ZFPPIPP člen 21, 21/1, 21/2, 390, 390/1, 408, 408/2. ZDavP-2 člen 3, 3/4.
davčna izvršba - osebni stečaj - prispevki za socialno varnost - odpust obveznosti - prednostna terjatev
ZFPPIPP v drugem odstavku 408. člena določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz prvega in drugega odstavka 21. člena in prvega odstavka 390. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete.
davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - vstopni DDV - davčna utaja - davčna ugodnost - zloraba sistema DDV - obrnjena davčna obveznost
Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na zakonsko določene pogoje, v tem smislu pa tožnica ne mroe v postopku nepriznanja pravice do odbitka DDV utemeljevati svojih poslovnih ravnanj s sklicevanjem na nepodelitev slovenske ID (npr. da je izdala dobropis in nov račun zgolj zaradi navedbe slovenske davčne številke na računu).
ZDDPO-2 člen 12, 12/2, 12/3. ZDavP-2 člen 68, 68/1, 68/2, 68/3. ZDDV-1 člen 76b.
davek od dohodka pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - davčni inšpekcijski nadzor - najem - povezana oseba - lastništvo
Ker prihodki, ki jih je tožnik izkazal v svojem knjigovodstvu na podlagi navedenega računa šele v obračunskem letu 2016, morali pa bi biti izkazani v letu 2010, tudi po presoji sodišča niso bili pravilno izkazani v skladu s pravili SRS, je zato pravilna odločitev davčnega organa, da v davčnem obdobju leta 2016 ne morejo biti upoštevani, skladno s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2.
Glede na ugotovitve davčnega organa, da tožnik za obravnavano davčno obdobje leta 2016 ni upošteval prihodkov iz naslova najemnin, je po presoji sodišča davčni organ utemeljeno pristopil k oceni prihodkov iz tega naslova na pravni podlagi 68. člena ZDavP-2.
Ne drži tožbena trditev, da ima račun vse obvezne podatke. Nesporna je tudi vsebina specifikacije ter dejstvo, da je bila predložena naknadno, to je šele v pripombah, čeprav je bila tožeča stranka pozvana, da jo predloži, že tekom nadzora. Pri tem je pritrditi toženki, da je tudi specifikacija pomanjkljiva in da zato ni mogoče brez vsakega dvoma zaključiti, da gre pri opremi, ki se je ob pregledu mobilne enote nahajala v gostinskem lokalu, za opremo po spornem računu. Takšen zaključek pa nenazadnje podpirajo tudi dejstva oziroma okoliščine, ki se nanašajo na prodajalca, zlasti dejstvo, da je bila družba A. nedelujoča in da zadevne opreme ni imela evidentirane.
davek od premoženja - odmera davka od premoženja - davčna osnova - obrazloženost odločbe - pomanjkljiva obrazložitev
Izpodbijani akt ni obrazložen na način, kot ga zahteva 4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP. Prvostopni organ se v obrazložitvi zgolj sklicuje na upoštevne predpise (Pravilnik o merilih in točkovanju in Pravilnik o valorizaciji), ne navaja pa konkretnih določb Pravilnikov, ki so bili podlaga za izračun davčne osnove in izračuna davka, ter načina uporabe obeh Pravilnikov.
Ob tako splošni obrazložitvi, kjer se navajajo zgolj imena uporabljenih podzakonskih aktov, ne pa tudi konkretne določbe, pri tem pa gre za ureditev, ki vsebuje zapletene tehnične izračune in je kompleksna tudi za strokovnjaka, je utemeljen tožnikov očitek, da izračuna odmerjenega davka, tudi po dodatni obrazložitvi s strani tožene stranke, še vedno ni mogoče preizkusiti.
