagateljev, oziroma sklep davčnega organa, da tožnik s predloženimi dokazi zatrjevanih vlaganj ni dokazal.
Sodišče se strinja s presojo dokazov, ki so bili izvedeni v davčnem postopku in s sklepom o dejanskem stanju, ki na podlagi vseh dejstev in okoliščin, ki so bile ugotovljene v davčnem postopku, izhaja iz izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi.
Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da prvostopni davčni organ s tem, ko se ni opredelil do preostalih dveh dokaznih predlogov tožnika (to je do predloga zaslišanja izvajalca investicije in do predloga vpogleda v evidence, s katerimi razpolaga davčni organ), ni storil takšne kršitve postopka, da bi kršitev vplivala na pravilnost izpodbijane odločbe. Dokazna predloga je tožnik podal pravočasno, in sicer v pripombah na obvestilo davčnega organa o ugotovitvi davčne osnove, št. DT 42152-8036/2018-1 z dne 2.2. 2019, dokazna predloga sta bila dovolj substancirana in v načelu primerna za ugotavljanje materialnopravno relevantnega dejstva plačnika investicij. Tožnik je na ta način sledil svojemu dokaznemu bremeni iz tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2.
Tožnica z ugovori listispendence, res iudicata in ne bis in idem ne more biti uspešna. V postopku davčne izvršbe namreč ni prišlo do visečnosti pravde (litispendence), pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) ali do tega, da bi bilo dvakrat odločeno o isti stvari (ne bis in idem). Navedeni instituti se namreč nanašajo na vsebinsko - materialno odločanje v sporih iz premoženjskih in civilnopravnih razmerij, v upravnem postopku pa 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP ponovno odločanje onemogoča v primeru materialne pravnomočnosti, če je stranka s pravnomočno odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, v primeru zavrnilne odločbe pa, če se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. V predmetni zadevi ne gre za tovrstne situacije in postopke. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v postopku davčne izvršbe, ki teče vse dokler ni dolg v celoti poplačan, ali nastopi katera od drugih okoliščin iz 155. člena ZDavP-2, ko sodišče postopek s sklepom ustavi.
Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen.
COVID-19 - minimalni mesečni dohodek - opravljanje dejavnosti - prenos dejavnosti - pogoji za priznanje pravice - prenos pravice
Drži sicer, da je namen 88. člena ZZUOOP v omilitvi ekonomskih posledic osebam, ki zaradi posledic Covid-19 niso mogle opravljati dejavnosti, vendar pa zakon hkrati določa pogoje za upravičenost do mesečnega temeljnega dohodka, ki pa jih tožnica ne izpolnjuje. Nesporno dejstvo je, da tožnica na dan 1. 9. 2020 ni bila registrirana za opravljanje podjetniške dejavnosti. Pri tem pa je treba upoštevati, da je priglasitev začetka opravljanja podjetniške dejavnosti konstitutivnega pomena, kar pomeni, da podjetnik šele tedaj pridobi pravico opravljati podjetniško dejavnost. Tožnica kot podjetnica in s tem ena od oseb, ki bi po 88. členu ZZUOOP teoretično lahko bila upravičena do mesečnega temeljnega dohodka, torej najmanj od 1. 9. 2020 še ni bila registrirana.
Mesečni temeljni dohodek že pojmovno ne more biti del podjetja, ki bi se lahko prenašal s prenosnika na prevzemnika. Mesečni temeljni dohodek je namreč (vsaj delno) nadomestilo za subjekte, ki zaradi epidemije niso mogli dosegati zadostnih prihodkov, med drugim tudi v okviru svojih podjetij. Takšno nadomestilo za izpadle prihodke pa seveda po naravi stvari ne more biti del podjetja, ki ga sestavljajo ravno sredstva za doseganje prihodkov; ravno obratno, tožničin mož je mesečni temeljni dohodek prejel prav zato, ker ni mogel zadostno poslovati v okviru svojega podjetja. Mesečni temeljni dohodek je tudi vezan na posamezno osebo, četudi v svojstvu samostojnega podjetnika, zato ob odsotnosti konkretnih zakonskih določb, ni mogoče izhajati iz obče prenosljivosti takšne pravice. Skladno z zakonom je bil do mesečnega temeljnega dohodka upravičen le specifičen in točno določen krog oseb, pri čemer tožnica sama po sebi mednje ne sodi, da bi nasledila to konkretno pravico svojega moža, pa ni niti konkretizirano navedla niti dokazala.