davek na dodano vrednost (DDV) - nakup rabljenih vozil iz EU - preprodaja avtomobilov - posebna shema - splošna shema - objektivna okoliščina - zloraba sistema DDV
Tožeča stranka je bila ob dobavi vozil seznanjena s podatki iz prodajnih pogodb in iz prometnih dovoljenj za vozila. Ti pa se v pogledu zadnjih lastnikov vozil v bistvenem razlikujejo in s tem vzpostavljajo dvom v upravičenost uporabe posebne sheme s strani dobaviteljev, kar je pogoj za ugodnejšo obdavčitev, ki jo uveljavlja tožnica. Iz prometnih dovoljenj namreč, drugače kot iz prodajnih pogodb, ki glasijo na fizične osebe, izhaja, da so bili zadnji lastniki vozil pravne osebe. Tožeča stranka, ki je razpolagala s prometnimi dovoljenji, bi zato kot izkušen preprodajalec morala vedeti, da v takšnem primeru vozila niso mogla biti prodana po posebni shemi. Zato bi bila dolžna ta podatek preveriti in se prepričati, da je klavzula na računu pravilna, saj le-ta odločilno vpliva na pravilnost izpolnjevanja njenih davčnih obveznosti, sicer pa obračunati DDV po splošni shemi.
dohodnina - obnova postopka odmere dohodnine - odmera dohodnine v obnovljenem postopku - dohodki iz delovnega razmerja
Dohodnina se odmerja na letni ravni, kar pomeni, da se skladno z zakonom v odločbi za posamezno leto obdavčijo vsi dohodki, prejeti v navedenem letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bili v obnovljenem postopku poleg dohodkov, že upoštevanih v informativnem obračunu za leto 2015, upoštevani dohodki za obdobje od junija do novembra 2014 in za obdobje od oktobra 2010 do julija 2011 (obračunani na podlagi sodbe I Pd 1068/2011) v skupnem bruto znesku 4.013,83 EUR, ki jih je tožnica prejela od izplačevalcev Ministrstva za promet in Ministrstva za infrastrukturo. Da teh dohodkov ni prejela v letu 2015, tožnica ne trdi. Prav nasprotno, pritrjuje jim. To pa so bistvena dejstva, na podlagi katerih ji je bil davek odmerjen.
brezplačna pravna pomoč - neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč - vračilo brezplačne pravne pomoči - neresnično navajanje podatkov - javnopravno razmerje - zastaranje - analogna uporaba zakona - uporaba določb Zakona o davčnem postopku
V postopku vračila BPP, iz razlogov po 43., 48. in 49. členu ZBPP, je glede rokov zastaranja treba po analogiji uporabiti določbe ZDavP-2, saj navedeno predstavlja javnopravno razmerje. Odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je bila tožniku neupravičeno dodeljena BPP, je bila izdana 24. 7. 2017. Tožnik je bil že v letu 2017 pozvan, da se izjavi glede ugotovitev o svojem premoženjskem stanju, ponovno je bil pozvan k izjavi z dopisom z dne 18. 6. 2020. Z vsakim dopisom oz. uradnim dejanjem organa se je tek zastaralnega roka pretrgal. Z vsakim pozivom je začel 5-letni zastaralni rok znova teči, to pa pomeni, da se do izdaje izpodbijane odločbe še ni iztekel.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - odvzem identifikacijske številke - neverodostojni računi - dokazno breme
Dobava lesa po računu ni izkazana. Iz računa kot takšnega namreč podatki o dobavi blaga niso razvidni. Prilog pa račun nima in tudi ne specifikacije. Verodostojnost računa ni izkazana in zato ni podlage za odbitek vstopnega DDV na njegovi podlagi. Obstoj pogojev za odbitek vstopnega DDV, v konkretnem primeru dejanske dobave lesa in s tem verodostojnost računa, dokazuje zavezanec in zato ni utemeljena zahteva tožeče stranke, da naj jih in na kakšen način naj jih ugotavlja davčni organ, kot se to predlaga v tožbi.
Tožnik je od svojega družbenika kupil lastni delež, in sicer 38,0271 % kapitala za kupnino 46.000,00 EUR. Šlo je za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastni poslovni delež, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. Za davčno presojo tega posla ni bistveno, ali je bil namen sklenitve pravnega posla nakupa oziroma prodaje lastnih poslovnih deležev v pridobitvi določene (nižje) stopnje obdavčenja izplačanih sredstev, saj ne gre za to, da bi se pogodbeni stranki nameravali izogniti uporabi davčnih predpisov in poskušali pridobiti neupravičeno davčno ugodnost. Nakup lastnega poslovnega deleža sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
ZDavP-2 člen 74, 74/4. ZDDPO-2 člen 74, 74/1, 74/1-7. ZDoh-2 člen 90, 90/4.
inšpekcijski nadzor - prodaja lastnih poslovnih deležev - dohodnina od dohodka iz kapitala - povezane osebe - prikrito izplačilo dobička - zloraba davčnih predpisov - pridobitev lastnih poslovnih deležev - izogibanje plačilu davka
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
ZDoh-2 člen 44, 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - stroški prehrane med delom - stroški prevoza - načelo enakosti - zaposlitev pri tujem delodajalcu - davčna osnova - zmanjšanje davčne osnove - exceptio illegalis - povračila stroškov v zvezi z delom
Na revizijsko vprašanje, ali je ob ustavnoskladni razlagi ZDoh-2 delojemalec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, upravičen uveljavljati zmanjšanje davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja tudi za stroške prevoza na delo in z dela, čeprav se iz Slovenije v drugo državo, kjer opravlja delo, in nazaj, ne vozi vsaj štirikrat tedensko, je Vrhovno sodišče odgovorilo, da je ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 takšen davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma „običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je namreč v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).
ZDoh-2 člen 48, 48/3, 48/3-2, 59, 59/1. ZSDP-1 člen 50. ZDR-1 člen 67. ZPIZ člen 14, 15, 19.
normiranec v skladu z zakonom o dohodnini - ugotavljanje davčne osnove - normirani odhodki - pravica do krajšega delovnega časa zaradi starševstva - samostojni podjetnik
Bistvo pravice do plačila sorazmernega dela prispevka je v tem, da je takšna oseba zavarovana za polni delovni čas in ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas in da se s tem glede socialnega zavarovanja vzpostavi pravna fikcija, da oseba dela polni delovni čas.
V primeru, kot je tožnikov, sta torej podlagi za zavarovanje dve. Prva se nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), druga pa na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, s to razliko, da jih deloma plača sam, deloma pa država, je s tem tudi obseg zavarovanja po ZPIZ-2 izpolnjen in je po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj, da je pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev.
dohodnina - odmera dohodnine - obnova postopka - pravica do izjave - enako varstvo pravic
Pravilno in skladno s podatki upravnih spisov davčni organ ugotavlja, da je bil tožniku pred izdajo izpodbijane odmerne odločbe vročen sklep o začetku obnove postopka z navedbo podlag za obnovo in s priloženim zapisnikom DIN, ki je predstavljal podlago za uvedbo postopka obnove, ter da je bil tožnik izrecno povabljen, da se udeležuje postopka. Tožnik je nato sicer izjavil, da želi sodelovati v postopku, vendar tega ni uresničil, saj do izdaje izpodbijane odločbe ni več ne izjavil ne predložil ničesar. Kar vse pomeni, da je tožnik možnost sodelovanja v obnovljenem postopku in možnost izjave v postopku pred izdajo odločbe imel in da zato ne more očitati davčnemu organu, da mu tega ni omogočil in da je s tem prekršil pravila postopka.