ZDDPO-2 člen 55, 55/1. ZRPPR1015 člen 6. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj (2012) člen 8.
davek od dohodka pravnih oseb - davčna olajšava - olajšava za investiranje - vlaganje v raziskave in razvoj - neopredmeteno osnovno sredstvo - mnenje organa
Na podlagi 55. člena ZDDPO-2 lahko zavezanec po tem zakonu uveljavlja davčno olajšavo za vlaganja v RR v višini 100 % zneska, ki predstavlja vlaganja v raziskave in razvoj. Pravilnik o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj pa podrobneje navaja vrsto in vsebino vlaganj, ki štejejo za vlaganja v RR, vrsto stroškov, ki se lahko vključijo v znesek vlaganj v RR ter dodatne opredelitve kriterijev in meril pa presojo vlaganj v RR. Osnovno merilo za opredelitev, da gre za RR je, da mora biti pri RR prisoten pomemben element novosti in razreševanje znanstvene oz. tehnološke nejasnosti. Iz dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe, pa ne izhaja, da bi tožnik predhodno naveden pogoj tudi izkazal.
ZGO-1 člen 218b, 218b/1, 218b/1-2. URS člen 14, 14/2.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - nezazidano stavbno zemljišče - dejanska možnost priklopa na komunalno infrastrukturo - načelo enakosti
Odmera NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče je upravičena že, če ima zemljišče dejansko možnost priklopa oziroma dostopa do javnega komunalnega omrežja oziroma infrastrukture, četudi priklop na navedena omrežja še ni izveden.
Težnja občine, da se nezazidana stavbna zemljišča pozidajo, je razumen razlog za višjo odmero NUSZ, saj je razlog za plačevanje dajatve od nezazidanih stavbnih zemljišč v tem, da dajatev sili lastnike teh zemljišč, da čim prej zagotovijo njihovo pozidavo in tako zemljišču omogočijo izvrševanje funkcije, ki je zanj predvidena.
dohodnina - drugi dohodek - davek od drugih dohodkov - nakazilo banke - obresti
Določilo 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 zagotavlja, da so v polje obdavčljivosti vključeni vsi dohodki, ki ustrezajo splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2, vendar jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali v katerega od povsem specifičnih tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke - gre za krovno določbo. Dohodek je pri tem treba razumeti v pomenu, kot ga ima ta beseda v splošnem jeziku. Prav tako pa dohodek povečuje premoženje davčnega zavezanca.
Za presojo, ali se prejeti dohodki obravnavajo po prvem odstavku 19. člena Konvencije BATIDO, je bistveno, da se ta določba sicer nanaša na delo v državnih službah oziroma na državne uslužbence, vendar pa nikakor ne velja samo za plačila države, temveč tudi za plačila njenih upravnih enot oziroma lokalnih oblasti (tudi zveznih držav, regij,...) ter tudi ni nujno, da velja le za nadomestila za storitve pri opravljanju državnih funkcij. Navedena določba velja za vsa plačila za delo in podobna nadomestila, ki jih država pogodbenica ali javnopravna teritorialna skupnost plača fizični osebi za storitve (javna služba), ki jih ta zanjo opravi.
Tožena stranka nima prav, da tožnik v vloženi napovedi za odmero dohodnine oprostitve iz citirane določbe Konvencije BATIDO ni uveljavljal in zato ni upravičen do oprostitve v Republiki Sloveniji. Navedenega mu ni treba uveljavljati, saj gre za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga mora davčni organ uporabiti po uradni dolžnosti. Takšno postopanje davčnega organa narekuje tako načelo zakonitosti v davčnih zadevah iz 4. člena ZDavP-2.