Določb 88. in 91. člena ZZUOOP po prepričanju sodišča ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema tožnica. Bistvo in namen obravnavane izredne pomoči je v tem, da se subjektom, ki so se s težavami soočili ali vanje zašli zaradi izbruha epidemije COVID-19, povrne izpad dohodka zaradi nezmožnosti opravljanja dejavnosti oziroma zmanjšanega obsega poslovanja. Tožnica, ki je svojo dejavnost registrirala šele dne 1. 9. 2020, takšnega izpada dohodka ni mogla imeti in je zato tožena stranka upravičeno sledila njenemu predlogu za vrnitev prejete pomoči.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - oprostitev plačila nusz - ugoditev in tožbi
V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa, ki je zavrgel predlog tožnika za delno oprostitev plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2020. Sporno je, ali je tožena stranka pristojna za odločanje o oprostitvi ter ali lahko oprosti tožnika NUSZ glede na vsebino Odloka, ki po mnenju tožene stranke nasprotuje oz. širi zakonske določbe in je s tem nezakonit.
Odločanje o oprostitvi plačila NUSZ je v pristojnosti občine kot tožene stranke, postopek in pogoje oprostitve pa določa odlok tožene stranke.
Prvostopenjski organ je izpodbijana sklepa o davčni izvršbi pravilno izdal v skladu s podatki po stanju, ki je bilo takrat izkazano. Odločitev, da se odpravi odmerna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, je bila sprejeta po izdaji izpodbijanih sklepov o davčni izvršbi, zato na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov ne more vplivati. Takšna sprememba okoliščin, torej odprava izvršilnega naslova pa lahko povzroči ustavitev davčne izvršbe.
rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - davčni rezident - središče življenjskih interesov - zmotna uporaba materialnega prava - nerezident
ZDoh-2 v drugem odstavku 7. člena določa, da se zavezanec, ne glede na 6. člen ZDoh-2, šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Kot je še pojasnilo VSRS, iz te zakonske določbe ne izhaja omejitev, da se v okviru ugotavljanja rezidentskega statusa za namene ZDoh-2 ob ustreznih navedbah zavezanca ne bi ugotavljali pogoji za nastop obravnavane zakonske fikcije po drugem odstavku 7. člena ZDoh-2 in s tem za status v smislu ZDoh-2. To pomeni, da sta davčna organa stališče iz sodbe X Ips 124/2015 nepravilno štela za zadostno podlago za odločitev, saj sta pri tem spregledala določbo drugega odstavka 7. člena ZDoh-2, ki je relevantna tako z vidika časovnosti kot tudi z vsebinskega vidika.
davek od premoženja - stanovanjska stavba - stalno prebivanje - dejansko bivališče - zmanjšanje davčne osnove - dokazno breme
V obravnavni zadevi se tožniku odmerja davek od premoženja za leto 2018. Glede na zakonsko določbo 158. člena ZDO, bi moral tožnik na naslovu v Žirovnici bivati celotno leto 2017, da bi bil upravičen do znižanja davčne osnove. Kot je že pojasnil pritožbeni organ, je iz uradnih evidenc izhajalo, da ima tožnik prijavljeno stalno bivališče na naslovu ..., Mojstrana. Breme dokazovanja, da je dejansko stanje drugačno od tistega, ki izhaja iz uradnih evidenc, pa je, v skladu s prvim in tretjim odstavkom 76. člena ZDavP-2, na davčnem zavezancu, to je tožniku. Tožnik je torej tisti, ki mora dokazati, da je celotno leto 2017 dejansko stalno bival na naslovu v Žirovnici in ne na naslovu v Mojstrani, kjer je imel prijavljeno stalno bivališče.
ZDoh-2 člen 45. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006) člen 3.
dohodnina - delo v tujini - stroški prevoza - zakonitost podzakonskega akta - uredba - exceptio illegalis
Ob ustavnoskladni razlagi 45. člena ZDoh-2 je davčni zavezanec upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj, kar velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (2006), torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko, kar kot omejitev izhaja iz opredelitve pojma „običajnega prebivališča" iz drugega odstavka 3. člena Uredbe. Ta določba Uredbe je namreč v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom, zato je v delu 3. člena, ki določa navedene omejitve za odmero dohodnine, v zadevah, kot je obravnavana, ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis).